Molk Evropske komisije in previdno pozivanje našage predsednika vlade k mirnem reševanju katalonske krize govorita podoben jezik. EU in njena najboljša v razredu, Slovenija, se očitno ne zavedata katera vrednota je temelj njunega obstoja. Takšni (ne) odzivi tako ne kažejo zgolj strahu, da se ne bi mešali v španske notranje zadeve, ampak razkrivajo akutno etično nenačelnost. Kar se Slovenije tiče, gre tudi za sramotno kratek zgodovinski spomin. Ali smo res pripravljeni zatajiti celo tiste redke države in posmeznike, ki so leta 1991 branili našo pravico do samostojnosti?
Naše predstavnike torej opominjamo: Kakršnokoli preprečevanje uveljavljanja človekove pravice do svobode izražanja in pravice do samoodločbe pomeni napad na vrednostne temelje naše civilizacije na katerih počivata tako obstoj EU kot Repulike Slovenije. Če se pri tem uporablja vojaško – policijsko nasilje je molk nedopusten. Gre za napade na temeljne človekove svoboščine, ki so podlaga sveh demokratičnih ureditev. Če take napade na demokracijo najodločneje obsodimo, tone pomeni opredeljevanja za ali proti neodvisni Kataloniji. O slednjem smejo odločati le Katalonci sami.

Vse še enkrat od začetka?

Zdaj smo torej spet tam, kjer smo nekoč že bili – čisto na začetku. Lahko začnemo spet kar z novico, da sta gospod ban Dravske banovine in knezoškof ljubljanski na Vrhniki pozdravila Italijane in se jim zahvalila za prihod. Potem lahko dve leti in pol citiramo časnik Slovenec in glasilo Domoljub o dučejevih velikanskih uspehih in poldrugo leto še o večni zvestobi Hitlerju – vse do končnega poloma 9. maja 1945, ko je bilo hvale konec in je samo še general Rupnik verjel, da bo Nemčija s čudežnim orožjem, v resnici atomsko bombo, za katero so nemški fiziki tekmovali z ameriškimi, kdo jo bo prvi izdelal, naredila… Bo zdaj res treba 72 let po koncu vojne odpreti posebno rubriko za nazaj? Do kam še, do Koseskega in Prešerna?

Svet se vrti, če Slovenci hočemo ali ne. Nenehno se na njem dogajajo stvari, ki jih razumemo ali ne razumemo (raje ne kot ja). V nevidnem ozadju pa močni in bogati pripravljajo dogodke, ki se potem tudi zgodijo (nič se ne zgodi kar samo od sebe), ali pa jim priprave uidejo iz rok in udarijo tudi po njih. Tako se je pripravljala tudi druga svetovna vojna. Neodvisno od diplomatov pa tudi obeh državnikov, ki sta v Münchnu mahala s Hitlerjevim podpisom, češ da sta rešila mir v Evropi, ko sta se Francija in Anglija sprijaznili z okupacijo Avstrije in Sudetov. Že prej pa so neke druge vplivne skupine v ozadju tiho računale, da se naj Nemčija kar oborožuje, da bo lahko obračunala s komunizmom.
Takoj jeseni 1939 je bil svet presenečen, ko je vojaška strategija Wehrmachta pometla po Evropi zastarele in nesposobne nasprotnike, presenetila pa je tudi s svojo zločinsko ideologijo. Ves nemški narod se je pustil obnoreti, da se je kot brezčuten stroj zapodil v osvajanje Evrope. Za začetek le Evrope. Saj so korakajoče divizije, omamljene od zmag, pele: »… und Morgen die ganze Welt!« Jutri ves svet! Ampak tega ni hotel nihče jemati resno, dokler se niso zamajali temelji tedanje Evrope, pravzaprav vsega sveta, ko so se nemški tanki že vkopali pred Moskvo in se skozi Norveško in Finsko približevali severnemu tečaju, v Afriki Sueškemu prekopu in tudi nahajališčem nafte, enote gebirgsjägrov so osvajale vrhove na Kavkazu, kjer je tudi nafta, in so nebo nad Londonom branili samo še poljski piloti, ki so po zasedbi Poljske pribežali v Anglijo, ker drugih ni bilo več…
Takšen je bil položaj konec leta 1941 in v začetku leta 1942, potem ko so se na Večni poti že sestali ustanovitelji OF in sklenili, da bo odgovor na okupacijo oborožen upor. To je dejstvo. Kako so formulirali besede, se pa poznavalci lahko še naprej prepirajo. Toda iz tega dogovora so nastali zelo konkretni partizanski bataljoni in brigade ter pozneje tudi korpusi in divizije, vmes pa je nastala še nesrečna Dolomitska izjava, da se vse stranke politično podredijo Partiji. Premeten ukrep ali nujno zlo? S tem je bilo resda tudi za vnaprej konec demokracije, po drugi strani pa ostaja odprto vprašanje, kaj bi nastalo iz velikega upora, ki se je moral spopadati z regularno armado velesile in z vsemi njenimi policijskimi in vohunskimi službami, če bi že v tistih hudih časih zavladala v njem demokracija z vsemi svojimi strankarskimi zdrahami, kot jih danes z varne razdalje gledamo v državnem zboru.
Previdni meščani so takrat govorili, da je najbolje biti nevtralen, se ponižno potuhniti in ubogati ter počakati, da nesreča mine, ko se bo pokazalo, kdo od velikih bo zmagal. Za primer še danes navajajo narode, ki so vojno prestali brez žrtev, pametno, kot rečejo. Ne povedo pa, da so za njih padali manj pametni fantje z one strani oceana in z njimi še cela vrsta vojakov z vseh delov sveta, ki so krvaveli in ostali pokopani daleč od svojega doma, da bi obglavili to evropsko zlo.
Nič ni bilo v tem velikem šestletnem spopadu vnaprej odločenega. Nobena zmaga ni bila zagotovljena. Samo neumna odločitev Führerja je obvarovala Evropo, da ni bil tudi britanski otok osvojen. Za zavezniške armade na vzhodu in zahodu je bil dragocen sleherni odpoklic nemških divizij s fronte v nemirno zaledje proti partizanskim enotam. Ne bi zavezniki oblekli in oborožili partizanov, če jih ne bi kot svoje zaveznike tako krvavo potrebovali. Vsak nemški vojak v boju proti partizanom je bil vojak manj na veliki fronti. In vsak slovenski domobranec, ki je v boju proti partizanom nadomestil nemškega vojaka, da so tega lahko poslali na fronto, se je bojeval na napačni strani. Tega se je dobro zavedal tudi veliki strateg zavezniškega boja Churchill, ki si o partizanstvu ni delal utvar glede zavezništva po vojni. Preveč odkrito je povedal, da bi se v tem boju zvezal tudi s hudičem, ki bi mu pomagal zmagati – tako zares je šlo.
Zato se ne spodobi nabirati izjav in brskati po malenkostih, ki ta gigantski spopad podcenjujejo. Prav tako država ne more biti kaj posebno ponosna na spomenike, ki jih bodo še postavili vojakom, ki so se z ramo ob rami borili s skupaj z nacisti – in jim izročali tudi zavezniške pilote, ki so pristajali na naših tleh, kadar jih niso pravočasno rešili partizani. Pa piloti niso bili komunisti.

Milan Maver, Ljubljana

Slovenija uspešno zapravila razvojne priložnosti
Samo v zadnjih štirih letih smo izgubili en proračun za znanost, od leta 1992 dalje pa kar nekaj proračunov.

Vito Turk Sobotna priloga
sob, 15.07.2017, 06:00
Ključne besede: [Delosled] znanost, [Delosled] globalizacija, [Delosled] proračun, [Delosled] beg možganov, [Delosled] tehnološki razvoj
Slovenija uspešno zapravila razvojne priložnosti
Pri nas ni kroženja možganov, temveč beg najbolj razvitih možganov! Foto: Igor Modic/Delo

Brez primernega financiranja raziskovalcev ne bo odličnega znanja, pa tudi ERC in drugih projektov ne. Zato ni presenetljivo, da smo po uspešnosti razvrščeni na evropskem repu. Ob tem se spomnim besed, ki mi jih je izrekel odličen še živeči francoski znanstvenik in akademik Jean-Pierre Changeux: »Najprej si morate sami odrezati dovolj debel kos kruha, potem pa lahko pričakujete, da boste od nas dobili tudi maslo za namaz.«
Razne peticije, shodi, dopisi, javna pisma so bili doslej neuspešni. Razmišljajmo in ukrepajmo! Upanje, da se bo našla vlada, ki bi dvignila vlaganje v znanost za sto odstotkov kot leta 1985, je utopija. Ni pa utopija, da smo samo v zadnjih štirih letih izgubili en proračun za znanost, od leta 1992 dalje pa kar nekaj proračunov. V istem obdobju pa so vlade držav EU15 praktično ves čas postopno povečevale vlaganja v znanost in razvoj.

Ekonomska in tehnološka globalizacija z vsemi pozitivnimi in negativnimi posledicami predstavlja nove izzive za raziskave ter tako usmerja nadaljnji razvoj znanosti. Tem izzivom sledijo pametne vlade in razvite države, ki so izoblikovale strategijo razvoja in določile strateške prioritete. Sem Slovenija ne sodi, saj teh prioritet nima oz. se z vsako novo vlado spreminjajo. Pa vendar: če Slovenija želi biti visoko razvita država ali med vodilnimi v Evropi oziroma, kot smo pred leti govorili, da bo Slovenija druga Švica, je najprej treba postaviti okvirje, kje bi se morala Slovenija gibati in znajti, da bi to tudi dosegla. Osemmilijonska Švica z dvojno površino Slovenije ima tako ves čas okoli 4-odstotno brezposelnost in taka je bila celo v času globalne ekonomske krize. To je posledica visoke izobrazbene strukture prebivalstva in izjemne kapacitete zasebnega sektorja. Švica ima predvsem veliko majhnih in srednje velikih podjetij (SME) z najkvalitetnejšimi izdelki z visoko dodano vrednostjo. Prav tako imajo v Švici sedež tudi številne industrijske multinacionalke, za katere seveda veljajo enaka merila. Švica vlaga tri odstotke BDP v raziskave in razvoj (R&D), pri čemer osnovne raziskave financira država, medtem ko aplikativne raziskave financira zasebni sektor. Pri tem je treba omeniti, da imajo nekaj univerz, ki so uvrščene med najboljše na svetu, kot npr. ETH iz Züricha in EPFL iz Lausanne. Zato Švica uživa izjemno reputacijo kot lokacija za izvajanje odličnih raziskav, znanosti in inovacij. Ne glede na majhnost pa Švica razširja svoje raziskovalne kapacitete, ki so visoko konkurenčne na mnogih področjih. Ob navedenem lahko le sanjamo, da bi Slovenija postala druga Švica, zlasti zaradi neodgovornega odnosa do znanosti in posledično družbeno-ekonomskega razvoja.

Za razvite države je ključna na eni strani vloga države pri podpiranju osnovnih raziskav ter industrije, ki je usmerjena v R&D s svojimi izdelki z visoko dodano vrednostjo. Znano je, da se najbolj pomnožijo sredstva, vložena v osnovne raziskave, in se tako denar davkoplačevalcev najbolje obrača. Če to kdo najbolje pozna, je to kapitalistični sistem razvitih držav, temu pa sledijo tudi druge, kot npr. Kitajska, Južna Afrika in še nekatere. Ameriški komite za ekonomski razvoj ugotavlja, da so vlaganja v osnovne raziskave v znanosti in inženirstvu ključno prispevala k rasti in moči ameriške ekonomije. Nadalje ugotavlja, da se proračunsko financiranje ne sme zmanjševati na račun večjih vlaganj zasebnega sektorja. Treba je poudariti, da razvitih držav globalizacijski procesi niso zatekli povsem nepripravljene, saj so bile to v večini primerov razvite ekonomije kot npr. skupina držav G8 in nekatere članice G20, pri čemer skupina G20 predstavlja kar dve tretjini človeške populacije. Večina teh držav se je zavedala, da sta njihov tehnološki razvoj in konkurenčnost ključna za prevlado na mednarodnem trgu. S pospešenimi vlaganji proračunskih sredstev davkoplačevalcev v osnovne raziskave so se le-te dvignile na raven odličnosti (excellence). Ta izraz se je zlasti v zadnjih letih uveljavil v Evropi, zamenjuje pa ga že izraz izjemno dobre raziskave ali odlične plus (outstanding). Gre torej za raziskave, ki so v sami konici znanosti, kar omogoča vključevanje v različne asociacije tako v evropskem prostoru kot tudi širše. Odlični se povezujejo le z odličnimi!

Tiste države, ki tem usmeritvam ne sledijo, se po lastni krivdi izločajo in pristajajo vedno bolj na obrobju. Letošnje poročilo ekspertne skupine za raziskave, inovacije in znanstveno politiko pri Carlosu Moedasu, evropskem komisarju za raziskave, opozarja, da investiranje v manj razvite regije verjetno ne bo dalo pričakovanega dviga kvalitetnih raziskav, inovacij in ekonomskih koristi zaradi nezmožnosti njihove izrabe kot tudi inertnosti. Naj se zamislijo tisti, ki vodijo našo državo. Poudarjam, da evropska komisija s svojimi okvirnimi projekti, vključno s sedanjim Horizontom 2020, ni nadomestilo za financiranje raziskav na nacionalni ravni. To je dolžnost posameznih držav oz. njihovih vlad! Tega se v Sloveniji odgovorni očitno ne zavedajo. Brez primernega financiranja raziskovalcev ne bo odličnega znanja, pa tudi ERC in drugih projektov ne. Zato ni presenetljivo, da smo po uspešnosti razvrščeni na evropskem repu. Ob tem se spomnim besed, ki mi jih je izrekel odličen še živeči francoski znanstvenik in akademik Jean-Pierre Changeux: »Najprej si morate sami odrezati dovolj debel kos kruha, potem pa lahko pričakujete, da boste od nas dobili tudi maslo za namaz.« To je bilo pred približno petindvajsetimi leti. V tem času se je v Sloveniji na področju znanosti le malo spremenilo oz. se je še poslabšalo, saj se v znanosti od takrat reže vedno tanjše rezine. Druge pa napredujejo, razvite še hitreje, države iz skupine E13, na katere smo nekoč gledali podcenjevalno, pa so nas že tudi dohitele in nekatere celo prehitele.

Pritiski novih članic EU

Na slabšo kvaliteto osnovnih raziskav pri nas vpliva tudi dejstvo, da so bile te pri nas dolgo časa zapostavljene. Prav tako se je financiralo in se še financira projekte slabše kvalitete, kar dokazuje tudi veliko število objav v manj kvalitetnih publikacijah in posledično majhno število objav v visokokvalitetnih revijah. To je žal rezultat politike in pravilnikov ARRS, poleg že kroničnega pomanjkanja finančnih sredstev. Vse skupaj pa je tudi neposredno povezano z majhnim številom patentov pri nas, kar je pogosto očitek raziskovalcem. Vendar samo število patentov ne pove veliko o njihovem ekonomskem učinku in je lahko zavajajoče. Mnogi patenti namreč ne doživijo inovacij, po drugi strani pa mnoge komercialno uspešne inovacije nimajo osnov v patentih. Problem je tudi globalizacija, ko se opravljajo raziskave in inovacije v eni državi, proizvodnja pa v drugi(h). Vendar je dejstvo, da je znanost razvitih držav tako napredovala, da je realno možno patentno zaščititi le odkritja, ki so rezultat odličnih raziskav, pogosto objavljenih v vrhunskih revijah. To potrjuje podatek, da je prek 70 odstotkov znanstvenih publikacij, ki jih citirajo patenti, objavljenih v pretežno vrhunskih revijah. Iz tega torej sledi, da ni odličnih rezultatov brez spodobnega financiranja znanosti ter vrhunskih raziskovalcev.

Na to temo so se sestali evropski akademiki, financerji in predstavniki industrije marca letos v Bruslju. Tako je predsednik nemške zveze Max-Planckovih institutov dr. Martin Stratmann (elektrokemik) na tem srečanju poudaril, da resnične inovacije izvirajo iz novih pristopov, ki kreativnim raziskovalcem omogočajo razvoj novih idej. Dr. Stratmann in predsednik francoskih CNRS dr. Alain Fuchs sta tudi poudarila, da je postavljanje inovacij kot prvo prioriteto, pred znanost, nesmisel. Odlična znanost seveda ne pomeni, da niso potrebne inovacije, pomeni pa osnovne elemente, ki bodo evropski industriji v nadaljnjih desetletjih omogočali razvoj na osnovi odličnih osnovnih raziskav. Žal pa se Evropa srečuje z enim od najtrših problemov: sprijazniti se bomo morali z dejstvom, da odlične znanosti povsod v Evropi pač ne bo. Kot vse kaže, to velja tudi za Slovenijo.

Izjalovili so se tudi vsi poizkusi, da ERC (Evropski raziskovalni svet, ki skrbi za financiranje najodličnejših osnovnih raziskav v Evropi) ne bi vztrajal pri odličnosti. Ta pritisk je zlasti prihajal iz držav EU13, novih članicah EU, vendar s strani vodstva ERC ni bilo popuščanja. Zato bo tudi 9. okvirni program (FW9) temeljil na odličnosti. Če bi tu popuščali, to pomeni zapravljanje denarja, je izjavil dr. Stratmann.

Doseganje odličnosti je dolgoročni cilj, ki pa ga ne bomo dosegali tako, da bomo pošiljali raziskovalce na nekaj mesečne »tečaje« k uglednim raziskovalcem, ki so prejemniki ERC projektov odličnosti. Mladi talentirani in kreativni raziskovalci morajo rasti v dobri raziskovalni skupini in primernem raziskovalnem okolju, ki bo vodilo do novih idej ter odličnih dosežkov. S tem bodo zrastle možnosti za bolj realno pridobitev projektov odličnosti ERC na podoktorskem nivoju kot tudi uveljavljenih raziskovalcev. Torej, treba je vzpostaviti take razmere za raziskovalno delo, da bi privabili in obdržali kreativne in talentirane raziskovalce, ob dostojnem plačilu, ter jim tako poleg razvoja v odlične raziskovalce omogočili tudi primerno in trajno kvaliteto življenja. Podobno je pred desetletjem v najuglednejši raziskovalni reviji Science zapisala nemška kanclerka Angela Merkel, ki se tega več kot očitno drži, saj razume izjemen pomen odlične znanosti.

Dr. Stratmann in dr. Fuchs sta tudi poudarila pomen Centrov odličnosti (CO) v manj razvitih državah z malo ekonomskega ali človeškega kapitala. Pri nas je bilo leta 2009 ustanovljenih osem centrov odličnosti, ki pa po štirih letih od zaključka projekta obstajajo praktično le še formalno, kajti do finančnih sredstev v današnji situaciji ni mogoče priti. Tako je padla tudi pripomba enega od vodilnih na odgovornem ministrstvu ob razpravi o projektih Teaming na ljubljanski univerzi, da so to pač »Golobičevi centri«, češ, zakaj bi jih pa danes še financirali. To je prava slika Slovenije.

Po drugi strani pa imajo razvite države, male in velike, številne CO kot npr. skandinavske države (vsaka prek 100) in seveda skrbijo tako za njihovo financiranje kot tudi obnavljanje, ne glede na vlade, ki se menjavajo. Letos je celo nerazvita Bolgarija kot zadnja na lestvici razvitosti držav EU dobila od EC okoli 300 milijonov evrov za postavitev prvih enajstih CO in opremo za 19 laboratorijev.

Vizije in dejstva

Znanje več kot očitno pri nas ni prioriteta, temveč ignoranca znanosti! Poleg celotnega odnosa do tega področja delovanja človeškega uma je dokaz tudi letošnja vizija strategije razvoja Slovenije 2050, ki je unikatna. Le nekaj cvetk iz tega dokumenta, ki smo ga drago plačali: »Slovenci bomo leta 2050 srečni ljudje in globalne lestvice blaginje nas bodo uvrščale čisto pri vrhu. Slovenija je ravno prav velika za razcvet inovacij in predstavlja edinstven razvojni model v svetu.« Bolje da ne komentiram dalje tega zmazka. Nadalje, da ne govorim o sramotnih letnih razpisih ARRS v vrednosti 12 milijonov evrov, lanski in tudi letošnji, kar znese dobrih 50 centov na prebivalca Slovenije mesečno. Finančna sredstva v letu 2015 in 2016 z okoli 133 milijoni evrov (0,36 odstotka BDP) oz. sedaj za leti 2017 in 2018 z okoli 145 milijona evrov (0,41 odstotka BDP) so sramotna!! Moram pa se vsaj dotakniti statističnih podatkov o vlaganjih gospodarstva v R&D, ki nas uvrščajo v Evropi na vodilno mesto kot tudi med najboljše na svetu po podatkih Eurostata! Kako je to možno? Razlaga je preprosta. Proračunska sredstva so jasno razvidna in jih ni možno »povišati«. Ko pa gre za vlaganja gospodarstva, gre v resnici za davčne olajšave, ki jih kar pripišejo k vlaganjem za R&D, in tako se zgodi, da naj bi gospodarstvo vlagalo skoraj 800 milijonov evrov, kar je 5- do 6-kratnik proračunskih sredstev. Podatki ARRS pa kažejo, da gospodarstvo sofinancira 25 aplikativnih projektov v znesku okoli 730.000 evrov.

Beg namesto kroženja

Pri nas tudi ni kroženja možganov, temveč beg najbolj razvitih možganov! Torej enosmeren proces odhodov najboljših v tujino. Seveda smo imeli krasno priložnost, ko smo leta 1985 za sto odstotkov dvignili vlaganja v znanost, postavili program 2000 mladih raziskovalcev, ki še danes teče, in pakete opreme v letni višini 10–12 milijonov USD. Še leta 1992 smo imeli v proračunu države Slovenije 3,8 odstotka oz. 0,81 odstotka BDP. V letu 2015 smo prišli na 0,36 odstotka BDP oz. 1,6 odstotka proračuna, brez razpisov za opremo, z znižanjem števila štipendij za MR itd. Edina izjema je bilo v samostojni Sloveniji obdobje 2009–2011, ko je bil minister za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo Gregor Golobič, in so se finančna sredstva v proračunu Republike Slovenije povzpela na okoli 185 milijonov evrov, kar je blizu 0,9 odstotka BDP. Prav tako je bilo v času njegovega mandata ustanovljenih že prej omenjenih osem centrov odličnosti za štiriletno obdobje v vrednosti 80 milijonov evrov iz evropskih strukturnih skladov ter nekaj kompetenčnih centrov. O usodi CO je bilo že prej nekaj zapisanega. Če teh centrov ne bi bilo, bi bili praktično brez opreme.

S tako politiko, ki jo kreirajo vlade in vsakokratne sestave parlamentov, je povsem normalno, da nazadujemo in pristajamo na dnu Evrope, za vsemi tistimi, ki smo jih še nedavno zasmehovali! Resnici na ljubo pa pri tem sodelujejo celo nekateri raziskovalci, ki ves čas pišejo o odličnih dosežkih. »Bolj ko zaostajamo za svetom, večje je samorazglaševanje odličnosti,« je izjavil donedavni predsednik zdravniške zbornice Slovenije dr. Možina v Delu. Po uspešnosti per capita smo pristali pri Obzorju 2020 na predzadnjem mestu, pred Bolgarijo kot zadnjo. Nič bolje ni drugod! Sprašujem se, do kdaj bomo na ta način uničevali prihodnost Slovenije in njenih državljanov. Tudi njeno neodvisnost. Razne peticije, shodi, dopisi, javna pisma so bili doslej neuspešni. Razmišljajmo in ukrepajmo! Upanje, da se bo našla vlada, ki bi dvignila vlaganje v znanost za sto odstotkov kot leta 1985, je prava utopija. Ni pa utopija, da smo samo v zadnjih štirih letih izgubili en proračun za znanost, od leta 1992 dalje pa kar nekaj proračunov. V tem istem obdobju pa so vlade držav EU15 praktično ves čas postopno povečevale vlaganja v R&D, v zadnjih dveh letih pa so ta vlaganja še bolj intenzivirali. Tako je npr. sosednja Avstrija že pred dvema letoma dosegla en odstotek BDP vlaganj javnih sredstev v R&D, za naslednja štiri leta do leta 2020 pa je predviden dvig še za polovico. Francoski parlament je za leto 2017 prav tako odobril povečanje proračuna za 850 milijonov evrov za univerze in raziskovalne institute. Tudi švedska ministrica za raziskave Helene Hellmark Knutsson je dobila podporo v parlamentu za dodaten dvig vlaganj v raziskave v znesku 307 milijonov evrov do leta 2020, čeprav že sedaj krepko presegajo večino držav v svetu po višini vlaganj. Podobno počno še nekatere druge razvite države, saj se zavedajo, da so vlaganja v R&D osnova za ekonomski razvoj in blaginjo države.

Predsednik ERC prof. Jean-Pierre Bourguignon in prof. Eva Kondorosi kot predsednica Znanstvenega sveta ERC sta lani dvakrat obiskala Slovenijo in v prisotnosti predsednika vlade in resorne ministrice prikazala dejansko stanje kvalitete slovenske znanosti ter podala priporočila za izboljšanje stanja. Doslej ta obiska nista rodila vidnih sadov.

Naj zaključim: »Znanost je del kulture naroda, in kdor tega ne spoštuje, ni kulturen,« je 1978 leta izjavil nobelovec Christian de Duve ob obisku na Institutu Jožef Stefan. Dosedanji odnos vlad in parlamenta z redkimi izjemami kaže, da ne razumejo pomena znanosti ne le za kulturni razvoj države, temveč tudi za gospodarski razvoj in posledično blaginjo državljanov. Zato bi bila edina rešitev, da bi državo vodili modri ljudje – če bi jih seveda našli in če bi oni to hoteli. Obenem pa si želim, da ta prispevek ne bi končal v stilu: »Psi lajajo, karavana gre dalje.«

Akademik prof. Vito Turk je nekdanji direktor Instituta Jožef Stefan, član londonske Academia Europaea, član evropske organizacije za molekularno biologijo (EMBO) ter nekdanji generalni sekretar Zveze evropskih biokemijskih društev (FEBS).

Na pogorišču liberalnega kapitalizma – nauki za Slovenijo (1. del)
V »neoliberalizmu« tečejo vsi svetovni procesi samo še brezupno navzdol …
Franček Drenovec Sobotna priloga
sob, 01.07.2017, 06:00
Ključne besede: [Delosled] kapitalizem, [Delosled] neoliberalizem, [Delosled] 20. stoletje, [Delosled] 21. stoletje, [Delosled] blaginja, [Delosled] plače
Na pogorišču liberalnega kapitalizma – nauki za Slovenijo (1. del)
Kapitalizem = kriza. Foto: Paul Hackett/Reuters
Davčna progresija se formalno ohranja, elitam korporacijskega sektorja pa v resnici ni treba več plačevati davkov. Tudi v zapor jim ni treba, lahko kradejo itd. Elita deluje kot degenerirano poznosrednjeveško plemstvo, zakoni nekdanje meščanske družbe veljajo samo še za podložno rajo.
Živimo v strašnem času razpadanja »sveta, kot ga poznamo«: nepopolnega in nepravičnega, a v večini družb le nekako vedno napredujočega liberalnega kapitalizma. V »neoliberalizmu« tečejo vsi svetovni procesi samo še brezupno navzdol. V tem prispevku nas zanima njihovo odsevanje v Sloveniji. Za to pa bo treba pogledati najprej v družbe svetovnega jedra, od koder izvirajo.
Ekonomska in družbena razmerja, ki jih obravnavajo analize kapitalizma – razmerja med lastniki in delavci, oblastniki in podrejenimi, bogatimi in revnimi –, so pogosto opredeljena na zelo splošni ravni, skoraj brezzgodovinsko. Z nekaj prilagoditvami se lahko nanašajo tudi na visoki neolitik. Za boljši uvid v tisto, kar je prav posebno kapitalistično, so potrebni še dodatni prijemi. O teh morda še največ razkrije pogled v kapitalistično ekonomijo, natančneje proizvodnjo.
V evropskem razsvetljenstvu 18. stoletja se je dokončno sestavilo sodobno naravoslovje in družbam dalo moč, da nadomestijo staro, zgolj od naravnih danosti odvisno pridelavo življenjskih potrebščin z nenehnim industrijskim tehnološkim napredkom. Proizvodnja dobrin se je spremenila, če navedemo kar Marxa, v »zavestno tehnološko uporabo znanosti«. To je naredilo kapitalizem, to je morda prav njegova temeljna definicija. Podrejanje, »izkoriščanje«, neenakost so v kapitalizmu pripeti na to posebno vsebino.
Kapitalizem poganja nenehno povečevanje produktivnosti dela. Če nadaljujemo še malo z Marxom: v kapitalizmu »se izvajajo vse metode za povečevanje družbene produktivne sile dela na račun posameznega delavca […] v enakem obsegu, kakor si ta proces osvaja znanost«. »Vse, kar delni delavci izgubijo, se zdaj koncentrira v kapitalu.« Kapitalistična razredna struktura odseva to posebno produktivno strukturo: v proizvodnji, ki jo žene instrumentalizirana znanost, se »glava« delovnega procesa razloči od »roke in noge«. Kapital je najprej tehnološka kategorija in šele potem vse drugo. Velika produktivna moč tako vprežene znanosti se realizira samo znotraj omejenih obsegov posameznih specializiranih sklopov proizvodnje. Kapitalistični vodilni razred, kapital, se zato sestavi kot zgolj s trgom in konkurenco posredovana individualna »podjetnost«.
S to radikalno družbeno preobrazbo opravljen prenos novoveškega racionalizma v praktično življenje družb jim je dal njihovo zmogljivost izjemnega materialnega napredka. In šele z njim »svobodo«. Ne govorimo o prehajanju fevdalnih podložnikov v nič manj podložen in v začetku še bolj ubožen industrijski proletariat. Stroge patriarhalne in politične norme starega, v goli fizični eksistenci nenehno ogroženega sveta je lahko nadomeščal z resničnim občutenjem individualne moči in avtonomije samo dinamičen materialni napredek v vse širših družbenih slojih – počasi, korakoma, v vse širših krogih novega kapitalističnega »srednjega razreda«.
Liberalizem kapitalističnega sveta ima svojo specifično »materialno bazo«. Ima jo tudi demokracija, ki prevaja v politično ureditev tržno razdrobljenost novih nosilcev ekonomske moči (dokler je še tržno razdrobljena). Ima jo ideologija, v kateri religije starega, od skrivnostnih naravnih sil odvisnega sveta nadomesti vera v znanost in napredek (dokler še je napredek). Kapitalizma ne moremo razumeti, če ne razumemo vsebin in procesov v njegovi produktivni sferi.
Kapitalistični »razvoj«
Kapitalizem je dinamičen. Nenehen znanstveni in tehnološki napredek, ki poganja njegovo materialno »rast«, je vpet v nenehno široko družbeno spreminjanje. Različne tehnološke sestave proizvodnje zahtevajo različne sestave zaposlovanja, to se pravi različne izobrazbene in druge parametre socialnih struktur. Sovpasti morajo s čisto določenimi strukturami porabe družbenega produkta in zato s čisto določenimi strukturami podjetniške in družbene delitve dohodka. Ustvarjajo različne vzorce podjetniškega upravljanja in delovanja trga in zato različne vzorce uveljavljanja moči in oblasti. In tako naprej.
Kapitalizem ni en sam, ne v prostoru ne v času. Spreminjanje – »razvoj« – posameznih družb lahko poteka gladko ali pa ne. V teh kompleksnih procesih so netehnološke vsebine družb bistveno bolj toge od podjetniških tehnoloških. Postopen tehnični napredek pripelje v vodilnih gospodarstvih občasno do stanja, v katerem širša družbena razmerja, ki so podpirala staro tehnološko bazo, že blokirajo njen nadaljnji razvoj. Dobički presahnejo; brez dobičkov ni investiranja in rasti; izbruhne globoka »kriza«. Ta ni le ekonomska. Kapitalizem je osiromašil vse sestavine življenja ljudi, da bi jim dal tisto, po čemer je v materialno še nenasičeni družbi največje povpraševanje: perspektivo rasti materialne blaginje. Ko izgine še ta, zazeva zares strašna praznina.
Morda je potrebna opomba. Govorimo, da poganja kapitalistično »rast« in dobičke tehnološki napredek. To ni sporno, prav to je kapitalizem. Na obrobjih in v samem jedru sistema v stanjih, ko je tehnološki razvoj ustavljen, pa posega oblastniški razred tudi v sodobnem svetu še po drugih vzvodih prisvajanja dohodka. V »krizi« odločajo monopol, politična moč, policija in vojska. Kapital se obrne v rentništvo in plenjenje. To ni kapitalizem. Če bi bil, ne bi bil bistveno bolj dinamičen od monarhičnega fevdalizma Ludvika XVI. To s kapitalizmom samo sobiva.
Razvoj v 20. stoletju
Zgoraj povedano lahko ilustriramo z zgodbo o »prebijanju« fordovskih tehnologij 20. stoletja. Stari produktivni sklop premogovništva in jeklarstva ter masivne strojegradnje, izdelovanja parnikov, železnic in druge velike infrastrukture 19. stoletja je v vodilnih družbah v začetku naslednjega stoletja že usihal. Trgi so se zasitili, prodajne cene niso več pokrivale vložkov. Uveljavljanje bistveno višje produktivnosti novih tehnologij množične serijske proizvodnje dobrin za široko porabo pa je zahtevalo preusmerjanje prej potrebnih velikih akumulacij k plačam in davkom, da bi postale čim širše plasti prebivalstva tudi zadosti močan potrošnik. Zahtevalo je nove posege v šolstvo in infrastrukturo ter velike fiskalne transferje dohodka od bogatejših k tistim z večjo »nagnjenostjo k porabi«. Politiki bi morali začeti razmišljati čisto drugače.
Pa niso. Vladali so pravoverni liberalci, ki so zaupali trgu in zasebni pobudi: pobudi večinskega starega kapitala. Ob krčenju normalnih trgov so evropske države zaposlovale svojo staro industrijo z orožarskimi naročili. Liberalizem v kriznih razmerah je proizvedel fašizem in vojno. V »mladih« ZDA so bili prožnejši. Henry Ford je že v začetku stoletja podvojil plače zaposlenim. V krizi je steklo javno investiranje v ceste, ki so omogočile uporabo avtomobilov, in v električna omrežja, ki so omogočila uporabo gospodinjskih aparatov. Problemov ne rešuje investiranje v karkoli, temveč zelo določeno investiranje. Staro merjenje ekonomske moči držav s tonami jekla, kilometri železnic in tonažo trgovskih mornaric je nadomestilo računovodstvo skupnega nacionalnega (materialnega) produkta in porabe. Po drugi svetovni vojni so porasle obdavčitve v vodilnih družbah na polovico BDP-jev; če bi kdo predlagal kaj takega samo dvajset let prej, bi ga vsi imeli za norca.
»Razvojni preboj« vedno poženejo šele potrebne miselne in politične prilagoditve! Z veliko več te podpore so ZDA dosegale vijugav, a vztrajen kapitalistični napredek vse 20. stoletje do začetka sedemdesetih. V kontinentalni zahodni Evropi so dolgo blokirani novi potenciali izbruhnili v znamenitih »gospodarskih čudežih« šele po drugi svetovni vojni in se je zato cikel končal pozneje, v različnih državah različno, v Nemčiji šele v prvih letih 21. stoletja. Ene zgodbe je bilo konec, začela se je druga. Kakšna? Preden gremo naprej, dodajmo še naslednje.
Pojav »držav blaginje« 20. stoletja pogosto pojasnjujejo s pritiskom delavskega gibanja in grožnjo socializma, okrepljeno z uspešno sovjetsko revolucijo. A je težko utemeljiti, da je bil ta dejavnik edini ali celo glavni. Z njim ni mogoče pojasniti, zakaj so se plače v ameriški avtomobilski industriji podvojile že leta 1914. Ni mogoče pojasniti ameriškega kolapsa v neoliberalizem že dvajset let pred zlomom Sovjetske zveze. Nobenih velikih preobrazb kapitalizma, niti današnje, ni mogoče pojasniti zunaj konteksta njegovih »realnih« procesov.
Foto: Rebecca Cook/Reuters
Tudi o zlomu Sovjetske zveze pove še največ predolgo vztrajanje v tehnološki strukturi, v kateri so speljali njeno začetno modernizacijo, katere gonilna sila pa je čez desetletja že ugasnila. Za nadaljnji razvoj s priključevanjem na novejše vsebine svetovnega tehnološkega napredka bi morali – tako ali drugače – preusmerjati dohodek in porabo (in zato ekonomsko in politično moč) s centralnih skladov akumulacije in investiranja k podjetjem in prebivalstvu, česar sovjetska partija ni zmogla. Prav to »prebijanje« je vodilo Slovenijo od šestdesetih let prejšnjega stoletja do njenega tranzicijskega uspeha v devetdesetih in še malo naprej.
Enaindvajseto stoletje
Fordovska paradigma 20. stoletja – proizvodnja dobrin za široko porabo – je v vodilnih kapitalističnih družbah že dolgo v zatonu. Avtomobilski trg je v ZDA dosegel zgornjo mejo gostote (ta je skoraj povsod pri nekaj več kot 500 avtomobilih na 1000 prebivalcev) že pred skoraj pol stoletja. Sistemi se še vrtijo z drobnimi tehničnimi napredki, a z usihajočo dinamiko. BDP »držav z visokim dohodkom« (po definicijah Svetovne banke) je rasel v šestdesetih letih 20. stoletja povprečno 5,4 odstotka na leto, potem vse manj in po letu 2000 samo še 1,7 odstotka. Problem ni preprosto kvantitativen. Pri že doseženi materialni blaginji se zdi ljudem nadaljnje kopičenje materialnih dobrin že nepomembno. V ospredje stopa občutenje pomanjkanja vse druge, nematerialne blaginje. Postmaterialnim potrebam pa lahko ustrežejo samo nove »proizvodnje«, organizirane – tako ali drugače – kot javne službe. Razvoj takih je blokiran ali pa so organizirane še po starem, v primežu zasebnih interesov. Staro je izčrpano, novega še ni, sistem je v globoki krizi.
Ni mogoče prezreti velike teže sodobnega lomljenja. Kapitalizem je ustvarila prav njegova moč poganjanja materialnega napredka. Starejše in druge možne načine organizacije družb je izpodrival in izpodriva še naprej s to močjo in obljubo – ki sta v vodilnih družbah zdaj že pošli. Ekonomske in politične ureditve in ideologije, ki nudijo samo to in nič drugega, se sesedajo. Je zato že kar konec kapitalizma? S tem se ne bomo ukvarjali, naj se drugi. V praktičnem življenju družb so procesi tega reda tako in tako dolgi, morda stoletni.
Tukaj obravnavamo »praktične« plati sodobnega preobražanja, kateremu dominirajo vedno bolj agresivne – ker so vedno bolj nemočne – obrambne poteze izumirajočih starih establišmentov: že od sedemdesetih let prejšnjega stoletja v ZDA in Veliki Britaniji, potem na Japonskem in v zahodni Evropi, najprej v Franciji in Italiji, in šele v zadnjih petnajstih letih v politično bolje upravljanih Nemčiji in Skandinaviji. Bolj ko so prestrašeni, bolj samo mlatijo okrog sebe. Temeljno dejstvo je, da vodilnih družb ne poganja več, kot jih je zadnjih nekaj stoletij, napredovanje materialne blaginje. V značilni »neoliberalni« deformaciji kapitalizma se je sistem povsem spremenil.
Neoliberalizem
Prvič, dobičke po starih vzorcih daje samo še prodajanje in investiranje v materialno še nenasičeno svetovno periferijo, zaradi česar vodilne družbe spet posegajo po čedalje trši zunanji agresiji (v zadnjih letih spet, kot že prej Tatari, Mongoli, Francozi in Nemci, še proti bogati, 150-milijonski Rusiji). Z velikopotezno imigracijo, ki znižuje stroške lastnih starih proizvodenj in jim nudi tudi dobrodošlo dodatno kupno moč, pa dozirajo dobičkonosnost »dežel v razvoju« še v svoje lastne.
Foto: Shamil Zhumatov/Reuters
Drugič, v krizi se vedno okrepi koncentracija kapitala za doseganje monopolnih pozicij in rentniških dohodkov. Sedanje izjemno povečevanje obsega podjetij ustvarja že sam tehnološki razvoj, predvsem razvoj upravljavskih tehnologij. To je temeljno in nepovratno! K temu dodaja svoje še sistemska »financializacija«. Centralnobančno napihovanje borznih vrednosti podjetij jim omogoča stomilijardne medsebojne prevzeme, po katerih ostajajo v financah, agroindustriji, internetu in drugje na svetovnem »trgu« samo še peščice subjektov. Trg umira. Zanesljive dobičke ustvarja samo še veliki monopolni sektor.
V krizi starega sveta je veliki korporacijski kapital še edino, kar deluje. Prestrašeni stari politiki so voljno podlegli njegovemu pritisku, da si povsem podredi še institucije demokracije in države. Območje politike so zapolnili direktno, brez vsake državniške nadgradnje, interesi največjih in najbolje organiziranih (a ne nujno povezanih in usklajenih) aglomeracij zasebnega kapitala. S svojo veliko močjo in učinkovitostjo so povozile staro demokracijo z ekspertno upravljanim »postresničnostnim« populizmom. Z izumiranjem trga kot načina delovanja gospodarstva izumira tudi demokracija kot način delovanja politike.
Tretjič, novo vsemogočnost velikih zasebnih monopolov legitimira perverzna neoliberalna ideologija o vsemogočnosti trga. To prevaro podpira svetovno omrežje vrhunsko izobraženih ekonomistov – njihove fakultete jih učijo samo še brezvsebinsko, brezsmiselno matematiko. Uporabno ekonomsko analizo še omogočajo elementarni stari analitični aparati, medtem ko je z visoko matematiko dokazovana znanstvenost sodobne makroekonomije namenjena v glavnem samo še legitimiranju s to matematiko nepovezanih sporočil o nujnem podrejanju vsega ekonomskega in družbenega življenja »trgom«. Z zgodovinskim izumiranjem tržne ekonomije izumira tudi nekoč slavna kapitalistična ekonomska znanost. V neoliberalizmu je v resnici nihče več ne potrebuje; njena glavna funkcija je samo še ideološka.
Četrtič, v neizogibni deindustrializaciji, ki jo pospešuje tudi tehnološko dohitevanje perifernih gospodarstev, so se vodilne družbe prestrukturirale predvsem v velike zasebne finance (temeljito že pred desetletji ZDA in Velika Britanija, zdaj pa se počasi umika iz industrije v finance, kot kaže, tudi Nemčija). Najprej je to bilo zgolj spodbujanje pešajočih potrošniških motivacij s kreditom, potem je dobilo »finančno poglabljanje« že sebi lasten vzgon. Dobički in ekonomska moč so prešli iz realnega gospodarstva v vse bolj rentniške in roparske finance, katerih preživetje morata zagotavljati nebrzdana monetarna ekspanzija in deregulacija. To uničuje trg, ampak saj trg ni več važen. Sistemski finančni balon se nenehno napihuje in zahteva nenehno reševanje z dodatnim napihovanjem. Kriza stare realne ekonomije pa dobi videz ponavljajočih se »finančnih kriz«.
Petič, predvsem v ZDA se uveljavljajo tudi nove postfordovske panoge, ki so potencialno že v postmaterialnem svetu. Vendar so vprežene zgolj v ustvarjanje zasebnih dobičkov in krepitev neoliberalno deformirane družbe. Izjemni potenciali novih biotehnologij v kmetijstvu, zdravstvu in drugje so podrejeni zasebnim strategijam peščice tehnoloških gigantov. Nekoč znamenita silicijeva dolina se ukvarja samo še s pehanjem ljudstva v kronično bebavost in podložnost korporacijskemu in državnemu nadzoru. Znanost ima danes, čisto drugače kot v starem kapitalizmu, strahotno moč. Dokler bo še naprej v službi sedanjih podivjanih zasebnih interesov, se bo svet majal na robu obstoja. In šel v nekem trenutku tudi čez.
Šestič, vse, kar ni nov gigantski korporacijski sektor, je postalo nepomembno, skoraj odveč! Majhna podjetja ter zaposlovanje in dohodki od dela so prepuščeni ekstremnemu trgu. Neoliberalni sistem se je prilagodil temu, da poraba prebivalstva ne more več poganjati rasti in da zadošča, da vsaj vegetira. Ni več nosilna, je samo še obstranska. Zato so postali nepomembni tudi keynesijanski transferji in drugi izdatki države, namenjeni prebivalstvu. Davčna progresija se formalno ohranja, elitam korporacijskega sektorja pa v resnici ni treba več plačevati davkov. Tudi v zapor jim ni treba, lahko kradejo itd. Elita deluje kot degenerirano poznosrednjeveško plemstvo, zakoni nekdanje meščanske družbe veljajo samo še za podložno rajo.
Ko socialno stabilnost družb ne vzdržuje več napredek materialne blaginje, se radikalizirajo drugi vzvodi zagotavljanja reda in discipline. S tržno »mobilnostjo«, »prožnostjo« in obsežno imigracijo, če se omejimo samo na ekonomijo, odvzema sistem iz socialnih okolij vse vsebine življenja, ki jih dajejo družinske, krajevne, nacionalne in druge vezi, ki nudijo ljudem vsaj neko avtonomijo in zmožnost samoorganizacije. Zgodovino, tradicijo in nakopičeno socialno izkušnjo izriva sistemsko vsiljevanje bebavosti »socialnih omrežij«. Z izginjanjem industrije je izginila tudi skupnost »delavskega razreda«. V absolutni tržni prisili opotekajoča se amorfna masa ljudstva je samo še podredljiva delovna sila in vsaj vegetirajoči potrošnik – v družbah z izjemnim tehnološkim znanjem, v katerih morajo ljudje kljub temu več delati kot kadarkoli v prejšnji zgodovini.
Alternative neoliberalizmu
Neoliberalno nazadovanje vodilnih družb – nazaj v »dežele v razvoju« – teče po vseh vzvodih, vedno bolj groteskno in destruktivno. Statistično izkazano stagniranje blaginje prikriva, da se ta za naraščajoči del prebivalstva celo zmanjšuje in da se še nekajkrat bolj kot materialna blaginja zmanjšuje nematerialna. O kakšnih posnetkih na televiziji misliš, da so iz Hondurasa ali Gvatemale, pa so iz ZDA. Jedro propadanja je že vseskozi v ZDA (in Veliki Britaniji), a je bila pozornost z veščim stvarnim in medijskim manipuliranjem preusmerjena predvsem v Evropo. Za vzdrževanje samozavesti velesile je to zelo pomembno. Zato je bilo nedavno dogajanje z ameriškim Trumpom (in angleškim brexitom) za marsikoga presenečenje, pa ne bi smelo biti.
Ko razmišljamo o tem, kako premagati neoliberalizem, moramo razmišljati o konkretnih »realnih« vsebinah sodobnega prelamljanja. Tedaj je na primer takoj na dlani, da zgled ne more biti socialnodemokratsko in keynesijansko spoprijemanje s krizo prve polovice 20. stoletja. Z njim so države sproščale pot fordovskemu razvoju, ki je zdaj v svetovnem jedru že izčrpan. Nobenega zgleda ni. V svetovnem jedru so poti naprej poti v neznano.
Alternativam neoliberalizmu lahko rečemo »leve« samo pogojno, saj so se stare vsebine razmerij levo-desno in konservativno-napredno izpraznile. Stari konservativci, liberalci in socialni demokrati so se brez večjih razlik podredili velikemu zasebnemu kapitalu, ki jih vzdržuje (s skrbno kadrovsko selekcijo po kriteriju nesposobnosti in neavtonomnosti) samo še za ohranjanje videza stare demokracije. Novo napredno se šele začenja sestavljati. V času velikega lomljenja bo spet odločala sposobnost analize: sposobnost razumeti, kaj se dogaja in kaj je zato možno in treba storiti. Nova »levica« bo morda vzletela šele po dokončnem zdrsu neoliberalnega osrednjega toka v odkrit, neolepšan fašizem. A bo morala tudi v tako radikaliziranem konfliktu »vedeti, kaj hoče«.
Plače in blaginja
V vodilnih kapitalističnih družbah problem niso več, kot pred desetletji, nizke plače. Problem so zelo nizki dohodki na spodnjem socialnem robu, o tem nekaj več pozneje. Sicer pa ne! Osebni dohodki in osebna poraba v vodilnih družbah niso več omejitev blaginje. Problem je, da ni več ničesar, kar bi spet pognalo rast blaginje starega, samo v materialnih dobrinah veščega sveta.
Neoliberalizem odgovarja na ta problem retrogradno. Alternativa mora usmeriti pogled naprej. Ta pokaže čisto nov svet postmaterialne »proizvodnje« in blaginje. Pogled v prihodnost je meglen, naloga političnih gibanj je, da ga izostrijo. Za prvi orientir si lahko vzamejo – poleg nujnega razvoja standardnih visokotehnoloških panog – že prisotno obilno novo povpraševanje, zaradi katerega so Skandinavci, na primer, že dolgo pripravljeni plačevati ogromne davke: povpraševanje po socialni skladnosti in občutenju enakosti, po (ekonomski in socialni) varnosti, saniranju neoliberalne okoljske devastacije … Fordovsko merjenje uspešnosti družb z BDP-jem je že povsem očitno nesmiselno. V svetovnem jedru že vse kliče po novih »proizvodnjah« z množičnim novim »produktivnim« angažiranjem zdaj na videz odvečnega prebivalstva! Odvečno je samo v kontekstu odslužene stare produktivne paradigme.
To je temeljno in ne bo škodila primerjava z zadnjim obdobjem propadanja evropskega fevdalizma. Za njegovo ekonomsko znanost, tisto francoskih fiziokratov, je bilo produktivno samo kmetijstvo in drugo obiranje plodov narave. Obrti in manufakture so lahko produkte kmetijstva in rudarstva le preoblikovale. Zato je bilo nepojmljivo, da bi, kot so zahtevali klasični ekonomisti, prilagajali sistem tem neproduktivnim dejavnostim (npr. s sproščanjem uvoza žita, da se zniža njegova cena in poceni industrijsko delo, torej v škodo produktivnega sektorja in njegovih fevdalnih elit). Francoski fevdalizem je trajal – do razpleta na giljotinah –, dokler je bila njegova nujna radikalna alternativa nepojmljiva. Alternativo je treba narediti pojmljivo.
Jedro sodobnega problema, ki ni več problem materialne blaginje, temveč nematerialne, je, da te ne more zagotoviti zasebna, tržna ekonomija. Tržna že umira sama od sebe in brez trga nas vodi zasebna pobuda v pogubo. Bistvo postmaterialnega prebijanja bo prebijanje iz zasebnega v javno. V svetovnem jedru ne gre več za plače naproti dobičkom. Gre za javno naproti zasebnemu: za vseobsežen miselni in stvarni prehod k uveljavljanju in usposabljanju novemu času primernega javnega. Ob izumiranju stare, iz tržne ekonomije izvedene demokracije bo treba začeti ustvarjati novemu času primerno novo. O usodi sveta se odloča na tej fronti. Opozicija v svetovnem jedru mora imeti načrt za to. Graditi mora zavedanje – delujoč ideološki okvir – o tem.
Današnje spontano umikanje ljudi, predvsem mladih, v lastne drobne posttržne, postmaterialne niše je zares samo umikanje. Njihove ekonomske in socialne inovacije so ukrojene natančno po meri tistega, kar si želi sistem od svoje pasivne in ubožne raje: da se marginalizira in umakne. Medtem ko njegova elita neovirano uničuje svet. Treba se bo vrniti v »politiko«.
Kapitalistični razvoj je bil vedno pogojen z veliko vlogo države. Današnja na videz strogo tržna gospodarstva svetovnega jedra pa ohranjajo pri življenju zares samo še njihove države: ekstremna emisija denarja in drugo nenehno državno reševanje zasebnega kapitala, policija, tajne službe in vojska. Znanje in znanstveni napredek nastajata prevladujoče v javnih institucijah ali vsaj z javnim denarjem, korporacije ju le privatizirajo in tržijo. Nadomeščanje trga z državo je v resnici že v polnem teku. Perverznost neoliberalizma je, da je pod izključnim nadzorom podjetij. »Zasebna pobuda« daje videz, da še vedno deluje samo zato, ker si je prilastila vse »javno«. Samo to prevaro bo treba razkrinkati ter zgrabiti in (povsem) predelati tisto, kar je že tukaj.
Nadaljevanje prihodnjič.

Na pogorišču liberalnega kapitalizma – nauki za Slovenijo (2. del)
Ko so aktivne politike potrebne, pa jih ni, bo naraščanje konfliktnosti sililo oblast v vse bolj agresivno samoobrambo.

Franček Drenovec Sobotna priloga
sob, 08.07.2017, 06:00
Ključne besede: [Delosled] neoliberalizem, [Delosled] imigracija, [Delosled] liberalni kapitalizem, [Delosled] globalizacija
Na pogorišču liberalnega kapitalizma – nauki za Slovenijo (2. del)
Slovenija je »zaostajajoča« družba, ki »dohiteva«. Foto: Srdjan Zivulovic/Reuters
Pomagalo bo, če se za začetek vsaj iskreno zgrozimo nad tem, kako se današnjim opozicijam prav fučka za grozote, ki jih povzročajo njihove države drugim. Nobene družbene alternative ne more biti, dokler se opozicija ne spoprime s to največjo grozoto vseh grozot sodobnega neoliberalizma.
Živimo v kaosu razpadanja nekoč tako dinamičnega liberalnega kapitalizma. V »neoliberalizmu« tečejo vsi svetovni procesi samo še navzdol. V tem prispevku obravnavamo njihovo odsevanje v Sloveniji. V prvem delu smo pogledali najprej v družbe svetovnega jedra in z nekaterimi zaključnimi sklepi tega pregleda – o alternativah neoliberalizmu v jedru – uvajamo tudi drugi del.

Svobodna trgovina je vedno interes tehnološko vodilnih družb. V današnjem svetu obvladujejo mednarodni prostor tehnološko ali drugače dominirajoče korporacije svetovnega jedra, podprte z vojaško silo ZDA. Moč državnih politik drugih družb in nasploh moč demokracije sem ne sežeta. Mednarodna politična telesa, npr. OZN, ne delujejo več, delujejo samo še »trgovinske« organizacije in sporazumi. Skoraj nič drugače ni na ravni EU, te sicer normalne in nujne združbe evropskih držav. Odločanje o »trgovinskih« sporazumih, ki podrejajo pravne rede evropskih držav interesom mednarodnih korporacij, so umestili sprva v Bruselj, ker v številnih nacionalnih parlamentih pod pritiskom javnosti ne bi bilo »uspešno«. V Bruslju tega pritiska ni.

Globalizacija

Neoliberalni sistem vsiljuje ta, z državnimi politikami in demokracijo neobremenjeni mednarodni prostor vsem drugim, družinskim, krajevnim, nacionalnim … Nacionalno je slabo, zastarelo, misliti in delati je treba svetovno. To je drugo temeljno ideološko sredstvo neoliberalnega podrejanja (poleg tistega o vsemogočnosti tržnega in zasebnega). Seveda ne zanemarjamo, da se občutenja pripadnosti s časom »širijo«. Še pred desetletji, da ne gremo še bolj nazaj, so bili prebivalci Evrope zgolj Francozi, Nemci itd., danes se že vsaj na pol dojemajo tudi kot Evropejce. Številni že občutimo tudi pripadnost našemu skupnemu svetu. Zato se ne sme zgoditi, da nam to novo pridobljeno širino sprevrže in priskuti njena neoliberalna zloraba.

Vsaka alternativa, tudi »leva«, se mora vrniti v krajevno in v nacionalno. Projekti uveljavljanja javnega, demokratičnega, političnega morajo biti zasidrani predvsem nacionalno. Govor opozicije mora biti nacionalen. Ideološki nadnacionalni, svetovljanski prostor, uspešno podprt s preganjanjem ljudstev v »virtualnost«, je bil ustvarjen prav zato, da zatre vse možnosti lastnega ljudskega mišljenja, komuniciranja in političnega organiziranja. V današnjem času je izstop iz tega prostora pogoj za aktiviranje česar koli ljudskega.

Poglejmo na kratko še v bolj praktične plasti te dileme. Neoliberalna globalizacija je namenjena predvsem podrejanju družb svetovne periferije. Tu govorimo o družbah jedra. Njihov problem je, da jim uničuje industrijo in delovna mesta. Poglejmo. Po dolgem »dohitevanju«, nabitem s protekcionizmom in še marsičim drugim, sta pred slabega pol stoletja Japonska ter v Evropi najbolj značilno Nemčija dosegli in že presegli fordovsko industrijsko učinkovitost vodilnih ZDA. To je bil, ob še drugih razlogih, končni sprožilec tedanjega umika ZDA (in Velike Britanije) iz te tehnološke in širše družbene paradigme. Brez zadržkov so jo prepustile predvsem zaporednim valovom fordovskega prebijanja vzhodnoazijskih družb, ki so s časom dosegli še milijardno Kitajsko. Takrat so se že umikale tudi druge družbe jedra. Na nič več branjenem svetovnem trgu lahko novi prišleki napredujejo normalno, postopno, v začetku z nadomeščanjem še nedosežene tehnološke zrelosti z nizkimi plačami, saj se lahko z izvozom oprejo na porabo tujih prebivalstev, ne domačih.

ZDA zdaj obvladujejo svet s svojimi postfordovskimi panogami in s hipertrofirano finančno (in seveda tajnimi službami in vojsko). Podpornice globalizacije pa so postale tudi številne države zunaj svetovnega jedra, ker tekmujejo uspešno v stari industriji. Zato se je treba vprašati: s kakšno pravico se lahko kdor koli v vodilnih družbah upira globalizaciji, v kateri milijarde ljudi počasi in mučno (ker ne gre nikoli drugače) osvajajo produktivnost in blaginjo fordovskega kapitalizma? Mar je bila svobodna trgovina dobra le prej, ko je vsiljevala moč bogatih nad revnimi, zdaj pa nič več?

In predvsem: za krčenje delovnih mest in blaginje v svetovnem jedru sploh ni kriva industrializacija periferije. Rast uvoza blaga in storitev vodilnih gospodarstev ne presega rasti njihovega izvoza. Zunanjetrgovinski primanjkljaj ZDA se je od leta 1970 do danes povečal samo neznatno, v Nemčiji pa se je celo povečal presežek. Družbe jedra se prestrukturirajo, tako da zaradi izgube stare industrije ne izgubljajo v agregatu, domači produkt se ohranja. Problem je, da je prestrukturiranje napačno. Elite vodilnih družb bi rade, da se zdi, da jih ogroža periferija, pa jih ne. Ogroža jih, da je njihovo lastno sodobno preobražanje napačno, destruktivno in retrogradno, namesto da bi bilo usmerjeno k njihovemu lastnemu nujnemu novemu. To mora biti cilj: ta temeljna nacionalna vsebina, neobremenjena s fiktivno svetovno (o kateri pa povemo še nekaj v nadaljevanju).

Imigracija

Ljudski odpor globalizaciji ima najbolj trdno podlago v tem, da je odpor proti množični imigraciji in njeni vlogi v sodobni pavperizaciji in dehumanizaciji svetovnega jedra. Ta vloga je nesporna! To ve zelo dobro vsaka neoliberalna oblast, to ve zelo dobro njena podložna raja. Edina, ki ne ve o tem nič, je današnja »levica«.

Množična imigracija v sodobnem svetu ni to, kar je bila nekoč. Ni več partner v dinamičnem ekonomskem napredku nekoč ZDA, potem Nemčije in drugih, saj tega napredka danes ni. Današnja množična imigracija je namenjena ohranjanju – deformiranega – starega ter blokiranju napredka. Povrh vsega elitam omogoča, da projicirajo domač socialni razkroj kot problem takih ali drugačnih tujcev, medtem ko ni z »nami« nič narobe.

Opozicija mora zahtevati ustavitev spreminjanja družb z množično imigracijo! To je prvi in nujni pogoj za odpravljanje neoliberalne revščine in neenakosti in za začetek splošnega saniranja ekonomske, socialne in politične funkcionalnosti vodilnih družb. »Pomoč« svetovni periferiji mora biti čisto drugačna. Ena bistvenih vsebin alternativnega družbenega projekta mora biti alternativna globalizacija z masivnim angažiranjem svetovnega jedra v podpiranju razvoja periferije v njej sami. To ni floskula, to je bistveno. Pomagalo bo, če se za začetek vsaj iskreno zgrozimo nad tem, kako se današnjim opozicijam prav fučka za nepopisne grozote, ki jih povzročajo njihove države drugim – pa je tu srž vsega zla. Nobene družbene alternative ne more biti, nobene rešitve ničesar, dokler se opozicija ne spoprime z vso silo s to največjo grozoto vseh grozot sodobnega neoliberalizma.

Samo v napadu ameriškega satelita Saudske Arabije na Sirijo (iz saudskih baz, s saudskim financiranjem in z orožjem, dobavljenim tudi iz Slovenije v organizaciji ZDA, po že v Afganistanu preizkušenem scenariju »vojne s posredniki«) je bilo – pred vstopom Rusije – ubitih štiristo tisoč ljudi in pregnanih v druge dele države in v tujino 11 milijonov, polovica vsega sirskega prebivalstva – pregnanih s še enega, ne prvega, z genocidom in etničnim čiščenjem opustošenega prostora v »obljubljeni deželi«, na katerem zdaj že rastejo ameriške vojaške baze – v agresiji brez vsakega povoda in celo brez utemeljevanja z lažmi, s kakršnimi se je ZDA še zdelo potrebno upravičiti množično pobijanje Iračanov leta 2003. Neoliberalni postresničnostni medijski stroj o tem pač ni poročal, tako kot ne komentira niti tistega, kar že vsi vemo, da izvira iz tega ameriškega satelita ves islamski terorizem od enajstega septembra in Al Kaide do sedanjega Isisa. Ali smo slišali kaj o tem vsaj od evropske »levice«? Kaj drugega kot to, kar so sporočali o sirski vojni šefi nemških koncernov in njihova vlada, namreč, da so za njih begunci dobrodošli? Prišli so pa kakopak z Marsa.

Liberalci

Živimo v času velikega spreminjanja: tega neoliberalnega, ki se dogaja, in tistega alternativnega, za katerega upamo, da se bo zgodilo. V prejšnji veliki krizi je šibkost alternative pahnila tedanje svetovno jedro v strahotno vojno, enak scenarij s prešibko alternativo bi danes uničil svet. Končni razcvet 20. stoletja so prinesli – v ekonomiji – šele razmah čisto novih panog s čisto drugačnimi načini dela, nekajkratno povečanje plač in eksplozija funkcij države, podprta z nekajkratnim povečanjem obdavčitve. Pogledi na to, kaj je normalno, so se obrnili na glavo. V stanjih, kakršno je spet sedanje, so v igri samo velike spremembe, ki predpostavljajo velike miselne obrate. Edine realistične so samo velike spremembe. Ob odsotnosti drugih se bodo zgolj krepile tiste, ki že prinašajo fašizem, vojne in ekološko katastrofo. Moramo se navaditi razmišljati v teh dimenzijah.

V družbah svetovnega jedra ni več »srednje« poti. Stari liberalizem, ki je prinašal blaginjo in svobodo, se je že izpraznil. Poganjal je razvoj in vzdrževal družbeno kohezijo, dokler je v materialno še siromašnih družbah zagotavljal ljudem materialno blaginjo ali vsaj njeno perspektivo. Zdaj se je ta veliki zgodovinski proces že iztekel, po tej ponudbi ni več povpraševanja, delovanje liberalnega sistema se je ustavilo. V zaporedju finančnih kriz in kot naročenih terorističnih napadov se je spremenil v nekaj čisto drugega. Ideološko in politično legitimiranje v kategorijah abstraktne svobode in zasebne pobude daje danes samo še neoliberalizem, ki ubija že doslej doseženo materialno blaginjo in še bolj zdaj potrebno postmaterialno. In seveda svobodo. Liberalizem ni alternativa neoliberalizmu. Je prav nasprotno.

Zadnji v svetovnem jedru delujoči liberalizem, liberalizem keynesijanske socialne demokracije 20. stoletja, je začel dajati že pred desetletji samo še stagnacijo, javni dolg in inflacijo. Potem so prevzeli vajeti neoliberalci. Staro liberalno ideologijo so zadržali (in še navili do fundamentalizma) za legitimiranje sistema, ki sploh ni več liberalen. Ko bo ta ideološka fikcija odslužila, bodo zavrgli tudi njo.

Fašistoidno degeneriranje liberalnega kapitalizma ni novost. Pred slabim stoletjem so nemški liberalci ob propadanju tedanje stare produktivne paradigme s svojo neaktivnostjo ustvarili Hitlerja (in se z njim potem prav lepo pogodili). Edini dosežek velikega ameriškega liberalca Baracka Obame je bil, da je dokončal spreminjanje družbe v takšno, ki je izvolila Trumpa (zdaj že očitno najprimernejšo populistično vabo v rokah resnično vodečih establišmentov). Nič drugačni niso edini dosežki današnjih evropskih liberalcev. V kapitalističnem jedru vodi »srednja« pot v fašizem. Borze so po zmagi Trumpa vzcvetele; svojeglavi in vulgarni Trump je postal po volitvah za establišment že moteč, a je bilo odzivanje Wall Streeta le zgovorno. Tudi silicijeva dolina, ki je vedno prav vzhičeno liberalna, je v svojem najbolj določujočem prostoru, na borzi, toplo pozdravila Trumpa. V družbah svetovnega jedra so liberalci samo še hinavci. Liberalizem je samo še prevara.

Svoboda in liberalizem postmaterialnih družb bosta morala biti nekaj zelo drugačnega od samo še navideznih sedanjih. O tem lahko dodamo naslednje. V spominu imam skoraj sočasne nedavne izjave treh vplivnih zahodnih politikov – predsednikov ZDA in Izraela ter zunanjega ministra Nemčije –, da naj se zavedamo, da starega sveta ni več in da nastaja nov. Natančno tako sta v prejšnji krizi sporočala svoji viziji Mussolini in Hitler: viziji organizacije družbe, v kateri se bo končno udejanjila supermodernost, ki jo je oznanjalo tedanje silno tehnološko preobražanje in ki je niso znali udejanjiti stari liberalni režimi. A je bil fašistični projekt le projekt degeneracije obstoječega starega. Resnično novo je nastalo šele po njegovem zlomu in je bilo popolnoma drugačno: drugačno od prejšnjega sistema in še bolj od njegove fašistične degeneracije.

»Dežele v razvoju«

Vsa predhodna vsebina tega prispevka se je nanašala na države svetovnega jedra, ki vodijo v kapitalističnem tehnološkem napredku. V nadaljevanju pa se ozrimo še na posebnosti kapitalističnega razvoja v »zaostajajočih« družbah (med katere spada tudi Slovenija). Te sestavljajo zelo heterogen svetovni prostor, v katerem so ravni materialne blaginje še značilno nižje od tistih v jedru; in v katerem zato »uvažajo« – vsiljeno ali nevsiljeno – ekonomske in druge družbene vzorce, za katere menijo, da so povezani z visoko produktivno učinkovitostjo vodilnih družb.

Privlačnost vzorcev družbene organizacije, ki dajejo nekje v tujini neprimerno večjo materialno blaginjo (in bogastvo elit), je tako rekoč absolutna, »uvoz« je neizogiben. Značilna kapitalistična razvojna konfliktnost, ki smo jo omenili v prvem delu tega prispevka in ki jo povzročajo neskladja med posameznimi sestavinami družbene strukture, pa je v takih razmerah seveda bistveno večja kot v samoniklo napredujočih vodilnih družbah. Kjer je »uvoz« v zelo velikem neskladju s starimi domačimi družbenimi institucijami, so posledice naravnost uničujoče.

Kakršna koli že so ta neskladja, družbe periferije poganja – uspešno ali neuspešno – »lovljenje« ravni materialne blaginje svetovnega jedra. Poganja jih v to usmerjeno množično motiviranje in prizadevanje v vseh delih družbe! Kapitalizem je ljudsko gibanje. Politični projekti, ki so to prezrli, so propadli. Produktivni napredek periferije ženejo motivacije in sinergije liberalizma.

A mora biti liberalizem normalen, podprt z močnimi državnimi politikami. To velja še posebno za »zaostajajoče« družbe, katerih razvoj mora biti po eni strani forsiran in preskakujoč, po drugi strani pa tudi usklajen z zatečenimi domačimi strukturami. Močne državne politike na elementarno liberalni ekonomski podlagi pa so nadvse zahtevna kombinacija. Enovitega recepta za to zmes ni, edini kriterij je, da deluje. Razvojno ozko grlo v periferiji sta moč in kakovost politične sfere – ki je, kot smo rekli drugje, izrazito »toga« v odnosu do velike spreminjajoče sile in velike kompleksnosti uvoženih struktur. Ta neskladnost je temeljni izvor kriz in dolgotrajnih stagnacij držav periferije.

Vendar je tehnološki in drugi, z njim povezan uvoz pač tudi podlaga za dinamično razvojno »dohitevanje«, ki sestavlja daleč največji del svetovne zgodovine kapitalizma. Nekoč so »dohitevale« tudi Nemčija in ZDA. V zadnjih desetletjih je zgled za to dinamični fordovski razvoj milijardnih družb vzhodne Azije. V Evropi sta bila glavna nedavna pozitivna zgleda Finska in Irska ter do prekinitve »na pol poti« okrog leta 2000 tudi Španija. Dokaj primerljiv je bil tudi slovenski razvoj od šestdesetih let prejšnjega stoletja do prvih let sedanjega. Potem pa, kot v Španiji, nič več. Ko se sprašujemo, zakaj nič več, lahko upoštevamo med drugim naslednje.

Uvoz iz svetovnega jedra je bil do pred desetletji – kjer je bil ustrezno nadzorovan in predelan – uvoz delujočega, z aktivnimi državnimi politikami prepredenega liberalizma. Potem se je skladno s spremembami v jedru spremenil v uvoz neoliberalizma. Za domače elite merodajni koncepti modernosti in učinkovitosti so postali tisti iz ideološkega polja neoliberalizma. Neoliberalizem pa ne poganja rasti in razvoja. Je parazitski in rentniški, odpravlja »politiko«, načelo državniškega vodenja nadomesti s sistemsko korupcijo. Že tako veliko skušnjavo tranzicijskih elit po zgolj lastnem bogatenju legitimizira z avreolo normalnosti in modernosti.

Neoliberalna degeneracija je prizadela njene uvoznice bistveno bolj kot družbe izvora, ker so prve še vedno na poti materialne rasti in razvoja, na kateri normalni liberalizem še ni odslužil! Ljudski upori proti gnili stari predliberalni oblasti, ki so nekoč utirali pot napredku, spravljajo zdaj na oblast samo liberalno govoreče neoliberalce – v vedno novem razočaranju, dokler se ga ne nabere dovolj za odkrito retrogradno protiliberalno reakcijo. V njej je lahko tudi potencial obnovitve angažirane nacionalne države, čeprav so konservativni, pogosto klerikalni (katoliški, islamski …) ideološki konteksti za to bolj slabo jamstvo.

Družbeno valovanje, ki ga sproža neoliberalni razkroj v periferiji, je kar podobno tistemu v jedru. Tako tu kot tam mora opozicija razbijati prevaro, s katero se neoliberalci tržijo kot naprednjaški liberalci. Razlika je ta, da je treba v svetovnem jedru uveljavljati kot alternativo zahtevni projekt njegove postmaterialne prihodnosti, medtem ko gre v »deželah v razvoju« v veliki meri zgolj za uveljavljanje že preizkušenih modelov forsiranega liberalnega razvoja z delujočo pravno in socialno državo ter z aktivnim, nacionalno osmišljenim državnim vodenjem in poganjanjem.

Slovensko »dohitevanje«

Slovenija je »zaostajajoča« družba, ki »dohiteva«. Po več kot petdesetih letih fordovskega razvoja so osebni dohodki in poraba že dosegli določene ravni, a je kapitalistična zrelost še daleč. Slovenska večina še vedno šele odkriva svoj novi, materialno podprt individualizem in ga udejanja šele v masivnem nizkocenovnem potrošništvu (drugače kot po dohodku na prebivalca je Slovenija visoko nad evropskim povprečjem po trgovinskem prostoru na prebivalca). Materialno že bolj ali manj zadovoljen »srednji sloj«, kakršen je prevladal v evropskem jedru že pred desetletji in razvil v tem času že čisto drugačne vzorce mišljenja in obnašanja, je še povsem manjšinski.

Po razpadu stare socialistične podjetniške strukture so delovna okolja večine Slovencev v majhnem ali nekoliko večjem drobnem sektorju (v značilni evropski nižje produktivni »južnjaški« strukturi). Zaposlenost v kmetijstvu je med najvišjimi v Evropi, višja kot v vseh sosednjih državah. Ekonomsko življenje večine ljudi je izrazito tržno in konkurenčno. Sedanje aktivne generacije so ustvarile svoje današnje ravni blaginje v tem okolju in samo v tem okolju vidijo tudi svojo prihodnjo perspektivo. Svoj način življenja in svoj materialni napredek dojemajo v kategorijah liberalnega sistema.

Liberalizem je v Sloveniji (a) želen in (b) delujoč. Natančneje, delujoč je bil – in na volitvah tako dolgo podprt –, dokler ga je še določala stara liberalna elitna filozofija (že dolgo pred celovito sistemsko liberalizacijo po osamosvojitvi). Zdaj ni več, novi uvoženi neoliberalizem ne daje več napredka in blaginje, cilji establišmenta so postali čisto drugi. V zadnjem desetletju velikega privatiziranja in bogatenja elit so rasle realne povprečne plače in poraba prebivalstva letno samo še po odstotek, prej po okrog tri odstotke. Impotentne nove politične elite si kupujejo zaščito bolj in bolj v tujini. A ostaja politično uspešen tudi novi kolonialni neoliberalizem, ker se lahko še skriva za tradicijo starega aktivnega liberalizma. V demokraciji obnovljena strankarska scena se je po začetnem neredu stabilizirala v primitivnem, arhaičnem dualizmu slovenskih »liberalcev in klerikalcev«; zdaj sta obe strani neoliberalni, a Slovenci le volijo »liberalce« (ki seveda vedno razočarajo in jih morajo tisti, ki to sceno upravljajo, spet in spet menjati).

To pač ni več slovensko uporniško svobodnjaštvo iz časa druge svetovne vojne (ponovljeno v novejšem času še proti jugoslovanskim generalom in proti Janezu Janši). Prav nasprotno, sklepajoč po raziskavi slovenskega javnega mnenja in po anketah o »mnenju potrošnikov« je prisotno dokajšnje zadovoljstvo. Poosamosvojitveno obdobje je bilo spet zelo dinamično, ljudje so vlagali veliko truda in, po mnenju večine, tudi veliko dosegli. Zelo veliko jih je doseglo kar največ, kar se jim zdi, da so zmožni doseči; v nadaljnji veliki dinamiki, ki bi še zaostrila tržno konkurenco, bi morda že izgubljali. In seveda: liberalnost Slovencev je še vedno predvsem ekonomska, pač »po slovensko« neurbana, in še ta, kot rečeno, nekoliko plašna. A je le njihov glavni pogled na svet, kakršnega si želijo.

Vsaka resnična politična alternativa se mora pripeti na to večinsko ljudsko hotenje! Podpreti mora v Sloveniji še vedno delujočo visoko produktivno moč tega kompleksnega motivacijskega sklopa! Naj ga ponudi v njegovi pravi vsebini in postavi to vsebino nasproti sedanji, iz tujine vsiljeni prevari. V današnji Sloveniji je to obvezni, nujni okvir tudi za »levico«. Kdor želi samovšečno bluziti na družbenem obrobju, naj, kdor želi delovati politično, pa mora delovati – v grobem – tako. Ker je forsirano »dohitevanje« vedno tudi preskakovanje, pa morajo biti vključeni v projekt tudi pogledi naprej čez meje starega kapitalizma, kakršni se že odpirajo v družbah jedra.

Delujoči liberalizem

Prvi pogoj za delovanje liberalnega sistema (v nasprotju z neoliberalnim) je delujoča pravna država – na vseh ravneh, začenši z delovnopravno, davčno in drugo inšpekcijo. V Sloveniji se ne krade; dohodek dajejo delo, znanje in podjetnost. To mora biti prioriteta, brez tega ne bo delovalo gospodarstvo, ne bo delovala demokracija, ne bo delovalo nič. Drugič, »socialna država«: sistem mora preprečevati revščino. Vzdrževati mora solidarnost in druge vezi, ki ustvarjajo človeško skupnost, družbo, in ki pač niso zgolj tržne. »Zahteve gospodarstva«, ki gredo čez te nujne pogoje za normalno delovanje družbe, so nevzdržne.

In tretjič: jasno mora biti, da je »socialna država« samo kamenček v mozaiku. Opozicija mora predvsem prebijati osrednjo neoliberalno dogmo o nedotakljivosti zasebnih interesov. Napredovanje družb – nekdanje in še bolj prihodnje – predpostavlja močne javne, državne politike ter dobro delovanje državnih aparatov in javnih storitev. Predpostavlja obstoj političnega razreda, ki je sposoben zagotoviti to in na prvem mestu to. Dokler so današnje vodilne družbe še napredovale, so napredovale z vseprisotnim nadzorom in usmerjanjem dobro delujoče države. Razvojno »dohitevanje« pa je sploh izrazito državni, politični projekt.

Osredotočanje na delitev namesto na ustvarjanje je pravzaprav le refleks temeljne neoliberalne prakse. Slovenski dohodki od dela na zaposlenega, ki določajo tudi velikost socialnih transferjev, zaostajajo za tistimi pri »razvitih« sosedih za skoraj 40 odstotkov – zato, ker zaostaja za toliko (v resnici še bolj) tudi produktivnost, ustvarjanje produkta na zaposlenega. Rast produktivnosti dela pa se je v zadnjih letih, v katerih se je po krizi obnovila gospodarska rast, zmanjšala na samo še kakšno tretjino tiste iz predneoliberalnega obdobja. Spremembe v delitvi (najbolj za zvišanje najnižjih plač in potem pokojnin) so v današnji Sloveniji utemeljene in nujne, a ne morejo seči prav daleč. Opozicija se mora usmerjati primarno drugam.

Slovenci podpirajo »socialno državo«, ker visoko vrednotijo enakost in solidarnost. Predvsem pa vrednotijo to, da lahko delajo, da imajo njihovi otroci dostop do dobre izobrazbe in da jim pripade za vloženo delo in znanje pošten zaslužek. Od svojih politikov pričakujejo to, ne pomoči. Želijo državo, ki jim bo zagotavljala to.

Delujoča država

Aktivne politike predpostavljajo politični razred, ki družbo spreminja, v nasprotju s pripenjanjem politikov na zgolj interese obstoječega gospodarstva. Nacionalni politični razred si mora izboriti zadostno – vedno omejeno, a vsaj zadostno – avtonomijo od kapitala, za kar si mora zagotoviti poleg ljudske podpore tudi močno lastno strokovno zaledje. Odveč je pripomniti, da je današnja slovenska politika opustila vse stike z domačo intelektualno bazo in da komunicira zgolj direktno z volivci v značilnem neoliberalnem populizmu. Edina angažirana »stroka« je piar.

Problema ni mogoče zvrniti pavšalno na »mlado« demokracijo. Tudi ta je dajala rezultate, dokler je še delovala stara elitna filozofija, naslednica aktivnega fordovskega liberalizma poznih komunistov po starem evropskem zgledu. Potem jo je nadomestila neoliberalna sistemska korupcija. Razkroj politične elite je vodil v privatiziranje po tajkunskem modelu in potem po kvizlinškem, v obeh primerih v uničevanje domače ekonomske elite; in v uničevanje intelektualne.

V vsej svoji zgodovini, tudi pod komunisti, je bila slovenska politika tesno vpeta v širok krog domače ekonomske in intelektualne elite. Danes preskakuje vsako komunikacijo s središči znanja in modernosti v družbi. Neoliberalna podreditev politike individualnim ekonomskim interesom je bila v Sloveniji, vsaj kar zadeva tovrstno domačo bazo, podreditev (a) najbolj zaostalim in politične podpore potrebnim sektorjem ter (b) agresivnemu špekulativnemu finančnemu kapitalu. Tehnološko in poslovno napredna podjetja delujejo kot praktično eksteritorialne, na svoje tuje trge pripete enklave.

Z na videz fiskalnimi politikami klestijo vlade ciljno usmerjeno po vseh središčih ustvarjanja in reprodukcije znanja, kar lahko v slovenski zgodovini primerjamo samo s politikami okupatorjev. Po letu 1945 so komunisti izčrpavali tedanje, že tako zaostalo kmetijstvo, da so investirali v razvojni kompleks izobraževanja, znanosti in industrije; današnji transferji med (današnjo) zaostalostjo in naprednostjo so prav nasprotni. Komunisti so zatrli velik del starih elit, ampak so tudi sestavljali nove. Sedanja oblast samo uničuje vse slovensko elitno, poganjajoče. Vsak projekt prebijanja iz neoliberalizma bo treba voditi kot široko segajoč projekt zbiranja nove slovenske angažirane elite: v gospodarstvu, na univerzah, v široki civilni družbi, v politiki.

Liberalizem in fašizem

Lahko sklenemo. Ko so aktivne politike potrebne, pa jih ni, bo naraščanje konfliktnosti sililo oblast v vse bolj agresivno samoobrambo. Saj jo že. Grozljivo je gledati, kako se zdaj že »liberalci« sklicujejo na dediščino nekdanjega slovenskega klerikalnega kvizlinškega fašizma. Vzrok ni populizem, saj je ta ideološka vsebina med ljudmi izrazito manjšinska. Staro slovensko provincialno hlapčevstvo oživlja – pač po svoji podobi – zgolj oblast. V stiski in strahu ob pešanju vzvodov mehke manipulacije pa predpisuje neoliberalizem (v Sloveniji pogosto kar prek katere od tujih ambasad) tudi spogledovanje s fašizmom.

Ta grozljivi politični razkroj se dogaja v okolju z večinsko prisotno »ljudsko ideologijo« pozitivnega, delujočega liberalizma, ki pa ostaja politično neartikulirana, kar je naravnost zločin! Lahko bi rekli, da je eden od znakov slovenskega zaostajanja tudi preobremenjenost njene »levice« z zastarelim in neuporabnim teoretskim sofisticiranjem.

Enako škodljiva je panična fiksacija na oblastno degeneracijo, v odnosu do katere zadošča za občutenje naprednosti že vsako nedoločeno, moralistično, svetovljansko svobodnjaštvo – povzeto, vede ali nevede, iz sodobnih neoliberalnih ideoloških aparatov. Izvirni problem ni fašizem, temveč s praznim, brezvsebinskim liberalizmom maskirani neoliberalizem, ki ustvarja fašizem. Sodobni fašizem proizvajajo v razmerah, ki kričijo po spremembah, liberalci, ki ne želijo nič spremeniti. Ne moreš nasprotovati fašizmu zgolj z visokoletečim svobodoumjem, zunaj konteksta nasprotovanja neoliberalizmu.

Arhaični slovenski kontekst »klerikalcev in liberalcev«, v katerem izpade napredna že vsaka abstraktna liberalnost, je že zdavnaj odslužil. Na zgolj tej fronti bo danes prej ali slej zmagal fašizem, ki dopolnjuje neoliberalizem z vsaj neko manifestacijo volje in energije, aktivnosti in vodenja! V Sloveniji mora politična ponudba delujočega liberalnega sistema nadgraditi temeljno liberalno podlago z zelo konkretnim izkazom potrebnih aktivnih (domačih, nacionalnih) državnih politik. Svobodo, ekonomijo, odprtost itd. je treba ponuditi v tej natančno definirani vsebini.

NA ROBU PREPADA?

V evropskih državah skrajne desne politične sile dvigajo glavo, ponekod pa so že osvojile oblast. Smo priča novodobni fašizaciji? Povampirjeni liberalni kapitalizem, obubožanje velikega dela prebivalcev, v nebo vpijoče socialne razlike, vojno stanje in terorizem so ugodno gojišče za fašizoidne politike… Kateri so skupni znaki prodora teh idej in političnih praks?

Poiskati je potrebno priročne sovražnike, ki lahko združijo »zaskrbljene« (zaslepljene) državljanke in državljane. So to begunci, homoseksualci, Romi, izbrisani, »nostagiki« po starih časih … ? Zgodovinski spomin nas opozarja na apokaliptične posledice nacistične proglasitve Judov, Slovanov, komunistov, homoseksualcev, Ciganov…za sovražnike in manj vredne.

Fašizoidne politične sile lahko živijo le v izrednih razmerah! Zato je potrebno stalno ustvarjanje »izrednih« razmer: afer, ki temeljijo na lažeh ali polresnicah, ustvarjanje kriznih razmer (tudi ko te nimajo realne osnove), zažiganje knjig, kamenjanje parlamenta, vzpodbujanje obritoglavcev, netenje spopadov in prepirov, izrabljanje človeških stisk, demoniziranje beguncev, kričanje o ogroženosti »prave« vere in več vredne rase in kulture, izživljanje nad različnimi manjšinami… Polna usta so jih skrbi za varnost države (ki jo seveda v prvi vrsti oni ogrožajo), zato se želijo infiltrirati v varnostne službe in organe pregona; pomembno je korakanje v paravojaških uniformah; nujne so meje, ograje in pregrade. Ustanavljajo in podpirajo »prave« civilno-družbene(?) organizacije.

Za potrebe te politike je potrebno ohromiti pravosodne organe. Le ti naj bodo v obrambi »človekovih pravic«, v prvi vrsti, seveda, nosilcev fašizoidnih idej in praks… Dobro je, če se »izgubi« kakšen dokaz, če pride do procesne napake, če dobro plačani odvetniki uspejo »zakonito« obstruirati sodne postopke, če se povzroči zastaranje. Potreben je stalni pritisk na pravosodne organe: kvazi pravnih strokovnjakov, »demokratičnih« političnih strank in politikov (ki imajo osebne »izkušnje« s pravosodjem!) ter primitivne »ulice«, z namenom jih preplašiti in pasivizirati. Najbolj vztrajne policiste, tožilce in sodnike je treba osebno diskreditirati jim vzeti voljo in pogum. V sestav najvišjih pravosodnih organov je treba spraviti »svoje«, ki potem s političnimi sodbami v imenu »visokih standardov« (često: črkobralskih absurdov!) varujejo človekove pravice političnih korumpirancev, nosilcev sovražnega govora in tatov državnega premoženja. Ti standardi pa, seveda, ne veljajo za navadne državljane, njihovih stisk najvišji pravosodni organi običajno niti ne sprejmejo v obravnavo. Če pa že: potem brez očal iščejo očala! Mednarodna sodišča se pa žal vse prevečkrat izgubljajo v sofizmih.

Za doseganje ciljev fašizoidnih političnih opcij pa je potrebna učinkovita propaganda: stokrat ponovljena laž postane »resnica«! Sistematično se producirajo laži, ponarejanja dokumentov, dirigira se sovražni govor, vse v imenu »svobode izražanja in mišljenja« in to prek prodora v uveljavljene medije, z ustanavljanjem novih propagandnih medijev in orodij, z zlorabo spleta kot pljuvalnika…Pomembno je prestrašiti urednike in novinarje (tistih, ki jih ni mogoče kupiti), da si ne upajo poročati o za te opcije neprijetnih dejstvih. Tako celo javne/državne RTV z izgovorom uredniške ekvidistance lakajsko dajejo besedo kriminalcem, korumpirancem, nosilcem ekstremnih in nevarnih fašizoidnih proglasov!

Potrebna je tudi »znanstvena« argumentacija: tako se najdejo »zgodovinarji«, ki so pripravljeni potvarjati in prenarejati zgodovino (Moj boj!), za potrebe dnevne politike, ki dajejo »legitimacijo« fašizoidnim idejam in političnem nasilju! Popraviti in maščevati je treba »krivice« iz preteklosti!

Kje so viri financiranja teh političnih opcij? Korupcija, kraja državnega premoženja, trgovina z orožjem, izsiljevanja, »provizije« pri prodaji državnega premoženja, ustanavljanje svojih »podjetij«, zbiranje »prostovoljnih« prispevkov…Hkrati pa je treba kričati »držite tatu« in kazati na druge, če pa se jih odkrije, so žrtve političnih zarot.

Uspešnosti teh sil pa botruje tudi asistenca državnih organov! Brez te ni mogoče osvojiti oblasti za vsako ceno!Toleriranje metod militantne manjšine v parlamentu, dobrikanje »naravnih zaveznikov«, ki ne razumejo kam vodi fašizacija, kot potencialnih »koalicijskih« (seveda zgolj glasovalnih) partnerjev, izkoriščanje parlamentarnega odra za sovražni govor in populistično propagando. Ob tem je dobrodošla še oportunistična nojevska drža vlade. Potreben je tudi predsednik države , ki ne vidi nevarnosti v »kolaboraciji« z nosilci fašizacije; ki se javno ne konfrontira s pojavi političnega nasilja, korupcije, sovražnega govora, teptanja demokratičnega ustroja… Do ukinitve funkcije predsednika republike in drugih institucij, katerih naloga je obramba demokratičnih pridobitev!

Se bomo Evropejci pravočasno uprli temu nevarnemu valu? Ali bomo čakali, da se zgodovina ponovi?

Za društvo SRP

Jože Florijančič

Spoštovani predsedniki vlade, države in državnega zbora, spoštovani slovenski politiki!

V imenu človečnosti in humanosti, v imenu najvišjih etičnih in moralnih standardov, v imenu pravičnosti, enakosti in bratstva, v imenu spoštovanja življenja in njegove svetosti vas pisateljice in pisatelji slovenske države, kot svobodni državljani sveta, pozivamo in prosimo:

– da prenehate s kakršno koli, tudi najmanjšo retoriko leporečja in demagogije v zvezi z žgočo begunsko problematiko in sprejemom beguncev, da prenehate operirati s kvotami in številkami, s preštevanji, ki na kakršen koli način omejujejo človekovo svobodo in dostojanstvo. Zgodovina nas uči, da so posledice tovrstnih preštevanj veliko dražje in dolgotrajnejše, kot je videti na prvi pogled.

– da se prenehate sklicevati na schengenske in dublinske sporazume, saj se zdaj med največjim eksodusom po drugi svetovni vojni jasno kaže, da so izraz diskriminacijske politike trdnjave Evrope, na kar so evropske nevladne organizacije opozarjale že od njihovih nastankov. Trdnjava Evropa je zagrešila gradnjo novih ograj in zidov na svojih mejah, čeprav še ni minilo niti četrt stoletja od padca Berlinskega zidu. Vendar valov preganjanih in brezpravnih, obupanih brezdomnih, ki imajo le še svoja življenja, ne bo ustavil noben še tako visok zid, pa naj se imenuje tako ali drugače.

– da migrantsko politiko rešujete sistemsko, bolj sistematično in preudarno kot doslej ter v kar najboljšem sodelovanju z nevladnimi organizacijami, ki že od nekdaj zagovarjajo strpnejšo in pravičnejšo begunsko, azilantsko in imigrantsko politiko, saj se pomembnosti njenega reševanja zavedajo dosti bolj kot nacionalne države. Slovenija ima dovolj blagovnih rezerv in nastanitvenih zmogljivosti. Vse sosede (razen Madžarske) so nam pri tem lahko za zgled.

– časa za ureditev begunske, azilantske in kakršne koli migrantske politike je imela Evropa in Slovenija več kot dovolj! Vendar je bila evropska politika s svojo neoliberalno in neokapitalistično politično logiko doslej uspešnejša pri asistiranju npr. Združenim državam Amerike pri destabilizaciji Bližnjega vzhoda, Iraka, Afganistana ter afriške celine kot pri reševanju problemov v tem delu sveta. Posledice zgrešenih, impotentnih politik so krize, socialna nestabilnost in vojne tako znotraj Evrope kot zunaj nje. Posledice plenjenj in dopuščanja ali celo vzpodbujanja vojn pa so begunci. Najbogatejše in najbolj razvite države kujejo največje dobičke s prodajo orožja. Temu je treba narediti konec!

– nikar ne poudarjajte naše (slovenske) majhnosti, medtem ko rešujete begunsko in azilantsko vprašanje, ne podcenjujte svojih državljanov in naših sposobnosti ter talentov. Niti v zvezi z begunci! Državljani Slovenije so že prevečkrat dokazali humanost in empatijo v pomoči ogroženim, revnim in brezpravnim, medtem ko je prav opevana samostojna država vse prevečkrat zatajila.

– ne sklicujte se na »pozitivne rezultate« in izkušnje iz nedavnih balkanskih vojn, saj je Slovenija kot država ob sprejemu bosanskih pregnancev zagrešila preveč napak. Da se ne bi ponovile, je vredno spomin nanje kdaj tudi obnoviti. Poleti l. 1992 je slovenska država zaprla meje za pregnance iz bosanske vojne, česar ni naredila nobena od naših sosed. Z izgovorom, da jih ne more sprejeti več kot 70.000. Naknadno preštevanje na zahtevo takratnih nevladnih organizacij je pokazalo, da je bilo njihovo število za polovico manjše. Torej beguncev iz Bosne in Hrvaške nikoli ni bilo veliko več kot 30.000. Pregnance iz vojne, še do včeraj skoraj brate in sestre, je naša država za nekaj mesecev zaprla za zidove zbirnih centrov in jim je še dolgo potem omejevala svobodo gibanja, le enkrat tedensko so lahko šli ven. Ne pozabimo tega! Niti sramotne politike do izbrisanih! Imejte, spoštovani slovenski politiki, vse te napake zdaj, ob prihodu novih beguncev, še bolj pred očmi. Zato, da boste lahko ravnali ustrezneje, odgovorneje in bolj humano, kot so tisti pred vami. Da ne bodo morali levjega deleža odgovornosti na svoja pleča, kot že prevečkrat, prevzemati celo najbolj obubožani državljani te države.

– prav zaradi dosedanjih zgrešenih politik bi bilo morda bolje, vsekakor pa bolj humano, že vnaprej načrtovati večjo integracijo in ne le tranzita beguncev skozi našo državo.

Nič narobe ne bi bilo, če bi svoje globoke denarnice, tudi tiste v davčnih oazah, odprli najbogatejši državljani Slovenije in si malo očistili vest, če že sodelujejo pri neoliberalnem plenjenju sveta, ki posledično vpliva na njegovo vse večjo nestabilnost in iztirjenost. Tudi na to lahko vplivate, spoštovani slovenski politiki.

Zgolj usoda je hotela, da smo rojeni v najbogatejšem delu sveta. Le usoda je hotela, da se ne utapljamo v prenatrpanih gumijastih čolnih v Sredozemlju, da po evropskih pešpoteh ne bežimo kot preganjane živali, da ne nosimo vsega svojega imetja v plastičnih vrečkah ali nahrbtnikih, da nam ni treba kot narod prositi za miloščino drugih narodov. Ne vemo pa, kaj nas še čaka. Spomnimo se, da se je nekaj podobnega še ne tako dolgo nazaj dogajalo našim prednikom. Težjega trenutka, kot je zdaj, Evropa ni doživela od II. svetovne vojne, razen vojne v nekdanji Jugoslaviji in v Ukrajini, ko se prav tako nikakor ni izkazala. Kdo ve, če ni zdaj na popravnem izpitu. Zadnjem. Popravnem izpitu iz strpnosti, sodelovanja, iz empatije in humanosti, etike in zdrave morale.

V eno smer zdaj pljuskajo valovi beguncev skozi Evropo. Če jih ne bomo sproti sprejemali in jim dolgoročno zagotovili pomoči, jih bo ulovil val ksenofobije in fašizma, ki se širi, zaenkrat sicer še počasi, a vztrajno, in jih bo začel ne le porivati nazaj pod krogle krvnikov, ampak ubijati kar na tleh demokratične Evrope.

Ljubljana, 8. september 2015                                      

Društvo slovenskih pisateljev

The Mystery of ISIS

by Michael Weiss and Hassan Hassan

The author has wide experience in the Middle East and was formerly an official of a NATO country. We respect the writer’s reasons for anonymity.
—The Editors (The New York Review of  Books)

Ahmad Fadhil was eighteen when his father died in 1984. Photographs suggest that he was relatively short, chubby, and wore large glasses. He wasn’t a particularly poor student—he received a B grade in junior high—but he decided to leave school. There was work in the garment and leather factories in his home city of Zarqa, Jordan, but he chose instead to work in a video store, and earned enough money to pay for some tattoos. He also drank alcohol, took drugs, and got into trouble with the police. So his mother sent him to an Islamic self-help class. This sobered him up and put him on a different path. By the time Ahmad Fadhil died in 2006 he had laid the foundations of an independent Islamic state of eight million people that controlled a territory larger than Jordan itself.

The rise of Ahmad Fadhil—or as he was later known in the jihad, Abu Musab al-Zarqawi—and ISIS, the movement of which he was the founder, remains almost inexplicable. The year 2003, in which he began his operations in Iraq, seemed to many part of a mundane and unheroic age of Internet start-ups and a slowly expanding system of global trade. Despite the US-led invasion of Iraq that year, the borders of Syria and Iraq were stable. Secular Arab nationalism appeared to have triumphed over the older forces of tribe and religion. Different religious communities—Yezidis, Shabaks, Christians, Kaka’is, Shias, and Sunnis—continued to live alongside one another, as they had for a millennium or more. Iraqis and Syrians had better incomes, education, health systems, and infrastructure, and an apparently more positive future, than most citizens of the developing world. Who then could have imagined that a movement founded by a man from a video store in provincial Jordan would tear off a third of the territory of Syria and Iraq, shatter all these historical institutions, and—defeating the combined militaries of a dozen of the wealthiest countries on earth—create a mini empire?
The story is relatively easy to narrate, but much more difficult to understand. It begins in 1989, when Zarqawi, inspired by his Islamic self-help class, traveled from Jordan to “do jihad” in Afghanistan. Over the next decade he fought in the Afghan civil war, organized terrorist attacks in Jordan, spent years in a Jordanian jail, and returned—with al-Qaeda help—to set up a training camp in Herat in western Afghanistan. He was driven out of Afghanistan by the US-led invasion of 2001, but helped back onto his feet by the Iranian government. Then, in 2003—with the assistance of Saddam loyalists—he set up an insurgency network in Iraq. By targeting Shias and their most holy sites, he was able to turn an insurgency against US troops into a Shia–Sunni civil war.

Zarqawi was killed by a US air strike in 2006. But his movement improbably survived the full force of the 170,000-strong, $100 billion a year US troop surge. In 2011, after the US withdrawal, the new leader, Abu Bakr al-Baghdadi, expanded into Syria and reestablished a presence in northwest Iraq. In June 2014 the movement took Mosul—Iraq’s second-largest city—and in May 2015 the Iraqi city of Ramadi and the Syrian city of Palmyra, and its affiliates took the airport in Sirte, Libya. Today, thirty countries, including Nigeria, Libya, and the Philippines, have groups that claim to be part of the movement.

Although the movement has changed its name seven times and has had four leaders, it continues to treat Zarqawi as its founder, and to propagate most of his original beliefs and techniques of terror. The New York Times refers to it as “the Islamic State, also known as ISIS or ISIL.” Zarqawi also called it “Army of the Levant,” “Monotheism and Jihad,” “al-Qaeda in Iraq,” and “Mujihadeen Shura Council.” (A movement known for its marketing has rarely cared about consistent branding.) I will simplify the many changes of name and leadership by referring to it throughout as “ISIS,” although it has of course evolved during its fifteen years of existence.

The problem, however, lies not in chronicling the successes of the movement, but in explaining how something so improbable became possible. The explanations so often given for its rise—the anger of Sunni communities, the logistical support provided by other states and groups, the movement’s social media campaigns, its leadership, its tactics, its governance, its revenue streams, and its ability to attract tens of thousands of foreign fighters—fall far short of a convincing theory of the movement’s success.

Emma Sky’s book The Unraveling: High Hopes and Missed Opportunities in Iraq,1 for example, a deft, nuanced, and often funny account of her years as a civilian official in Iraq between 2003 and 2010, illustrates the mounting Sunni anger in Iraq. She shows how US policies such as de-Baathification in 2003 began the alienation of Sunnis, and how this was exacerbated by the atrocities committed by Shia militias in 2006 (fifty bodies a day were left on the streets of Baghdad, killed by power drills inserted in their skulls). She explains the often imaginative steps that were taken to regain the trust of the Sunni communities during the surge of 2007, and Iraqi Prime Minister Nouri al-Maliki’s alienation of those communities again after the US withdrawal in 2011 through his imprisonment of Sunni leaders, his discrimination and brutality, and the disbanding of Sunni militias.

But many other insurgent groups, quite different from ISIS, often seemed to have been in a much stronger position to have become the dominant vehicles of “Sunni anger.” Sunnis in Iraq initially had minimal sympathy with Zarqawi’s death cult and with his movement’s imposition of early medieval social codes. Most were horrified when Zarqawi blew up the UN headquarters in Baghdad; when he released a film in which he personally sawed off the head of an American civilian; when he blew up the great Shia shrine at Samarra and killed hundreds of Iraqi children. After he mounted three simultaneous bomb attacks against Jordanian hotels—killing sixty civilians at a wedding party—the senior leaders of his Jordanian tribe and his own brother signed a public letter disowning him. The Guardian was only echoing the conventional wisdom when it concluded in Zarqawi’s obituary: “Ultimately, his brutality tarnished any aura, offered little but nihilism and repelled Muslims worldwide.”

Other insurgent groups also often seemed more effective. In 2003, for example, secular Baathists were more numerous, better equipped, better organized, and more experienced military commanders; in 2009, the militia of the “Sunni Awakening” had much better resources and its armed movement was more deeply rooted locally. In 2011, the Free Syrian Army, including former officers of the Assad regime, was a much more plausible leader of resistance in Syria; and so in 2013 was the more extremist militia Jabhat-al-Nusra. Hassan Hassan and Michael Weiss show in ISIS: Inside the Army of Terror, for example, that al-Nusra formed far closer links to tribal groups in East Syria—even marrying its fighters to tribal women.

Such groups have sometimes blamed their collapse and lack of success, and ISIS’s rise, on lack of resources. The Free Syrian Army, for example has long insisted that it would have been able to supplant ISIS if its leaders had received more money and weapons from foreign states. And the Sunni Awakening leaders in Iraq argue that they lost control of their communities only because the Baghdad government ceased to pay their salaries. But there is no evidence that ISIS initially received more cash or guns than these groups; rather the reverse.

Hassan Hassan and Michael Weiss’s account suggests that much of the early support for the ISIS movement was limited because it was inspired by ideologues who themselves despised Zarqawi and his followers. The al-Qaeda cash that launched Zarqawi in 1999, for example, was, in their words, “a pittance compared to what al-Qaeda was financially capable of disbursing.” The fact that it didn’t give him more reflected bin Laden’s horror at Zarqawi’s killing of Shias (bin Laden’s mother was Shia) and his distaste for Zarqawi’s tattoos.

Although the Iranians gave Zarqawi medical aid and safe haven when he was a fugitive in 2002, he soon lost their sympathy by sending his own father-in-law in a suicide vest to kill Ayatollah Mohammad Baqir al-Hakim, Iran’s senior political representative in Iraq, and by blowing up one of the most sacred Shia shrines. And although ISIS has relied for more than a decade on the technical skills of the Baathists and the Sufi Iraqi general Izzat al-Douri, who controlled an underground Baathist militia after the fall of Saddam, this relationship has been strained. (The movement makes no secret of its contempt for Sufism, its destruction of Sufi shrines, or its abhorrence of everything that Baathist secular Arab nationalists espouse.)

Nor has the leadership of ISIS been particularly attractive, high-minded, or competent—although some allowance should be made for the understandable revulsion of the biographers. Mary-Anne Weaver, in a 2006 Atlantic article, describes Zarqawi as “barely literate,” “a bully and a thug, a bootlegger and a heavy drinker, and even, allegedly, a pimp.” Weiss and Hassan call him an “intellectual lightweight.” Jessica Stern and J.M. Berger in ISIS: The State of Terror say this “thug-turned-terrorist” and “mediocre student…arrived in Afghanistan as a zero.” Weaver describes his “botched operation[s]” in Jordan and his use of a “hapless would-be bomber.” Stern and Berger explain that bin Laden and his followers did not like him because they “were mostly members of an intellectual educated elite, while Zarqawi was a barely educated ruffian with an attitude.”

If writers have much less to say about the current leader, al-Baghdadi, this is because his biography, as Weiss and Hassan concede, “still hovers not far above the level of rumor or speculation, some of it driven, in fact, by competing jihadist propagandists.”

Nor is ISIS’s distinctive approach to insurgency—from holding territory to fighting regular armies—an obvious advantage. Lawrence of Arabia advised that insurgents must be like a mist—everywhere and nowhere—never trying to hold ground or wasting lives in battles with regular armies. Chairman Mao insisted that guerrillas should be fish who swam in the sea of the local population. Such views are the logical corollaries of “asymmetric warfare” in which a smaller, apparently weaker group—like ISIS—confronts a powerful adversary such as the US and Iraqi militaries. This is confirmed by US Army studies of more than forty historical insurgencies, which suggest again and again that holding ground, fighting pitched battles, and alienating the cultural and religious sensibilities of the local population are fatal.

But such tactics are exactly part of ISIS’s explicit strategy. Zarqawi lost thousands of fighters trying to hold Fallujah in 2004. He wasted the lives of his suicide bombers in constant small attacks and—by imposing the most draconian punishments and obscurantist social codes—outraged the Sunni communities that he claimed to represent. ISIS fighters are now clearly attracted by the movement’s ability to control territory in such places as Mosul—as an interview in Yalda Hakim’s recent BBC documentary Mosul: Living with Islamic State confirms. But it is not clear that this tactic—although alluring, and at the moment associated with success—has become any less risky.

anonymous_2-081315.jpg
Reuters
A still from the video released by ISIS on April 19, which appears to show the execution of Ethiopian Christians by members of Wilayat Fazzan, another affiliate of ISIS, in southern Libya
The movement’s behavior, however, has not become less reckless or tactically bizarre since Zarqawi’s death. One US estimate by Larry Schweikart suggested that 40,000 insurgents had been killed, about 200,000 wounded, and 20,000 captured before the US even launched the surge in 2006. By June 2010, General Ray Odierno claimed that 80 percent of the movement’s top forty-two leaders had been killed or captured, with only eight remaining at large. But after the US left in 2011, instead of rebuilding its networks in Iraq, the battered remnants chose to launch an invasion of Syria, and took on not just the regime, but also the well-established Free Syrian Army. It attacked the movement’s Syrian branch—Jabhat-al-Nusra—when it broke away. It enraged al-Qaeda in 2014 by killing al-Qaeda’s senior emissary in the region. It deliberately provoked tens of thousands of Shia militiamen to join the fight on the side of the Syrian regime, and then challenged the Iranian Quds force by advancing on Baghdad.

Next, already struggling against these new enemies, the movement opened another front in August 2014 by attacking Kurdistan, driving the Kurdish forces—who had hitherto stayed out of the battle—to retaliate. It beheaded the American journalist James Foley and the British aid worker David Haines, thereby bringing in the US and UK. It enraged Japan by demanding hundreds of millions of dollars for a hostage who was already dead. It finished 2014 by mounting a suicidal attack on Kobane in Syria, in the face of over six hundred US air strikes, losing many thousands of ISIS fighters and gaining no ground. When, as recently as April, the movement lost Tikrit and seemed to be declining, the explanation appeared obvious. Analysts were on the verge of concluding that ISIS had lost because it was reckless, abhorrent, over-extended, fighting on too many fronts, with no real local support, unable to translate terrorism into a popular program, inevitably outmatched by regular armies.

Some analysts have, therefore, focused their explanations not on the movement’s often apparently self-defeating military strategy, but on its governance and revenue, its support from the population, and its reliance on tens of thousands of foreign fighters. Aymenn Jawad al-Tamimi, a fellow of the Middle East Forum, has explained in recent blog posts how in some occupied cities such as Raqqa in Syria, the movement has created complicated civil service structures, taking control even of municipal waste departments. He describes the revenue it derives from local income and property taxes, and by leasing out former Iraqi and Syrian state offices to businesses. He shows how this has given ISIS a broad and reliable income base, which is only supplemented by the oil smuggling and the antiquity looting so well described by Nicolas Pelham in these pages.2

ISIS’s power is now reinforced by the staggering arsenal that the movement has taken from the fleeing Iraqi and Syrian army—including tanks, Humvees, and major artillery pieces. Reports from The New York Times, The Wall Street Journal, Reuters, and Vice News over the last twelve months have shown that many Sunnis in Iraq and Syria now feel that ISIS is the only plausible guarantor of order and security in the civil war, and their only defense against brutal retribution from the Damascus and Baghdad governments.

But here too the evidence is confusing and contradictory. Yalda Hakim’s BBC documentary on Mosul makes rough brutality the secret of ISIS’s domination. In his book The Digital Caliphate, Abdel Bari Atwan, however, describes (in Malise Ruthven’s words) “a well-run organization that combines bureaucratic efficiency and military expertise with a sophisticated use of information technology.”3 Zaid Al-Ali, in his excellent account of Tikrit, talks about ISIS’s “incapacity to govern” and the total collapse of water supply, electricity, and schools, and ultimately population under its rule.4 “Explanations” that refer to resources and power are ultimately circular. The fact that the movement has been able to attract the apparent support, or acquiescence, of the local population, and control territory, local government revenue, oil, historical sites, and military bases, has been a result of the movement’s success and its monopoly of the insurgency. It is not a cause of it.

In ISIS: The State of Terror, Stern and Berger provide a fascinating analysis of the movement’s use of video and social media. They have tracked individual Twitter accounts, showing how users kept changing their Twitter handles, piggybacked on the World Cup by inserting images of beheadings into the soccer chat, and created new apps and automated bots to boost their numbers. Stern and Berger show that at least 45,000 pro-movement accounts were online in late 2014, and describe how their users attempted to circumvent Twitter administrators by changing their profile pictures from the movement’s flags to kittens. But this simply raises the more fundamental question of why the movement’s ideology and actions—however slickly produced and communicated—have had popular appeal in the first place.

Nor have there been any more satisfying explanations of what draws the 20,000 foreign fighters who have joined the movement. At first, the large number who came from Britain were blamed on the British government having made insufficient effort to assimilate immigrant communities; then France’s were blamed on the government pushing too hard for assimilation. But in truth, these new foreign fighters seemed to sprout from every conceivable political or economic system. They came from very poor countries (Yemen and Afghanistan) and from the wealthiest countries in the world (Norway and Qatar). Analysts who have argued that foreign fighters are created by social exclusion, poverty, or inequality should acknowledge that they emerge as much from the social democracies of Scandinavia as from monarchies (a thousand from Morocco), military states (Egypt), authoritarian democracies (Turkey), and liberal democracies (Canada). It didn’t seem to matter whether a government had freed thousands of Islamists (Iraq), or locked them up (Egypt), whether it refused to allow an Islamist party to win an election (Algeria) or allowed an Islamist party to be elected. Tunisia, which had the most successful transition from the Arab Spring to an elected Islamist government, nevertheless produced more foreign fighters than any other country.

Nor was the surge in foreign fighters driven by some recent change in domestic politics or in Islam. Nothing fundamental had shifted in the background of culture or religious belief between 2012, when there were almost none of these foreign fighters in Iraq, and 2014, when there were 20,000. The only change is that there was suddenly a territory available to attract and house them. If the movement had not seized Raqqa and Mosul, many of these men might well have simply continued to live out their lives with varying degrees of strain—as Normandy dairy farmers or council employees in Cardiff. We are left again with tautology—ISIS exists because it can exist—they are there because they’re there.

Finally, a year ago, it seemed plausible to attach much of the blame for the rise of the movement to former Iraqi prime minister al-Maliki’s disastrous administration of Iraq. No longer. Over the last year, a new, more constructive, moderate, and inclusive leader, Haider al-Abadi, has been appointed prime minister; the Iraqi army has been restructured under a new Sunni minister of defense; the old generals have been removed; and foreign governments have competed to provide equipment and training. Some three thousand US advisers and trainers have appeared in Iraq. Formidable air strikes and detailed surveillance have been provided by the United States, the United Kingdom, and others. The Iranian Quds force, the Gulf states, and the Kurdish Peshmerga have joined the fight on the ground.

For all these reasons the movement was expected to be driven back and lose Mosul in 2015. Instead, in May, it captured Palmyra in Syria and—almost simultaneously—Ramadi, three hundred miles away in Iraq. In Ramadi, three hundred ISIS fighters drove out thousands of trained and heavily equipped Iraqi soldiers. The US Defense Secretary Ashton Carter observed:

The Iraqi forces just showed no will to fight. They were not outnumbered. In fact, they vastly outnumbered the opposing force, and yet they failed to fight.
The movement now controls a “terrorist state” far more extensive and far more developed than anything that George W. Bush evoked at the height of the “Global War on Terror.” Then, the possibility of Sunni extremists taking over the Iraqi province of Anbar was used to justify a surge of 170,000 US troops and the expenditure of over $100 billion a year. Now, years after the surge, ISIS controls not only Anbar, but also Mosul and half of the territory of Syria. Its affiliates control large swaths of northern Nigeria and significant areas of Libya. Hundreds of thousands have now been killed and millions displaced; horrors unimaginable even to the Taliban—among them the reintroduction of forcible rape of minors and slavery—have been legitimized. And this catastrophe has not only dissolved the borders between Syria and Iraq, but provoked the forces that now fight the proxy war between Saudi Arabia and Iran in Yemen.

The clearest evidence that we do not understand this phenomenon is our consistent inability to predict—still less control—these developments. Who predicted that Zarqawi would grow in strength after the US destroyed his training camps in 2001? It seemed unlikely to almost everyone that the movement would regroup so quickly after his death in 2006, or again after the surge in 2007. We now know more and more facts about the movement and its members, but this did not prevent most analysts from believing as recently as two months ago that the defeats in Kobane and Tikrit had tipped the scales against the movement, and that it was unlikely to take Ramadi. We are missing something.

Part of the problem may be that commentators still prefer to focus on political, financial, and physical explanations, such as anti-Sunni discrimination, corruption, lack of government services in captured territories, and ISIS’s use of violence. Western audiences are, therefore, rarely forced to focus on ISIS’s bewildering ideological appeal. I was surprised when I saw that even a Syrian opponent of ISIS was deeply moved by a video showing how ISIS destroyed the “Sykes-Picot border” between Iraq and Syria, established since 1916, and how it went on to reunite divided tribes. I was intrigued by the condemnation issued by Ahmed al-Tayeb, the grand imam of al-Azhar—one of the most revered Sunni clerics in the world: “This group is Satanic—they should have their limbs amputated or they should be crucified.” I was taken aback by bin Laden’s elegy for Zarqawi: his “story will live forever with the stories of the nobles…. Even if we lost one of our greatest knights and princes, we are happy that we have found a symbol….”

But the “ideology” of ISIS is also an insufficient explanation. Al-Qaeda understood better than anyone the peculiar blend of Koranic verses, Arab nationalism, crusader history, poetic reference, sentimentalism, and horror that can animate and sustain such movements. But even its leaders thought that Zarqawi’s particular approach was irrational, culturally inappropriate, and unappealing. In 2005, for example, al-Qaeda leaders sent messages advising Zarqawi to stop publicizing his horrors. They used modern strategy jargon—“more than half of this battle is taking place in the battlefield of the media”—and told him that the “lesson” of Afghanistan was that the Taliban had lost because they had relied—like Zarqawi—on too narrow a sectarian base. And the al-Qaeda leaders were not the only Salafi jihadists who assumed that their core supporters preferred serious religious teachings to snuff videos (just as al-Tayeb apparently assumed that an Islamist movement would not burn a Sunni Arab pilot alive in a cage).

Much of what ISIS has done clearly contradicts the moral intuitions and principles of many of its supporters. And we sense—through Hassan Hassan and Michael Weiss’s careful interviews—that its supporters are at least partially aware of this contradiction. Again, we can list the different external groups that have provided funding and support to ISIS. But there are no logical connections of ideology, identity, or interests that should link Iran, the Taliban, and the Baathists to one another or to ISIS. Rather, each case suggests that institutions that are starkly divided in theology, politics, and culture perpetually improvise lethal and even self-defeating partnerships of convenience.

The thinkers, tacticians, soldiers, and leaders of the movement we know as ISIS are not great strategists; their policies are often haphazard, reckless, even preposterous; regardless of whether their government is, as some argue, skillful, or as others imply, hapless, it is not delivering genuine economic growth or sustainable social justice. The theology, principles, and ethics of the ISIS leaders are neither robust nor defensible. Our analytical spade hits bedrock very fast.

I have often been tempted to argue that we simply need more and better information. But that is to underestimate the alien and bewildering nature of this phenomenon. To take only one example, five years ago not even the most austere Salafi theorists advocated the reintroduction of slavery; but ISIS has in fact imposed it. Nothing since the triumph of the Vandals in Roman North Africa has seemed so sudden, incomprehensible, and difficult to reverse as the rise of ISIS. None of our analysts, soldiers, diplomats, intelligence officers, politicians, or journalists has yet produced an explanation rich enough—even in hindsight—to have predicted the movement’s rise.

We hide this from ourselves with theories and concepts that do not bear deep examination. And we will not remedy this simply through the accumulation of more facts. It is not clear whether our culture can ever develop sufficient knowledge, rigor, imagination, and humility to grasp the phenomenon of ISIS. But for now, we should admit that we are not only horrified but baffled.

1
PublicAffairs, 2015. ↩

2
See “ ISIS and the Shia Revival in Iraq,” The New York Review, June 4, 2015. ↩

3
See “ Inside the Islamic State,” The New York Review, July 9, 2015. ↩

4
See “ Tikrit: Iraq’s Abandoned City,” NYRblog, May 4, 2015. ↩