Očitno se na globalni ravni zaostruje spopad za demokracijo. Po zahtevah po demokraciji v arabskem svetu, demontracijah v Evropi, se zdaj zaostruje spopad v Grčiji in rojeva civilna družba v Turčiji. Ukinititev grške javne radiotelevizije in komentarji, ki so sledili, so nazorna demonstracija, za kaj gre v Evropi in svetu. Tiskovni predstavnik vlade ni skrival maščevalnosti in triumfalizma, ko je pojasnjeval vzrok za ukinitev. Bolj nazoren ne bi mogel biti: javna radiotelevizija je bila ukinjena, ker se je “pritoževala”, ker je opozarjala na napake in problme, skratka, ker je bila kritična. Tudi Olli Rehn je bil jasen: Evropska komisija ni zahtevala ukinitve javne rtv v Grčiji. Ne vtika se v grško vodenje javnega sektorja in v to, kako bo država zmanjšala število javno zaposlenih za 4.000 (!). Rehn ob tem ni izrazil nobenih pomislekov do ukrepa grške vlade. Nasprotno: “Sklep grških oblasti je treba razumeti v kontekstu pomembnega napora oblasti, da bi modernizirali grško ekonomijo.” Torej je razpustitev javnega radiontelevizijskega servisa modernizacija ekonomije! Tako je pokazal komu ali čemu služi. Turški protestniki so v državi z gospodarsko rastjo želeli zavarovati kakovost življenja (park), pred komercializacijo (nakupovalni center) in s tem izzvali srd avtokratskega predsednika vlade, ki je z nesorazmerno uporabo sile jasno pokazal komu služi. K tem manifestacijam naraščanja državljanske zavesti na eni in živčnosti političnih lakajev kapitalskih intresov na drugih je potrebno dodati še ameriške žvižgače. Manning sicer drago plačuje dejanje, ki mu ga je narekovala vest, vendar njegovo razkritje za ZDA kompromitirajočih podtakov Wikileaksu morda pomeni zgodovinsko prelomnico. Manningu se je namreč pridružil Snowden, poučen z izkušnjo Assangea in Manninga. Snowden bo zato trši oreh za ZDA. Gotovo bodo sledili še drugi, še trši. Odgovorni ameriški uniformiranec razlaga, da so s programom Sigma preprečili vsaj devet terorističnih akcij. Gre za taktiko, ki so jo uporabljali vsi totalirani režimi, fašistični in komunistični ko so posegeli v človeške svoboščine. Morali so, zato da bi preprečili sovražnika. Žvižgači vseh dežel, združite se! Svet je naša last!
Category Archives: Analize stanja
Reševanje vodje
Kako opisati to histerično samoproslavljanje? Te poskuse, da bi ponovno vzbudili občudovanje in pomilovanje četverice. Četverica je tu zgolj sredstvo. Namen je en sam: zaščititi vodjo v stiski. Zaščititi ga pred zasluženo kaznijo. Edini način je napihniti njegov pomen do nedotakljivosti. In diskreditirati tožilstvo in sodišče z očitkom politizacije. Zato celotedenska orkestrirana kampanja proti sodstvu in tožilstvu. Rupel piše pismo Pahorju in mu da vedeti, da je za njegov prijeten stolček dolžan protiuslugo in da ni samoumeven, če se jim zdaj stvari izmuznejo iz rok. Rosvita namesti Masleši hudo kršenje poklicne etike. Po drugi strani, da napihenjo pomen obtoženca, ustanovijo odbor. Organizirajo odkritje obeležja. Omerza izda knjigo. Najdejo in napadejo najbolj notranjega zovražnika, Mladininega Botterija. Več muh na en mah. Kompromitira se Mladina. Botteri Juda Iškarijot. Janez postane odrešenik, mučenik. Rosvitin dokumentacija je sumljiva. Kdo je brskal po arhivih z namenom najti kaj uporabnega za Maslešo? Ali gre za Rosvitino delo? Ali je dobil nalogo kdo v redakciji? Kdo se je tega spomnil? Kdo je dal navodilo ali naročilo za brskanje po uporabnih podatkih? Ali vsi vojaki tega stroja vedo sami, kaj so njihove naloge, ko gre zares? Kako deluje ta stroj, stranka, Zbor za Republiko, zdaj Odbor, sam vodja, ožje vodstvo? Omerza jim ne gre čisto na roko. Čedalje manj. Zgodovinarski instinkt vse bolj prevladuje nad ideološko potrebo. Demantira vodjo o Botteriju in ne pokrije popolnoma teorije zarote o aretaciji četverice. Ta proces delovanja, ta mehanika vladanja me zanima, ker je sorazmerno uspešna in ker tu in tam zaznavam čudne drobce . Še vedno direktor Vibe, Prodnik in njegov nekdanji pomočnik Malčič, dvojica ki je pod Simonitijem v immenu vodje imela nalogo obvladovati AV medije in film, sta oba obsedeno snemala, ne samo sestanke, ne samo z mmagnetofoni, Prodnik tudi s kamerami. Jaz sem to razumel, kot zastarševanje sogovornikov. Ker šušljajo o Prodniku, da ima polno omaro dokumentov, prave zajetne dosjeje o vseh, ki se ukvarjajo s filmom in mediji. Kaj je že, sekretar stranke, Pavlin, ki hodi okoli na demontraciji pred vlado 23. in snema redke udeležence s fotoaparatom. Verjetno računa, da ga kdo pozna. Politikis, ki je odlično posnel vso demonstracijo KOKSa 7. februarja 2012 in s tem obogatil naš zgodvinski arhiv. (Jaz sem bil vsele nacionalkinega zanimanja za dogodek, ker fantov nisem poznal.) Pravi namen je bil seveda izpolnjen s slovitim “Smrad!”, ki naj bi diskreditiral nasilne, nekulturne kulturnike, agresivne parazite. (Nekdanji minister posnetek še vedno uporablja, ko hoče ponazoriti, kakšnemu nasilju je bil, nedolžen, saj še ni nič storil, izpostavljen.) Končno sodi sem tudi modri, policijski kombi, z zagrnjenimi zavesami, z vrtljivo kamero na strehi, ki ga vestno postavijo na vidno mesto pri vsaki demonstraciji. Tudi droban incident po slovitem Janševem pismu sodi sem. V torek jutraj, potem ko sem bil prejšnji večer pri Bobovniku, pride sporočilce s Siol.neta z dvema vprašanjema: 1. Kako se odzivate na kazensko prijavo? 2. Ali je policija že začela z delom? Odgovoril sem, da se ne odzivam, ker za prijavo ne vem, se je pa veselim… Naslednje sporočilo me je prosilo za telefonsko številko, ker da bi rad postavil še eno vprašanje. Takoj pokliče in vpraša: Ali ste delali za Službo državne vranosti. Ne, zakaj vprašujete? Ker je vaše ime v arhivih. Hvala bogu, res upam, da so zabeležili kaj, saj so me neprestano nadlegovali. Potem me vpraša nekaj, kar pojasni nesporazum: Ali res ne poznate Grubarja? Komajda. Ali res ni podal kazenske prijave? Oja, je … Tu se mi posveti za kaj gre in mu to tudi povem: Aha, vam so dali nalogo izbrskati nekaj, kar bi me kompromitiralo. In ste našli to več kot leto dni staro zavrženo Grubarjevo prijavo. Grubar naj bi v imenu SAZASA napadel AIPO, agencijo za katere ustanovitev sem dal pobudo, zato da bi filmarji dobili svoje kolektivne avtorske pravice. Vlagali so prijave vsevprek. Sem rekel mlademu, negotovemu glasu na oni strani: Povejte tistim, ki vam dajejo take naloge, da se jim to ne splača. Na koncu to bolj škodi njim kot meni. Jaz namreč nimam kaj skrivati. Fant je potem objavil zelo korekten članek o stari Grubarjevi zavrženi in nesmiselni kazenski prijavi. S faksimili utemeljitve završbe. Objava je tako obvisela brez vsakega smisla. Ampak, kdo daje navodila? Kako potekajo komunikacije znotraj imperija? Je to vodja sam? Ali imajo oddelek za specialno vojno? Ali to delajo udi gibanja samovoljno? Prav pri tem Siolovem novinarju sem močno posumil, da je dobil zelo natančno navodilo.
Igor Koršič
Jurij Dobrila: Primer razkroja naše kulture – razpis CD
Likovna podoba JAZZ festivala je pred desetletji prestavljala vizulani presežek, ki je uspešno dopolnjeval virtuozne nastope glasbenikov iz vsega sveta. Slovenija je s to in se nekaj drugimi prireditvami postala središče sveta in dosegala pozornost, spoštovanje, prepoznavnost in obiske z vseh koncev. Seveda je s tem tudi precej zaslužila.
Pred kratkim pa je Cankarjev dom razpisal natečaj za podobo festivala prihodnje leto in zmagovalcu natečaja obljubil komplet vstopnic za te prireditve. Ja, saj, lahko, saj verjetno bodo tako ali tako dvorane prazne. Adijo pamet, še butalska je zapustila tole reč tukaj. Nekateri sicer govorijo o begu možganov a očitno je precej huje kot si mislimo. Naloga, ki lahko terja nekaj mesecev dela za talentiranega avtoja s strokovnim znanjem in prakso, ki naj bi nas predstavljala kar lepemu delu sveta je vredna sedež na prireditvi.
Tako je ocenil Cankarjev dom, kot največja, osrednja, in edina multudisciplinarna nacionalna kulturna instutucija. Torej kulturni VRH. To je torej državno priznana VREDNOST KULTURE DANES, TUKAJ. Pač, če si plevel lasti pravico, da vrednoti dobro žito je temu lahko res tako. Zato gre pač vse nekam v ……
Potem se je nekaj odgovornih strokovnjakov od zunaj zganilo, napisalo par besed in zbudil se je kulturni hram Cankarjev dom. Po tehtnem premisleku so ugotovili, da moda res ni vse najbolj prav in natečaj umaknili. Ker stvar ni ušla medijem so seveda razmišljali o svojem dobrem imenu in poiskali opravičila, kot pač najbolje znajo. Tako so zadevi le še dodali pravi značaj in dokončni pečat stanju kulture pri nas.
Direktor Cankarjevega doma je za časopis DELO 17. maja izjavil: »pravega pravcatega natečaja«,
ki bi bil v skladu z normativi Društva oblikovalcev Slovenije, sam ne bi dovolil, ker v finančnem
načrtu festivala ni denarja za tako »razkošje«.
Kar pomeni, da je direktor Cankarjevega doma – osrednje slovenske kulturne institucije javno objavil, da imajo prireditve, ki jih Cankarjev dom izvaja, neustrezne ali nepopolne finančne načrte. Hkrati je tudi navedel, da po njegovi oceni ali oceni osebja njegove hiše, velja korekten in strokovno izveden postopek velja za “razkosje”.
Morda celo res, a verjetno so precej večje razkošje prazni sedeži prireditev, ki jih večinoma polnoštevilno premierno obiskuje po zastojnkarski liniji le lubljanski etablišment. Še več razkošja seveda predstavlja dejstvo, da to našo dolino obiskuje vedno več ljudi, ki bi radi poceni pivo, ne pa civizacijska doživetja višje ravni, ki bi jim ostala v spominu in bi jih pripovedovali vsem, ki jih poznajo.
Direktorja Cankarjevega doma, njegove ljudi, ljudi na Ministrstvu za kulturo in različnih državnih in občinskih organih v Sloveniji lahko le vprašamo o NJIHOVI kulturi in seveda tudi o zdravi kmečki pameti.
Ali je korekten postopek in postemo vrednotenje dela v tej dolini res lahko “razkošje” ?
Ali naj bi bila torej razkošje tudi izjemno draga preiskava, ki bi jo taistemu direktorju opravili v UKC pred opreacijo. Verjetno da. Saj bi bilo za davkoplačevalce precej ceneje, ce bi kirurg njegov organizem kar razrezal in zaneslivo bi pri tem v njem najceneje in najenostavneje našel tudi njegove ključne pomanjkljivosti.
Zal je Rotovnjaštvo diagnoza, ki je ni mogoče na hitro in z enostavnimi operativnimi postopki odpraviti. Je takorekoc značilna za ogromno množico, ki se že desetletja uspešno razvija v tej dolini. Ključno zanjo je, da je sposobna rasti, prerasti in preživeti vse rodovitne kulture in politike, živeti na račun davkoplačevalcev in tudi na račun ustvarjalcev, ki jim ze dolgo zmanjkuje moči, volje in zaupanja v tole …..
Zaradi večkratno profilirane podobe, ki naj venomer znova ustreza onim in onim, si izdal si svoj ceh, svoje kolege, svoj narod, celo sebe samega – to je korupcija najnizkotnejše vrste.
Jurij Dobrila: Stanje stvari
Razmere v Sloveniji se še kar naprej poslabšujejo. To lahko opazijo skoraj vsi državljani – morda le tisti ne, ki se se vedno preživljajo na račun davkoplačevalskega denarja. Seveda, ravno ti običajno ne pogledajo vase, ampak s prstom pokazejo na posameznika, kulturnika, stroko, ki je seveda,
kakopak v takšnih razmerah nekako prepoznaven krivec, stošek, ….. Kako to ?
To, da je kultura lahko dober posel so ugotovili že Grki, ki so svoje umetniške izdelke izvažali
po vsem Sredozemlju. Ugotovili so to potem cesarji in papeži, ki so se obdali s kulturniki in
njihovimi izdelki, da bi s tem pridobili na lastni veljavi in postavili svoj del zgodovine na vrh
civilizacijske piramide.
Marsikomu je uspelo in ponekod stoletja in tisočletja prebivalci žanjejo iz te dobro posejane
njive.
Pri nas smo imeli kulturo, kulturnike in celo vrsto dogodkov, ki so v naši okolici nekaj pomenili
Prinašali so uspehe, obiskovalce, prepoznavnost, konkretne in zelo dobre finančne rezultate.
Potem se je naenkrat vse obrnilo na glavo: strošek je navzven postal pomembnejši od njegovega
cilja pa naj je šlo za politiko ali zasebno gospodarstvo. Ne, mi ne bomo plačali toliko, ker mi smo
pametni gospodarji in MI znamo stroške znizati, …… tudi, ne glede na to, če nam nas osel crkne.
S tem motivom smo preplavili našo dolino in le malo ljudi je še ohranilo zdrav razum in vstrajalo
pri tem, da najboljše seme tudi najbolje rodi, kot so verjeli naši predniki. Seveda je potrebno tudi
odstraniti plevel, saj drugače nobena kulturna rastlina ne bo uspešno rastla. To so ljudje tukaj
vedeli.
Potem je prišlo obdobje, ko je bilo potrebno po liberalni pameti pustiti naravi, da opravi s slabimi,
šibkimi rastlinami in seveda, zmagovalec je bil plevel – vsepovsod. Plevel je začel preraščati njive,
premagovati kulturne rastline in seveda tudi celotno kulturo. Prišel je tudi v samo ministrstvo, rastel
in rastel, rastel do te mere, da kulture v njem sploh ni bilo več videti. Seveda so v taki naravi lahko
uspelvali le se močnejsi pleveli in tako so se razbohotili uradniki in ministri, ki s kulturo nimajo in
niso imeli prav nobene zveze. Plevel je postal celo tako močan, da je kulturna ministrica 7.julija
2004 sprejela sklep o ukinitvi vrednotenja naše kulture nasploh.
Potem pa se nam zgodi kriza in v njej razprave ali je mogoče kako se kaj rešiti ali niso ustvarjalci tisti, ki naj bi ustvarjali “dodano vrednost” ali ni nujno zagnati kreativne industrije, ki v razvitem svetu prestavljajo svetinjo narodnega bogastva. Potem se nekako po zakonitostih narave vklopi še živec spomin te njive, na njene rodovitne čase, ko plevel se ni prerastel vsega užitnega in ze začel siliti k sosedom.
Kangler, model slovenskega politika
Kar nekaj eminentne slovenske kulture je baje pomagalo vladavini župana.
“Franc Kangler je zelo povprečen lik, neotesani zakotnež, ki pa mu je po čudnem spletu okoliščin iz policista in dupleškega občinskega tajnika uspel vzpon na položaje – poslanec v državnem zboru, deset let član komisije za nadzor tajnih služb, deset let član slovenske delegacije v Natu, dva mandata županovanja in po odstavitvi, kot smetana na torti, svetnik v državnem svetu – za katere ni imel prav nobenih drugih kvalifikacij kot voljo do moči; to lastnost pa v dolini šentflorjanski na prvo mesto postavljajo tako stranke kot precejšen del volilcev. Sadovi te brutalne volje so seveda na dlani že nekaj časa: popolna razgradnja demokratičnega odločanja v občini, samovoljno nastavljanje kadrov v mestnih službah, privatizacija javnih zavodov s pomočjo prijateljskih navez (in posledično dvig cen mestnih storitev), blodnjavo megalomanstvo projektov, kot so propadla Univerzijada in MAKS, razmajana EPK in usahla prestolnica mladih. Ob tem pa – grozljiva luknja v občinskem proračunu, odvzem plagiatorske diplome…”
Tanja Lesničar Pučko, Dnevnik, 28. maja 2013
Padec slovenske konkurenčnosti z 32. na 52. mesto v štirih letih
Le kdo nosi odgovornost za to? Podatki kažejo, da gre predvsem za nosposobnost upravljanja z državo. Ne samo da kradejo in lažejo, državo uničujejo tudi s svojo nesposobnostjo. Saj drugače ne more biti, glede na nepotizem in strankarsko kadrovsko strahovlado. 1. ZDA (ne izvajajo nemške ekonomske politike), 4. Švedska (socialna država jim očitno ne škodi). Nemčija na 9. mestu (tudi sami plačujejo za zgrešeno komanidranje EU.)
Krugman: Ključna zgodba našega časa
Those of us who have spent years arguing against premature fiscal austerity have just had a good two weeks. Academic studies that supposedly justified austerity have lost credibility; hard-liners in the European Commission and elsewhere have softened their rhetoric. The tone of the conversation has definitely changed.
My sense, however, is that many people still don’t understand what this is all about. So this seems like a good time to offer a sort of refresher on the nature of our economic woes, and why this remains a very bad time for spending cuts.
Let’s start with what may be the most crucial thing to understand: the economy is not like an individual family.
Families earn what they can, and spend as much as they think prudent; spending and earning opportunities are two different things. In the economy as a whole, however, income and spending are interdependent: my spending is your income, and your spending is my income. If both of us slash spending at the same time, both of our incomes will fall too.
And that’s what happened after the financial crisis of 2008. Many people suddenly cut spending, either because they chose to or because their creditors forced them to; meanwhile, not many people were able or willing to spend more. The result was a plunge in incomes that also caused a plunge in employment, creating the depression that persists to this day.
Why did spending plunge? Mainly because of a burst housing bubble and an overhang of private-sector debt — but if you ask me, people talk too much about what went wrong during the boom years and not enough about what we should be doing now. For no matter how lurid the excesses of the past, there’s no good reason that we should pay for them with year after year of mass unemployment.
So what could we do to reduce unemployment? The answer is, this is a time for above-normal government spending, to sustain the economy until the private sector is willing to spend again. The crucial point is that under current conditions, the government is not, repeat not, in competition with the private sector. Government spending doesn’t divert resources away from private uses; it puts unemployed resources to work. Government borrowing doesn’t crowd out private investment; it mobilizes funds that would otherwise go unused.
Now, just to be clear, this is not a case for more government spending and larger budget deficits under all circumstances — and the claim that people like me always want bigger deficits is just false. For the economy isn’t always like this — in fact, situations like the one we’re in are fairly rare. By all means let’s try to reduce deficits and bring down government indebtedness once normal conditions return and the economy is no longer depressed. But right now we’re still dealing with the aftermath of a once-in-three-generations financial crisis. This is no time for austerity.
O.K., I’ve just given you a story, but why should you believe it? There are, after all, people who insist that the real problem is on the economy’s supply side: that workers lack the skills they need, or that unemployment insurance has destroyed the incentive to work, or that the looming menace of universal health care is preventing hiring, or whatever. How do we know that they’re wrong?
Well, I could go on at length on this topic, but just look at the predictions the two sides in this debate have made. People like me predicted right from the start that large budget deficits would have little effect on interest rates, that large-scale “money printing” by the Fed (not a good description of actual Fed policy, but never mind) wouldn’t be inflationary, that austerity policies would lead to terrible economic downturns. The other side jeered, insisting that interest rates would skyrocket and that austerity would actually lead to economic expansion. Ask bond traders, or the suffering populations of Spain, Portugal and so on, how it actually turned out.
Is the story really that simple, and would it really be that easy to end the scourge of unemployment? Yes — but powerful people don’t want to believe it. Some of them have a visceral sense that suffering is good, that we must pay a price for past sins (even if the sinners then and the sufferers now are very different groups of people). Some of them see the crisis as an opportunity to dismantle the social safety net. And just about everyone in the policy elite takes cues from a wealthy minority that isn’t actually feeling much pain.
What has happened now, however, is that the drive for austerity has lost its intellectual fig leaf, and stands exposed as the expression of prejudice, opportunism and class interest it always was. And maybe, just maybe, that sudden exposure will give us a chance to start doing something about the depression we’re in.
Ostanki Marčne revolucije se branijo pred Windishgraetzom in Jelačićem.
“Naslednji dan je dvor zbežal, (kot predvideno), v moravsko mesto Olomuc in nemočna vlada mu je kmalu sledila. Windishgraetz kot imperialni generalissmo in Jelačić kot najbližji poveljnik na bojnem polju, sta se začela premikati proti Dunaju. Dunajski revolucionarji, kakršni so pač bili, so pripravili obrambo. Ta čas so vse, razen najbolj odločnih skupin – še vedno znaten del študentov in delavcev organiziralnih po francoskem vzoru v Mobilno gardo – zapustili stvar, ki so jo zasenčili notranji boji, neozdravljiva anarhična zmeda in nejasni cilji.”
Ilsa Barea: Vienna, Legend and reality
Wittgenstein o kakovosti
Kaj je kakovostno v Beethovnovi sonati? Niz not? Ne, končno je zgolj eden nizov med mnogimi. V resnici bi šel tako daleč, da tudi čustva, ki jih je imel Beetehoven, ko je komponiral to sonato niso bila bolj kakovostna kot katerakoli čustva. In dejstvo, da so bila izbrana pomeni prav tako malo za trditev, da je stvar kakovostna sama v sebi.
Ali je kakovost posebno stanje zavesti? Ali je oblika, ki se nanaša na takšne ali drugačne podatke v zavesti? Trdil bi, da bi vse, kar bi mi bilo povedano, zavrnil, in to ne zato ker bi razlaga bila lažna, ampak zato, ker bi bila razlaga.
Če bi mi povedali karkoli, kar bi bila teorija, bi rekel Ne, ne! To me ne zanima. Tudi če bi bila ta teorija resnična, me ne bi zanimala – ne bi bila natančno tista stvar, katero sem iskal.
Kaj je etično se ne da učiti. Če bi lahko razložil bistvo etike samo teoretičnimi sredstvi, potem bi bilo tisto, kar je etično, brez vsakršne vrednosti.
Na koncu predavanja o etiki sem govoril v prvi osebi. Mislim, da je to nekaj, kar je zelo bistveno. Tu ni kaj dodati; vse kar lahko storim je da stopim naprej kot posameznik in spregovorim v prvi osebi.
Zame je teorija brez vrednosti. Teorija mi ne da ničesar.
Ludwig Wittgenstein and the Vienna Circle, converstaions recorded by Friedrich Waismann
Aber – niemand kam.
Tretji dan Marčne revolucije na Dunaju, po razglasitvi zahtevane ustave, 15. marca 1848: “Bila je to najbolj vesela revolucija, kar si jih je mogoče predstavljati. V prid ji je bilo kar najlepše spomladansko vreme, vsi prebivalci so polnili ulice ves dan.”
In poslednji dan, 31 oktobra 1848: Skupina divjih, obupanih mož skuša dvigniti ljudi k orožju – prazen trg Svetega Štefana – topovi bobnijo v daljavi – mladi bobnar v kratkih rokavih prihaja izza vogala in tolče po svojem bobnu brez prestanka. “Ampak – nihče ni prišel”.
Ilsa Barea: Vienna, Legend and reality