Category Archives: Dogodki

Nova ministrica za kulturo Francije: Francoise Nissen (fr)

Macronova ministrica za kulturo je založnica Francoise Nissen (65). Njeno imenovanje je bilo sprejeto z navdušenjem (Direktor canneskega festivala). Je direktorica “male” in ugledne očetove založbe Actes Sud iz Arlesa. (Proračun 180 mio evrov!). Sedela je v raznih komisijah za film. Rojena v Bruslju, po izobrazbi kemik, raziskovala je na podoročju molekularne kemije, pozneje je dodala še študij urbanistike in tudi delala na tem področju. Izdala je več nobelovcev, vendar tudi poznejših bestselerjev tipa skandinavski krimiči.

Macron je razglasil kulturno politiko za prioriteteno.

Gleen Greenwald prejel Pulitzerja. (Snowdnov zaupnik).

Bravo MMC! Našim prevladujočim medijem, vključno z Delom in Dnevnikom, se novica ni zdela vredna objave.  Gluha loza zabačene province. Res je tudi, da zahodni mediji niso pretiravali z razglašanjem te nagrade. Kar razlaga  poslušno in krotko tišino naših.

9. maj

Guardian:

MPs: Snowden files are ’embarrassing indictment’ of British spying oversight

All-party committee demands reforms to make security and intelligence services accountable in wake of disclosures

Snowden Guardianu in Washington Postu prinesel najvišjo novinarsko nagrado

Podelili Pulitzerjeve nagrade
14. april 2014 ob 21:15,
zadnji poseg: 14. april 2014 ob 21:48
Washington – MMC RTV SLO
Letošnjo Pulitzerjevo nagrado sta si razdelili ekipi britanskega Guardiana in ameriškega Washington Posta za serijo člankov, ki so razkrili programe množičnega nadzora ameriške Agencije za nacionalno varnost (NSA).

Tako Barton Gellman, vodja Postove ekipe, kot tudi Glenn Greenwald, ki je bil v tistem času Guardianov glavni novinar za zgodbe o NSA-ju, sta se pri svojem poročanju v večji meri opirala na strogo zaupne dokumente, ki jih je razkril Edward Snowden, nekdanji vladni pogodbenik, ki je po razkritju azil poiskal v Rusiji.

Pulitzerjev odbor je nagrado podelil za “razkritje obsežnega tajnega nadzora, ki ga je izvajala Nacionalna varnostna agencija in so ga zaznamovala relevantna poročila, ki so dala vpogled v zadevo, javnosti pa so pomagala razumeti, kako razkritja umeščamo v širši koncept nacionalne varnosti”.

Burna razprava
Letošnji izbor bo najverjetneje sprožil burno javno debato – podobno kot leta 1972, ko se je Pulitzerjev odbor odločil nagrado podeliti New York Timesu za razkritje zaupnih dokumentov ameriške vojske o ameriški vpletenosti v vietnamsko vojno, ki so bili pozneje v medijih poimenovani “Pentagon Papers”.

V obeh primerih je poročanje temeljilo na razkritju tajnih dokumentov, ki so jih ukradli vladni uslužbenci.

Tako Snowdna kot tudi Daniela Ellsberga, ki je posredoval vojaške dokumente novinarju New York Timesa Neilu Sheehanu, so zaradi njunih dejanj označili za izdajalca. Kritiki (vključno s člani kongresa) so tako moža, ki sta dokumente izdala, kot tudi medije, ki so zgodbo objavili, obtožili, da omogočajo vohunjenje in škodijo nacionalni varnosti.

Najboljše fotografije
Posebni nagradi sta dobila še agencija Reuters za svoje poročanje o nasilnem preganjanju muslimanske manjšine v Mjanmaru in časnik Boston Globe za poročanje o terorističnem napadu na bostonskem maratonu in lovu za storilci.

V fotografskih kategorijah sta nagradi dobila dva fotografa New York Timesa – Tyler Hicks za serijo fotografij terorističnega napada na nakupovalno središče Westgate v Nairobiju, Josh Haner pa za fotoesej o žrtvi z bostonskega maratona, ki je ostala brez nog.

K. S.

Tudi v Britaniji sodno preganjajo protestnike

Noam Chomsky and Ken Loach criticise University of Birmingham suspensions

University of Biracialmingham students

Students in Birmingham march in protest against the suspension of fellow students last month. Photograph: Thom Davies/Demotix/Corbis

 

Noam Chomsky and Ken Loach are among a host of academics, artists and politicians to condemn the suspension of five university studentswho took part in a protest on their campus.

In an open letter, signed by 40 people and published by the Guardian, they criticised the University of Birmingham‘s actions as being “at odds with freedom of speech“. They demanded the immediate reinstatement of the students, who were among 13 arrested during the demonstration at the university last month.

“We believe that the suspensions seen at the University of Birmingham are further evidence of the contempt for freedom of expression, both political and academic, in the contemporary university,” they wrote.

The signatories, also include former secretary of state for international development and Birmingham MP Clare Short, who said: “These suspensions are at odds with freedom of speech and the right to protest, setting a threatening precedent for how dissent is dealt with on campuses across the country.

“We condemn these suspensions in the strongest terms and call for the immediate reinstatement of the students affected.”

Their intervention comes amid growing tensions between student activists and the management in some universities, who have clashed over what the protesters called the “marketisation of education”. The protesters want to see an end to cuts and privatisations of university services, and a return to free access to education.

 

The Defend Education Birmingham activists who occupied part of Birmingham University’s campus said they were part of a peaceful protest and were unlawfully kettled by police, who demanded their personal details in exchange for release. But the university argued that their protest was not peaceful and caused damage to property. West Midlands police have also insisted that the protesters were detained as part of a criminal investigation, not kettled.

Deborah Hermann, 21, who studies European politics, society and economics was one of the students suspended, along with Simon Furse, 22, Kelly Rogers, 21, Emily Farmer, 20 and Pat Grady, 21. She said the university’s stance “shows the wider picture; the repression of the protest shows why the protest is so important”.

She added: “It is unjust, I have been treated very unfairly. I know the university doesn’t care about me, they just want to intimidate students. They always put out statements saying that they really support peaceful and legitimate action, but they don’t in practice.

“They try to stop any kind of protest. Anything we do, they call it illegitimate. Instead, they have just repressed us. In 1968, students occupied the same Great Hall as us. It was emotional, but incredibly frustrating to be there doing the same. Then the police came. It is clear the university doesn’t care about our opinions whatsoever.”

Edd Bauer, a campaigner with the National Campaign Against Fees and Cuts, said: “The reason we see oppression is because [the university management’s] ideological positions are weakly supported. They have no choice but to resort to the stick. It is their only answer because they have no political argument.

“The university is telling people not to protest and threatening them. Their message is that anyone who wants to protest, anyone who wants to occupy buildings, ‘We will have you arrested, we will suspend you and cut you off from education.’ We are seeing that all over the country.

He said that the student movement he is part of is protesting against “more corporate universities”.

In 2012, the University of Birmingham was criticised by human rights groups – including Amnesty International – over an injunction it sought to pre-emptively ban protests. Its actions were described as “criminalising” sit-in protests and were called aggressive and censorious by Amnesty, Liberty and Index on Censorship.

A University of Birmingham spokesman said the institution respects the right to protest peacefully and within the law and said that students have a “variety of ways” of making their concerns known.

The spokesman said: “Whilst peaceful protest is part of university life, the university will not tolerate behaviour that causes harm to individuals, damage to property or significant disruption to our university community.”

The spokesman added the Defend Education Birmingham demonstration “included defacing buildings and property, throwing smoke bombs and fireworks, smashing down doors, damaging historic buildings including Aston Webb and the Old Joe clock tower, and injuring staff”.

Škandal na Šentflorjanskem. In Tišina.

Upravni odbor Prešernovega sklada je podelil nagrado filmu Pedro Opeka, dober prijatelj. Dejanje je sprožilo tipično šentflorjansko debato o tem, ali je bilo to dejanje v skladu z zakoni, pravilniki in uzancami ali ni. O tem, da gre za škandalozno politično in s stroko skregano poseganje v umetnost brez primere, je kot običajno v takih primerih, pretežno tiho.  Upravni odbor Prešernovega sklada, katerega člani imajo  imena in priimke so zagrešil, kaj naj rečem, vnebovpijoče škandalozni  izbor, skregan s samimi temelji filmske in ne samo filmske  stroke. Kljub temu se odzivi in razprave  usmerijajo vstran od tega primarnega dejstva, denimo  na (prastare) načelne in proceduralne probleme. Tako so člani upravnega odbora Prešernovega sklada, strokovnjaki s področja kulture, svoj umazani strankarsko politični posel opravili brez posledic. Po drugi strani so izpostavljeni  člani strokovne komisije, ki so korektno opravili svojo nalogo. Ne gre za konkretno politiko, ampak za samo dejstvo, da je odločitev politična. Enako škandalozno bi bilo, če bi nagradili slab film o ne vem kakšni socialistični solidarnosti. Gre za načelno vprašanje o svobodi in avtonomnosti umetnosti. Komunisti v prejšnjem enopartijskem sistemu so si avtonomijo umetnosti redko dovolili tako flagrantno zanikati.  Vsekakor sta si  umetnost in kultura po drugi vojni postopno izbojevali kar dostojno neodvisnost od politike. Če o regresiji ob tokratnem dogodku molčimo, pristajamo na degradacijo že izbojevanih civilizacijskih standardov. Posledica so napadi civilizacijsko regresivnih sil, ki že zahtevajo izredno sejo Odbora za kulturo in se bodo še naprej zaletavali v neodzivno truplo predstavnikov demokracije, laične države in osnovnih civilizacijskih norm.  Preračunljivo taktiziranje o tako fundamentalnih stvareh ni samo nespodobno ampak se tudi ne izplača.

“Nekoč, na primer, so se bili spoprijeli zaradi vprašanja, kako da je izreči krvavo geslo: »Vse zbil!« Nekateri v kotu so kratkomalo zahtevali, da je treba govoriti, kakor je napi­sano: »Vse zbilj!« Drugi so ugovarjali; treba da je reči: »Vse zbou!« Nekdo se je celo oglasil s svojo posebno mo­drostjo: »Vse zbiv!« To imenitno vprašanje še nikakor ni bilo razrešeno, ko so načeli že drugo: če bi, na primer, pisali fonetično, ali naj bi tedaj pisali »vse zbou«, ali »vse zbov«; oziroma »vse zbiv«, ali »vse zbiu«. Toliko, da ni prišlo do hudega tepeža; vprašanje samo pa je obtičalo tam, kjer tiči dandanašnji.

V drugem kotu so ob taistem času onegavili mnogo višji problem. Če je namreč gledališka umetnost nujno potrebna za blagor človeštva; in če je, čemu da je. Na koncu je ostalo sredi staje tisto, kar ostane ob rešetanju vsakega kulturnega vprašanja: smrdeč kupček hinavščine. In iz kupčka, tega smrdečega, zraste nov problem: kdo da ga je bil naredil.” Ivan Cankar: Tišina.

 

Igor Koršič

Madžarska, naša prihodnost

Na Madžarskem brez vneme za razkrivanje korupcije

Na Madžarskem ugotavljajo, da po razkritjih o korupciji največji stranki zavlačujeta z odločnejšimi odzivi.

Urban Červek, Dunaj
pet, 06.12.2013, 07:00
 Razkritja nekdanjega revizorja madžarske davčne uprave o veliki korupciji so pripeljala do redke složnosti med nasprotujočima si političnima poloma; konzervativno vladajočo stranko Fidesz in njeno predhodnico na oblasti, levo usmerjeno socialistično stranko.
András Horváth, nekdanji inšpektor madžarske davčne uprave, trdi, da imajo nekatera največja podjetja v državi, med njimi tudi velike trgovske verige, nekakšen nedotakljiv status, saj so jim pri utajah davka na dodano vrednost leta dolgo gledali skozi prste. Pri tem so po njegovih obtožbah podjetja državni proračun oškodovala za kakih tisoč milijard forintov na leto (3,3 milijarde evrov). Velika podjetja so bila po njegovem izvzeta iz davčnih nadzorov in so imela zaščito »vplivnih ljudi.«

Na Madžarskem sedaj, kakšnih deset dni po prvotnih razkritjih, ugotavljajo, kako ne koalicijska stranka Fidesz ne njena žolčna nasprotnica na levem političnem polu, socialistična stranka, nista odločneje sledili razkritjem. Po mnenju spletnega portala index.hu obe strani zavlačujeta z odločnejšimi odzivi, saj so razkritja za obe neprijetna.

Politika se za zdaj še ne odpedeljuje

Fidesz mora pojasnjevati, zakaj vodja njihove poslanske skupine ni reagiral na pismo z enakimi obtožbami, ki mu ga je Horváth poslal že pred dvema letoma. Socialistom pa je menda nerodno zato, ker so se nepravilnosti začele leta 2007, ko je vlade Ferenca Gyurcsánya namestila novo vodstvo državne davčne uprave.

Po mnenju novinarja omenjenega časopisa bosta morali stranki kljub zavlačevanju slej kot prej zavzeti stališče do potencialno orjaške afere. Pri Fideszu so na neprijetno vprašanje o neukrepanju odgovorili, češ da so bile in so še vedno obtožbe preveč splošne, da bi se jih lahko preverilo.

Uradni razlog socialistov, da nikoli ne bodo sodelovali v preiskovalni komisiji skupaj z skrajno desnim Jobbikom, je naletel na obsežno kritiko, zaradi katere sedaj predsednik stranke Attila Mesterházy želi zaslišanje Horvátha pred parlamentarnim odborom za finance.

Nepripravljenost vladajoče stranke Fidesz za ustanovitev parlamentarne preiskovalne komisije so kritizirali tudi v provladnem časopisu Magyar Nemzet, ker s tem ustvarjajo vtis, da nekaj skrivajo.

Neprepričljiv so bili tudi pri davčni upravi, saj ji je zgolj v enem popoldnevu uspelo ugotoviti, da so očitki neutemeljeni. Po njihovo Horváth ni predstavil niti enega samega konkretnega dokaza za očitke, da so vodilni pogosto ustavljali inšpektorje pri pregledih »nedotakljivih« podjetij ter da takšnih postopkov ne bi bilo mogoče izbrisati iz evidenc.

Konec afere s parlamentarnim obračunavanjem?

Davčna uprava je medtem Horvátha že obtožila obrekovanja in časopis Magyar Narancs piše, da bi lahko bil prav ta sodni proces pravi za razkritje teh »nedotakljivih« podjetij in njihovih botrov na visokih položajih, če so navedbe »žvižgača« pravilne.

Pojavile so se tudi že primerjave z najbolj razvpitim žvižgačem Edwardom Snowdnom, vendar je ta po pisanju časopisa Népszava ravnal veliko bolj pametno, ko je najprej zavaroval dokazno dokumentacijo, šele nato pa je šel z obtožbami (in dokazi) v javnost.

Ker Horváth očitno nima v rokah trdnih dokazov, se bo po mnenju novinarjev na Madžarskem tudi ta afera končala s parlamentarnim obračunavanjem, medtem ko javnost ne bo nikoli izvedela, kaj se je v resnici dogajalo.

»Manjše stranke imajo sedaj na razpolago veliko blata, ki ga lahko vržejo na Fidesz in socialiste, vendar se primer ne bo nikoli končal kot velika davčna afera, ki bi morala zrušiti vlado,« piše novinar levo usmerjenega časopisa Népszava.

KPK strelja v polno.

Previdni omahljivci in oportunistični špekulanti, ki se delajo, da odstopa KPK ne razumejo  in se čudijo, kako le so lahko odstopili, ko pa je njihov ugled tako velik, streljajo v prazno. Prav ta mentaliteta je omogočala postopno gnitje države. Najdlje pri tem je šel Dnevnik s poksusi medijskega umora in nekdanji minister Zalar s podlimi poskusi diskreditacije (1) Domnevni ugled KPK bi bila še ena lažnih utvar, da je država kljub vsemu normalna. Če bi senat KPK ostala,  bi vse bolj postajala alibi za gospodarski, politični in moralni kolaps države. Tako bi dejansko prispevala k dokončanju procesa ropanja države. Ne preseneča, da si  nadaljevanja Sizifovega dela KPK želita oba predsednika, predsednica vlade in predsednik države. Nič čudnega, da hoče največja opozicijska stranka SDS še korak dlje, komisijo preprosto ukiniti. Vstaje so pokazala, da nas večina dobro razume, kaj taka politika pomeni.  Odstopajoči ministri drug za drugim potrjujejo,kako naša politika deluje. Preprosto: Ministri in funkcionarji postanejo tisti, ki so klienti  države za javna sredstva.   Ko imaš dostop do javnih sredstev, si lahko kupiš tudi volivce, kot priznava Boris Popovič. Medtem minister Pikalo po hitrem postopku vsiljuje komercializacijo visokega šolstva. Z zavračanjem zahteve po podaljšani javni razpravi kaže svoj prezir do demokratičnih procedur. Dekan ene fakultet s policijo preprečuje zborovanje svojih študentov. Rektor Svetlik ob vsem tem ostaja vzvišeno mlačen, natanko tako, kot takrat, ko je zavozil pogajanja o pokojninski reformi. Omrzel mlati po DARSU, ki mu očitno ni pogodu kot naročnik poslov njegovega podjetja. Vse to dogajanje  potrjuje pravilnost  lanskoletnih ocen vstajniškega gibanja, da je za razkroj družbe odgovorna vsa  parlamentarna politika, tako t.i. leva kot t.i. desna. (Ne pa tudi vsi posamezniki.) Odstop NPK nas opozarja  na samoumevno:  vrana vrani ne izkljuje oči. Zato moramo ostati v stanju pripravljenosti in pospešiti  delo z organiziran jem kredibilne politične alternative. Vendar pozor! Se še spomnite, da smo takorekoč na vsakih “svobodnih” volitvah volili “alternativo”. Ali res ti lopovi, ki so zdaj postali še bogati in mogočni, niso sposobni še ene mutacije?
Igor Koršič
(1) Polemiziram z Dnevnikovim komentarjem Strel v prazno.

Ko so sovražnik položnice, si je treba pomagati

Delo, 27.11.2013 00:00:00

Ko so sovražnik položnice, si je treba pomagati
Dr. Ahmed Pašić V petih mesecih je civilno gibanje Ejga – za lepše Jesenice pripravilo več kot 40 projektov

Jesenice – Civilna pobuda Ejga – za lepše Jesenice pod vodstvom dr. Ahmeda Pašića je v nekaj mesecih pomembno zaznamovala utrip železarskega mesta. Postala je ena glavnih zgodb v mestu in si nemalo simpatij pridobila v vsej državi. »V slogi je moč,« pravi Pašić.

Blaž Račič

Ahmed Pašić, doktor socialne antropologije, se je po šestletnem delu v Singapurju letos pomladi vrnil domov. Najprej se je samoiniciativno lotil urejanja zanemarjenih otroških igrišč v mestu in k sodelovanju someščane vabil prek družabnega omrežja. Odziv je presegel vsa pričakovanja, prizadevanja za boljši danes so razširili še na druga področja in v petih mesecih pripravili več kot 40 projektov. Civilna pobuda je postala gibanje z več kot 2000 člani na Facebooku, zanje se zanimajo mediji, jeseniški župan Tomaž Tom Mencinger jim je namenil obširno javno pismo.

Ste po nepričakovano dobrem odzivu na vaše prostorske intervencije in humanitarne projekte s sinočnjo okroglo mizo o jeseniškem turizmu vstopili še v svet podjetništva?

Nihče si ni predstavljal, kako bo vse skupaj zraslo v kratkem času. Pozitivni odzivi ljudi so dokaz, da so siti počasnosti, birokracije, stalnega čakanja na nekaj, na nekoga. Začeli smo se organizirati od spodaj navzgor in naredimo tisto, kar lahko naredimo sami. Če se le da, sodelujemo z ustanovami. Če tega drugi ne morejo narediti, je treba sprožiti vsaj pobudo. Moti nas, da v mestu ni prenočišč. Vstop v podjetništvo prek pobud je nekaj, kar nas zanima. Nočemo čakati na konec recesije, ampak v teh časih poskušamo premakniti, kar se da. To rabimo tako na Jesenicah kot v Sloveniji.

Jeseničani, ki se med seboj do pred kratkim še poznali niso, zdaj sodelujejo pri posameznih projektih, med njimi se vzpostavljajo novi odnosi. Kaj se vam pri tem zdi najpomembneje?

Verjamem, da je večina ljudi dobrih. Vsak dan dobivamo nove prostovoljce, ki pomagajo na razne načine. Vsi delajo prostovoljno in nihče ni plačan. To je zanimiv fenomen. Veliko ljudi pravi, da so že nekaj let razmišljali o tem, da bi komu pomagali in so čakali nekoga, ki bi to sprožil.

Zakaj se je pobuda razvila prav na Jesenicah? Kako komentirate razlago, da se je to zgodilo zaradi drugačne, recimo ji »jugoslovanske« mentalitete Jesenic, saj ima tretjina Jeseničanov korenine v državah nekdanje Jugoslavije?

Nam je gotovo pomagala. Pri nas je k velikemu odzivu prispevala še železarska tradicija, gorenjska trma, gore, življenje skupaj v malem mestu, kjer se vsi poznajo. V času, ko so glavni sovražnik položnice, si je treba pomagati. Če si ne bomo pomagali, bo teže za vse.

Pobuda je povzročila veliko zanimanje tudi drugod po državi. Na eni strani vas ljudje občudujejo in so vam hvaležni, na drugi pa vam očitajo, da skrbite za lastno promocijo, da imate politične ambicije, nekateri vam kot muslimanu pripisujejo prikrite načrte.

Meni je to smešno. V Singapurju sem pustil dobro plačano službo, kakršne v Sloveniji ne bom nikoli imel. Prišel sem nazaj kot doktor znanosti in na kolenih brusim ograjo. Takšno samopromocijo privoščim vsakomur. Obtožbe nas ne presenečajo, vendar jih bomo le preskočili. Vsem tistim, ki v naši dejavnosti vidijo samopromocijo, predlagam, da se nam priključijo ali nam pomagajo. Delamo na tem, da imamo lepše in boljše mesto. Radi bi preprečili lasten pogreb. Če mladih izobraženih in sposobnih ne bomo zadržali, bomo imeli čez 20 ali 30 let demografski pogreb.

Zdi se, da velikokrat uradnim ustanovam prevzemate pobudo. Kakšni so vaši odnosi z njimi? Imate njihovo podporo?

Včasih imaš občutek, da te podpirajo, včasih ti mečejo polena pod noge. Ljudje, ki živijo v strahu in sovraštvu lahko reagirajo na takšen način, da te vidijo kot nasprotnika, kot grožnjo. Mi vsakogar vidimo kot potencialnega partnerja. Konflikt nas ne zanima, ker bo vzel energijo nam in vsem okoli nas. Mogoče imaš v manjših mestih več možnosti, da uspeš na takšen način.

Kako boste ves potencial, ki se sprošča v okviru vaših dejavnosti, usmerili naprej in kako sploh lahko koordinirate vse aktivnosti?

Ko sem najprej začel obnavljati košarkarski koš na igrišču na Javorniku, nihče ni pričakoval, da bo stvar v samo nekaj mesecih prerasla in se bomo začeli ukvarjati z organizacijo dogodkov, okroglimi mizami, debatnimi večeri, humanitarnimi akcijami, obnovami, tudi železniške postaje. Ne zanimajo nas dogodki, od katerih ni koristi. Za to delo na dan porabim od deset do 12 ur. Razmišljamo, kaj je pomembno na dolgi rok. Nismo še prišli do križišča, kjer se bo treba odločiti o viziji, o tem kje se vidimo čez pet let. Nočemo razvijati kulta osebnosti, samopromocije. Imamo od 25 do 30 »motorjev«, ki vlečejo vse skupaj, ogromno delajo, drugi so podporniki v takšnem ali drugačnem smislu.

Ali lahko iz vaše pobude nastane drugačen vzorec delovanja družbe? V obdobju neoliberalizma se oblasti na različnih ravneh odtujujejo od ljudstva in zgubljajo njihovo zaupanje. Je samoorganizacija po vašem vzoru model za prihodnost?

To ni več le pobuda, je že gibanje. Ljudje si želijo aktivnega sodelovanja pri razvoju mesta. V bivši Jugoslaviji je država poskrbela za vse. Ta mentaliteta danes ne pomaga več. Ko ljudje čakajo, padejo v negativno psihično stanje, depresijo, apatijo. To zavira razvoj Slovenije. Samoorganizacija je odraz krize, ljudje nočejo več čakati. Imajo ogromno idej, zamisli, predlogov. Ko vidite to živost, vidite prihodnost. Samo s sodelovanjem nam lahko uspe.

Ahmed Pašić je prepričan, da nam lahko uspe samo s sodelovanjem.

Komisija sprejela nova pravila o podpori filmski industriji

Bruselj, 14. novembra 2013

Državne pomoči: Komisija sprejela nova pravila o podpori filmski industriji

Evropska komisija je sprejela spremenjena merila za ocenjevanje shem podpore, ki jih države članice namenjajo filmom in drugim avdiovizualnim delom, na podlagi pravil EU o državnih pomočeh. Novo sporočilo o kinematografiji omogoča, da se pomoč dodeli več različnim dejavnostim, poudarja pravico držav članic, da same opredelijo kulturne dejavnosti, za katere sodijo, da so vredne podpore, uvaja možnost dodelitve višjega zneska pomoči čezmejnim produkcijam in spodbuja filmsko dediščino. Komisija je upoštevala pripombe, prejete v okviru treh javnih posvetovanj z državami članicami in zainteresiranimi stranmi.

Podpredsednik Evropske komisije in komisar, pristojen za konkurenco, Joaquín Almunia, je ob tem dejal:„Cilj teh revidiranih pravil je spodbuditi živahno ustvarjanje avdiovizualnih izdelkov v Evropi, pri tem pa ohraniti kulturno raznolikost v celotni EU. Sporočilo vzpostavlja skupen okvir EU za državno podporo, ki jo dodeljujejo države članice, s tem pa zagotavlja tudi evropsko razsežnost avdiovizualnega sektorja ter si prizadeva za ohranitev njegove uspešnosti in konkurenčnosti.“

Nova pravila razširjajo področje uporabe sporočila o kinematografiji iz leta 2001 (glej IP/01/1326), ki se je uporabljajo le za državno pomoč za filmsko produkcijo, na vse faze avdiovizualnega dela, od osnovne zamisli do dejanskega predvajanja gledalcem. Intenzivnost pomoči, ki se dodeli filmu, je načeloma še naprej omejena na 50 % proračuna za produkcijo. Stroške distribucije in promocije je možno kriti z enako intenzivnostjo pomoči. Vendar lahko koprodukcije, ki jih financira več kot ena država članica, zdaj prejmejo pomoč v višini do 60 % proračuna za produkcijo. Po drugi strani pa ni omejitev za pomoč za pisanje scenarijev ali razvoj filmskega projekta ali za zahtevna avdiovizualna dela, kot jih opredeli vsaka država članica v skladu z načelom subsidiarnosti.

Nova pravila državam članicam še naprej omogočajo, da upravičencem do ukrepov pomoči s področja avdiovizualnih del naložijo obveznost teritorializacije porabe. Dejansko je takšna omejitev pravil enotnega trga EU upravičena, saj spodbuja kulturno raznolikost, zaradi česar je treba ohraniti vire in strokovno znanje v okviru industrije na nacionalni ali lokalni ravni. Revidirana pravila zagotavljajo, da takšne obveznosti teritorializacije ostajajo sorazmerne s temi cilji. Države članice lahko zlasti zahtevajo, da se 160 % dodeljenega zneska pomoči porabi na njihovem ozemlju. Poleg tega lahko ne glede na višino odobrene pomoči pomoč pogojijo tudi z določili o najmanjši ravni izvedbe produkcijske dejavnosti na njihovem ozemlju. Ta raven pa nikoli ne more biti višja od 50 % proračuna za produkcijo. Kakor v prejšnjem sporočilu je tudi v novem predpisano, da obveznost teritorializacije porabe v nobenem primeru ne sme presegati 80 % proračuna za produkcijo.

V novem sporočilu o kinematografiji je poudarjen tudi pomen ciljev v zvezi s filmsko dediščino, in sicer zlasti dejavnosti zbiranja, hrambe in dostopnosti evropskih filmov. Države članice bi morale spodbujati in podpirati producente, naj kopijo del, ki so prejela pomoč, deponirajo za hrambo in za uporabo v posebne nekomercialne namene.

Države članice bi morale svoje obstoječe sheme podpore s tem poročilom uskladiti v dveh letih.

Ozadje

Države članice EU filmski industriji po ocenah letno namenijo 3 milijarde evrov: 2 milijardi evrov v obliki nepovratnih sredstev in ugodnih posojil ter 1 milijardo evrov v obliki davčnih spodbud. Približno 80 % teh sredstev je namenjenih filmski produkciji. Francija, Združeno kraljestvo, Nemčija, Italija in Španija odobrijo največji delež te podpore.

Merila za oceno državnih pomoči, ki so se uporabljala od leta 2001, so prenehala veljati 31. decembra 2012. Po navedenem datumu je Komisija še naprej ocenjevala nove sheme podpore filmski industriji neposredno na podlagi člena 107(3)(d) Pogodbe o delovanju EU, ki dovoljuje pomoč za cilje na področju kulture. Kadar koli je to bilo mogoče, je Komisija prav tako upoštevala svojo ustaljeno prakso, ki izhaja iz sporočila o kinematografiji iz leta 2001.

Novo sporočilo o kinematografiji upošteva prispevke, prejete med tremi javnimi posvetovanji, ki so bila organizirana v letih 2011, 2012 in 2013 (glej IP/13/388, IP/12/245, MEMO/12/186, IP/11/757 in spletna stran o javnih posvetovanjih).

Celotno besedilo novega sporočila o kinematografiji je na voljo na naslovu:http://ec.europa.eu/competition/state_aid/legislation/specific_rules.html.

Nove objave odločitev o državni pomoči na internetu in v Uradnem listu so navedene v tedenskem e-biltenu o državni pomoči.