Zavedam se, da postajam nekak dežurni zagovornik naših zimskih vstaj. Naj se ve, da to ni moj namen. Res pa je da se ne morem znebiti vtisa, da vstaje nimajo zagovornikov. Kot da bi bile nekaj ženantnega. Kar je še zlasti čudno, če vzamemo v obzir, da se nekatere nove politične sile rade sklicujejo nanje in se pri tem cel obmetavajo z očitki o upravičenosti takega sklicevanja.
Nedavno sem se odzval na pisanje Antić – Gabrove, ki vstajam in njim naklonjenim medijem očita neselektivno negativen odnost do stare, uveljavljene politike. Zato me je toliko bolj zanimalo, kaj ima o vstajah za povedati Slavoj Žižek.
Priznam, da me njegov mlačno nenaklonjeni odnos ni presentil. Njegova tišina je bila zgovorna že med samim dogajanjem. Razen tega mi je ostal v spominu kot nekdo, ki je dobesedno pobegnil študentom AGRFT, ko so pred parlamentom brali Cankarjeve Hlapce. Meni tista mala manifestacija pomeni pomembno sporočilo slovenski javnosti, da je nekaj hudo narobe v državi in da temu zmoremo reči Ne! Po moje je šlo za nekak uvodni akord, najavo tistega kar prihaja. Žižkove ocene vstaj so precej prenetljive. Začne z moraliziranjem, češ šlo je za upor priviligiranih, srednjega razreda, bolj za karneval kot za protest. Kje pa so bili ti, ko so se dogajale druge svinjarije, ko so stavkale Murine delavke in delavci itd. Čeprav bi bilo lepo, če bi imeli samoumevno solidarnost v državi, je očitek privlečen za lase. Sam sem bil na prvem mariborskem dogodku, ki ga je organiziral 29o, 29. oktobra 2012. Tam se je zbralo 600 ljudi, z odra so mi zgledali kot pretežno delavci. Naslednji dogodek je bil skupna manifestacija sindikatov, upokojencev, gasilcev, študentov in drugih 17. novembra 2012. Šlo ja za izrazito delavski protest. Kar sploh ni važno. Važno je, da se je dogajal po vsej Sloveniji, da so tako ali drugače sodelovali sindikati, veterani, upokojenci, anarhisti idr., vsi ki so čutili potrebo po protestu. Prav v tem, v odsotnosti centralnega vodenja, v dejanski odsotnosti organizatorja tiči izvirnost in moč teh vstaj. Dobesedno vsak si je lahko napisal svojo parolo in izrazil svojo zahtevo. In če se jih strne in poveže, te zahteve nikakor niso nerelevantne. In so pomembno sprmenili stanje zavesti državljanov. Vemo, da ni nujno da ostanemo nemočne žrtve. Da je v slogi moč. Da želimo ohraniti socilano solidarnost. Da zavračamo neoliberalne dogme. Itd. Žižek ima probleme s tovrstno spontanostjo, kar pove v drugem delu tega pogovora, ko polemiziran z neko domnevno “liberalno” vrednoto, ki prisega na posameznika. Žižek zagovarja “voditelja”, nekoga, ki “poriva”, “čeprav ne zagovarjam stalinizma.” Iz tega lahko sklepamo, da mu taki pluralistični protesti načelno niso všeč. Naključje ali ne, ampak protest s Hlapci pred parlamentom je bil tudi takšen, brez vodje in vodstva. Celo brez manifesta. Ta protest je upravljal “plenum”, “občni zbor”, ki se je odvijal vsak večer po opravljeni akciji. Na teh srečanjih še predsedujoči ni bil dogovorjen in je zato po potrebi to nalogo opravljalo več ljudi. Kljub temu so bila srečanja kratka in učinkota in so se zaključila z jasnimi sklepi. Značilna je bila razprava o tem, ali potrebujejo študentje nek skupen program, manifest. Hitro je prevladalo soglasje, da manifesta ne potrebujejo. Značilna je bila razprava, ki je pripeljala do takega sklepa. Nekdo je vprašal ali vsak zase ve, zakaj potestira. Ali ti pri sebi veš zakaj si tam, je vprašal nedko. Ker je bil odgovor pritrdilen, je iz tega sledil dogovor, da medijem odgovarja vsak po svoji vesti in svojih prepričanjih. Kljub tem je bil skupen nastop za medije kar prepričljiv. Sam sem z največjim zanimanjem opazoval to dogovarjanje. Zdelo se mi je, da morda gledam neko najavo prihodnosti, udejanjeno utopijo. Za razliko od Žižka mi je taka anarhoidna težnja simpatična. Morda čedalje bolj uresničljiva. Vsaj morala bi biti. Na drugi strani so hierarhične tendence boljševikov (in katolikov), ki so pokazale svojo, kaj naj rečem civilizacijsko razdiralno naravo. Res je, da je vse odvisno od situacije. Če je vojna ali revolucija, je hierarhično delovanje “bojnih enot” nujno. Drugače pa je smiseln pragmatičen pristop: Čim manj disicipline in čim več samoiniciative in avtonomnega delovanja je lahkonekaj kar je bolj učinkovito od “kadaver” discipline. Vendra Žižka očitno bolj zanimajo ideje kot praksa. Če je bil prvi očitek ta, da vstaje niso bile pravočasne in da niso nastopali pravi družbeni razredi ali sloji, in da ni bilo vodij, je Žižkov sklep še bolj presentljiv. Strinja se namreč s kritiko vstaj, ki so jo izrekali zlasti janševci in drugi iz njegove vladajoče koalicije. Vstaje naj bi bile vodene iz ozdaja. Žižek gre celo dlje in identificira ozadje s starimi levo sredinskimi silami. Pa smo v Murglah. Ker sem bil malo bolj aktivno soudeležen, moram reči, da takega ozadja nisem opazil. Kar ne pomeni, da nismo imeli simpatizerjev in podpornikov. imeli smo pa podpornike in simpatizerje, s takimi in drugačnimi interesi. Koliko je bilo med temi starih levih sil ne vem. Vnedar par te sile vstajam pogosto upravičeno očitajo odsotnost vodenja, jasne ideologije in posledično nerazlikovanje med levimi in desnimi. Lahko da je imel kdo med koordinatorji kakšna navodila, ampak to gotovo ni bilo odločilno. Toliko vem. Zmedeno in šibko delovanje tistih, ki so šli iz vsatj in obvstajniškega dogajanja v politiko ne kaže na huda ozadja. Pri vsaki politični akciji so nujno vedno ozadja. Osamosvajanje države jih je imelo. Amapk to ne more biti dejstvo, ki nujno diskreditira samo akcijo. Če akcija uspe uresničiti svoje cilje je vse v redu. Vseeno me čudi, da se Slavoj Žižek tega ne zaveda. Povdarjanje teh ozadij pa nekako pomeni poskus zmanševanja pomena dogodkov. Morda nehote je malce drugače Boris Pahor trdil isto Namreč da so vstaje bile vodene od nekdanjih komunistov. Pahor je videl paralele med fašističnimi manifestacijami iz svojega otroštva in tokratnim vseslovenskim dogajanjem. Seveda podobnosti obstajajo: V obeh primerih gre za javno in množično izražanje nezadovoljstva z nečem. Tu se podobnost tudi konča. Argument, ki ga tako kot ostali kritiki vstaj, v prid domevnega vodenja iz ozadja, uprablja tudi Žižek, je desjtvo, da so svtaje usahnile, potem ko je Janševa vlada padla. Ni bilo čisto tako. Res pa je, da so se spori med različnimi koordinatorji v tistem trenutku stopnjevali. Zadnji protest za javno zdarvstvo je bil 15. junija 2013. Res je da bi jih lahko bilo več. Res je da politika koalicije Bratuškove ni bila bistveno drugačna od Janševe. (Bratuškova ni več poniževala in zmerjala državljanov.) Res je, da sonekateri od tistih, ki se jim je mudilo v politiko še sklicevali vstaje. In to popolnoma neprimerno, tako da se je zdelo, da to počenjajo samo zato, da bodo lahko potem trdili, da ljudje nočejo, da je vstajniški duh uplahnil in podobno. Vse to kaže bolj na nespretnost in prebujene politične apetite kot pa na kakšno veliko zaroto.
Zanimiv je še en Žižkov očitek, tisti, ki pravi da vstajniki niso imeli socialnih razlogov za proteste, saj protestniki sploh niso bili prizadeti. Razen najav nekih minornih rezov v javnem sektorju, konkretnih posegov, ki bi prizadeli prebivalstvo, sploh ni bilo. Čista resnica! Prav to smo poskušali sporočiti tujim medijem v “znamenitem” pismu, na katerega se je malce neustrezno odzval takratni premier Janez Janša. Medijem smo sporočali, da naše zahteve niso sindikalne, ampak politične: da so uprejene proti populizmu, neoliberalizmu, globaliziranim financam in korupciji. (Spomnite se, podpisnikov – avtorjev tega dopisa tujim medijem je bilo nad 100.000.) Zakaj bi to bilo problematično? Zdi se, kot da je Žižek razočaran, da ni bilo bolj dramatičnega konflikta med lačnimi množicami in zločinskim režimom. Očitno mu bolj usteza protestiranje 29o v New Yorku. Čeprav je zahvaljujoč policiji tudi pri nas bilo kar slikovito. Je pa res, da smo bili mednarodno občutno manj vidni. Vendar smo se uprli transstrankarski ineoliberalni deologiji in politiki, ki s sistemsko korucpijo povzroča permanentno krizo. Ne samo pri nas. Tudi v vsej EU, če ne tudi širše. Kot da nam Žižek očita prav tisto, na kar smo že takrat bili ponosni, dejstvo da smo vstali, ne samo zaradi konkretno krivic, ampak zaradi vzrokov zanje.
Škoda, da Žižek ne razloži svojih zadržkov do Združene levice. Predvidevam, da ga najbolj moti odstonost močnega voditelja. Pa saj na to vendar igrajo vsi drugi: Miro Cerar, Alenka Bratušek, še prej Janković… Ker ne razumem dobro, zakaj naj bi bilo to dobro, od kod ta regresija, je čisto mogoče, da se ti personifikatorji politike (kar pomeni tdui pristajnje na ameriški politični tingel-tangel), ravnajo po nasvetih in namigih Slavoja Žižka? Ali pa so ta nov fenomen pozvročili spindoktorji, ki jih Žižek inspirira? Eden takih je prehodil dolgo pot od Drnovška, Jankoviča vse do Bratuškove. Kako je to prišlo do Mira Cerarja pa naj ostane uganka.
Vprašanje ni samo kdo je odgovoren, da se to dogaja, ampak zakaj sedeča vlada še ni storila nič tistega, kar ji je predlagal zadnji govornik.
Podobno kot z Ankaranom: Ljudje se v skladu z ustavo in zakonom odločijo za svojo občino. Državni zbor jim jo ne da. Ustavno sodišče občino z odlokom ustanovi. Državni zbor onemogoči, da bi se občina vzpostavila. Ob tem služijo z našim denarjem Popovič, eks predsednik US Štrukelj, eks minister za notranje zadeve Kresalova, eks minister za pravosodnje Zalar idr. Ankaran še naprej ostane brez občine. Nihče, razen nekaj televizij, se ob zadevo niti ne obregne. Na tisoče in tisoče podobnih zadev hromi in siromaši državo.
Te “zadevice” nisem zasledil v medijih. Našel sem jo slučajno. Mama je očitno bila pod pritiskom časa in je večino pomembnih stvari izpustila. Sem jo slišal v živo, kjer je nastopila z konkretnimi detajli.
Vir / Avtor: Tanja Lesničar – Pučko
3. junij 2014 (nazadnje spremenjeno: 0:00 3. junij 2014)
Oznake: Tanja Lesničar – Pučko
Obešenjaštvo naših političnih in gospodarskopolitičnih obsojencev nima več nobenih zavor. Slovenija je dejansko postala »bantu« država, kjer nosilci moči demokratične rituale izvajajo le še za svojo osebno korist.
Celozaslonski način Fotografije » 1/2
First Previous Next Last
Človek, ki bi moral biti za zapahi in bi moral predvsem izginiti iz javnega diskurza, saj je resnična kazen za politika, ki je zlorabljal politično in tudi javno moč, ravno izginotje iz agore in s tem onemogočanje nadaljnjih manipulacij, je nekakšna farsična politična zvezda. Kako je mogoče, da obsojeni Janša velja za resnega, kredibilnega politika? Ki je po njegovem predsednik edine trdne politične stranke z največjo podporo v državi? Smo človeku, ki je povozil pešca, po obsodbi dali priložnost, da razlaga »svojo plat medalje«? Ne. Smo, človeka, ki je utajil davke, povabili v studio, da je razlagal, v kakšnih finančnih stiskah je bil? Ne. Na Hrvaškem je Ivo Sanader samo še vest v kroniki, nihče pri zdravi pameti si noče mazati rok s pravnomočno obsojenim. Pri nas Janšo novinarji celo moledujejo za komentiranje političnega položaja v državi. Čeprav je bil obsojen prav zaradi zlorabe političnega položaja in čeprav je že tako blodnjav, da zatrjuje, da je imela Jugoslavija najtrši komunistični režim v Evropi, saj je bilo glede na število prebivalcev pobitih, zaprtih in preverjanih največ ljudi. Definitivno, tako veličastno bedastočo lahko zine le nekdo, ki je v času, ko smo si mi zgroženo ogledovali »mehke« režime v ČSSR, na Madžarskem, Poljskem, v Romuniji in SZ ter se na domačih tleh angažirali za demokracijo, dopustoval v Jajcu.
In potem imamo seveda Kanglerja. Minuli teden je dosegel lepo zmago. Najprej se je sprehodil do psihiatra, saj ga je misel na keho prizadela, enako kot že prej Ivana Zidarja. Logično. Koga ne bi? Nato pa mu je sodišče še nepravilno zavrnilo njegovo prošnjo za alternativno prestajanje kazni. Mariborsko sodišče namreč ne zna pravilno zavrniti prošnje, da bi gospod igral šah z upokojenci ali hodil počivat v zapor le ob koncih tedna. In tako bodo odločali še enkrat, vi pa boste na svoj proces čakali toliko časa, dokler jim ne uspe ustrezno spisati te osnovnošolske naloge. Sodni zaostanki, a ne?
In potem imamo tu koprskega zabavljača, Borisa Popoviča. Ta še nima pravnomočne sodbe. Zato načrtuje stolpnico do neba sredi Kopra. Vedno se najde kakšen arhitekt, ki zna služiti norostim oblastnikov. In vedno se najde oblastnik, ki si med arhitekti poišče graditelja svojega mavzoleja. Koprčani nejeverno odkimavajo. A to je tudi vse.
Popovič je dober človek. Te dni je zaposlil nekega reveža, ki je bil pred kratkim ob službo. Ne v Muri, ne v Cimosu. Ne. V Luki Koper. Ime mu je Gašpar Gašpar Mišič. Saj veste, tisti slavni podjetnik samorastnik, ki je obogatel v času denacionalizacije stanovanj, na načine, ob katerih spet mnogi premišljujejo o tem in onem. Tisti GGM, ki mu ves ta denar ni zadoščal in je hotel še moč. Ki je zakorakal v politiko, s svojim samorastništvom očaral Alenko Bratušek (no, bolje, strica Zorana Jankovića…), ki se ji je ta samouk zazdel zadostna kvaliteta za položaj ministra za gospodarstvo. Po logiki, da nekdo, ki je spretno vodil firmo, samodejno ve, kaj je gospodarska politika, kaj strategija v kriznih časih, kaj razmere na trgu, kaj evropski in svetovni trendi, kaj državni in kaj zasebni interesi. Kot da je to znanje mogoče dobiti tako, da od starih mam kupuješ nacionalizirana stanovanja po nizkih cenah in jih nato preprodaš po višjih. Mišič se je malo sprehodil po ministrstvu in ugotovil, da bi bil raje direktor. Velik direktor.
In je odšel v Luko Koper. Se priklenil na direktorski stolček in kakšnih osem mesecev »glumil« šefa, veslajoč med interesi države, sindikata, lokalne skupnosti, spolitiziranostjo nadzornega sveta, nejasnostjo pravil igre…
Ko jim ga je končno uspelo odvariti s stola – glej ga, feniksa! Dobil je službo na občini Koper. Ob tisočih in tisočih brezposelnih izobraženih strokovnjakih je obsojenec Popovič zaposlil najbolj sporno osebo sezone. Kot svetovalca. Svetovalca za Cimos. Ali je možen še hujši cinizem? Cimos je firma, ki tone desetletja, ker so jo vodili popolni nesposobneži, država pa ni znala ne pomagati na pravi način ne pustiti, da potone. In zdaj ti pride samoukec GGM, ki bo svetoval v tej zadevi. V Popovičevem kabinetu bo opravljal posebne naloge na področju velikih gospodarskih in strateških projektov. Vmes se bo na sodišču seveda tožaril, ker je po »krivičnem« odletel iz Luke. Kot večina direktorjev, ki so pustošili po slovenskem gospodarstvu, ne bi šel brez odškodnine in odpravnine.
No, seveda je tu možna še drugačna interpretacija te lepe službe: Popovič je Mišiča nastavil, da mu bo vodil občino, medtem ko bo sam počival na državne stroške v znanem letovišču Dob, v dobri družbi. Dopust bo, če mu ga ne bodo podaljšale druge sodbe, kratek in lepo je imeti v zasebni firmici, imenovani občina, svojega lojalnega človeka, ki si mu zrihtal službico. Vmes lahko celo malo kandidira za župana, da ohrani stolček, predvsem pa vrne uslugo, ko se oni vrne na prostost.
In da ne bo pomote: vsi so politično preganjani. Žrtve komunistične zarote. Vsi so nedolžni. Vsi razen Kanglerja bodo kandidirali na državnih ali lokalnih volitvah. In ja, vsi imajo neko majhno jedro dezorientiranih podpornikov, ki imajo ob splošni abstinenci nezainteresirane večine občutek, da so večina, ki lahko vlada vsem.
Če hočete konkurenco, morate pristati na neenakost
Intervju z ekonomistom Jamesom Meadwayem
3. junij 2014 ob 06:25
Ljubljana – MMC RTV SLO
“Nikoli ne dopusti, da bi velika kriza šla v nič,” britanski ekonomist James Meadway, kritik ‘mainstream’ ekonomske politike in elit povzema ravnanje finančnikov med krizo, ki so jo sami povzročili; in od katere so na koncu sami drugače kot množice – profitirali.
Ampak preden se posvetimo našemu sogovorniku, sicer članu, analitiku in raziskovalcu pri britanskem neodvisnem ‘think-tanku’ New Economics Foundation, skočimo še v leto 1930; v leto, ko je Zahod prav tako tičal v veliki gospodarski in finančni krizi. V članku z naslovom Ali so ameriški poslovni voditelji idioti v reviji Forbes, ki ga je v svojem izjemnem delu iz leta 1931, eni prvih kritičnih zgodovin ameriškega delavskega gibanja z naslovom Dinamit: zgodba o razrednem nasilju v Ameriki (o knjigi bo več napisanega na nekem drugem mestu) povzel Louis Adamič, med drugim beremo: “Posli so posli. Cilj industrije je služenje denarja. Trdno smo sklenili, da bomo služili denar. Posvečamo se samo temu cilju. /…/ Da, zavedamo se, da z ustvarjanjem gigantskih podjetij in z velikimi vsotami, ki jih namenjamo raziskovanju, izumljanju in strojem, povzročamo strašen zaposlitveni nered; vendar bi nas morali, namesto da nas zaradi vse te tehnološke brezposelnosti kritizirajo, pohvaliti, saj je to prepričljiv dokaz o našem mojstrstvu, kar zadeva znanstveno upravljanje. Kaj se zgodi z vsemi tistimi hordami delavcev, ki jih odpustimo, pač ni naša skrb. Naša odgovornost se začne in konča pri neprekosljivo učinkovitem vodenju poslov, to pa pomeni minimum človekovega dela. No, brezposelnost, do katere zaradi tega prihaja, ni prav nič povezana z našim kalkuliranjem. Naša sveta dolžnost je, da s slehernim drobcem domiselnosti, ki ga premoremo, odpravljamo zaposlitve, ne pa da bi jih ustvarjali. Naš cilj je denar, več in več denarja – in ne vedno več, marveč vedno manj delavcev.”
Seveda je od (vele)podjetnikov iluzorno pričakovati socialni angažma, vendar pa zgoraj prikazana retorika popolnoma razkriva tisto (divjo) kapitalistično mentaliteto, ki se je po mnenju Jamesa Meadwaya v zadnjih desetletjih zajedla tudi v tiste pore družbenega življenja, ki naj bi bile osvobojene oziroma varne pred dogmo o konkurenčnosti in tržnem mehanizmu kot edinem mehanizmu, ki uspešno vodi razvoj družbe. Prav tako je zgornji zapis nastal v času, ko je svojo doktrino o kreativnem uničevanju počasi že začel razvijati, na koncu pa jo v knjigi Kapitalizem, socializem in demokracija zapisal Joseph Schumpeter; ja še eden od avstrijskih ekonomistov, ki so med vzponom nacizma odšli v ZDA in tam začeli polagati intelektualne temelje neoliberalizma. In Schumpetra Meadway povezuje tudi z enim od izvorov pogleda na podjetnika kot idealnega državljana in člana družbe; s pogledom, ki je po njegovem mnenju med drugim vodil do sedanje velike krize. Do krize, ki jo Meadway ocenjuje kot trojno, in sicer kot finančno krizo, kot krizo vedno večje neenakosti in kot krizo propadanja okolja.
Prav s tem kompleksnim, večdimenzionalnim konceptom krize se Meadway ukvarja kot sodelavec New Economics Foundation. Meadway ima sicer za seboj že kariero svetovalca pri britanskem finančnem ministrstvu, bil je višji scvetovalec pri Kraljevi družbi in kot komentatorja ga v studio pogosto pokliče tudi BBC. In naj bo izhodišče za vstop v naš pogovor zgoraj nakazana Meadwayeva misel o mentaliteti in ravnanju finančnega velekapitala v zadnji krizi: “Nikoli ne dopusti, da bi velika kriza šla v nič. Točno to so naredili. Veliko krizo so izrabili veliko učinkoviteje kot progresivna struja.”
Lahko bi rekli, da je skoraj zabavno naključje, da ekonomist, ki opozarja na dimenzije in kompleksnost trenutne krize, prihaja iz kraja, ki je pred skoraj stoletjem pravzaprav po naključju postal simbol za vse napake in krutosti takratnega gospodarskega sistema. Prihajate namreč iz kraja, prek opisa življenj v katerem je George Orwell v knjigi Pot v Wigan opozoril na grozljive življenjske razmere rudarjev in njihovih družin.
Ja, v tridesetih, ko je Orwell pisal o Wiganu, je ta postal splošna prispodoba za revščino, za osupljivo brezposelnost, za grozljive življenjske razmere ljudi, ki jih Orwell zelo podrobno opisuje. Danes revščina ni več tako zelo očitna in nazorna, ampak vseeno po letu 2008 ni več nenavadno, če v krajih izven območja London-Jugo-Vzhodna Anglija naletite na ulice, ki so zelo ‘v razsulu’. Greste po glavni ulici kakšnega manjšega mesta in vidite, da je večina trgovin zaprtih, tiste, ki so odprte, pa so stavnice, trgovine s poceni hrano in dobrodelne ustanove. Vidite revščino, ki se počasi plazi v vse pore naše družbe.
Menim sicer, da ne bomo več doživeli prizorov dolgih vrst ljudi, ki čakajo na kruh, ker neka osnovna socialna varnost danes vendar obstaja in ostaja. Neka absolutna revščina verjetno je stvar preteklosti, ampak zelo jasno je vseeno videti posledice krize in pa dejstvo, da se okrevanje gospodarstva ne odraža v tem, da bi si kraji izven Londona opomogli; da bi se življenje vrnilo v prejšnje tirnice. Tako da, ja, mislim, da ne bomo prišli nazaj v čase, ko so reveže in brezposelne pod pretvezo, da so lenuhi, trpali v nekakšne zapore za reveže, o katerih govori tudi Orwell. Vseeno pa smo priče naraščajoči revščini. Samo pomislite, realne plače v Veliki Britaniji padajo od leta 2010, kar je najdaljše obdobje stalnega padanja realnih dohodkov v Veliki Britaniji po letu 1870. Torej po letu 2008 se jasno kažejo pomanjkljivosti in šibkosti sistema, v katerem živimo.
In prav zaradi tega padca realnih dogodkov se postavlja vprašanje, zakaj v Veliki Britaniji, ki pa po drugi svetovni vojni vendar je postala ena najbolj egalitarnih družb v Evropi, ljudje pristajajo na takšen razvoj, ki očitno vodi do hude polarizacije družbe, delitve na bogate in revne.
To je res zanimivo vprašanje, kajti podatki jasno kažejo, da je se Velika Britanija v teku mojega življenja, torej v dobrih tridesetih letih, spremenila iz ene najbolj egalitarnih evropskih družb v tako rekoč najbolj neenako družbo v Evropi. In v javnem diskurzu je popolnoma prevladala ideja, da sta trg in svobodna konkurenca edini verodostojni sredstvi za upravljanje družbe in gospodarstva. Če pa želite imeti konkurenco, morate pristati tudi na neenakost; konkurenca vedno pomeni tudi neenakost. Nekdo zmaga, drugi izgubi, torej nikakor ne moremo zavajati ljudi, da bodo vsi na boljšem zaradi ideje, da mora biti konkurenčnost prvo in zadnje vodilo.
In ko enkrat torej ponotranjite idejo, da mora biti konkurenčnost vodilo upravljanja, začnete torej pristajati na to, da je neenakost nekaj normalnega. In pri nas dejansko so ljudje ponotranjili idejo konkurence, hkrati pa ankete javnega mnenja razkrivajo, da se vrednote ljudi vseeno niso spremenile. Ljudje so še vedno za večjo enakost v družbi, za redistribucijo premoženja, za visoke davke za bogate, za renacionalizacijo 60-80 odstotkov železniškega, plinskega, električnega omrežja in podobno. Hkrati pa politiki in ‘mainstream’ politični glasovi tega ne odražajo. In potem pride do tako perverznih situacij, kot je ta, da se začne kot zastopnica interesov ljudstva vzpenjati britanska neodvisna stranka (UKIP). In to izredno dobro izraža ta razkol med dejanskimi vrednotami ljudi in pa med retoriko vodilnih strank.
Vendar se pogosto tudi govori o tem, da so prav Britanci z osebami, kot je bil Adam Smith, eden od pionirjev politične ekonomije, postavili temelje ideala konkurenčnosti kot vodilnega ekonomskega principa.
Ja, ideja podjetnika ima globoke zgodovinske korenine, vendar se te zgodovinske korenine pogosto tudi nekoliko ‘prireja’. Adam Smith je seveda pisal o kapitalistični družbi kot o dinamični in napredni družbi. Vendar se pogosto pozablja na drugi pol njegovega dela; ni le avtor Bogastva narodov. Smith, ki nikakor ni bil neumen mož, je sam sebe v prvi vrsti imel za moralnega filozofa. In sam je za svoje ključno delo pravzaprav imel knjigo Theory of Moral Sentiments, v kateri je pisal o tem, kako bi lahko ustvarili dobro družbo. In bogastvo narodov je potrebno razumeti kot neke vrste dodatek k Teoriji moralnih nazorov. Smithovo bogastvo narodov nikakor ni zagovor uvajanju svobodnega trga po celem svetu. Bil je povsem jasen v svojem zagovoru državne intervencije, ki mora skrbeti za neke vrste minimalen zaslužek in podobno. Ni verjel v absolutizem svobodnega trga.
Ta ideja svobodnega trga kot neke vrste absolutnega načela in pa iznajdljivega podjetnika, ki deluje v njem, se zares uveljavlja šele v 20. stoletju. Joseph Schumpeter na nek način dokončno uveljavi idejo podjetnika kot heroja kapitalizma. On tudi postavi to idejo kapitalizma kot nestabilnega sistema oziroma kot sistema, ki ga lahko dinamizira in tako tudi naredi nestabilnega podjetnik v procesu kreativne destrukcije, ki naj bi bila spodbuda za nadaljnji razvoj sistema oziroma za prehod na neko višjo raven. Odličen primer legende, ki se lahko splete okoli kakšnega takšnega podjetnika, ki dejavno sproža in profitira od procesa kreativne destrukcije, je bil Steve Jobbs. Bil je ideal dinamičnega človeka, ki je poosebljenje vsega, kar naj bi bile vrednote izobraženega in ozaveščenega človeka 21. stoletja. Ampak v resnici je Jobbs potreboval stotine tisočev ljudi, ki so na Kitajskem v procesu nebrzdanega uničevanja okolja in tradicionalne družbe, proizvajali dele za njegove iPhone. Ja, za vsemi temi idealnimi kreativnimi podjetniki, sodobnimi heroji, je umazana resnica. Resnica o krutem procesu kreativnega uničevanja, ki res uničuje svet.
Ko smo ravno pri uničevanju sveta. V središču vašega zanimanja je tudi vpliv neoliberalne logike na uničevanje okolja.
Kjučno je prepričanje, da prav vse aspekte družbenega življenja lahko in mora voditi tržna logika. Ne le, da morajo tržne zakonitosti voditi gospodarski trg, ampak, da morajo zakoni konkurence prežeti tudi vsa druga področja življenja. In takšna miselnost pomeni pristajanje na obstoj neenakosti v družbi. Ko pristaneš na zakone konkurence, pristaneš tudi na neenakost. Sprejmeš rast neenakosti kot proces, ki sledi uvedbi zakonov konkurence na vseh področjih družbenega življenja.
In izraz zaostrene logike konkurenčnosti se vedno bolj kaže tudi v tem, da tudi samo okolje postane njen predmet. Ne le področje proizvodnje stvari in storitev, tudi ravnanje z okoljem začnemo presojati s tržno logiko. To se kaže denimo v shemi trgovanja z emisijami ogljikovega dioksida v Evropski uniji, pa tudi v drugih politikah na področju okoljevarstvene krize in poskusov reševanja posledic klimatskih sprememb. Tako dovoljujemo trgovanje s kvotami strupenih izpustov, ker ideologija in teorija govorita, da je to učinkovit način ravnanja in celo varovanja okolja. Resnica je povsem drugačna – velika povečanja ogljikovih izpustov. Tako je očitno da poseganje neoliberalne ideologije na področje okoljevarstva in okoljske politike še stopnjuje globalne okoljske probleme in onesnaženje. Ker spodkopava osnovne mehanizme, ki bi omogočili učinkovito zajezitev onesnaževanja, kajti večji ekonomski ‘playerji’ preprosto zakupijo možnost onesnaževanja, da bi lahko še naprej ohranjali svojo konkurenčnost.
Ker je zelo očitno, da neoliberalizem torej ni le ekonomska teorija, ampak da gre za pogled na svet, nam lahko poveste nekaj o izvorih tega pogleda na svet?
Neoliberalizem je bil odgovor na globoko krizo v tridesetih letih prejšnjega stoletja; skupaj z vzponom fašizma v Evropi. Takrat je prišlo do diskreditacije prejšnjih, klasičnih režimov tržno vodenega gospodarstva z minimalno državno intervencijo. Velika kriza je pokazala, da je treba prejšnji sistem spremeniti in to je imelo velike politične posledice tako v Evropi, z vzponom New Deala pa tudi v ZDA. V pravi identitetni krizi pa so se znašli zagovorniki klasičnega liberalizma. Morali so ponovno premisliti, kaj sploh počnejo, saj je njihov sistem privedel do velike krize. In ljudje kot Friedrich von Hayek – on je seveda najbolj centralna osebnost tega projekta – so začeli razvijati idejo, da bi lahko državo uporabili za to, da bi ustvarili nekakšno novo tržno gospodarstvo in tržno vodeno družbo. Začeli so razmišljati v smeri, da ni države ni potrebno odpraviti, da pa je potrebno spremeniti njeno vlogo.
Ampak večina ljudi še vedno misli in mediji z osredotočenjem na dogajanje ob koncu sedemdesetih to prepričanje utrjujejo, da je neoliberalizem nekakšen izum ljudi okoli Thatcherjeve in Reagana.
Za preboj teh idej v politiko je to res bilo odločilno. Ampak ključno bi bilo pisati tudi o množici organizacij in združb, kot je družba Mont Pelerin. To so bili majhni ‘tink tanki’, ki so predvsem po drugi svetovni vojni razvijali svoje ideje, ki jih danes imenujemo neoliberalne, in ki so postopoma pridobivali vpliv. Predvsem v ZDA z dolgo tradicijo reformatorjev in tudi akademikov, ki potujejo v državi in v nekem proselitskem modusu predavajo pred gremiji vplivnih ljudi, so krogi teh novih idej postopoma uspeli prodreti v vrste najbolj vplivnih ljudi. Tako da je za vzpon neoliberalizma ključno celotno obdobje od velike krize, od tridesetih let pa do sedemdesetih. Seveda so potem splošne krizne razmere v sedemdesetih omogočile, da so te skupine potem uveljavile ta svoj pogled na svet. Tako da je dejansko neoliberalizem kar dolgo zorel.
Ena največjih kontroverz tega trenutka so poskusi odprave nevtralnosti interneta, ki bi pomenila, da bogatejši in predvsem korporacije dobijo možnost zakupa hitrejšega interneta on kar pomeni utiranje poti k ‘dvotirnemu’ internetu, boljšemu za bogatejše (korporacije) in slabšemu za običajne uporabnike. Ali moramo tudi ta proces gledati kot nekaj, kar nujno sledi iz teorije neoliberalizma?
Zagotovo je tukaj očitna intelektualno-teoretska povezava. Nekdo kot na primer von Hayek bi zatrjeval, da je trg najboljše okolje za procesiranje informacij. Drava pač da ni dovolj informirana in edini način, da so ljudje dobro informirani, je ‘tržna’ ureditev kroženja informacij. In če pomislite na internet – na njem je nekaj ‘hayekianskega’. V njem sodeluje ogromno ljudi, vsak dela nekaj svojega, nihče jih ne nadzoruje.
Takoj ko sprožite proceduro za odpravo nevtralnosti svetovnega spleta, kar pomeni, da velike korporacije odkupijo privilegij za večjo vidnost njihovih vsebin na spletu in da torej lahko drugače kot prej izrinejo običajne uporabnike in zasenčijo njihove vsebine, torej v tej situaciji se razkrije logika neoliberalne retorike. Čeprav gre za retoriko o svobodi, o svobodnem trgu, o državi, ki se umika, v resnici država še vedno igra ključno vlogo. Država podpira delovanje bogatih in vplivnih, podpira jih tudi s svojo nevtralnostjo in indiferenco, do njihovega delovanja, vendar pa jih v kriznih situacijah ravno pod pretvezo ohranjanja in reševanja svoje minimalnosti in indiferentnost rešuje. Tako je bilo v primeru bančne krize, ko so države (tudi naša) reševale banke, da bi te lahko naprej delovale v skladu z neoliberalno logiko minimalne države. In tako je tudi v primer spleta. Gre torej za neoliberalno retoriko o svobodi, resničnost pa je, da država vsili nesvobodo za šibkejše. In to odlično potrjujejo tudi sedanje razprave o nevtralnosti interneta.
Če se še nekoliko vrneva k tistemu idealnemu obdobju po drugi svetovni vojni, obdobju države blaginje in veri v prihodnost, ko bo revščina izkoreninjena in ko bo družba na nek način poenotena v skupnem življenju v javnih institucijah. Obstaja mnogo študij, ki dokazujejo, da je bila država blaginje zgodovinska izjema, anomalija v zgodovini človeštva, ki da je zgodovina nenehne krize in neenakosti.
Popolnoma prav imate. Mislim, da smo vsi – naša cela generacija – odrasli v nekakšni senci te izjeme. Pravzaprav celo moje življenje obsega čas od nekje trenutka, ko se je to obdobje izjeme končalo. Gre za nekakšno obdobje, ko imamo še vsi ‘mačka’ od obdobja države blaginje. Živimo v času, ko država blaginje vendar v nekih osnovnih oblikah še obstaja – še vedno imamo tudi v Veliki Britaniji neko uzakonjeno obliko brezplačnega šolstva, imamo nacionalni zdravstveni sistem in podobno -, obenem pa vsi ves čas kot nekako mesečni sanjamo o tistem obdobju, ko je bil koncept državne blaginje vendarle konsenz vseh političnih struj. Očiten je namreč proces postopne, a konsistentne erozije pridobitev države blaginje.
To je tudi ena od točk, okoli katere je razvpiti francoski ekonomist Thomas Piketty spisal svoj ‘bestseller’ Kapital v 21. stoletju.
Točno tako. Piketty v svoji novi knjigi jasno pokaže, da normalno funkcioniranje kapitalizma pomeni razvoj družbe k družbi vedno večje neenakosti; da kapitalizem proizvaja družbo, ki vedno hitreje drvi v neenakost in ki postaja družba, ki ne proizvaja materialne blaginje za vse večino svojih članov. Piketty tudi poudarja, da smo takšno stanje stvari, torej vedno hujšo neenakost začeli sprejemati kot nekaj normalnega. Normalno se nam tudi zdi, da konkurenca in tekmovanje postajata vodilni načeli organizacije družbe in da posledično družba drvi v stanje razcepljenosti na dva pola, bogatega in revnega. Kleč problema je torej, da je toliko ljudi ponotranjilo neoliberalno ideologijo in da v resnici verjamejo, da se moramo znebiti večine pridobitev, ki smo jih uvedli po drugi svetovni vojni, torej v tistem obdobju zgodovinske izjeme. V resnici je povsem nasprotno. Prav to izjemno obdobje po drugi svetovni vojni nam govori, da je potrebno ustaviti prosti tok kapitalizma, če želimo imeti družbo, ki bo služila večini ljudi in v kateri se bo večina ljudi počutila dobro.
V tem oziru vedno bolj očitnega ponotranjenja neoliberalne logike se mi zdi pomembno omeniti tudi norijo okoli start-up projektov. Kajti prav to poudarjanje uspešnosti mladih ‘kreativcev’, ki se borijo za začetni kapital in vsa retorika kreativnega kapitala, se mi zdi izjemen indic ponotranjenosti neoliberalne logike pristajanja na konkurenco kot vodilni mehanizem razvoja družbe.
Res je. Vsa ta retorika okoli start-upov in njihovega dinamizma, ki naj bi spremenil svet, torej vsa ta retorika zavajanja, da lahko z izjemno idejo vsak postavi majhno podjetje in s kreativnostjo uspe, je seveda retorika neoliberalizma. In je tudi zavajajoča. Tudi tukaj velja pogledati v Pikettyjevo knjigo. Podatki v njej – ki jih sicer poskušajo spodbijati in dokazovati njihovo nenatančnost (vodilni pri tem je Financial Times, op. P. B.) – jasno kažejo, da družba drvi v vedno večjo neenakost. Razlog za to je, kot dokazuje Piketty, da je donos na (podedovani) kapital višji od realne rasti gospodarstva; zato bodo tisti, ki podedujejo kapital, v prihodnje vedno bogatejši in vedno bolj bogati od tistih, ki startajo svoj biznis in poskušajo obogateti.
Pri start-upih in njihovem spodbujanju ter v primeru intenzivnega poročanja medijev o uspehih nekaterih start-upov gre torej za neoliberalno ideologijo in njene govorce, ki skušajo preusmeriti pozornost od realnega stanja stvari, ki je stanje, v katerem tisti, ki podedujejo bogastvo ostajajo bogati in postajajo vedno bolj bogati. Tu želim omeniti še nekdanjega svetovalca Baracka Obame Lawrenca Summersa, ki je konec lanskega leta objavil svojo teorijo sekularne stagnacije (secular stagnation). Zapisal je, da smo zelo očitno vstopili v dolgotrajno obdobje nizke rasti in nizke zaposlenosti, torej v obdobje, ko gospodarstvo na globalni ravni ne izkazuje več tistega oboževanega dinamizma, ki ga časti vsa retorika okoli start-upov kot novih zametkov dinamičnega gospodarstva. Tega preprosto ni več.
Poročanje o start-upih po drugi strani utrjuje ideal podjetnika kot vzornega državljana in člana družbe 21. stoletja. To je verjetno tudi pomembno?
Ta norija okoli ideje podjetnika kot idealnega človeškega bitja se širi prav v vse pore družbe. V Britaniji podjetništvo učijo celo v šolah. Otroke učijo, kako naj pridobijo podjetniško žilico. Zakaj jih raje ne učijo, kako naj postanejo dobri ljudje, zakaj jih ne učijo o družbi na splošno? Namesto tega pa se vse usmerja k ponotranjenju logike tekmovalnosti in konkurence – kajti podjetnik je tisti, od katerega se pričakuje zmage, vsi drugi pa seveda naj izgubljajo.
pozivamo vas, da ravno nasprotno od svojega dosedanjega prizadevanja naredite vse, kar je v vaši moči, da bodo državno zborske volitve po času dopustov, torej septembra. V KOKSu smo prepričani, da je drugačno ravnanje nedržavotvorno! Trdimo, da je stanje v državi v resnici takšno, da zahteva volitve šele jeseni. Visoko nad “logističnimi” argumenti so namreč tisti vsebinski. Nujno izogibanje poletnim volitvam izhaja iz dejstva, da je Slovenija po ustavi republika, kar pomeni, čeprav se zdi, da to pogosto pozabljamo, vladavina ljudstva. Zaradi tega pomembnega dejstva smo vsi državljani, vključno z vami, v vsakem trenutku dolžni storiti vse, da to v čim večji meri omogočimo. Da bo vladavina ljudstva uresničena v čim večjem obsegu, pa je treba ljudstvu omogočiti, da izvršuje svojo oblast. Še zlasti to velja za čase, ko državljani resno dvomijo v demokratičnost vodenja države, ko je demokracija v globoki krizi. Na tako krizo kaže vrsta anomalij, še zlasti to, da nam vladajo pravnomočno obtoženi in obsojeni ljudje. Za neprimernost volitev poleti sta vsaj dva argumenta. Prvi so množični dopusti, v mnogih primerih tudi v tujini. S poletnim volilnim terminom dobesedno izločimo veliko število volivcev. A tokrat je še pomembnejši drugi argument: ustrezen čas, ki ga potrebujejo za priprave na volitve politične stranke, ki kot izraz nezadovoljstva s trenutno vladajočo politiko, šele nastajajo. Tokrat gre namreč ne samo za nepričakovane predčasne volitve, temveč za volitve, ki so deloma tudi posledica še nedavno množično izraženega nezadovoljstva s stanjem demokracije v državi. Ne bi bilo modro sklepati, da je to nezadovoljstvo uplahnilo. Nasprotno, potrebno je dati tudi nezadovoljnim možnost, da se predstavijo s svojimi programi in vrednotami , in da kandidirajo. Zato mora biti vaša prva skrb poskrbeti za čimbolj izenačen nastop vseh državljanov in skupin na volitvah. Vemo, da so, kar se zakonitosti tiče, volitve lahko septembra. Zato vas opozarjamo, da bi se politična kriza poglobila, če bi se pokazalo, da kdo, še zlasti pa vi, ni naredil vsega, kar je v njegovi moči, da bi bilo zadoščeno duhu demokracije, to je politični enakopravnosti vseh državljanov. V upanju, da boste ravnali državniško in modro vas lepo pozdravljamo.
Koordinacijski odbor KOKS v Ljubljani, 29. maja 2014
Ljubljana – Prejemnik velike Prešernove nagrade za opus, pisatelj Vladimir Kavčič, je v zahvalnem govoru opozoril na težavno stanje Slovenije in na nevarnosti, ki jim je v takšnih okoliščinah izpostavljena slovenska kultura. Govor je v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma večkrat sprožil velik aplavz in ga v objavljamo v celoti.
Prejemnik velike Prešernove nagrade za opus, pisatelj Vladimir Kavčič. (Foto: Bojan Velikonja)
Spoštovani. Slovenski kulturni praznik je tudi primerna priložnost in spodbuda za razmislek o naši bližnji in celo bolj oddaljeni prihodnosti. K temu nas navaja Prešernovo izročilo, ki se ne kaže zgolj v njegovih pesniških mojstrovinah temveč tudi v njegovi preroški moči, s katero je spodbudil oblikovanje slovenske narodne zavesti, ki je danes eden bistvenih znakov naše skupne identitete.Sorazmerno majhna rodovna skupnost, katero so ves čas njenega obstoja ogrožali močnejši in bogatejši sosedi, se je v svojem tisočletnem vztrajanju ne le ohranila pri življenju, temveč celo razvila svoje potenciale, po katerih se danes lahko primerja z drugimi evropskimi narodi. Na višku svojega razvoja, ko se je ta formalno enakopravno priključila v Evropsko unijo in postala celo članica Nata, pa se je izkazalo, da razvojna logika globalizacijskih procesov ne samo, da ne zagotavlja več gospodarske rasti in civilizacijskega napredka, temveč celo ogroža njun že doseženi nivo.
Po vključitvi v gospodarski sistem EU in v evro območje je Slovenija izgubila več kot tisoč večjih gospodarskih družb. Praktično vsa večja gospodarska podjetja in številna manjša. Število brezposelnih delavcev je naraslo na 130 tisoč in se bo še povečevalo. 300 tisoč prebivalcev Slovenije se je znašlo na robu revščine in ne mine dan, da ne bi bili opozorjeni na številne lačne otroke, kar je civilizacijska sramota brez primera. Odraščajoča, izobražena in strokovno usposobljena mladina pa je ostala brez možnosti zaposlitve in brez vsakršne življenjske perspektive, medtem ko številni socialno povsem neodgovorni lastniki kapitala milijarde evrov povsem zakonito umikajo v davčne oaze ali izrabljajo za zasebni luksuz.
Slovenska politika, ki naj bi skrbela za vzdržno socialno stanje svojih državljanov in zaščito nacionalnih interesov pa s težkimi milijardami davkoplačevalskega denarja rešuje oropane banke, da bi še naprej počenjali isto, kar so počenjali doslej. Za oživljanje gospodarstva in za zmanjševanje brezposelnosti pa ne naredi niti koraka. Slovenija se je spet znašla v položaju, ko ni več sposobna preživeti lastnega prebivalstva. S trebuhom za kruhom morajo spet odhajati številni njeni državljani, predvsem mladi, v katere so bila vložena velika sredstva, nimajo pa možnosti, da bi svoje delovne sposobnosti uporabili doma in v skupno korist.
V takšnem brezperspektivnem gospodarskem stanju bosta v kratkem ogrožena tudi slovenski jezik in celotna slovenska kultura. Razprava o nujnosti univerzitetnega študija v angleščini se je že začela. Evropski program, ki študentom omogoča neoviran prehod z univerze na univerzo po mnenju njegovih snovalcev pomeni velik napredek, zahteva pa skupen jezik. Slovenci smo svojo univerzo dobili šele po prvi svetovni vojni, v Kraljevini Jugoslaviji. Ob njeni stoletnici, kot kažejo aktualna prizadevanja, pa na njej ne bi več predavali v slovenskem jeziku. V gospodarskih družbah, ki jih vodijo tuji lastniki, že zdaj prevladuje raba tujih jezikov in slovenščina bo v prihodnje vse bolj postajala lokalno narečje za popoldansko rabo.
Ob takšnih razvojnih trendih bodo postajale odveč tudi druge nacionalne kulturne ustanove nosilke slovenske etnične identitete. In kakor je splošni civilizacijski model privedel do stanja, da gospodarska rast sploh ne bo več mogoča, se zna zgoditi, da tudi slovenstvu na najvišji stopnji njegovega razvoja in afirmacije, ne bo več kaj početi. Od nas samih je odvisno ali se bomo za hip ustavili in se vprašali, kaj sploh hočemo, kakšna naj bo naša kulturna in civilizacijska prihodnost.
Ali se bomo še naprej prepuščali zunanjim tokovom, kot se prepuščamo sedaj, in se bo z nami zgodilo, kar se pač mora zgoditi? Kot smo slišali, se nekateri naši politiki že veselijo okrepljene prenovljene Evropske unije, ki se bo razvijala v smeri Združenih držav Evrope. To se bo seveda zgodilo po meri njenih največjih in najmočnejših članic. Dobrodošlo pa bo tudi našim, ki bodo dobili položaje v Bruslju. Tam namreč mimogrede, ne da bi prevzemali kakšno posebno odgovornost, postanejo milijonarji. Zato ne preseneča, da je ena sama naša stranka evidentirala kar 42 kandidatov za evropskega poslanca, nima pa niti enega kandidata za zdravstvenega ali gospodarskega ministra doma.
Kaj o prihodnosti EU menimo državljani, ni še nihče vprašal. Vstavimo se torej za hip in razmislimo, kakšno prihodnost pravzaprav pričakujemo, kakšna naj bi bila po naši meri. Ali svoj jezik, svojo kulturo in nazadnje tudi takšen praznik, kot je Prešernov dan, sploh še potrebujemo? Če ga, čemu naj služi? Smo sposobni svojo prihodnost oblikovati na svoj način, v spoštovanju svojih zgodovinskih vrednot in pridobitev ob enakopravnem priznanju teh tudi drugim? To je sedaj vprašanje. Hvala.
Ste občutili jezo, sovraštvo? Ne. Občutili smo gnus
V slovenski tranziciji je šlo vse k vragu takrat, ko se je začelo vse vrteti okrog lastnine.
Franček Drenovec
sob, 14.12.2013, 06:00
Kanarčki čakajo na popravilo kletke Foto: Cathal McNaughton / Reuters
Kaj ti bo država, če sploh ne veš, kaj z njo početi? Če sploh ne veš, da se z njo da kaj početi?
Pridružujem se odporu proti napovedani razprodaji slovenskih podjetij in infrastrukture tujcem. Pa ne zato, ker bi bila lastnina prav posebno pomembna. Lastnina odloča v nekapitalističnih družbah, odločala je v fevdalizmu in pogosto v kakšnem od »realnih« komunizmov. V kapitalizmu bi morale odločati sposobnosti ljudi in družbe, da prispevajo k napredku produktivnosti in blaginje. V slovenski tranziciji je šlo vse k vragu takrat, ko se je začelo vse vrteti okrog lastnine – povsem nepovezano s produktivnimi sposobnostmi in potenciali novih kapitalistov. Napovedana razprodaja državnega kapitala nas zanima predvsem zato, ker označuje veliko širšo zgodbo.
***
V tej zgodbi slišimo veliko o terorju »Evrope« in »Bruslja«, kar je seveda nesmisel. V Evropi vodijo igro še vedno nacionalne države, ki vzdržujejo s tem namenom Bruselj kadrovsko in institucionalno ravno prav podhranjen (ter si v teh neoliberalnih časih niti ne želimo, da bi se ta, zaenkrat še tretjerazredni evropski Washington še okrepil). Kar prihaja iz Bruslja z neko vsebino, prihaja vedno iz kakšne vplivnejše nacionalne prestolnice, zdaj v glavnem iz Berlina. Naši sistemi so le naravnani tudi na določeno centralno evropsko odločanje in ker tega zdaj, ko gre bolj zares, pač ni, je vskočil kot nadomestna Evropa Berlin
Nemški pristop h krizi evropske periferije pa tudi ni nikakršna zarota. Nemške horizonte opredeljujejo ZDA, Kitajska in drugi taki, ne njena zahojena periferija. Nemci so nanjo le besni, ker se njene neumnosti prevajajo v skupni ekonomski in denarni prostor – potem ko najprej prezrejo, da so vzroki na obeh straneh in verjetno še najbolj na njihovi lastni, v njihovem lastnem polzenju v neoliberalne velike finance, ki jih morajo (?) zdaj reševati.
Žalostno je, kako je Nemčija redefinirala svojo evropsko pozicijo v navadno vihtenje grobe moči, ki ne more uspeti. Lahko upoštevamo, da so Nemci v mednarodnih odnosih še sorazmerni amaterji, saj jim je bila lastna zunanja politika po drugi svetovni vojni prepovedana. Zato pa imajo dovolj izkušenj z zunanjimi politikami drugih: s primitivnim roparskim pohodom Anglije in Francije po prvi svetovni vojni, ter z zrelim in produktivnim odnosom ZDA po drugi. Anglija in Francija sta bili po prvi vojni že velesili v zatonu in kljub zmagi tedaj samo še v impotentni obrambni drži, medtem ko so bile ZDA po drugi vojni družba v vzponu, z vizijo in strategijo. Sedanje nemško lomastenje po evropski periferiji je primerljivo zgolj s tistim davnim lomastenjem propadajoče evropske noblese po Nemčiji – kar naj velja kot informacija o tem, s kakšnim novim gospodarjem imamo v resnici opravka.
***
A na Nemčijo nimamo vpliva. Obrnimo se raje k nam samim. Cilj »programa za izognitev programu«, ki so nam ga poslali iz Bruslja, je zagotovitev vračanja zunanjih posojil. Dolgovi podjetij, nabrani v bankah, se bodo podržavili, za kar bo treba javne finance okrepiti s poviševanjem davkov in zniževanjem vseh drugih, normalnih javnih izdatkov. Vladi so naložili tudi obsežno predajo njenega premoženja tujcem (tako, na primer, da bi prodali slovenski državni Telekom nemškemu državnemu Telekomu; »privatizacija« se reče samo za lepše, cilj ni privatno, cilj je tuje). Za sanacijo samih podjetij pa bo treba zniževati plače in preusmerjati dodano vrednost v dobičke za dokapitalizacijo in razdolževanje.
Vsaj del navedenega ima nesporno ekonomsko logiko. Slovenija je v zadnjem desetletju zares propadla, korenita preobrazba je nujna. Ampak kakšna? Tujci pristopajo k obstoječemu stanju slovenske družbe in dajejo navodila za preživetje in utrditev (in vračanje dolgov) te strukture in teh ljudi. Njihove »strukturne reforme« prav odstranjujejo možnosti za prestrukturiranje. Zakaj bi se v podjetjih trudili za tehnološki in poslovni napredek, če lahko (isti stari »podjetniki«) preprosto znižajo plače? Slišimo, da bo treba izobraževanje Slovencev prilagoditi obstoječemu gospodarstvu in prenesti več teže na strokovno šolstvo; univerze so za druge, na za nas. V zdravstvu, ki je v evropskih primerjavah že zdaj pri samem dnu, bo treba še nižje. O pravni državi zvemo le to, da bo treba tudi tu varčevati (tu še bistveno bolj, ko vračunamo tistih par sto milijonov novih daril prijateljem gradbincem za novo veliko, lepo sodno palačo).
Nihče si ne dela utvar, da bodo te politike obrnile trende navzgor. V resnici prav preprečujejo tehnološko, poslovno, socialno in miselno spreminjanje, ki lahko edino popelje Slovenijo v nov napredek. Uničujejo rast in uničujejo razvoj. Ampak roko na srce, s tem se pa tujcem ni treba ukvarjati. Tujci hočejo samo svoj denar nazaj (in še kakšen drug lahek zaslužek, ko jim ga že nudimo). Nemško vlado zanima Nemčija, ameriško Amerika. Za Slovenijo moramo poskrbeti sami. Saj smo se osamosvojili, saj imamo svojo državo.
V tej državi pa je vse, kar se dogaja, samo to slepo ustrezanje tujemu interesu in pohlepu! Kako so v parlamentu spet polni energije in zanosa, odkar imajo po štirih letih zblojenosti spet vizijo in cilj – ta cilj! Kaj ti bo država, če sploh ne veš, kaj z njo početi? Če sploh ne veš, da se z njo da kaj početi?
***
Nekaj stvari je treba razčistiti. V zaostajajoči družbi, v kateri so moderne produktivne, ekonomske in druge strukture še manj razvite in utrjene kot kje v tujini, bodo v danem trenutku, v kratkem roku, znali narediti prav po definiciji skoraj vse zahtevnejše stvari bolje tujci! Če si razlagamo kapitalizem tako ekstremno kretensko, kot da je merilo vsega samo trg, je ekonomski optimum za vsako zaostajajočo družbo prav po definiciji stanje kolonije – večno zaostajajoče kolonije –, položaje vodilnih elit pa morajo prav po definiciji zasesti tujci (a zato, ker so države »suverene«, še s kakšno domačo politično navlako).
Zaradi tega je razvoj zaostajajočih družb – tam, kjer tak razvoj je – vedno zahteven, zapleten in vijugav, pogosto konflikten boj proti toku za uveljavljanje lastnih elit, lastnih kapitalistov, lastnih inženirjev, znanstvenikov in učiteljev, počasi, mučno, vedno boljših, dokler niso enakovredni tujcem. To je prav definicija prebijanja iz nerazvitosti! Govorimo o najbolj elementarni politični, socialni, psihološki motivaciji, ki je poganjala in poganja še naprej vse zgodovine kapitalizma v Evropi, Aziji, Ameriki in povsod. V tej današnji bedni, zarukani Sloveniji nič več.
***
Slovenska tranzicija je bila najprej zgodba o uspehu in potem o neuspehu. V tem njenem drugem delu so bolezni »mlade demokracije« končno opravile svoje. Sestavljanje nacionalnega vodenja – nacionalnih elit – v demokraciji je zahteven proces in veliko prej, preden smo ga bili kot družba sposobni opraviti, nam je ušel z vajeti. Prek še neobvladanih mehanizmov demokracije je izbruhnila v sfere oblasti vsa stara, prej še potlačena in prezrta slovenska provincialnost in zaostalost. V zadnjem desetletju se je korak za korakom, opazno in neopazno, uničevalo vse doslej doseženo slovensko moderno, napredno, neprovincialno.
Nenadoma smo odkrili, kako je upravljanje družb pravzaprav enostavno – nič bolj zahtevno kot upravljanje nekakšne vaške ekonomije z drobnim podjetništvom. To sliko so nam še utrdili »mladi« neoliberalci s svojimi prevodi iz velikega belega sveta. Predstavo o vaški ekonomiji so nam potrdili še s čisto znanostjo: o tem, da določa uspešnost družb v kapitalizmu zgolj trg in da povzroča vpletanje države več škode kot koristi. Posel politikov je samo podpiranje zasebnih interesov (tudi svojih lastnih). Skupni, družbeni, nacionalni interes lahko zagovarjajo samo barabe in komunisti.
Ko je prišel potem v deželo denar, je steklo v tem primitivnem ideološkem in političnem okolju privatiziranje: prosto, svobodno, brez vpletanja državnih politik, v panogah in podjetjih, ki jih je bilo najlažje zgrabiti, a ki so bila zato tudi razvojno povsem votla. Svoja nova središča ekonomske moči smo dobili v najbolj obrobnih in za poganjanje rasti nesposobnih delih gospodarstva, in na to novo moč so se prilepili še politiki. Kot sta velela mladost in znanost, so se pustili voditi kapitalu in trgu – temu kapitalu in temu trgu, do neizbežnega zloma.
Kolaps je bil zares hud. V štirih letih krize so se zamenjale že štiri vlade. Na ulicah je izbruhnila vstaja, padla sta dva (ampak samo dva) mogočneža. Bila so štiri leta beganja in tavanja, brez orientirjev, brez predstave o tem, kako naprej – kako naprej tako, da se kljub vsemu nič ne spremeni. Dokler si ni končno našla rešitev.
S prehodom elit v kompradorske ali kvizlinške prehajamo v »zadnjo fazo« svojega tranzicijskega razkroja. Ko so v sferi elit končno dojeli še sami, da države ne znajo voditi, so si našli nekoga drugega, da jo bo vodil zanje. In jim dovolil, da se obdržijo na vsaj formalnih položajih oblasti kot njegovi zanesljivi »klienti« (ali z bolj znano tujko: marionete).
Slovenija ni totalno nerazvita. Vzrok podreditve ni, da sami ne znamo (saj smo znali to, kar zdaj uničujemo in prodajamo, nekoč kar sami ustvariti). Tujcem se podrediš zato, da odbiješ domačo konkurenco; da tisti domači, ki ne znajo, odbijejo tiste, ki znajo. Svoj projekt prodajajo kot tisto sveže, novo, na kar smo vsi čakali. Zato se samo spomnimo, kako so pred krizo na enak način prodajali tudi svoj izvirni »mladi« provincialni neoliberalizem, ki je krizo prav povzročil – večinoma iste stranke, isti ljudje, ideologi in ideologije.
***
Slovenska polpretekla zgodovina ni bila zgodovina sovjetskega bloka, v Sloveniji imamo skoraj petdesetletno izkušnjo velike družbene dinamike. Proces je bil zagotovo »specifičen«, a ne bistveno bolj, kot drugi sočasni procesi v državah evropskega obrobja izven sovjetske cone, po predhodnem stoletnem relativnem pogrezanju pod kapo takratnega liberalizma. V tem dolgem ciklu smo se (tudi) v Sloveniji končno prebili iz spon vseobvladujoče, arhaične kmečke ekonomije, v intenzivni modernizaciji, ko je šlo tako dolgo vse samo navzgor, vedno na bolje, tudi v tranziciji, do sedanje krize.
V tej krizi se lomi ves ta veliki, dolgi val. Njegov poganjajoči naboj – dinamična deagrarizacija do ravni »srednje« industrializacije in zatem še prehod k tehnološko ekvivalentnim storitvam – je usihal že pred krizo. Usihanje je prekrilo zadolževanje in zato je bil končni prelom navzdol tako oster.
Na slovenskih ravneh materialne blaginje pač še ni »konca kapitalizma«, kot v razvitem svetu; še zdaleč nismo na koncu svojega zadnjega Kondratjevega (ali Wallersteinovega) cikla. V razkroju zadnjega desetletja je bil cikel samo prekinjen. Zdaj je na dnevnem redu nujno obnavljanje normalnosti in modernosti, da se vrnemo na pot naprej. Namesto tega pa gremo še v ta zadnji, zdaj že tako kričeče klišejski korak v brezno primitivizma in sistemske korupcije, po standardnih vzorcih nekdanjega latinskoameriškega banana kapitalizma.
Ekonomske in socialne politike nam že vodijo tujci – tiste, ki so v njihovem interesu, drugih pa ni. Pomembne javne institucije se predajajo v direktno upravljanje tujcem. Državno premoženje bodo prodali tujcem. Glede rasti in razvoja govorijo skoraj samo še o tujih naložbah. Politično mreženje se steka vse bolj v Bruselj, Berlin in še kam. Nad Janeza Janšo so se spravili vstajniki in KPK, zares pa je padel šele takrat, ko mu je – vsem na videz – odrekla podporo ena od tujih ambasad (ki ima na razpolago dovolj drugega, pri sebi vzgojenega in financiranega »kadra«).
»Outsourcing« najpomembnejših funkcij sistema je nedvoumen znak konca. Za vsak primer si prikličimo v spomin izvirnik, prototip – nekdanjo kompradorsko podreditev Latinske Amerike ZDA. Je odpravila korupcijo? Je ustvarila pravne države? Je prinesla kontinentu razvoj in napredek? Je podprla demokracijo? Ali prej fašizem? V Sloveniji dosegamo novo zgodovinsko dno, ki je zdaj zares primerljivo samo še s tistim iz leta 1941.
Morda še odstavek za tiste, ki niti ne razumejo dobro, v kaj se spuščajo. Kompradorstvo, ta zadnji obrat nesposobnih elit, ki jim daje novo veliko moč, a nič koristi ljudstvu, gre z roko v roki s fašizmom. Če še ne na začetku, pa na koncu. Je sploh treba navajati primere? Stare ali sodobne? Ne vem, če so prav vsi, ki so stopili v to igro, zares usposobljeni za barantanje s fašizmom. So pa drugi, ki že komaj čakajo.
***
Slovenci se radi obkladamo s tem, da smo hlapci. Kdor je hlapec, ne gradi svoje samozavesti in statusa na lastnih kvalitetah, temveč na kvalitetah svojega gospodarja. Več vreden je tisti, ki ima več vrednega gospodarja. Če je gospodar Slovenec, nastopi problem: če je lahko gospodar on, zakaj sem pa jaz hlapec? Tedaj se pokaže, da je nekaj narobe z menoj samim, namesto da bi bila krivda – nerešljivo, od boga dano – v vsem narodu. Za hlapce je zelo pomembno, da so gospodarji tujci, ne domači, ne sosedje.
To zgoraj je zelo ceneno psihologiziranje, ampak vsaj kakšno izkušnjo s simptomi nečesa takega pa le že vsi imamo. In lahko nadaljujemo: kako skrajno neobičajno je, če postane prav tak še značaj elit, značaj tistih, ki naj bi prav vodili in ukazovali – če preraste tu in tam nametano ljudsko hlapčevstvo še v kompradorstvo in kvizlinštvo elit. Zadnji tak propad slovenskih elit smo doživeli ob tuji okupaciji in odpravi dotedanje države leta 1941. Je možno, da se nam dogaja podobno v sedanji »mladi demokraciji«, v kateri je bila prav tako odpravljena stara država, ne pa še – zares – postavljena nova?
No, slovenska zgodovina je bila na koncu koncev predvsem prav nasprotna, v njej je bilo med (nekimi drugimi) Slovenci predvsem veliko ponosa, znanja in poguma. V tej zgodovini so Trubar in Dalmatin, Linhart in Zois, Prešeren, Hribar in Maister in potem že stotine takih in potem deset tisoči in sto tisoči, do naše »prve«, »druge« in »tretje osamosvojitve« (če izvzamemo tiste tiče, ki so dejansko razmišljali samo o zamenjavi gospodarja).
Danes se v Sloveniji spet razločujemo. Nekoč prej so ob podobnih delitvah obdali mesto Ljubljana z žico, da ne bi meščani ven hodili in kvarili pošteno ljudstvo. Zdaj so meje med zaostalostjo in naprednostjo seveda drugje, razpredene v gosto tkanem vzorcu prek vse dežele, počez čez vsako vas in mesto. Dejstvo je, da nismo več »enotni«. S tem se sprijaznimo. In se borimo za svojo naprednost! Scenarij, v katerem se ne borimo, je preveč katastrofičen.
***
Pred dobrim letom sem končal enega od svojih tekstov takole: da sem govoril z eno zadnjih še živečih prič tistega usodnega slovenskega aprila 1941, fašizma, nacizma, okupacije in razkosanja Slovenije. Slovenije ni bilo več. Komaj prispelega italijanskega komandanta so v Ljubljani pričakali sam gospod škof pa politiki, tisti, ki se niso umaknili v London ali v zasebnost, in še marsikateri poslovnež. S seboj so pripeljali dekleta v narodni noši. Tam so se znojili, gnetli in prerivali v prizadevanju za naklonjenost novega gospodarja … Svojega sogovornika sem vprašal: kaj ste si mislili, vi in vaši prijatelji, ob pogledu na to neizmerno bedo? Ste občutili jezo, sovraštvo? Dejal je: občutili smo gnus.
Five years have passed since the onset of what is sometimes called the Great Recession. While the economy has slowly improved, there are still millions of Americans leading lives of quiet desperation: without jobs, without resources, without hope.
Who was to blame? Was it simply a result of negligence, of the kind of inordinate risk-taking commonly called a “bubble,” of an imprudent but innocent failure to maintain adequate reserves for a rainy day? Or was it the result, at least in part, of fraudulent practices, of dubious mortgages portrayed as sound risks and packaged into ever more esoteric financial instruments, the fundamental weaknesses of which were intentionally obscured?
If it was the former—if the recession was due, at worst, to a lack of caution—then the criminal law has no role to play in the aftermath. For in all but a few circumstances (not here relevant), the fierce and fiery weapon called criminal prosecution is directed at intentional misconduct, and nothing less. If the Great Recession was in no part the handiwork of intentionally fraudulent practices by high-level executives, then to prosecute such executives criminally would be “scapegoating” of the most shallow and despicable kind.
But if, by contrast, the Great Recession was in material part the product of intentional fraud, the failure to prosecute those responsible must be judged one of the more egregious failures of the criminal justice system in many years. Indeed, it would stand in striking contrast to the increased success that federal prosecutors have had over the past fifty years or so in bringing to justice even the highest-level figures who orchestrated mammoth frauds. Thus, in the 1970s, in the aftermath of the “junk bond” bubble that, in many ways, was a precursor of the more recent bubble in mortgage-backed securities, the progenitors of the fraud were all successfully prosecuted, right up to Michael Milken.
Again, in the 1980s, the so-called savings-and-loan crisis, which again had some eerie parallels to more recent events, resulted in the successful criminal prosecution of more than eight hundred individuals, right up to Charles Keating. And again, the widespread accounting frauds of the 1990s, most vividly represented by Enron and WorldCom, led directly to the successful prosecution of such previously respectedCEOs as Jeffrey Skilling and Bernie Ebbers.
In striking contrast with these past prosecutions, not a single high-level executive has been successfully prosecuted in connection with the recent financial crisis, and given the fact that most of the relevant criminal provisions are governed by a five-year statute of limitations, it appears likely that none will be. It may not be too soon, therefore, to ask why.
One possibility, already mentioned, is that no fraud was committed. This possibility should not be discounted. Every case is different, and I, for one, have no opinion about whether criminal fraud was committed in any given instance.
But the stated opinion of those government entities asked to examine the financial crisis overall is not that no fraud was committed. Quite the contrary. For example, the Financial Crisis Inquiry Commission, in its final report, uses variants of the word “fraud” no fewer than 157 times in describing what led to the crisis, concluding that there was a “systemic breakdown,” not just in accountability, but also in ethical behavior.
As the commission found, the signs of fraud were everywhere to be seen, with the number of reports of suspected mortgage fraud rising twenty-fold between 1996 and 2005 and then doubling again in the next four years. As early as 2004, FBI Assistant Director Chris Swecker was publicly warning of the “pervasive problem” of mortgage fraud, driven by the voracious demand for mortgage-backed securities. Similar warnings, many from within the financial community, were disregarded, not because they were viewed as inaccurate, but because, as one high-level banker put it, “A decision was made that ‘We’re going to have to hold our nose and start buying the stated product if we want to stay in business.’”
Without giving further examples, the point is that, in the aftermath of the financial crisis, the prevailing view of many government officials (as well as others) was that the crisis was in material respects the product of intentional fraud. In a nutshell, the fraud, they argued, was a simple one. Subprime mortgages, i.e., mortgages of dubious creditworthiness, increasingly provided the chief collateral for highly leveraged securities that were marketed as AAA, i.e., securities of very low risk. How could this transformation of a sow’s ear into a silk purse be accomplished unless someone dissembled along the way?
While officials of the Department of Justice have been more circumspect in describing the roots of the financial crisis than have the various commissions of inquiry and other government agencies, I have seen nothing to indicate their disagreement with the widespread conclusion that fraud at every level permeated the bubble in mortgage-backed securities. Rather, their position has been to excuse their failure to prosecute high-level individuals for fraud in connection with the financial crisis on one or more of three grounds:
First, they have argued that proving fraudulent intent on the part of the high-level management of the banks and companies involved has been difficult. It is undoubtedly true that the ranks of top management were several levels removed from those who were putting together the collateralized debt obligations and other securities offerings that were based on dubious mortgages; and the people generating the mortgages themselves were often at other companies and thus even further removed. And I want to stress again that I have no opinion whether any given top executive had knowledge of the dubious nature of the underlying mortgages, let alone fraudulent intent.
But what I do find surprising is that the Department of Justice should view the proving of intent as so difficult in this case. Who, for example, was generating the so-called “suspicious activity reports” of mortgage fraud that, as mentioned, increased so hugely in the years leading up to the crisis? Why, the banks themselves. A top-level banker, one might argue, confronted with growing evidence from his own and other banks that mortgage fraud was increasing, might have inquired why his bank’s mortgage-based securities continued to receive AAAratings. And if, despite these and other reports of suspicious activity, the executive failed to make such inquiries, might it be because he did not want to know what such inquiries would reveal?
This, of course, is what is known in the law as “willful blindness” or “conscious disregard.” It is a well-established basis on which federal prosecutors have asked juries to infer intent, including in cases involving complexities, such as accounting rules, at least as esoteric as those involved in the events leading up to the financial crisis. And while some federal courts have occasionally expressed qualifications about the use of the willful blindness approach to prove intent, the Supreme Court has consistently approved it. As that Court stated most recently in Global-Tech Appliances, Inc. v. SEB S.A. (2011):
The doctrine of willful blindness is well established in criminal law. Many criminal statutes require proof that a defendant acted knowingly or willfully, and courts applying the doctrine of willful blindness hold that defendants cannot escape the reach of these statutes by deliberately shielding themselves from clear evidence of critical facts that are strongly suggested by the circumstances.
Thus, the department’s claim that proving intent in the financial crisis is particularly difficult may strike some as doubtful.
Second, and even weaker, the Department of Justice has sometimes argued that, because the institutions to whom mortgage-backed securities were sold were themselves sophisticated investors, it might be difficult to prove reliance. Thus, in defending the failure to prosecute high-level executives for frauds arising from the sale of mortgage-backed securities, Lanny Breuer, the then head of the Department of Justice’s Criminal Division, told PBS:
In a criminal case…I have to prove not only that you made a false statement but that you intended to commit a crime, and also that the other side of the transaction relied on what you were saying. And frankly, in many of the securitizations and the kinds of transactions we’re talking about, in reality you had very sophisticated counterparties on both sides. And so even though one side may have said something was dark blue when really we can say it was sky blue, the other side of the transaction, the other sophisticated party, wasn’t relying at all on the description of the color.
Actually, given the fact that these securities were bought and sold at lightning speed, it is by no means obvious that even a sophisticated counterparty would have detected the problems with the arcane, convoluted mortgage-backed derivatives they were being asked to purchase. But there is a more fundamental problem with the above-quoted statement from the former head of the Criminal Division, which is that it totally misstates the law. In actuality, in a criminal fraud case the government is never required to prove—ever—that one party to a transaction relied on the word of another. The reason, of course, is that that would give a crooked seller a license to lie whenever he was dealing with a sophisticated buyer. The law, however, says that society is harmed when a seller purposely lies about a material fact, even if the immediate purchaser does not rely on that particular fact, because such misrepresentations create problems for the market as a whole. And surely there never was a situation in which the sale of dubious mortgage-backed securities created more of a problem for the marketplace, and society as a whole, than in the recent financial crisis.
The third reason the department has sometimes given for not bringing these prosecutions is that to do so would itself harm the economy. Thus, Attorney General Eric Holder himself told Congress:
It does become difficult for us to prosecute them when we are hit with indications that if you do prosecute—if you do bring a criminal charge—it will have a negative impact on the national economy, perhaps even the world economy.
To a federal judge, who takes an oath to apply the law equally to rich and to poor, this excuse—sometimes labeled the “too big to jail” excuse—is disturbing, frankly, in what it says about the department’s apparent disregard for equality under the law.
In fairness, however, Holder (who later claimed his comment was misconstrued) was referring to the prosecution of financial institutions, rather than their CEOs. Moreover, he might have also been influenced, as his department unquestionably was, by the adverse reaction to the Arthur Anderson case, where that accounting firm was forced out of business by a prosecution that was ultimately reversed on appeal. But if we are talking about prosecuting individuals, the excuse becomes entirely irrelevant; for no one that I know of has ever contended that a big financial institution would collapse if one or more of its high-level executives were prosecuted, as opposed to the institution itself.
Eric Holder; drawing by John Springs
Without multiplying examples further, my point is that the Department of Justice has never taken the position that all the top executives involved in the events leading up to the financial crisis were innocent; rather it has offered one or another excuse for not criminally prosecuting them—excuses that, on inspection, appear unconvincing. So, you might ask, what’s really going on here? I don’t claim to have any inside information about the real reasons why no such prosecutions have been brought, but I take the liberty of offering some speculations.
At the outset, however, let me say that I completely discount the argument sometimes made that no such prosecutions have been brought because the top prosecutors were often people who previously represented the financial institutions in question and/or were people who expected to be representing such institutions in the future: the so-called “revolving door.” In my experience, most federal prosecutors, at every level, are seeking to make a name for themselves, and the best way to do that is by prosecuting some high-level person. While companies that are indicted almost always settle, individual defendants whose careers are at stake will often go to trial. And if the government wins such a trial, as it usually does, the prosecutor’s reputation is made. My point is that whatever small influence the “revolving door” may have in discouraging certain white-collar prosecutions is more than offset, at least in the case of prosecuting high-level individuals, by the career-making benefits such prosecutions confer on the successful prosecutor.
So, one asks again, why haven’t we seen such prosecutions growing out of the financial crisis? I offer, by way of speculation, three influences that I think, along with others, have had the effect of limiting such prosecutions.
First, the prosecutors had other priorities. Some of these were completely understandable. For example, before 2001, the FBI had more than one thousand agents assigned to investigating financial frauds, but after September 11 many of these agents were shifted to antiterrorism work. Who can argue with that? Yet the result was that, by 2007 or so, there were only 120 agents reviewing the more than 50,000 reports of mortgage fraud filed by the banks. It is true that after the collapse of Lehman Brothers in 2008, new agents were hired for some of the vacated spots in offices concerned with fraud detection; but this is not a form of detection easily learned, and recent budget limitations have only exacerbated the problem.
Of course, while the FBI has substantial responsibility for investigating mortgage fraud, the FBI is not the primary investigator of fraud in the sale of mortgage-backed securities; that responsibility lies mostly with the SEC. But at the very time the financial crisis was breaking, the SEC was trying to deflect criticism from its failure to detect the Madoff fraud, and this led it to concentrate on other Ponzi-like schemes that emerged in the wake of the financial crisis, along with cases involving misallocation of assets (such as stealing funds from a customer), which are among the easiest cases to prove. Indeed, as Professor John Coffee of Columbia Law School has repeatedly documented, Ponzi schemes and misallocation-of-asset cases have been the primary focus of the SEC since 2009, while cases involving fraud in the sale of mortgage-backed securities have been much less frequent. More recently, moreover, the SEC has been hard hit by budget limitations, and this has not only made it more difficult to assign the kind of manpower the kinds of frauds we are talking about require, but also has led the SEC enforcement staff to focus on the smaller, easily resolved cases that will beef up their statistics when they go to Congress begging for money.
As for the Department of Justice proper, a decision was made in 2009 to spread the investigation of financial fraud cases among numerous US Attorney’s Offices, many of which had little or no previous experience in investigating and prosecuting sophisticated financial frauds. This was in connection with the president’s creation of a special task force to investigate the crisis, from which remarkably little has been heard in the intervening four-plus years. At the same time, the US Attorney’s Office with the greatest expertise in these kinds of cases, the Southern District of New York, was just embarking on its prosecution of insider-trading cases arising from the Raj Rajaratnam tapes, which soon proved a gold mine of prosecutable cases that absorbed a huge amount of the attention of the securities fraud unit of that office.
While I want to stress again that I have no inside information, as a former chief of that unit I would venture to guess that the cases involving the financial crisis were parceled out to assistant US attorneys who were also responsible for insider-trading cases. Which do you think an assistant would devote most of her attention to: an insider-trading case that was already nearly ready to go to indictment and that might lead to a high-visibility trial, or a financial crisis case that was just getting started, would take years to complete, and had no guarantee of even leading to an indictment? Of course, she would put her energy into the insider-trading case, and if she was lucky, it would go to trial, she would win, and, in some cases, she would then take a job with a large law firm. And in the process, the financial fraud case would get lost in the shuffle.
In short, a focus on quite different priorities is, I submit, one of the reasons the financial fraud cases have not been brought, especially cases against high-level individuals that would take many years, many investigators, and a great deal of expertise to investigate. But a second, and less salutary, reason for not bringing such cases is the government’s own involvement in the underlying circumstances that led to the financial crisis.
On the one hand, the government, writ large, had a part in creating the conditions that encouraged the approval of dubious mortgages. Even before the start of the housing boom, it was the government, in the form of Congress, that repealed the Glass-Steagall Act, thus allowing certain banks that had previously viewed mortgages as a source of interest income to become instead deeply involved in securitizing pools of mortgages in order to obtain the much greater profits available from trading. It was the government, in the form of both the executive and the legislature, that encouraged deregulation, thus weakening the power and oversight not only of the SEC but also of such diverse banking overseers as the Office of Thrift Supervision and the Office of the Comptroller of the Currency, both in the Treasury Department. It was the government, in the form of the Federal Reserve, that kept interest rates low, in part to encourage mortgages. It was the government, in the form of the executive, that strongly encouraged banks to make loans to individuals with low incomes who might have previously been regarded as too risky to warrant a mortgage.
Thus, in the year 2000, HUD Secretary Andrew Cuomo increased to 50 percent the percentage of low-income mortgages that the government-sponsored entities known as Fannie Mae and Freddie Mac were required to purchase, helping to create the conditions that resulted in over half of all mortgages being subprime at the time the housing market began to collapse in 2007.
It was the government, pretty much across the board, that acquiesced in the ever-greater tendency not to require meaningful documentation as a condition of obtaining a mortgage, often preempting in this regard state regulations designed to assure greater mortgage quality and a borrower’s ability to repay. Indeed, in the year 2000, the Office of Thrift Supervision, having just finished a successful campaign to preempt state regulation of thrift underwriting, terminated its own underwriting regulations entirely.
The result of all this was the mortgages that later became known as “liars’ loans.” They were increasingly risky; but what did the banks care, since they were making their money from the securitizations. And what did the government care, since it was helping to create a boom in the economy and helping voters to realize their dream of owning a home?
Moreover, the government was also deeply enmeshed in the aftermath of the financial crisis. It was the government that proposed the shotgun marriages of, among others, Bank of America with Merrill Lynch, and of J.P. Morgan with Bear Stearns. If, in the process, mistakes were made and liabilities not disclosed, was it not partly the government’s fault? One does not necessarily have to adopt the view of Neil Barofsky, former special inspector general in charge of oversight of TARP, that regulators made almost no effort to hold accountable the financial institutions they were bailing out, to wonder whether the government, having helped create the conditions that led to the seeming widespread fraud in the mortgage-backed securities market, was all too ready to forgive its alleged perpetrators.
Please do not misunderstand me. I am not suggesting that the government knowingly participated in any of the fraudulent practices alleged by the Financial Inquiry Crisis Commission and others. But what I am suggesting is that the government was deeply involved, from beginning to end, in helping create the conditions that could lead to such fraud, and that this would give a prudent prosecutor pause in deciding whether to indict a CEO who might, with some justice, claim that he was only doing what he fairly believed the government wanted him to do.
The final factor I would mention is both the most subtle and the most systemic of the three, and arguably the most important. It is the shift that has occurred, over the past thirty years or more, from focusing on prosecuting high-level individuals to focusing on prosecuting companies and other institutions. It is true that prosecutors have brought criminal charges against companies for well over a hundred years, but until relatively recently, such prosecutions were the exception, and prosecutions of companies without simultaneous prosecutions of their managerial agents were even rarer.
The reasons were obvious. Companies do not commit crimes; only their agents do. And while a company might get the benefit of some such crimes, prosecuting the company would inevitably punish, directly or indirectly, the many employees and shareholders who were totally innocent. Moreover, under the law of most US jurisdictions, a company cannot be criminally liable unless at least one managerial agent has committed the crime in question; so why not prosecute the agent who actually committed the crime?
In recent decades, however, prosecutors have been increasingly attracted to prosecuting companies, often even without indicting a single person. This shift has often been rationalized as part of an attempt to transform “corporate cultures,” so as to prevent future such crimes; and as a result, government policy has taken the form of “deferred prosecution agreements” or even “nonprosecution agreements,” in which the company, under threat of criminal prosecution, agrees to take various prophylactic measures to prevent future wrongdoing. Such agreements have become, in the words of Lanny Breuer, the former head of the Department of Justice’s Criminal Division, “a mainstay of white-collar criminal law enforcement,” with the department entering into 233 such agreements over the last decade. But in practice, I suggest, this approach has led to some lax and dubious behavior on the part of prosecutors, with deleterious results.
If you are a prosecutor attempting to discover the individuals responsible for an apparent financial fraud, you go about your business in much the same way you go after mobsters or drug kingpins: you start at the bottom and, over many months or years, slowly work your way up. Specifically, you start by “flipping” some lower- or mid-level participant in the fraud who you can show was directly responsible for making one or more false material misrepresentations but who is willing to cooperate, and maybe even “wear a wire”—i.e., secretly record his colleagues—in order to reduce his sentence. With his help, and aided by the substantial prison penalties now available in white-collar cases, you go up the ladder.
But if your priority is prosecuting the company, a different scenario takes place. Early in the investigation, you invite in counsel to the company and explain to him or her why you suspect fraud. He or she responds by assuring you that the company wants to cooperate and do the right thing, and to that end the company has hired a former assistant US attorney, now a partner at a respected law firm, to do an internal investigation. The company’s counsel asks you to defer your investigation until the company’s own internal investigation is completed, on the condition that the company will share its results with you. In order to save time and resources, you agree.
Six months later the company’s counsel returns, with a detailed report showing that mistakes were made but that the company is now intent on correcting them. You and the company then agree that the company will enter into a deferred prosecution agreement that couples some immediate fines with the imposition of expensive but internal prophylactic measures. For all practical purposes the case is now over. You are happy because you believe that you have helped prevent future crimes; the company is happy because it has avoided a devastating indictment; and perhaps the happiest of all are the executives, or former executives, who actually committed the underlying misconduct, for they are left untouched.
I suggest that this is not the best way to proceed. Although it is supposedly justified because it prevents future crimes, I suggest that the future deterrent value of successfully prosecuting individuals far outweighs the prophylactic benefits of imposing internal compliance measures that are often little more than window-dressing. Just going after the company is also both technically and morally suspect. It is technically suspect because, under the law, you should not indict or threaten to indict a company unless you can prove beyond a reasonable doubt that some managerial agent of the company committed the alleged crime; and if you can prove that, why not indict the manager? And from a moral standpoint, punishing a company and its many innocent employees and shareholders for the crimes committed by some unprosecuted individuals seems contrary to elementary notions of moral responsibility.
These criticisms take on special relevance, however, in the instance of investigations growing out of the financial crisis, because, as noted, the Department of Justice’s position, until at least recently, is that going after the suspect institutions poses too great a risk to the nation’s economic recovery. So you don’t go after the companies, at least not criminally, because they are too big to jail; and you don’t go after the individuals, because that would involve the kind of years-long investigations that you no longer have the experience or the resources to pursue.
In conclusion, I want to stress again that I do not claim that the financial crisis that is still causing so many of us so much pain and despondency was the product, in whole or in part, of fraudulent misconduct. But if it was—as various governmental authorities have asserted it was—then the failure of the government to bring to justice those responsible for such colossal fraud bespeaks weaknesses in our prosecutorial system that need to be addressed.
“Apolitical art and artless politics are the fruit of a divide-and- conquer strategy that weakens both; art and politics ignite each other and need each other.” ~ Rebecca Solnit
“Those who say that art should not propagate doctrines usually refer to doctrines that are opposed to their own.” ~ Jorge Luis Borges (1952)
“The function of art has always been to break through the crust of conventionalized and routine consciousness.” ~ John Dewey (1927)
“The most political decision you make is where you direct people’s eyes. In other words, what you show people, day in and day out, is political. . . . And the most politically indoctrinating thing you can do to a human being is to show her, every day, that there can be no change.” ~ Wim Wenders
“Democracy is a proposal (rarely realised) about decision making; it has little to do with election campaigns. Its promise is that political decisions be made after, and in the light of, consultation with the governed. This is dependent upon the governed being adequately informed about the issues in question, and upon the decision makers having the capacity and will to listen and take account of what they have heard. Democracy should not be confused with the “freedom” of binary choices, the publication of opinion polls or the crowding of people into statistics. These are its pretense.
Today the fundamental decisions, which effect the unnecessary pain increasingly suffered across the planet, have been and are taken unilaterally without any open consultation or participation.” ~ John Berger
