‘The Post-Communist Nightmare’: An Exchange
Joseph Brodsky, translated from the Czech by Paul Wilson, reply by Václav Havel FEBRUARY 17, 1994 ISSUE

Dear Mr. President:

I’ve decided to write this letter to you because we have something in common: we both are writers. In this line of work, one weighs words more carefully, I believe, than elsewhere before committing them to paper or, for that matter, to the microphone. Even when one finds oneself engaged in a public affair, one tries to do one’s best to avoid catchwords, Latinate expressions, all manner of jargon. In a dialogue, of course, or with two or more interlocutors around, that’s difficult, and may even strike them as pretentiousness. But in a soliloquy or in a monologue it is, I think, attainable, though of course one always tailors one’s diction to one’s audience.

We have something else in common, Mr. President, and that is our past in our respective police states. To put it less grandly: our prisons, that shortage of space amply made up for by an abundance of time, which, sooner or later, renders one, regardless of one’s temperament, rather contemplative. You spent more time in yours, of course, than I in mine, though I started in mine long before the Prague Spring. Yet in spite of my nearly patriotic belief that the hopelessness of some urine-reeking cement hole in the bowels of Russia awakens one to the arbitrariness of existence faster than what I once pictured as a clean, stuccoed solitary in civilized Prague, as contemplative beings, I think, we might be quite even.

In short, we were pen pals long before I conceived of this letter. But I conceived of it not because of the literalness of my mind, or because our present circumstances are quite different from those of the past (nothing can be more natural than that, and one is not obliged to remain a writer forever: not any more so than to stay a prisoner). I’ve decided to write this letter because a while ago I read the text of one of your most recent speeches, whose conclusions about the past, the present, and the future were so different from mine that I thought, One of us must be wrong. And it is precisely because the present and the future—and not just your own or your country’s but the global one—were involved that I decided to make this an open letter to you. Had the issue been only the past, I wouldn’t have written you this letter at all, or if I had, I’d have marked it “personal.”

The speech of yours that I read was printed in The New York Review of Books and its title was “The Post-Communist Nightmare.”* You begin by reminiscing about a time when you would be avoided in the street by your friends and acquaintances, since in those days you were on dangerous terms with the state and under police surveillance. You proceed to explain the reasons for their avoiding you and suggest, in the usual, grudge-free manner for which you are justly famous, that to those friends and acquaintances you constituted an inconvenience; and “inconveniences”—you cite the conventional wisdom—“are best avoided.” Then for most of your speech you describe the post-Communist reality (in Eastern Europe and by implication in the Balkans) and equate the deportment of the democratic world vis-à-vis that reality to avoiding an inconvenience.

It is a wonderful speech, with a great many wonderful insights and a convincing conclusion; but let me go to your starting point. It occurs to me, Mr. President, that your famous civility benefited your hindsight here rather poorly. Are you so sure you were avoided by those people then and there for reasons of embarrassment and fear of “potential persecution” only, and not because you were, given the seeming stability of the system, written off by them? Are you sure that at least some of them didn’t simply regard you as a marked, doomed man, on whom it would be foolish to waste much time? Don’t you think that instead of, or as well as, being inconvenient (as you insist) you were also a convenient example of the wrong deportment and thus a source of considerable moral comfort, the way the sick are for the healthy majority? Haven’t you imagined them saying to their wives in the evening, “I saw Havel today in the street. He’s had it.” Or do I misjudge the Czech character?

That they were proven wrong and you right matters little. They wrote you off in the first place because even by the standards of our half of the century you were not a martyr. Besides, don’t we all harbor a certain measure of guilt, totally unrelated to the state, of course, but nonetheless palpable? So whenever the arm of the state reaches us, we regard it vaguely as our comeuppance, as a touch of the blunt but nevertheless expected tool of providence. That’s, frankly, the main raison d’être behind the institution of police, plainclothed or uniformed, or at least behind our general inability to resist an arrest. One may be perfectly convinced that the state is wrong, but one is seldom confident of one’s own virtue. Not to mention that it is the same arm that locks one up and sets one free. That’s why one is seldom surprised at being avoided when one gets released, and doesn’t expect a universal embrace.
Such expectations, under such circumstances, would be disappointed because nobody wants to be reminded of the murky complexity of the relations between guilt and getting one’s comeuppance, and in a police state providing such a reminder is what heroic deportment is largely about. It alienates one from others, as any emphasis on virtue does; not to mention that a hero is always best observed from a distance. In no small measure, Mr. President, you were avoided by the people you’ve mentioned precisely because for them you were a sort of test tube of virtue confronting evil, and those people didn’t interfere with the experiment since they had their doubts about both. As such, you again were a convenience, because in the police state absolutes compromise each other since they engender each other. Haven’t you imagined those prudent people saying to their wives in the evening: “I saw Havel today in the street. He’s too good to be true.” Or do I misjudge the Czech character again?

That they were proven wrong and you right, I repeat, matters little. They wrote you off at the time because they were guided by the same relativism and self-interest that I suppose helps them to make a go of it now, under the new dispensation. And as a healthy majority, they no doubt had a significant part in your velvet revolution, which, after all, asserts, the way democracy always does, precisely self-interest. If such is the case, and I’m afraid it is, they’ve paid you back for their excessive prudence, and you preside now over a society which is more theirs than yours.

There is nothing wrong with that. Besides, things might easily have gone the other way: for you, that is; not for them (the revolution was so velvet because the tyranny itself by that time was more woolen than ironclad—otherwise I wouldn’t have this privilege of commenting upon your speech). So all I’m trying to suggest is that by introducing the notion of inconvenience you quite possibly misspoke, for self-interest is always exercised at the expense of others, whether it’s done by individuals or by nations. A better notion would be the vulgarity of the human heart, Mr. President; but then you wouldn’t be able to bring your speech to a ringing conclusion. Certain things come with a pulpit, though one should resist them, writer or no writer. As I am not faced with your task, I’d like to take your argument now where, I think, it could perhaps have gone. I wonder if you’ll disagree with the result.

“For long decades,” your next paragraph begins, “the chief nightmare of the democratic world was communism. Today—three years after it began to collapse like an avalanche—it would seem as though another nightmare has replaced it: postcommunism.” Then you describe in considerable detail the existing modes of the democratic world’s response to the ecological, economic, political, and social catastrophes unraveling where previously one perceived a smooth cloth. You liken these responses to those toward your “inconvenience” and suggest that such a position leads “to a turning away from reality, and ultimately, to resigning oneself to it. It leads to appeasement, even to collaboration. The consequences of such a position may even be suicidal.”

It is here, Mr. President, that I think your metaphor fails you. For neither the Communist nor the post-Communist nightmare amounts to an inconvenience, since it helped, helps, and will for quite some time help the democratic world to externalize evil. And not the democratic world only. To quite a few of us who lived in that nightmare, and especially those who fought it, its presence was a source of considerable moral comfort. For one who fights or resists evil almost automatically perceives oneself as good and skips self-analysis. So perhaps it’s time—for us and for the world at large, democratic or not—to scrub the term communism from the human reality of Eastern Europe so one can recognize that reality for what it was and is: a mirror.

For that is what human evil always is. Geographic names or political terminology provide not a telescope or a window but the reflection of ourselves: of human negative potential. The magnitude of what took place in our parts of the world, and over two thirds of a century, cannot be reduced to “communism.” Catchwords, on the whole, lose more than they retain, and in the case of tens of millions killed and the lives of entire nations subverted, a catchword simply won’t do. Although the ratio of executioners to victims favors the latter, the scale of what happened in our realm suggests, given its technological backwardness at the time, that the former, too, run in the millions, not to mention the complicity of millions more.

Homilies are not my forte, Mr. President; besides, you are a convert. It’s not for me to tell you that what you call “communism” was a breakdown of humanity, and not a political problem. It was a human problem, a problem of our species, and thus of a lingering nature. Neither as a writer nor, moreover, as a leader of a nation should you use terminology that obscures the reality of human evil—terminology, I should add, invented by evil to obscure its own reality. Nor should one refer to it as a nightmare, since that breakdown of humanity wasn’t a nocturnal affair, not in our hemisphere, to say the least.

To this day, the word “communism” remains a convenience, for an -ism suggests a fait accompli. In Slavic languages especially, an -ism, as you know, suggests the foreignness of a phenomenon, and when a word containing an -ism denotes a political system, the system is perceived as an imposition. True, our particular -ism wasn’t conceived on the banks of the Volga or the Vltava, and the fact that it blossomed there with a unique vigor doesn’t bespeak our soil’s exceptional fertility, for it blossomed in different latitudes and extremely diverse cultural zones with equal intensity. This suggests not so much an imposition as our -ism’s rather organic, not to say universal, origins. One should think, therefore, that a bit of self-examination—on the part of the democratic world as well as our own—is in order, rather than ringing calls for mutual “understanding.” (What does this word mean, anyway? What procedure do you propose for this understanding? Under the auspices of the UN, perhaps?)

And if self-examination is unlikely (why should what’s been avoided under duress be done at leisure?), then at least the myth of imposition should be dispelled, since, for one thing, tank crews and fifth columns are biologically indistinguishable. Why don’t we simply start by admitting that an extraordinary anthropological backslide has taken place in our world in this century, regardless of who or what triggered it? That it involved masses acting in their self-interest and, in the process of doing so, reducing their common denominator to the moral minimum? And that the masses’ self-interest—stability of life and its standards, similarly reduced—has been attained at the expense of other masses, albeit numerically inferior? Hence the number of the dead.

It is convenient to treat these matters as an error, as a horrendous political aberration, perhaps imposed upon human beings from an anonymous elsewhere. It is even more convenient if that elsewhere bears a proper geographical or foreign-sounding name, whose spelling obscures its utterly human nature. It was convenient to build navies and defenses against that aberration—as it is convenient to dismantle those defenses and those navies now. It is convenient, I must add, to refer to these matters in a civil manner, Mr. President, from a pulpit today, although I don’t question for a minute the authenticity of your civility, which, I believe, is your very nature. It was convenient to have around this living example of how not to run things in this world and supply this example with an -ism, as it is convenient to supply it nowadays with “know-how” and a “post-.” (And one easily envisions our -ism, embellished with its post-, conveniently sailing on the lips of dimwits into the future.)

For it would be truly inconvenient—for the cowboys of the Western industrial democracies specifically—to recognize the catastrophe that occurred in our part of the world as the first cry of mass society: a cry as it were from the world’s future, and to recognize it not as an -ism but a chasm suddenly gaping in the human heart to swallow up honesty, compassion, civility, justice, and, thus satiated, presenting to the still democratic outside a reasonably perfect, monotonous surface.

Cowboys, however, loathe mirrors—if only because there they may recognize the backward Indians more readily than they would in the open. So they prefer to mount their high horses, scan the Indian-free horizons, deride the Indians’ backwardness, and derive enormous moral comfort from being regarded as cowboys—first of all, by the Indians.

As one who has been likened often to a philosopher king, you can, Mr. President, appreciate better than many how much all of that happened to our “Indian nation” harks back to the Enlightenment, with its idea (from the Age of Discovery, actually), of a noble savage, of man being inherently good but habitually ruined by bad institutions; with its belief that improvement of those institutions will restore man to his initial goodness. So to the admission previously made or hoped for, one should add, I suppose, that it’s precisely the accomplishment of the “Indian” in perfecting those institutions that brought them to that project’s logical end: the police state. Perhaps the manifest bestiality of this achievement should suggest to the “Indians” that they must retreat some way into the interior, that they should render their institutions a bit less perfect. Otherwise they may not get the “cowboys’ ” subsidies for their reservations. And perhaps there is indeed a ratio between man’s goodness and the badness of institutions. If there isn’t, maybe somebody should admit that man isn’t that good.

Isn’t this the juncture at which we find ourselves, Mr. President—or at least you do? Should “Indians” embark on imitating “cowboys,” or should they consult the spirits about other options? May it be that the magnitude of the tragedy that befell them is, in itself, a guarantee that it won’t happen again? May their grief and their memory of what happened in their parts create a greater egalitarian bond than free enterprise and a bicameral legislature? And if they should draft a constitution anyway, maybe they should start by recognizing themselves and their history for the better part of this century as a reminder of Original Sin.

It’s not such a heady concept, as you know. Translated into common parlance, it means that man is dangerous. Apart from being a footnote to our beloved Jean-Jacques, this principle may allow us to build—if not elsewhere, then at least in our realm, so steeped in Fourier, Proudhon, and Blanc at the expense of Burke and Tocqueville—a social order resting on a less self-flattering basis than was our habit, and perhaps with less disastrous consequences. This also may qualify as man’s “new understanding of himself, of his limitations and his place in the world” you call for in your speech.

“We must discover a new relationship to our neighbors, and to the universe,” you say toward the end of your speech, “and its metaphysical order, which is the source of the moral order.” The metaphysical order, Mr. President, should it really exist, is pretty dark, and its structural idiom is its parts’ mutual indifference. The notion that man is dangerous runs, therefore, closest to that order’s implications for human morality. Every writer is a reader, and if you scan your library’s shelves, you must realize that most of the books you’ve got there are either about betrayal or murder. At any rate, it seems more prudent to build society on the premise that man is evil rather than the premise of his goodness. This way at least there is the possibility of making it safe psychologically, if not physically (but perhaps that as well), for most of its members, not to mention that its surprises, which are inevitable, might be of a more pleasant nature.

Maybe the real civility, Mr. President, is not to create illusions. “New understanding,” “global responsibilities,” “pluralistic metaculture” are not much better at the core than the retrospective utopias of the latter-day nationalists or the entrepreneurial fantasies of the nouveaux riches. This sort of stuff is still predicated on the promise, however qualified, of man’s goodness, of his notion of himself as either a fallen or a possible angel. This sort of diction befits, perhaps, the innocents, or demagogues, running the affairs of industrial democracies, but not you, who ought to know the truth about the condition of the human heart.

And you are, one would imagine, in a good position not only to convey your knowledge to people, but also to cure that heart condition somewhat: to help them to become like yourself. Since what made you the way you are was not your penal experience but the books you’ve read, I’d suggest, for starters, serialization of some of those books in the country’s major dailies. Given the population figure of Czechia, this can be done, even by decree, although I don’t think your parliament would object. By giving your people Proust, Kafka, Faulkner, Platonov, Camus, or Joyce, you may turn at least one nation in the heart of Europe into a civilized people.

That may do more good for the future of the world than emulating cowboys. Also, it would be a real postcommunism, not the doctrine’s meltdown, with the attendant “hatred of the world, self-affirmation at all costs, and the unparalleled flourishing of selfishness” that dog you now. For there is no other antidote to the vulgarity of the human heart than doubt and good taste, which one finds fused in works of great literature, as well as your own. If man’s negative potential is best manifested by murder, his positive potential is best manifested by art.

Why, you may ask, don’t I make a similar crackpot suggestion to the President of the country of which I am a citizen? Because he is not a writer; and when he is a reader, he often reads trash. Because cowboys believe in law, and reduce democracy to people’s equality before it: i.e., to the well-policed prairie. Whereas what I suggest to you is equality before culture. You should decide which deal is better for your people, which book it is better to throw at them. If I were you, though, I’d start with your own library, because apparently you did not learn about moral imperatives in a law school.

Yours sincerely,
Joseph Brodsky

Václav Havel replies:

I am honored that you chose to reply to the speech I delivered at the George Washington University, later published in the New York Review of Books as “The Post-Communist Nightmare.”

You go into so many serious and distressing matters concerning not just the recent past in Eastern and Central Europe, but the present and future of the whole world, that to give you an adequate response I would have to write an essay at least as long and detailed as yours. At the moment, though, this doesn’t seem productive, for two reasons. In the first place, however tempting it may be to discuss such matters now, it would be irresponsible without first undertaking a closer and more comprehensive study of the issues. In the second place, the world is changing from hour to hour, compelling us constantly to reassess our views. Look at the Middle East, or the former Yugoslavia, or many places in the old Soviet Union, or South Africa, or even relatively peaceful Central Europe.

But my main reason for suggesting that we postpone a more thorough discussion of these matters until sometime in the near future is this: our minds appear to be working on the same problem, but using a different set of facts. As you point out, our views are shaped by experiences that coincide on some points, and differ significantly in others. We each lived under totalitarianism, but in different surroundings, and we lived that reality through feelings, thoughts, and instincts that were of a different nature.

The strongest impression I have from your letter is that a misunderstanding has occurred between two people who essentially understand each other. To put it another way: we don’t really disagree at all, we merely have a different way of thinking about commensurate experiences that vary in their details.

I will mention only one example. You say that under the totalitarian regime, I was not so much an “inconvenience” for my friends and acquaintances as “a source of…moral comfort, the way the sick are for the healthy majority.” This observation is clearly based on your experience with totalitarianism in Soviet Russia. The Czech experience was somewhat different.

Though we were subjected to varying types and degrees of totalitarianism over a long period of time, it was not long enough for this experience to sink as deeply into the consciousness of several generations as it did in Russia, and other parts of the Soviet Union.

Some members of the Communist Party of Czechoslovakia, at least from Stalin’s death onward, silently ran their lives with a mixture of personal pragmatism and opportunism. Even some who were not Party members managed to maintain relatively well-paying careers as long as it didn’t come out that, privately, they told too many jokes at the expense of the Party leaders or that they were sometimes highly critical of the system.

By the late Seventies, this phenomenon had existed for a long time, and it was only at the end of the decade that we coined an expression—“the gray zone”—to describe it. The term applied mainly to a stratum of educated people—some Party members, some not—who were aware that the system, should it continue, would eventually destroy us, both morally as individuals and professionally as artists, scholars, and intellectuals. At the same time, these people felt that the right thing to do under the circumstances was to continue working in their laboratories, publishing houses, research institutes, and so on, so that they themselves would not forget their subjects, and so that their professions and areas of expertise would not atrophy.

But what could historians, poets, or writers do? Such a compromise was not open to them. They couldn’t publish and earn a living in their field without going against their consciences and denying their own understanding of reality. They chose instead, therefore, to wash windows, to work as night-watchmen on construction sites, or as stokers in heating plants, or as technicians measuring water flow in remote parts of the country.

These people formed the core of those who signed the human rights initiative, Charter 77. They were not, just as I was not, a “comfort” to those secret critics of the regime in the “gray zone,” but were indeed an inconvenience, a living reproach. Their very existence prompted those in the gray zone to ask if there wasn’t more they ought to be doing to hasten the regime’s demise than simply complaining about it in secret.

In Soviet Russia, opposing both the brutal power of the state and the ingrained beliefs of most citizens must have required great moral power, a brave intellect, and special talents. I can imagine, for instance, that after you were sent to prison many people expressed their relief in a way you suggest some Czechs might have done in my case, by dismissing you and your cause as lost: “He’s had it!”

But there is a difference. For ordinary people in your country of birth, any change aiming at a freer system, at freedom of thought and action, was a step into the unknown. Thanks to your moral strength and talent, you and a relatively small number of other authors continued the work of the great Russian poets, novelists, and essayists of the nineteenth century, and of that handful of irrepressible artists with names like Akhmatova, Tsvetaeva, Mandelstam, Babel, Zoshchenko, and even Pasternak and others.

You longed for freedom, and you won it. When your friends, both intimate and distant, saw you go off to prison to pay for that victory, they might well have said that they were in no danger of experiencing the inconvenience of freedom. Perhaps they gained some dark satisfaction from that.

By contrast, Czechs and Slovaks enjoyed a considerable degree of freedom and democracy in the late nineteenth century under the Austro-Hungarian constitutional monarchy, and even more during Czechoslovakia’s First Republic. The traditions of those times live on in family life and in books. Thus, though the renewal of freedom is difficult and inconvenient in our country too, freedom was never a completely unknown aspect of time, space, and thought. Several generations of people here know it as a living and inspiring experience. That is what made our struggle so different from your practically private—and pioneering—struggle to win freedom of thought and action.

I repeat: I am heartened by your response. But it seems to me that the special circumstances of this discussion—the fact that despite the similarity of the language we use, we are not really talking about the same thing at all—can only be resolved in direct personal conversation.

Let’s set a date to meet sometime in the near future to try to understand better why thoughts as parallel as those expressed in your open letter and my speech have caused a disagreement which may be no more than a misunderstanding.

—Translated from the Czech by Paul Wilson

Arts ‘contributes £7 to GDP for every £1 subsidised’, report finds
The Arts Council has responded to Maria Miller’s call for an “economic argument” for funding, publishing a report claiming the arts sector makes a £7 contribution to GDP for every £1 of government subsidy.
Maria Miller, Secretary of State for Culture, Media and Sport.
Maria Miller, Secretary of State for Culture, Media and Sport. Photo: EPA
Hannah Furness By Hannah Furness7:00AM BST 07 May 2013 Comments7 Comments
The Arts Council, which plans to distribute £2 billion of government and lottery funding to organisations across the UK before 2015, has argued the culture industry is an “undeniably vibrant sector”, which provides “impressive” returns on investment.
It has today published an independent economic analysis, which found the sector currently makes up 0.4 per cent of GDP compared with just 0.1 per cent of investment.
While it does not make a causal link, it found that for every £1 of subsidy provided to the arts and culture industry, the sector made a £7 contribution to GDP.
This, the report found, was a higher return than that by the health, wholesale and retail industries, with a turnover of £12.8 billion.
Alan Davey, chief executive of Arts Council England, today hailed the findings, saying the industry could now “confidently confirm the impressive scale of the arts and culture industry and its distinctive strengths and contribution”.
Related Articles
Are festivals killing regional theatre? 10 May 2013
Lloyd Webber’s £4m restoration of Theatre Royal, Drury Lane 15 May 2013
Maria Miller tells arts world to show how it is boosting the economy 24 Apr 2013
‘People will work hard for a country that produces great art’ 29 Apr 2013

Angleški Arts Council neuspešno prepričuje konservativno ministrico za kulturo o tem, danes že splošno znanem dejstvu. Pri tem so enako neuspešni kot smo mi že vseh 23 dolgih let slovenske neodvisnosti. Šparanje je prtveč omamna misel za možgane, ki ne zmorejo misliti onkraj gospodinjske logike kot edinega instrumenta gospodarske politike.

Cut arts funding ‘at our peril’ 25 Apr 2013
If you want another War Horse… 24 Apr 2013
Russian Art Week: cultural treasures on show and for sale RBTH
The report follows a call from culture secretary Maria Miller for the arts sector to make an “economic argument” for its continued funding ahead of a spending review.
Speaking to an audience of museum, theatre and gallery directors last month, she said: “I know this will not be to everyone’s taste but in an age of austerity, when times are tough and money is tight, our focus must be on culture’s economic impact.”

The Department for Culture, Media and Sport last year outlined a 30 per cent cut in grant aid for the Arts Council from £452 million to £350 million by 2014/15.
The new study, by the Centre for Economics and Business Research, used data from the Office of National Statistics to calculate revenues, costs of production and “value-added” across the arts, including theatre, dance, literature, visual arts, music and museums.
It found businesses in the arts and culture sector generated an aggregate turnover of £12.4bn in 2011, with £856m of that coming from tourism alone.
The sector supports 110,600 full-time employees across UK, with £1 paid in salaries returning £2.01 in the wider economy.
The report also highlighted the importance of investment on communities, and suggested the arts help to boost national productivity by developing “critical thinking”, “creative problem-solving” and communication.
Mr Davey said of the sector: “It is an undeniably vibrant sector with strong links to the wider economy and a key part of our economic future.”
Follow Telegraph Art on Twitter

O strupenih sadežih
Oddaja Uroki Depale vasi bi sodila v strankarske medije in tam še vedno ne bi bila poštena, temveč natanko to, kar je: agitka.
Ključne besede: [Delosled] Depala vas, [Delosled] Dimitrij Rupel, [Delosled] Igor Bavčar, [Delosled] oddaja, [Delosled] Uroki Depale vasi
Spodbudilo me je pisanje kolege Petra Kolška na prvi strani Dela in rekel sem si, da si to oddajo moram ogledati: Uroki Depale vasi avtorja Jožeta Možine. Naj takoj razočaram strankarske megere . Glede Depale vasi si v svojih sodbah nisem premislil, z leti sem le uvidel, da niso mogoče črno-bele interpretacije vpletenih, kajti pokazalo se je, da v tej politični igri domala ni nedolžnih. Toliko o tem, mogoče grafična ponazoritev in poziv, naj si javnost ogleda, kje sta stala ter kakšne argumente sta tedaj glede Janše imela Dimitrij Rupel in Igor Bavčar in kaj govorita danes.
Zapustimo torej strogo politično polje tega dogodka in se poukvarjajmo z žanrom in profesionalnimi okoliščinami oddaje, ki kot taka predstavlja dno vsega, kar v pošteni profesiji velja za normalno. Vsaka avtorska oddaja takega tipa predpostavlja subjektivno oceno avtorja, in to je normalno, zato pa zahteva kar najbolj objektivne argumente, nepristranskost in osebno poštenost. Vse skupaj je podobno tistemu, kar na sodišču rečejo samoizločitev sodnika zaradi osebne kontaminacije ali ker so dokazi in argumenti sad zastrupljenega drevesa. Oddajo sem si ogledal in za uvod lahko ugotovim vsaj troje: prvič, da gre za izdelek nacionalne televizije, ki jo strogo zavezujejo profesionalni standardi argumentiranja, drugič, da gre za oddajo, ki pravzaprav ne sporoča o dogodku, ki ga opisuje, temveč je po žanru agitpropovska oddaja o potrebah povsem aktualne politike oziroma oblika pritiska in nespoštovanja pravosodja za potrebe enega politika, ki bi moral iti v zapor, pa upa na politični obrat pri ustavnem sodišču. In tretjič, da gre za avtorja, Jožeta Možino, ki je onkraj dvoma sad zastrupljenega drevesa, saj je v aktualne politične dogodke in ideologijo SDS vpleten povsem neposredno.

Če povzamem vse tri ugotovitve, rečem: ta oddaja je pod vsemi profesionalnimi standardi. Je klasična agitka, ki si dvajset let stare dogodke v arhivu RTV izposoja za montažo nove zgodbe v ezopskem slogu prikrite govorice za potrebe politike tega trenutka. V oddaji prikrito usmerja argumente iz propagandnega arzenala ene stranke in njenega propagandnega stroja. Taka oddaja bi sodila v strankarske medije in tam še vedno ne bi bila poštena, temveč natanko to, kar je: agitka. S tem se kritika izdelka lahko konča, kajti, res­nici na ljubo, si kaj več ne zasluži. Odprejo pa se drugi vidiki.

Kaj sporoča nacionalna televizija, ko v svojem programu, programih in informativnih oddajah nenehno uporablja formulo medijskega uravnoteženja namesto profesionalne etike in korektnosti? Kilogram smrdečih in razpadajočih rib in liter kakovost­nega parfuma zmešano in deljeno z dve ne pomeni srednje vrednosti dišav, temveč dva kilograma smrdeče gmote. Uravnoteženje, ki se je Slovenije prijemalo tudi v primeru ideološke razprave v šolstvu, ima še en problem, namreč, kdo je tisti, ki postavlja metapozicijo, točko gledišča, s katere se presoja, kaj se sploh uravnotežuje. V SDS je bilo to vedno brutalno jasno: s pozicije moči in oblasti se postavljajo kriteriji za uravnoteževanje in tega so se naučili od LDS, ta pa od KPS in praks nekdanjega režima. Spomnimo se samo nespodobnega dopisovanja med Borutom Pahorjem (SD) in Antonom Ropom (LDS) z naslovi Dragi Borut, dragi Tone, v katerih sta si naravnost očitala, kdo obvladuje nacionalno RTV.

Velja se spomniti nedavne bitke za odgovornost v nenamenskem poslovanju vodstva RTV in na kravjo kupčijo nenačelnosti, v katerem je svet RTV problem pometel pod preprogo. Boris Vezjak je opozoril na politično kuhinjo v svetu RTV, zadnjič v petek v Mladini, in njegova poanta je bila v nizanju dokazov, kako sta dr. Mitja Štular in Jože Možina vseskozi vpletena v aktualno politično dogajanje, proteste in gibanja, ki nedvoumno paktirajo s SDS. Spomnimo se zapletov z Natašo Pirc Musar, ki bi že morala direktorovati na RTV, pa so se na lepem našli vidiki, zakaj ne in da bi se raje uravnoteževalo in delilo plen. Razvojni potencial nacionalne RTV, ki jo plačujemo vsi odjemalci električne energije, si politični pirati prisvajajo, kakor da bi jo plačevali oni in kakor da avtonomni ljudje mimo njih ne obstajajo in ne znajo misliti. Iz take predpostavke nastajajo take oddaje.

Toda ne glede na vse, čeprav so kravje kupčije tega tipa in izpogajane vsebine (Jože Možina se kaže kot del tega projekta) že same po sebi nesprejemljive, si nacionalna televizija ne bi smela privoščiti, da z enakimi sredstvi kot propagandni stroj SDS dvomi o legitimnosti slovenskega pravosodja. Natanko to je storil Jože Možina in nihče na RTV mu tega ni preprečil. Možina je imel sijajen »uravnoteževalski« argument: vse, kar mi boste rekli, bom razglasil za cenzuro. Kaj reči na to?

Če bi se uredniki iz svoje brezpogojne profesionalne avtonomije zmogli sklicevati na novinarsko etiko in profesionalizem, bi tako oddajo odplaknilo že ob pregledu scenarija.

Pred predčasnimi volitvami
NERAZUMNE IN NEDOSTOJNE RAZLAGE USTAVE
Andraž Teršek
Andraž Teršek27. 05. 2014
Kdo sem? Kaj sem? Kaj delam tukaj? (Butnskala)
»USTAVA NE ZAHTEVA, DA BI JO LJUDJE RAZUMELI BREZ SOLI V GLAVI IN TUDI NE SME BITI ODVISNA OD RAZLAG, KI BI BILE RAZBREMENJENE ZDRAVE PAMETI. USTAVA NE ZAHTEVA POLITIKANTSKEGA ALI PRAVNIČARSKEGA PONEUMLJANJA. USTAVA TEGA TUDI NE DOVOLJUJE.«
Marsikatero pravno, predvsem pa ustavnopravno vprašanje bi bilo strokovno razrešeno, še preden bi se kot problem pojavilo v družbeni praksi, če bi obstajalo pristno, dobroverno, obveščeno, odgovorno, pozorno, akademsko dostojno, razsvetljeno, pronicljivo, napredno, pluralno in etično prepričljivo, torej resnično svobodno pravoslovno razpravljanje. Samo tako se lahko oblikujeta in razvijata optimalna strokovna in intelektualna kakovost, nenazadnje pa tudi moralna verodostojnost nacionalnega pravnega reda in prava kot kulture. Pravniki bi morali biti ljudje odprtega duha. Še posebej tisti s privilegiranim javnim statusom, predvsem akademskim in javnooblastniškim.

Tudi mimo in počez

Skala nam ne sme pomeniti več kot simbol. Mi iščemo tisto, kar je za skalo, za simbolom.(Butnskala)

Dokler pravne identitete, ki vključuje vse vidike pravniškega izobraževanja in pravnih praks, ne opredeljuje takšen razpravni proces, ne gre preveč zameriti predsedniku države, če skliče predstavnike pravoslovja, ki jih šteje za ugledne in verodostojne, preden se javno podpiše pod točno določeno razlago ustavnega reda. Demokratična javnost sicer upravičeno pričakuje, da bodo imeli nosilci politične oblasti tesno ob sebi ljudi, ki jim bodo omogočili suvereno sprejemanje najpomembnejših odločitev brez prepogostih javnih posvetovanj. Po drugi strani pa ista javnost verjetno upravičeno pričakuje tudi, da se bo nacionalna pravna kultura krepila in razvijala prav v dostojnem, odprtem in naprednem razpravljanju predstavnikov pravniških poklicev. Rezultat takšnega razpravljanja bi morali biti že izdelani strokovni predlogi in konceptualne rešitve aktualnih sistemskih vprašanj; sprejeti s konsenzom, kadar je to mogoče. Lahko bi zmanjšali število po vsebini preveč različnih javnih pravniških komentarjev, dnevno spremenjenih stališč nekaterih vplivnih pravnikov, pa tudi pogostost pravniškega komentiranja na mah, brez (kot se zdi) predhodne študijske priprave.

Nekateri primeri površnega in nedomišljenega spodkopavanja posameznih ustavnopravnih tez ali konceptov, ki so sicer temeljni elementi v učenju ustavnopravne teorije, so presegli mero, ki bi si jo katerikoli ugledni in vplivni predstavnik pravniške stroke smel privoščiti. Na primer izražanje dvoma v obstoj in vsebino koncepta pozitivnih obveznosti države, ki zadeva objektivno in iztožljivo pravno odgovornost države za nedelovanje pravnega reda, slabo zakonodajo, nesprejeto zakonodajo, napake pri delovanju javne uprave ipd. Ali pa v obstoj in vsebino doktrine o stopnjevanju sankcij, po kateri lahko ustavno sodišče, ki že desetletja ni več zgolj negativni zakonodajalec, sankcionira nespoštovanje ustavnosodnih odločb s strani parlamenta tudi s posegom na pozitivno-zakonodajno področje. Ali pa o tem, da se referendumskega predloga ne presoja samo po besedilu referendumske pobude, ampak tudi po dejanskem namenu predlagateljev referenduma. Ali pa o pomenu in vsebini koncepta fiktivne nezaupnice, ki ne dovoljuje, da bi premierova koalicijska večina v parlamentu le navidezno, torej fiktivno, glasovala proti premieru le zato, da bi omogočila hitrejšo pot do predčasnih volitev.

Veliko je primerov, ko se je javno govorilo o pravu ali se je javno komentiralo aktualna družbena vprašanja, pa ne mediji in ne javnost niso opazili strokovne površnosti ali celo konceptualne deplasiranosti izraženih stališč. Drugačno razumevanje pravnih vprašanj in konceptov je nekaj povsem drugega kot njihovo nepoznavanje, pa tudi nekaj drugega kot očitna odsotnost študijske pozornosti določenim vprašanjem.

Tudi zdaj, ko gre za vprašanji razpustitve parlamenta in predčasnih volitev, se v določenem obsegu dogaja podobno. Pravniki nis(m)o ne predsedniku republike ne drugim političnim akterjem in ne javnosti ponudili predhodno konsenzualno izoblikovanih in konkretnih ustavnopravnih rešitev. Pa bi jih lahko. Celo morali bi jih.

Ustava ne zahteva in ne dovoljuje ne-umnosti

Smo empirična družina, ki išče spoznanje v božanski svetlobi.(Butnskala)

Pot do predčasnih volitev po odstopu predsednice vlade se ne zdi težko ustavnopravno vprašanje. Vseeno pa je lahko javnost dobila drugačen vtis, ko je spremljala različne komentarje pravnikov.

Najprej se je pojavila pravna razlaga, da bi moral predsednik države na vsak način bodisi trideset dni paberkovati s poslanskimi skupinami, kako ne želijo nikogar predlagati za novega mandatarja, bodisi bi se moral trideset dni kratkočasiti, ker bi dobil jasno zagotovilo, da poslanske skupine ne bodo nikogar predlagale za mandatarja. Nekateri, ki so sprva kategorično zagovarjali takšno nerazumno razlago ustave, so kasneje malo popustili. Po drugi strani pa je preteklo kar nekaj časa, da se je razširil odmev pojasnila o pomembni razliki med ustavnim institutom, da lahko predsednik države v pogovorih s poslanskimi skupinami trideset dni išče primernega kandidata za mandatarja, na eni strani in na drugi strani institutom štirinajstdnevnega roka, ki sledi omenjenemu roku trideset dni in v katerem lahko tudi poslanci iščejo in predlagajo mandatarja – ker je to njihova ustavna pravica. Dopustnost skrajšanja prvega roka ne pomeni, da je dopustno skrajšati tudi ta, drugi rok, ali da se je tej drugi pravici dopustno odpovedati, npr. z zbiranjem podpisov poslancev. Razlika naj bi bila prepoznavna in razumljiva.

Potem so se začele pojavljati pravne razlage glede volitev v času poletnih počitnic. Najprej se je povsem spregledalo, da obstajata osemnajst let stara ustavnosodna precedensa o tem, da predvolilne aktivnosti in volilno dogajanje ne sodijo v počitniški čas. Potem se je začelo razpravljati, ali trije ustavnosodni precedensi, zadnji z letnico 2014, o tem, da predvolilna kampanja in volitve ne sodijo v čas poletnih počitnic, sporočajo to, kar sporočajo: da predvolilna kampanja in volitve ne sodijo v čas poletnih počitnic. Četudi se o tem ne razpravlja dovolj strokovno, pa se o tem še vedno javno govori kot o negotovosti v objemu meglice. Zakaj? Kaj je glede tega ostalo nerazumljivo?

Zadnje vprašanje v nizu teh javnih branj ustave pa je uresničitev skrbi, da se utegne zgoditi nekaj posebej politično neprijetnega in pravno nedostojnega. Glavni akterji so se še enkrat znesli nad ustavo. Kot bi jo bili pripravljeni teptati, mečkati in žaliti. In kot bi se takrat, ko to počnejo, sami in javno, pred nami, spraševali vse, ali vsaj nekaj od tega:

kako izvajati kampanjo in voliti takrat, ko se to ne sme;

ali se to, da se tega med poletnimi počitnicami ne sme, res ne sme, če se to ne sme;

kdo je rekel, da se to ne sme in zakaj se ne sme, če je to rekel tisti, ki to lahko reče;

kaj storiti, da bi se to smelo in kako to storiti, četudi se ne sme;

ali bi se smelo, če bi se smelo, kar se še ne sme;

kdaj bi se smelo, razen takrat, ko se ne sme in ko se sme, ker tedaj, ko se sme, ni več takrat, ko se ne sme;

koga vprašati o tem in ali vprašati tistega, ki je na to že odgovoril, ker je za to pristojen;

kaj je z ustavnimi roki, če je kaj z njimi;

kateri so ustavni roki, ki so, četudi se ne ve, ali so;

kako vemo, da so to ustavni roki, če ni jasno, da so;

zakaj to niso ustavni roki, četudi se govori, da so;

kako slepa je ustava za roke;

kako neumna je ustava, če ji obraz prekriješ z roki;

kako iskati mandatarja, ki ga ni;

kako najti mandatarja, ki se ga ne išče;

kako najti fiktivnega mandatarja, ker ga je treba iskati;

kako še bolj neumna je ustava, da ne bo prepoznala fiktivnosti iskanja mandatarja, ki ga ni, išče pa se ga le zato, da se bo spoštovalo roke, ki niso takšni, kot jih prikazujejo tisti, ki želijo s koledarjem in fikcijami poneumljeno preslepiti slepo ustavo, ki po njihovem vidi samo gole roke in dovoljuje politično pretvarjanje?

Itd. Nekdo je zapisal: Butalandija!

Nejasnosti? Ni jih!

Butn, butn, butn, butn, butn, butn, butn …(Butnskala)

Predpostavimo, da se išče mandatarja, ki ga ni in ga ne bo. Za izhodišče vzemimo dejstvo, da se vse poslanske skupine zavežejo, da ne bodo ne iskale ne predlagale in ne podprle kogarkoli za mandatarja. Predpostavimo torej, da se ga dejansko ne išče, ampak se samo uprizarja, da se ga išče. Zatorej se fiktivno išče fiktivnega mandatarja. Domnevno pa se ga išče zato, ker naj bi bilo menda samo tako mogoče premostiti koledarski počitniški čas do dneva volitev. Četudi glavni akterji niti ne vedo točno, kdaj naj bi bil čas za volitve.

V naravi ustave ni in ne sme biti nič takega, kar bi se lahko razlagalo s formalistično kratkovidnostjo in konceptualno neumnostjo. Ustava ni skupek pravniških neumnosti in kot celota ni prikaz konceptualne razbremenjenosti umnosti. Fiktivno pretvarjanje, da se nekaj počne, četudi se to dejansko ne počne, ni metodologija za pravilno razlago ustave. Ustave niso pisali neumneži. Ustava ne zahteva, da bi jo ljudje razumeli brez soli v glavi in tudi ne sme biti odvisna od razlag, ki bi bile razbremenjene zdrave pameti. Ustava ne zahteva politikantskega ali pravničarskega poneumljanja, da bi se ostalo zvesto ustavi. Ustava tega tudi ne dovoljuje.

Vse početje pri poskusih uresničevanja ustave v praksi, ki je očitno in dokazljivo fiktivno, ni uglašeno z ustavnim redom. Fiktivno iskanje mandatarja, ki je le v funkciji dnevnopolitičnega uprizarjanja, je ustavno nesprejemljivo. Ustava ne zahteva, da bi se tako pravilno prebrodil predpočitniški ali počitniški čas. Ustava ne zahteva takšne, četudi zgolj navidezne zvitosti in premetenosti, ne zahteva pretvarjanja in dnevnopolitičnega blefiranja. Ustava tega tudi ne dovoljuje. Ustava zahteva, hkrati pa dovoljuje le razumno, logično, ustavniško pronicljivo in sistemsko uravnoteženo politično odločanje in pravno razlaganje.

Ustavno sodišče je trikrat odločilo, da volilne kampanje in volitev ne sme biti v času poletnih počitnic, predvsem ne avgusta. Dokler ustavno sodišče svojega načelnega stališča ne spremeni, do tedaj ne sme biti ne predvolilne kampanje ne volitev v času poletnih počitnic, zlasti ne avgusta. Dokler ustavno sodišče tega stališča ne spremeni, volitev tudi v septembru ne more biti. Odločbe ustavnega sodišča, s katerimi se razlaga ustava, so-določajo in po-določajo vsebino ustavnega reda. Vlada, parlament in predsednik republike morajo upoštevati in spoštovati ustavnosodne precedense kot sestavni del ustavnega reda. Njihovo spreminjanje je možno, a le ob prisiljujočih družbenih okoliščinah, kot rezultat premišljenega in prepričljivega institucionalnega diskurza o ustavi. Dokler takšne spremembe ni, obstaja tisto, kar obstaja: ustavnosodni precedensi in njihova razlaga ustavnega reda, ki je vsebina tega ustavnega reda.

Na dlani je, kaj je mogoče storiti. Obstajajo poti, ki bodo ustavno sprejemljive in razumne. Lahko se preveri stališče ustavnega sodišča o tem, ali so nastopile posebne okoliščine, ki dovoljujejo vdor vsaj določenega dela volilnih aktivnosti v čas poletnih počitnic. Če ustavno sodišče tega ne prepove, bi bile lahko volitve 13. julija. Razpust parlamenta in razpis predčasnih volitev bi se namreč lahko zgodil 19. dan po tem, ko odstop premierke dobi pravni učinek v parlamentu. Če volitev ne bo 13. julija, ustavnosodni precedensi pa ostanejo nespremenjeni, potem kampanje in volitev ne sme biti niti avgusta. Če jih ne bo ne julija in ne avgusta, ker ustavno sodišče ne bi spremenilo svojih precedensov, je povsem razumljivo, da jih ne more biti niti še septembra. Če bi ustavno sodišče dovolilo, da se lahko volilne aktivnosti začnejo že ob koncu avgusta (malo verjetno), bi bile lahko volitve konec septembra.

Če ostanejo ustavnosodni precedensi nespremenjeni, postane očitno in razumljivo, da se je vzpostavilo mirovanje volilnega časa v obdobju med poletnimi počitnicami. Namreč, če v določenem obdobju predvolilne kampanje in volitev ne more biti, ker jih ne sme biti, ta čas kot čas za te aktivnosti ne obstaja, na koledarju je prečrtan. Volilne aktivnosti, ki jih ni mogoče začeti pred začetkom poletnih počitnic, predsednik republike razpiše za konec poletnih počitnic, torej za začetek septembra. Predsedniku, ki bi tako deloval, nihče ne bi mogel očitati, da je zlorabil svoje pristojnosti in kršil ustavni red. Navsezadnje pa tudi o tem vprašanju odloča ustavno sodišče. To isto ustavno sodišče, na čigar precedense se sklicuje predsednik, ko se odloča.

Zaplet in nejasnosti? Ne prepoznam jih. Prepoznam sicer vprašanja, o katerih se lahko institucionalno in ustavnopravno razpravlja in dogovarja, tudi odloča. Ne prepoznam pa ustavnega razloga za mandatarske fikcije in golo formalistična rokovna raztegovanja z dnevnopolitičnimi dramskimi uprizoritvami. Pravo je, naj bo in mora biti kultura. Ustavno pravo, utemeljeno z ustavniško filozofijo kot vedo o razmišljanju o ustavnih vprašanjih in o mišljenju sistema skozi ustavno pravo, pa je izhodišče pravne kulture.

Ne bi rad umrl s kalašnikovko v roki, (če bo nujno, pa se jo bom naučil uporabljati)
Intervju s filozofom in (za zdaj še) evropskim poslancem Giannijem Vattimom
28. april 2014 ob 06:15,
zadnji poseg: 28. april 2014 ob 07:41
Strasbourg – MMC RTV SLO
Če si danes za Evropo, to “pomeni, da si konservativen, reakcionaren in kapitalist” in pa v teh razmerah “ne morem ne biti komunist”. To sta dve značilni misli za razmišljanje filozofa in evropskega poslanca Giannija Vattima, s katerim sem se srečala ob zadnjem plenarnem zasedanju Evropskega parlamenta pred majskimi evropskimi volitvami.

Pravzaprav sem imela srečo. Prvi namen je bil intervjuvati Jean-Luca Mélenchona; nekaj zaradi osebne naklonjenosti do njegove kandidature za francoskega predsednika in sploh do njegove politike, nekaj pa tudi zato, ker sem med evropskimi poslanci iskala sogovornike, ki izhajajo iz humanističnih znanosti, predvsem iz filozofije. Pa se ni izšlo. Po pogovoru z njegovo asistentko, dekletom, ki drugače kot večina parlamentarnega osebja naokoli teka v kavbojkah in čevljih Dr. Martens in ki mi je zagotovila enourni intervju z g. Mélenchonom v Parizu ali Bruslju (“Že naslednji teden, če vam ustreza?” “Ja, seveda, hvala …”), ne pa med zadnjim plenarnim zasedanjem, sem bila tudi zaradi nenehnega izgubljanja po parlamentarnih kuloarjih v prvih treh urah svojega prvega obiska v strasbourški izpostavi evropskih ‘dvorov moči’ precej obupana.

Nato pa sem skoraj s posmehom svoji lastni naivnosti oborožena z internim imenikom vseh 766 poslancev, kar na slepo poklicala v pisarno italijanskega evroposlanca, sicer pa znanega filozofa s štiridesetletno kariero profesorja estetike in teoretske filozofije na univerzi v Torinu Giannija Vattima. Oglasil se je … on … v nekoliko počasni, ampak pravilni angleščini in takoj privolil v intervju, za katerega povod je bila tudi objava zadnjega osnutka novega zakona o visokem šolstvu. Ja, da o razvoju akademske sfere in sistema visokega šolstva pa res rad vedno govori, je dejal in potrdil intervju.

Pravzaprav je Vattimo nenavaden filozof in tudi nenavaden politik. Pripada postmodernistični misli in pravzaprav je celo njegovo delo in življenje tudi vsaj malo podobno postmodernističnemu “pasticciu”. Vsaj večina bi tako komentirala njegovo izhodišče v katoliški mladini, ki se je obrnila na levo (Vattimo je bil v petdesetih letih del katoliškega gibanja odpiranje na levo) in da je kmalu nato postal odkrit marksist; pa to, da sta zaledje njegove filozofije Heidegger in Nietzsche (študiral je tudi pri Gadamerju), da je bil član Radikalne stranke, ki so jo levičarji obtoževali desničarstva, desničarji pa levičarstva in ki se je dejansko zavzemala za liberalni položaj v ekonomski politiki, da je leta 2004 vstopil v italijansko komunistično partijo; pa da je bil eden prvih javnih intelektualcev v Italiji, ki je odkrito priznal istospolno usmerjenost …

Evropski poslanec je Vattimo prvič postal leta 1999, drugič leta 2009. Meni, da je zaradi politične prakse postal boljši filozof, saj se je že za študij filozofije odločil, ker je želel nekaj narediti za družbo ali z njegovimi besedami: “Nisem se hotel specializirati na področju zgodovine in na primer preštevati, koliko gumbov je imela Kantova tunika. To nekateri počnejo. Filozofijo sem študiral, da bi jo uporabil v družbenem življenju.” Vseeno se na univerzo ne namerava vrniti; že zato ne, ker bo kmalu star 80 let, še bolj pa zato, ker ga motijo strogi urniki, ki se jih morajo vedno bolj, predvsem z uvedbo bolonjske reforme držati profesorji. Ja, univerza je postala preveč birokratska; pa tudi preveč podobna poslovnim ustanovam. Zato se bo po mandatu raje kot na univerzo podal v Latinsko Ameriko, za katero pravi, da je zaradi mnogih žarišč nove postmarksistične misli in pa novih modelov organizacije družbe trenutno najbolj razburljiv del sveta. Naj bo to izhodišče za vstop v pogovor z Vattimom.

Ravno danes (z Vattimom sem se srečala 15. aprila) je v javnost prišel zadnji osnutek novega zakona o visokem šolstvu. Kritiki zakona najprej omenjajo, da novi zakon odpira vrata komercializaciji javnega visokega šolstva. Kako je s to problematiko v Evropski uniji in v vaši domovini Italiji?
Javne univerze imajo tudi v Italiji velike težave. Tudi reforme, ki so bile nedavno sprejete v Italiji, so bile oblikovane po modelih zasebnih univerz. To so univerze, ki dajejo več poudarka znanstvenim raziskavam, ki pa veliko stanejo. Denar zanje pa želijo pridobiti s šolninami in tako iz visokega šolstva izločijo veliko ljudi. Zato je po mojem mnenju na področju visokega šolstva treba poudariti dve ali tri temeljne stvari. Prva: ohraniti moramo javno univerzo, ki mora biti brezplačna. Študenti naj bodo štipendirani glede na dosežke. Ko sem študiral filozofijo, nisem plačeval šolnine, ker sem imel visoko povprečje ocen. To mi je omogočilo študij. V zadnjih letih pa je vse bolj popularna ideja, da morajo državljani plačevati kar vse storitve po vrsti. V številnih evropskih državah so privatizirali celo pitno vodo. V Italiji smo imeli, denimo, referendum, o tem, ali voda (ne) sme postati zasebna dobrina, ki jo lahko prodajamo. Vse to se je zrcalilo tudi na univerze. V tem vidim primer anglosaksonskega vpliva na naš svet.

Kot sem že rekel, italijansko govorim tudi zato, da ne govorim angleško. Italijansko tudi veliko bolj znam. Predvsem pa zato, ker imam dovolj, da se moram prilagajati kulturnim modelom, ki prihajajo iz anglosaksonskega sveta. Anglosaksonski svet pa ne predstavlja večine družbe ali enakosti. Predvsem v ZDA, kjer velike univerze stanejo ogromno denarja itd. Anglosaksonski model se želi uveljaviti tudi v univerzitetni akademski politiki, kakršno si želijo na evropskih univerzah. To pa je: glavni namen univerze naj bi bilo proizvajanje znanstvenikov. Jaz pa sem humanist. Že 40 let se ukvarjam s filozofijo. Kje bom končal? Hočem reči, da anglosaksonski model ni le politično nevaren model, ker gre za model zasebnih univerz. Gre tudi za kulturni model, ki z našo kontinentalno evropsko kulturo nima veliko skupnega, saj gre predvsem za znanstveni, tehnološki model. Sicer mi je všeč, da se razvijata raziskovalna znanost in tehnologija na moji univerzi, vendar želim, da tudi humanističnim vedam namenijo dovolj prostora. Tega pa se na številnih univerzah danes ne držijo. Evropsko kulturo bi lahko zagovarjali tako: evropska kultura bi morala biti vsem dostopna, ne samo elitam. Ne sme biti rezervirana samo za bogate ali revne. Po drugi strani pa mora biti kultura usmerjena tudi k humanistiki oziroma duhovnim znanostim, kot se je nekoč reklo v nemščini. In to je zdaj v nevarnosti.

Vendar pa za številne prav anglosaksonski model univerz in univerzitetnih raziskovalnih laboratorijev predstavlja model, ki proizvede tudi največ inovacij in prebojev v znanosti.
Seveda, ampak je drag in zato brez zasebnega denarja ne more funkcionirati. Toda ker se te univerze financirajo iz zasebnih sredstev, raziskav ne opravljajo več iz znanstvenih, temveč finančnih razlogov. Kdo na primer vlaga v osnovno fiziko? Morda država. Gotovo vanjo ne vlagajo podjetja, ki vložijo v raziskavo in hočejo zaslužiti čim prej, na pa čez sto let. Gre za razliko v tempiranju in za splošne interese, ki se v univerzah odražajo v tem, koliko želijo podpisati pogodbe z zasebnimi podjetji. Tako na primer lahko razvijejo tablete proti debelosti, morda pa ne zdravila za malarijo. Tablete proti debelosti se namreč v bogatih državah dobro prodajajo, nihče pa se ne zanima za razvoj zdravil za malarijo, saj je ta bolezen razširjena v revnih deželah. Sicer je to morda nekoliko trivialen primer, a je žal res tako. Raziskave, ki jih financirajo zasebna podjetja, morajo prinesti takojšnji dobiček. Zato ne morejo vključevati osnovne znanosti in drugih tem, še posebej seveda humanističnih ved, ki jih nihče ne financira, saj z njimi podjetja nimajo zaslužka.

Razvoj akademske sfere presojate tudi na podlagi lastnih izkušenj. Profesor ste postali že leta 1969, naredili ste izjemno kariero in postali eno prvih imen postmoderne misli. Zakaj ste vi vstopili v politiko?
Ja, res sem bil dolgo let predvsem profesor filozofije. Toda politika je bila vedno povezana z mojim delom na področju filozofije. Za študij filozofije sem se odločil iz verskih, političnih in kulturnih razlogov. Nisem se hotel specializirati na področju zgodovine in na primer preštevati, koliko gumbov je imela Kantova tunika. To nekateri počnejo. Filozofijo sem študiral, da bi jo uporabil v družbenem življenju. Zavzemal sem se namreč za opustitev čistega scientističnega umskega presojanja, značilnega za klasično filozofijo iz obdobja od 18. do 20. stoletja. Hotel sem filozofijo, ki bi zajemala tudi verske in politične izkušnje, in ki bi nam omogočila, da ne bi v skupnem življenju uporabljali samo eksaktnih znanosti. Zdaj se na primer ne strinjam s politiko varčevanja v Evropi, saj menim, da ne moremo skupne politike osnovati na trenutni gospodarski znanosti. Gospodarska znanost ni čista znanost, ni metafizika. Razvili so jo strokovnjaki, ki jih plačujejo določene ustanove, ki so bile ustanovljene predvsem na osnovi liberalističnih ekonomskih knjig. To nam je prineslo kapitalizem, gospodarsko krizo, povečanje revščine in tako dalje.

Glede na to, da so začetki vašega družbenega aktivizma povezani s sodelovanjem v levo usmerjenem katoliškem gibanju Odpiranje na levo (to je bilo še v petdesetih letih) in da ste kot filozof dedič Heideggerja in da stojite v liniji hermenevtike, se mnogim zdite nenavaden privrženec marksizma in kritike kapitala.
Politično sem se vedno navdihoval pri vrednotah ljudstva. Zdaj pravim, da sem komunist. Žal mi je, če koga to moti. Kajti v resnici je v zadnjih desetletjih politika na zahodu izgubila vso privlačnost. Če vas zanima, kdo bo zmagal na naslednjih volitvah v ZDA ali Italiji, izračunajte, koliko denarja ima na voljo za reklamo, in vse bo jasno. Skoraj tako kot pri nogometnih moštvih. Naslov prvaka osvoji eno izmed štirih velikih moštev, ki je porabilo največ denarja za nakup igralcev. Za demokracijo se mi zdi to še nevarnejše kot za nogomet.

V zadnjih desetletjih je postalo očitno, da se je moč bogatega dela sveta povečala in da se ta del brani z vedno večjim nasiljem. Neki italijanski sociolog, ki ga zelo spoštujem in ki govori zelo neposredno, je opozoril, da se je v obdobju globalizacije, recimo v zadnjih dvajsetih letih, razmerje med plačo delavca in vrhunskega menedžerja spremenilo z 1 proti 40 na 1 proti 200. Prej je delavec dobil štiridesetino, zdaj pa dvestotino njegove plače. Je to pravično? Ne vem. To, kar se je dogajalo zadnja leta – globalizacija, spremembe v Evropi – nas je pripeljalo do sem. Proti temu se moramo upreti in zaradi tega pravim, da sem komunist. Ljudje so zelo močno verjeli v demokracijo. Jaz sem zrasel kot katolik, rad sem imel Ameriko, a saj nismo priplavali po župi. Žal mi je, da tako govorim.

Ampak nekoč ste se vendar začasno odvrnili od marksizma. Ko so nekateri vaši študenti postali del marksistično-leninistične urbane gverile Rdeče brigade (Brigate Rosse), ki so bile med drugim odgovorne za nekaj hudih dejanj političnega nasilja, tudi za uboj premierja Alda Mora, če navedem najbolj znan primer.
Ključno za mojo vrnitev k marksizmu je bilo to: bogataši so vedno bogatejši, revnih pa je vedno več. Le kako ne bi bil marksist v takih okoliščinah. Marx je tak razvoj predvidel. Ni pa predvidel, da se proletariat ne bo uprl. V Marxovem času ni bilo televizije. V našem času so se povečale ekonomske razlike, okrepila pa so se tudi uspavalna sredstva. To, kar je Marx imenoval opij za ljudstvo, ni le religija. To je postal cel tržni sistem, blago je zdaj bolj dostopno. Niti izbirati ne moreš. Skoraj dolžnost je postalo zapravljati čim več, saj bi drugače celotna industrija zapadla v krizo.

Omenili ste nasilje, ki ga bogati zaradi varovanja svojega bogastva izvajajo nad revnimi. V ta kontekst spadajo tudi prisluškovalne afere oziroma dileme, povezane z novimi sistemi vsenavzočega nadzora, ki jih razkrivajo Assange, Snowden in drugi žvižgači in hekerji. Leta 2001 ste kot evropski poslanec in član posebnega odbora za presojo obveščevalnega sistema Echelon tudi obsodili manijo prisluškovanja in nadzora, ki je po enajstem septembru zajela predvsem ZDA.
Živimo v svetu, ki je za človeka zelo grozljiv, kar dokazujejo tudi vsi sistemi nadzora, ki so se razrastli v zadnjem času. So za to res krivi teroristi? NSA, ameriška obveščevalna agencija, za dejavnost katere smo izvedeli pred kratkim, ve vse o meni, vas in vseh nas. Tak svet se oblikuje za prihodnost. Vedno večji bo razkol med bogatimi in revnimi in vedno hujše bo družbeno zatiranje, saj bodo preprečevali, da bi revni zadavili bogate – kar bi prej ali slej morali narediti, a ne bodo. Takšno je stanje. In zaradi tega pravim, da sem komunist. Ne zato, ker bi si želel obnoviti komunistične stranke ali stalinistično disciplino. Preprosto, če me vprašate, kakšen je moj družbeni ideal prihodnosti, ne morem reči, da se bom bojeval in pustil ubiti za liberalizem. Ste že kdaj slišali, da bi bil kdo pripravljen umreti za to, da bi branil prosti trg? Za vsako ceno se bom bojeval za brezrazredno družbo, v kateri bodo, kot je rekel Lenin, tako elektrika kot Sovjeti. To pomeni gospodarski in družbeni in tehnološki razvoj, ki ga bo nadzirala ljudska oblast, pravi parlamenti, ne pa to, kar imamo zdaj.

Ampak v parlamentu vendar sedite tudi vi. Torej verjetno vsaj malo vendar verjamete v parlamentarno demokracijo in tudi v Evropsko unijo?
Težava je v tem, da je taka Evropa, kot jo poznamo zdaj, v rokah bank. O tem sploh ne dvomim. Po eni strani sem prepričan, da ne moremo brez Evropske unije. V svetu, v katerem se uveljavljajo velike sile, ZDA, nekdanja Sovjetska zveza, torej Rusija, Kitajska, morajo majhne evropske države oblikovati dovolj veliko kritično maso za obstoj in skupno politiko. A zdajšnja Evropa ni v redu. Ta Evropa je postala sovražnik vseh. Če sem v Italiji nekoč rekel, da sem evropski poslanec, to ni bilo nič takega, zdaj pa me zlobno gledajo. Lahko bi mi primazali klofuto v javnosti. No, čez kak teden ne bom več evropski poslanec.

Evropska unija je postala agencija za prenos ukazov mednarodnih bank na evropske države: Grčijo, Portugalsko, Italijo, Španijo, kmalu tudi Francijo. Do kdaj bo Nemčija zdržala? Saj ne more biti dolgo osamljen otok med drugimi, ki se utapljajo. Prepričan sem, da mora prihodnost biti drugačna, a hitrih možnosti za spremembo ne vidim. Kaj se lahko zgodi na prihodnjih evropskih volitvah? Morda se bodo močno uveljavile protievropske in evroskeptične stranke. Tako desne kot leve. Evropske ideje ne brani nihče več, le tisti, ki dobro živijo in branijo obstoječi red. Če si nekoč bil za Evropo, je to pomenilo, da si bil napreden, zdaj pa pomeni, da si konservativen, reakcionaren in kapitalist.

Ampak v tem vedno bolj evroskeptičnem evropskem političnem prostoru se uveljavlja tudi nova levica. Tudi v Sloveniji je prišlo do ustanovitve in tudi že povezave nove levice kot alternative socialni demokraciji, ki se je pravzaprav izrodila in se premaknila na sredino, če ne celo na desno. Tudi vi se ne le v politiki, ampak tudi v teoriji vračate k marksizmu, torej k izvorom tradicionalne evropske levičarske politike; čeprav pri vas vendar ne gre za klasično naslonitev na socializem in njegov teoretski aparat.
Pred kratkim sem objavil knjigo v angleščini pri Columbia University Press. Naredil sem si malo reklame. Skupaj z argentinskim kolegom Santiagom Zabalo. Naslov je »Hermenevtični komunizem«. To pomeni, da je treba oživiti marksistični družbeni ideal in ga osvoboditi znanstvenih zahtev. Stalinova krivda je namreč bila, da je hotel hitro prenesti zahodnjaški kapitalistični razvoj v Rusijo. Hotel je, da bi bila Rusija v 50. letih konkurenčna ZDA pri osvajanju vesolja. Zaradi tega je vodil krvavo politiko, preseljeval je celotne populacije, preganjal kmete. Stalinova krivda je bila, da je hotel biti kapitalist. Če bi bil dober komunist, tega ne bi počel.

Sliši se kot paradoks …
Vse to so do neke mere paradoksi, a problem je v resnici naslednji. Potrebujemo ideal komunistične, kolektivistične družbe, ki pa ne sme temeljiti na mišljenju, da poznamo zakonitosti zgodovine. Tako je bilo v klasičnem, znanstvenem marksizmu. Mi pa hočemo hermenevtični marksizem. Temeljiti mora bolj na medosebnih odnosih kot pa na težki industriji. Danes je to morda mogoče.

Vaš hermetični komunizem se tako zdi izpeljava tistega, kar velja za ključni topos vaše postmoderne filozofije, to je mehka misel (pensiero debole).
Moje razmišljanje o šibkosti ni neposredno povezano s politiko. Glavna ideja je, da politični razvoj in človekova emancipacija potekata prek odtujitve od dogem, prek preusmeritve k šibkejšim idealom. To ni razmišljanje o ljudeh, ki ne zmorejo več in so utrujeni. Pač pa o tem, da ne moremo živeti podrejeni absolutnim zahtevam. Take zahteve spodbujajo verske vojne. Poleg tega spodbujajo ekonomske strokovnjake, da vsiljujejo varčevalne ukrepe Italiji in državam z juga Evrope. Malo moramo popustiti, biti milejši. To se mi zdi danes nujno. Ne vem, ali je to mogoče, a všeč mi je zamisel, ki izhaja od Heideggerja – Verwindung oziroma skoraj ironično izkrivljanje zadev.

Vsako leto je na primer v Bologni – nikoli sicer nisem šel tja – erotični sejem. Tam razstavljajo stroje za povečevanje spolnega užitka. Uporabljajo na primer enake inštrumente, kot jih imajo za trening astronavtov. Čelado, ki si jo nadeneš, a namesto, da bi imel občutek, da si na Marsu, se ti zdi, da si v postelji z Marilyn Monroe. Prav to si mislim o današnji tehnologiji. Treba jo je izkriviti. Našo vodilno tehnologijo, tudi s področja informatike, je razvila predvsem vojska. Moramo jo sekularizirati, služiti mora ljudem, ne pa vojski, vojni, bankam …

To je moje upanje, čeprav to ni lahko. Izkriviti je treba vojno in gospodarsko tehnologijo, služi naj ljudem. Primer z erotičnega sejma je paradoksalen, a prav to je treba narediti. Tehnološka sredstva napredka je treba uporabiti za boj proti uničenju planeta. Pomislite na primer na vso ekološko problematiko. Če bomo še naprej povečevali proizvodnjo tehnoloških predmetov in še povečevali revščino, se v takem svetu ne bo več dalo živeti. Filozofija šibkosti je anarho-ludistična filozofija. Veliko sem pobral od Marcusa, ki je to napovedoval že v šestdesetih letih. Le malokdo se tega spomni, saj moramo varčevati, delati … A v resici ni tako. Delati moramo manj, sicer se bomo zadušili med lastnimi proizvodi.

Prav idolatrija tehnologije ter modernistično priseganje na znanstveno preverljivost vsega in na koncipiranje razvoja družbe na znanstvenih modelih sta po vašem mnenju zgrešena. Pravzaprav se bojujete proti modernizmu in njega ostankom …
Velika težava v današnjem svetu je, da ne smemo dovoliti, da bi nas zadušil tehnološki napredek. Vedno manj je svobode. Naj navedem primer. Če bomo ustvarjali jedrsko energijo, bomo vedno imeli problem jedrskih odpadkov. Nekje jih je treba odložiti, to pa je zelo zahtevno, saj mora odlagališča varovati vojska. Kak terorist bi lahko odnesel kak kos in ga dal na primer v newyorški vodovod. Ves ta tehnološki razvoj pomeni, da je treba družbo vedno bolj nadzirati – in to je prava nevarnost današnjega sveta.

Razviti moramo lahkotnejšo tehnologijo, na primer zeleno tehnologijo namesto jedrske. Pomislite, da bi nekega dne vsak Kitajec – kar je njegova pravica – kupil avtomobil. V Evropi bi se zadušili. Ves dim bi prišel sem. Seveda se da izumiti avtomobil na dušikov oksid, a to je treba narediti. Ne smemo le čakati, da bodo izumili čisto energijo. Veliko stvari je treba spremeniti v tej družbi. To pa je težko. Zaradi tega sem malo pesimističen. Ne vem, ali lahko zeleno, ekološko, socialno revolucijo, zahtevo po manj izkoriščanja, izvedemo po mirni poti. Rad bi umrl v svoji postelji, ne pa na cesti s kalašnikovko v roki. Če pa je že prav nujno, se jo bom naučil uporabljati.

/prevajalec intervjuja iz italijanskega jezika Igor Divjak

Polona Balantič

intervju

Catherine Samary

Catherine Samary je revolucionarna levičarka. Govori o evropski krizi in okrevanju, o možnostih upora in utopijah, o evropskih volitvah in korupciji. Njena drža jasno sporoča, da obup in vdanost v vsiljeno resničnost ekonomske in družbene neenakopravnosti preprosto nista med možnimi izbirami.

Na trenutke se zdi shizofreno. Prevladujoča govorica pred evropskimi volitvami je o okrevanju gospodarstev in umiku krize. A za mnoge se situacija ne izboljšuje, napovedujejo se nove milijarde dolgov – orodja moči in obvladovanja – ki jih bodo družbe morale plačati za reševanje bank. Kako razumeti sedanji trenutek?Vselej obstajajo poraženci in zmagovalci. Živimo kombinacijo kriz. Krizo institucij in stare ideje o Evropi, pa globalno krizo kapitalizma, ki še ni končana. Zelo pomembna je okoljska kriza, ki jo prevladujoče politike le še poglabljajo. Na različnih celinah je situacija različna. V EU se je bančno-finančna kriza preoblikovala v dolžniško. Podružbljenje bančnih dolgov in varčevalni ukrepi, s katerimi se nadaljuje, delajo sedanjo krizo unikatno. Ničesar, kar bi bilo podobno New Dealu, ni na obzorju. Sedanji kapitalizem ob krizi le še zaostruje odnose med družbenimi razredi in močno slabi položaj delavstva v najširšem smislu, od nezaposlenih do nekdanjih delavcev. Temu lahko dodamo krizo levice in tudi sindikatov. Zato skupin z močjo, vplivom in bogastvom ni strah. Ne bojijo se upora. Krizo izrabljajo za krepitev neoliberalnih politik. Njihov cilj je zlomiti še zadnja jedra evropskega upora v javnem sektorju, kajti tam so se še ohranile določene družbene pridobitve, ki so ostanek nekdanjih bojev.

Danes med političnimi načrti ne najdemo načrta krepitve drugačne, bolj socialne in družbene Evrope. Edini cilj je povečati konkurenčnost. Bodimo konkurenčna Evropa pred Kitajsko v krasni globalizaciji, je njihov moto.

Kaj to prinaša?Tisto, česar nikoli ne prinese, je znižanje dividend delničarjev, rent lastnikov in dobičkov. Tudi to je všteto v cenah, ki naj bi na vsak način morale biti konkurenčne. Sedanji finančni sektor pobira velikanske dobičke. Konkurenčnost pa se dosega le z zniževanjem plač delavcev. Zasleduje se dva cilja: prvi je privatizacija področij, ki še niso privatizirana. Pri storitvah gre tu predvsem za višje šolstvo in zdravstvo ter preoblikovanje pokojninskih blagajn, da bi se lahko za privatni žep špekuliralo s sredstvi, ki jih ljudje in država tja naložijo. Drugi cilj je preoblikovanje zakonodaje na delovnopravnem področju, ob zatrjevanju, da se želi doseči višjo ali celo polno zaposlenost. Ključno vprašanje pri tem je, o kakšni polni zaposlenosti govorimo: gre za statistično zaposlenost, ki prikriva velik del prebivalstva, ki je zaradi dolgotrajne brezposelnosti izstopil s trga dela in ne išče več zaposlitve. V tej množici prevladujejo ženske, ki se ponovno pogospodinjijo, spet drugi se odločijo vrniti h kmetovanju, tretji preprosto emigrirajo. Kombinira in uvaja se »nemške« reforme ter zaposlitve za en evro, rezultat pa je popolna fleksibilnost in teptanje dostojanstva vseh in vsakega delavca. Ponuja se le vse večjo prekernost, ki postaja prevladujoči del globalnega sistema.

Kaj potem pomeni govor o okrevanju gospodarstev?Okrevanje je izraz liberalnih ekonomistov. Temelji na indikatorjih, vezanih na BDP. A okrevanje, če obstaja, je šibko in zelo neenakomerno med članicami EU. Hkrati rast BDP ne pove nič o tem, kako je bila rast financirana, kakšne družbene in okoljske posledice prinaša, niti kako se rast BDP razporedi v družbi. Lahko imamo gospodarsko rast, merjeno z BDP, pa hkrati vse večjo revščino, družbeno neenakost in brezposelnost.

Neoliberalna politika je vse od sedemdesetih let naprej vseskozi konsistentna. Temelji na washingtonskem konsenzu in sloganu TINA (There Is No Alternative), ki je zaslovel z Margaret Thatcher. Odziv na strukturno krizo dobičkonosnosti v osrednjih kapitalističnih državah je bil načrt, kako uničiti dediščino New Deala in družbena razmerja moči iz časa gospodarske rasti po drugi svetovni vojni. To je pomenilo uničiti moč delavskega, sindikalnega upora, česar so se lotili z ukrepi, ki so de facto zmanjševali članstvo v sindikatih, z uvajanjem in krepitvijo novih netipičnih oblik zaposlitev ali s slabitvijo njihove pogajalske pozicije. Glavni cilj je bil obuditi dobičkonosnost. Za to so bila potrebna nova področja za investicije, ki se jih je hkrati pogojevalo z zahtevo, da so plače delavcev strošek, ki ga je treba čim bolj zmanjšati, saj zmanjšuje dobičke. Kako znižati plače? Delavce je treba diferencirati, čim bolj individualizirati njihov položaj in pogoje dela, povečati negotovost. To stre kolektivni upor. Z govorjenjem, da so brezposelni sami krivi za svoj položaj, ker so preleni ali pa hočejo preveč zaščite in previsoke plače, se je povečeval ideološki pritisk.

Nikoli se ne omenja deleža znotraj cene ali stroškov, ki gre za dividende, rente in izplačilo dobičkov ter nagrad. Tako v starih kot v novih kapitalističnih sistemih, denimo na Kitajskem, se meri le možne dobičke. Te pa se uporablja za špekulacije v finančnem sektorju. Današnji kapitalizem teži k čistosti, ki bo dosežena, ko bodo tako narava kot delavci le še ena od surovin.

Kakšne politične posledice to prinaša?Nastajajoči kapitalizem je lahko le nedemokratičen. Kajti ni res, da imamo več trga in manj države, ampak imamo več trga in več ter vse močnejšo liberalno državo. Njena naloga je, da vsiljuje trg ljudem. To ni novo. Zgodovinsko gledano ni nikoli obstajala človeška družba s trgom, če ni bilo državnega aparata, ki bi trg in komodifikacijo ljudi, denarja in narave uveljavljal med ljudmi.

EU je bila model, v katerem so mnogi videli možnost alternative in upora proti neoliberalnim politikam globalizacije. Toda po letu 1983, s še zadnjim obratom proti neoliberalizmu v Franciji in med evropskimi socialdemokrati, se je zgodilo ravno obratno. Ta obrat se je leta 1989 le še radikaliziral in izkristaliziral, v devetdesetih pa so ga zapisali in utrdili z maastrichtskim sporazumom. Na obzorju je le tekmovalnost. O solidarnosti, o socialni zaščiti ni ne duha ne sluha. Morda je na obzorju celo razpad EU, saj gre za neuravnoteženo tvorbo s skupno valuto, a brez realnega skupnega proračuna, ki bi lahko blažil neenakosti med regijami. Tekmovalnost pa te le še povečuje. Ključne odločitve sprejemajo demokratično neodgovorni organi, od evropske komisije, Evropske centralne banke do Mednarodnega denarnega sklada. Imamo več tekmovalnosti, manj demokracije in vse več protidružbenih ukrepov.

Sistem je po eni strani močan in avtoritaren, a hkrati nekonsistenten in na robu eksplozije. Sedanji alternativi sta dve. Prva zagovarja prelom z EU in ponovno uveljavitev nacionalnih valut v imenu večje konkurenčnosti. Ta možnost ohranja prevladujočo tekmovalno logiko odnosov med ljudmi, ki šibi možna sodelovanja. Gre za skrajno desničarske alternative, ki zagovarjajo odmik od EU, a brez solidarnosti in z veliko sovraštva do vseh drugačnih.

Druga možnost lovi ravnotežje med ohranjanjem ideje Evrope, a hkrati ne čaka na velike spremembe na ravni EU. Gradi na nacionalnih uporih in nepokorščini zoper nepravične ter neučinkovite ukrepe. Kajti vsi smo v vrsti, da se neoliberalne ukrepe v celoti uveljavi tudi pri nas.

Zato mora biti upor grajen v množini; na vsebinskih, idejnih temeljih, ne na formalnih, normativnih delitvah. Vsi delavci, tudi nemški, smo močno na udaru. Evro je pomembno orodje, a ni ključni dejavnik teh procesov. Priboriti si moramo nazaj skupne javne storitve, skupna javna dobra, med njimi tudi denar…

… denar?Denar spada mednje. Ne more biti privatno orodje, ampak mora biti javna dobrina za oblikovanje družbenega in gospodarskega razvoja. Bančni sistem s centralnimi bankami na čelu mora delovati v okviru skupnih okoljskih in družbenih ciljev. Zato ni pomembno, v kateri državi ste, ali imate evro ali ne. Državne meje so umeten konstrukt in v različnih okoliščinah pomenijo različne stvari. Ste na Balkanu ali v EU; država evra ali država v krizi; periferna država ali močno povezani z jedrnimi državami? Zavezništva prihodnosti ne morejo biti med narodi, ampak med akterji. Med delavci, študenti in upokojenci. Kajti grški upor ne povezuje vseh Grkov in Grkinj, povezuje pa interese večine v Grčiji z interesi 99 odstotkov Špank, Slovencev, Nemk in Francozov.

V vseh državah imamo močne, vladajoče sloje, ki so zelo zadovoljni, da lahko uporabijo evropske načrte proti lastnim delavcem, intelektualcem, učiteljem… Zavezništvo mora biti prioriteta in med glavnimi programskimi cilji.

Neoliberalni radikalizem želi določiti na eni strani temeljne družbene odnose, na drugi pa, kako je organizirano gospodarstvo. Nekatera vprašanja so globalna: bomo ubranili univerzalne pravice do šolanja in zdravstvene oskrbe za vse, denarja, ki mora služiti družbenim ciljem, gospodarstva, ki mora biti podrejeno okoljskim in družbenim učinkom, ki jih pušča za sabo? V EU so pred nami tudi vprašanja o demokratičnosti postopkov in o pravici do samoodločbe za vse ljudi – ta zajema dejanski ljudski nadzor nad odločitvami ter pravico do svobodnega zavezništva, skozi katerega se lahko oblikujeta resnični upor in alternativa globalnemu udaru neoliberalne tekmovalnosti.

Prej sva govorili o gospodarski rasti kot merilu konca krize. Koliko je kriza spremenila razmerja moči, ki vplivajo na to, kdo bo imel koristi od rasti?Obstaja ideologija, da lahko vsak posameznik poskuša po svojih najboljših močeh biti briljanten in priplezati čim višje po družbeni lestvici. Imamo posamične zgodbe o uspehu, ki jih propagandisti vselej postavljajo za zgled. A pogoji za plezanje po družbeni lestvici so danes v neprimerno večji meri odvisni od tega, v kakšno družino smo se rodili, ali so naši starši zaposleni, ali nam lahko omogočijo izobraževanje in primerno zdravstveno oskrbo, kot pa od naših sposobnosti. Pogoji so hudo neenaki.

Ob tem današnja zelo majava rast, kjer in če obstaja, večinoma temelji na spremenjenem razmerju trgovinske menjave, kajti industrijski kolaps, strmoglavljenje plač in krčenje domače potrošnje so sovplivali na zmanjšanje uvoza in morda skromno krepitev rasti v izvozu. Dolgovi in finančna odvisnost ob bančni krizi, ki v gospodarstvo ne pripusti potrebnega kapitala, skupaj z zahtevo po proračunskem varčevanju pomenijo nižanje življenjskega standarda za veliko večino. Če že, se viša davke, kot je DDV, kar najbolj prizadene prav najrevnejše. Hkrati se še vedno oglašajo zahteve po znižanju davkov na kapital in dobičke, saj naj bi le tako lahko pridobili tuja neposredna vlaganja. To je še vedno dominantna logika, ki je popolnoma nesmiselna. A za majhno skupino ljudi ima jasne koristi, in ti postajajo vse bogatejši.

Maja bodo volitve v evropski parlament. V Grčiji je profesorica, ki je leta 2009 kandidirala na listi socialnih demokratov, razlagala, da se je treba navaditi na globalizirani trg, da smo živeli preko svojih zmožnosti, da danes protestira razvajeni srednji razred. Kako odgovoriti na to?Reakcije ljudi so pragmatične. Toda če ne bomo prenehali s širjenjem dogme konkurenčnosti, slej ko prej pridemo do sistemskih ovir in omejitev. Ljudje bomo razdeljeni ob dilemi zapornikov, prisiljeni v odločanje med slabimi možnostmi. Edina rešitev je, da podremo zapor.

Konkretno: zapor je logika TINA-politik, da je varčevanje in večanje fleksibilnosti ter konkurenčnosti delavcev neizogibno, ker obstaja globalizem. Ta zapor je utvara. Lahko se odločimo za sodelovanje. Lahko poenotimo boj, za kar pa potrebujemo gradnjo novih alternativnih rešitev in sistemov. Oblikovati moramo sodelovanja, ki razbijajo konkurenčnost in tekmovalnost. Medsindikalna in politična zavezništva so pomembnejša kot kdajkoli prej. Hkrati potrebujemo ideološki protinapad v brk socialdemokratskim in sistemskim argumentom, ki sprejemajo tekmovalnost kot naravno danost, konkurenčnost pa kot neizogibno. Tekmovalnost je konstrukt, politična izbira majhnega števila posameznikov z veliko močjo sprejemanja odločitev. Ljudi izolira, omeji njihove možnosti in jih postavi drugega proti drugemu. Če nam ponujajo le barbarske izbire in racionalnost sistema ponuja le krivične možnosti, prek katerih iz 21. stoletja skačemo v 19. stoletje, moramo zavrniti ta sistem.

Vidite kje zametke tega?V Grčiji to zagotovo razume Syriza. Argument je preprost: dosedanji ukrepi z varčevanjem na čelu so nepravični in neučinkoviti. Prioriteta morajo biti javne storitve, javne službe ter zmanjševanje brezposelnosti z odpiranjem kakovostnih delovnih mest.

A vse to nasprotuje sedanjim sporazumom in sistemu. Ekonomski ukrepi, ki jih vlada uvaja in vzdržuje, so neučinkoviti! Podpreti moramo Grke in Grkinje, ki se temu upirajo. Kajti skupaj živimo v evropski uniji bank, državnih elit in lobijev. Potrebujemo pa unijo delavk in delavcev različnih narodnosti, ki zavračajo, da bi tekmovali drug proti drugemu, ki ne verjamejo, da je drugi prelen ali da si ne zasluži enake socialne zaščite.

Je to naivno in utopično? Nič bolj kot sedanji načrt EU, da se evropske družbe preoblikuje v »svobodne ekonomske cone«, ki le še tekmujejo druga proti drugi. Ta utopija je reakcionarna in nazadnjaška, v spregi s ksenofobno in nacionalistično opozicijo sedanjim politikam. Moja izbira je progresivna utopija s konkretnimi cilji in vrednotami.

Konkretnimi?Se spomnite kampanje za javno zdravstvo v Španiji in bele plime? Kampanja poteka že drugo leto, v desetih državah. Španski odpor je preprečil privatizacijo šestih španskih bolnišnic in se širi. Se spomnite lokalnih kampanj proti privatizaciji vode v Italiji in Grčiji? Ljudje so razumeli in jasno povedali, da javno-zasebna partnerstva prinašajo manj učinkovito oskrbo in dražijo dobavo osnovne življenjske dobrine. V vzhodni Evropi vidimo upor proti privatizaciji tovarn, ki jo je zaznamovala korupcija. Ljudje verjamejo, da imajo »slab kapitalizem« in da se jim je zgodila »kriminalna privatizacija«. Ni res. To je kapitalizem. Privatizacija, kot se je zgodila, je točno to, kar zahteva kapitalistični sistem. Ni šlo za napake in nepravilnosti, ampak za jasen odsev drobovja sistema, v katerem živimo. Korupcija ne živi le na vzhodu in na periferijah. Gre za vsesplošen pojav, vgrajen v kapitalizem, vezan na finančno ogrodje sistema.

Boj za povrnitev dostojanstva delavcem in zagotovitev dostojnih pogojev dela v proizvodnji pomeni tudi novo kritiko sedanjih odnosov produkcije. Kritično je treba oceniti vlogo bank. Potrebujemo javni bančni sistem in ni treba, da ponovimo napake preteklosti. Podružbljenje bank in pluralistični javni nadzor nad delom vseh javnih institucij pomenita, da se nismo več pripravljeni zanašati na sedanje državne strukture, da bodo rešile krizo za nas. One so nas vendar v veliki meri pripeljale vanjo. Potrebujemo nove, alternativne, samoorganizirane oblike gibanj in delovanj delavcev, sindikatov, lokalnih skupnosti…

Kot bi rekel Antonio Gramsci, potrebujemo protihegemonsko ideologijo, ki bo ljudem jasno povedala, da niso ničesar krivi, niti se ne motijo, ko zahtevajo spoštovanje svojih pravic, dostojanstvo in določeno socialno zaščito.

A pogosto slišimo, da države preprosto nimajo denarja, niti ga ne morejo dobiti na finančnih trgih. Grčiji nekateri ekonomisti predlagajo oblikovanje notranje valute kot edino možnost izhoda iz krize. Kako realen je argument, da države nimajo denarja?Ni. Države imajo vsa orodja, da pridobijo potrebna sredstva. Če nič drugega, lahko dvignejo davke, in pri tem mislim na davke na kapital in dobičke, ne na krivične davke, ki prizadenejo najšibkejše. Nova, vzporedna valuta je mogoča, a tudi brez nje imamo možnosti. Prerazporeditev denarja na družbene, ne pa na finančne in bančne prioritete ter reforma obdavčitve bi zadostovali za zagotovitev več delovnih mest in socialnih varoval. Res pa je, da bi bilo vse to učinkoviteje, če se izvede na evropski ravni.

V ekonomiji govoriti, da ni izbir in alternativ, je podobno neumno, kot če sedite z nekom pred televizijo in vam ta govori, da ni druge možnosti, kot da gledate program, ki ga on izbere. V demokratični družbi se moramo skupaj odločiti, za kaj naj se denar, ki ga država pobere prek davkov in iz drugih virov, porabi. Bo šel v celoti za reševanje bank ali bomo zagotovili univerzalno kakovostno oskrbo najmlajših in starostnikov? Seveda gre tu za stalen konflikt. A vsak od nas mora imeti možnost, da sovpliva na določitev teh prioritet. To niso, ne morejo niti ne smejo biti odločitve kluba privilegiranih.

Ampak kaj pa francoski primer poskusa visoke obdavčitve milijonarjev in beg kapitala?V Franciji imamo socialdemokratski model vladanja, ki je postal de facto socialno-liberalni model. François Hollande uvaja ukrepe, ki si jih želi desnica. Po volitvah je pozabil na vse bolj socialne obljube, ki smo jih slišali med kampanjo.

A vendar ostaja dejstvo, da politična volja temelji na družbeni moči, ki odraža družbena gibanja in pritisk. Problem je, da smo v Evropi videli množične proteste in poskuse boja, pozitivnih rezultatov pa je bilo zelo malo. To je demoralizirajoče in zato je skrajna desnica vse glasnejša.

Le družbeni upor in boj ne bosta dovolj. Slej ko prej naletimo na zid političnih ukrepov in sistemskih politik. Ko mislimo politične alternative, moramo graditi strukture, ki bodo prisiljene v nenehen stik z gibanji, upori in ljudmi in bodo pod njihovim nadzorom. Drugače bomo po volitvah zelo hitro spet soočeni z dominantnimi razmerji moči in »realističnimi« političnimi ukrepi, kar bo na koncu pomenilo, da bodo snedli besedo in spremenili smer.

Zdi se, da imajo različne države v EU različen manevrski prostor, koliko slediti diktatu iz Bruslja. Kaj je odločujoči dejavnik suverenosti notranjih politik članic EU?Pomembna sta družbeni pritisk in podpora. Če imajo politiki na oblasti občutek, da imajo iskreno podporo volilcev, ne bodo sprejemali neumnih odločitev. Problem je, da danes v Evropi težko najdemo politike, ki ne bi manipulirali.

Drži, da današnji vladajoči sloji različno vidijo razvoj njihove države znotraj neoliberalnega sistema. Ponekod se krepi in spodbuja inovativnost, poskuša upočasniti pavperizacijo delavstva ter nekoliko omejiti bančni in finančni sektor. Nacionalni upor v tem pogledu seže najdlje.

Poglejte, lahko pristanemo na tržno tekmovanje pri čevljih ali stolih, a konkurenčnost ne deluje, ko govorimo o zagotavljanju javnih storitev in dobrin. Te temeljijo na drugih načelih in zasledujejo druge cilje. Prav tako ni res, da je za Evropo najpomembnejši konkurent Kitajska. Največ trgovanja se konec koncev zgodi znotraj Evrope, med članicami. Tudi večinski del neposrednih tujih investicij pride iz drugih evropskih držav.

Res je le, da tisti, ki jih zanimajo le čim višji dobički, opletajo z nesmiselnimi primerjavami kitajskih in evropskih plač delavcev. A logika, ki temelji na dobičkih, ni naravna danost. Lahko jo omejimo in ustavimo. To je politična odločitev z ekonomskimi posledicami. Lahko omejimo dobičke in okrepimo notranjo trgovino ter izmenjavo, lokalno in regijsko proizvodnjo, ki navsezadnje tudi bolje odražata lokalne in regijske potrebe. To zmanjša absolutistično naravo tržnih kriterijev in konkurenčnosti ter vzpostavlja drugačna, na sodelovanju utemeljena merila.

Prej ste v kontekstu privatizacije omenili korupcijo. Ta, se zdi, da ni le odraz kapitalizma, ampak ob dolgovih tudi orodje, kako množice držati nemočne in sokrive znotraj neoliberalizma. Hkrati se nekateri bojijo, da odpira vrata avtoritarnim voditeljem. Kakšno vlogo igra govor o korupciji?Korupcijo se lahko kot argument uporablja na zelo sumljive in nejasne načine. Pomembno je razumeti, da korupcija ni eksces, izjema ali napaka znotraj kapitalizma. Je ključni del sistema, ki v koruptivne prakse vpleta državo, podjetja, trg in banke. Nujna je torej transparentna analiza vseh teh odnosov, saj država ni ločena od sistema investiranja ali bančništva, lobijev. Vse je prepleteno. Ne gre torej za zgodbe korumpiranih posameznikov, ampak za sistemsko lastnost, da ni ločnice med logiko dobičkonosnosti in korupcijo. Kapitalistična logika zahteva, da se iz denarja z investicijami ustvari dobiček. Pod kakršnimikoli pogoji že, bolj ko so dobičkonosni, tem bolje. Ker se ceni čim večji in čim hitrejši dobiček in je nadzor sistemsko luknjičav, kapitalistična logika soustvarja sistem korupcije, ki vpliva na vse vpletene. Ustvarja se občutek, da so vsi korumpirani. A tu velja biti natančen in videti izjeme, drugače smo spet znotraj totalitarne TINA-ideje.

Obstajajo mnogi, ki so iskreni in pošteni, obstaja način produkcije, ki se lahko zaščiti pred koruptivnimi praksami. Oblikuje se lahko sistem volitev in političnega organiziranja, ki težje zapade pod korupcijo. Spet smo pred nujnostjo izgradnje alternativnega sistema, ki presega le boj proti kolateralni škodi, ki jo vseskozi ustvarja sedanji sistem.

Rešitev za sedanji trenutek je javna demokratična razgrnitev dela vseh državnih institucij in porabe javnega denarja. Sodelujejo naj različne strokovnjakinje, akademiki, sindikalisti, delavke, uporabniki bank… Poglejmo, ali lahko imamo družbeni nadzor nad vsemi (pro)računi. Kako in za kaj se porablja denar? Kaj so alternativne možnosti? Kakšne bi bile fiskalne posledice? Podobno se lahko naredi za vse zadolžene velike tovarne. Naj sodelujejo delavci, sindikati, porabniki in skupnost, v kateri tovarna deluje. Enako naj velja za banke. Banke morajo spet postati javne institucije z družbenim poslanstvom. Vse to je naše in mora biti stvar našega nadzora, soodločanja.

Izkušnje obstajajo znotraj gibanja za odpis dolgov državam tretjega sveta. Od njih se lahko učimo, z njimi delimo ideje in možnosti. Tako že imamo evropski del gibanja za odpis nelegitimnega dolga in prepoved oderuških obresti, ki temeljijo na špekulacijah in tendenci, da se revnejši in srednji sloj zadolžita skozi sistemsko družbeno obubožanje. Robinov Hoodov ni. Pluralistični demokratični nadzor strank in izvoljenih teles ter javnih institucij je nujen. Preprosto je treba vedno znova iznajti resnično demokracijo. Demokracija se ne more ustaviti na vhodu v tovarno, niti ne more biti skrčena le na glas na volitvah. Gre za transformativen proces, ki se nikoli ne konča.

V Grčiji in Franciji so v nekaterih tovarnah delavci prevzeli nadzor in postavili na noge novo, drugačno proizvodnjo. Vi ste preučevali tudi jugoslovansko izkušnjo. Včasih se zazdi, da je preteklost prej cokla za prihodnost kakor vir dragocenih izkušenj in napak. Kako vidite jugoslovansko izkušnjo v današnjih okoliščinah?Veste, človeška bitja smo vselej soočena s procesi poskušanja in delanja napak. To je normalno. Ni čiste, brezkonfliktne družbe. Vsako razmišljanje o družbi, v kateri ne bo napetosti, je iluzorno. Pomembno pa je opozoriti, da nihče ne govori o oživitvi preteklosti. Govorimo o oblikovanju nečesa novega, pri čemer črpamo tudi iz preteklih idej, napak in izkušenj. Če bi v preteklosti vse delovalo prav, ne bi moglo biti uničeno, ne glede na to, da je šlo v Jugoslaviji za kombinacijo notranjih in zunanjih dejavnikov. Nihče ne išče opravičila za vse, kar je bilo, toda Jugoslavija ni bila le zatiralski sistem ali Goli otok. Ni šlo le za represivnost enovladja. Šlo je za bogastvo izkušenj, ki so danes pomembne.

Resnični demokratični nadzor ljudi in delavcev v samoupravljanju je bil zelo omejevan z vrha ali iz centra, če želite. To je bil problem. Kljub temu sem napisala knjigo Disintegration of Yugoslavia: Lessons for Europe. Kajti vsak projekt, v katerem želite zgraditi večnacionalno skupnost, ki naj spoštuje samoodločbo ljudi in enakopravnost, je postavljen pred podobne izzive. Odnose podrejenosti ali izkoriščanja, vse oblike zatiranja je treba aktivno razkrivati in odpravljati. Priznati je treba razkorak med ideali in realnostjo ter demokratično iskati možnosti izboljšav in poprave napak. Odgovorov ne bomo našli kar na lepem v žepu ali na koncu jezika. A konkretni predlogi jugoslovanske levice v šestdesetih letih so danes lahko dragocen vir razmisleka. Danes vidimo, da se moramo izogibati tako delavskemu upravljanju, ki ga vase posrka država, kot tistemu, ki se podreja trgu. V procese odločanja je treba vključiti vse, ki se jih neka odločitev dotika. Vseh ne zanimajo vsa vprašanja. Za to niti ni potrebe, niti ni to zares smiselno. Misliti velja o razvejanem horizontalnem sistemu mrež, ki se delijo in povezujejo glede na področja in vsebine ter organizacijsko raven – nacionalno, lokalno, občinsko…

Vsaka zveza mora ohraniti transparentnost in demokratičnost. Prek solidarnosti in redistribucije je treba manjšati neenakosti, tako v regijskem razvoju kot ekonomske, a to je treba tudi jasno osmisliti. Vse to so vprašanja, ki vam niso tuja in so danes ključnega pomena za Evropo. Sebičnost, ki jo uvaja trg in ki razjeda solidarnost, je mogoče preseči z jasnim nadzorom in gradnjo zaupanja ter z razumevanjem prednosti in koristi, ki jih enakopravna skupnost prinaša. Veliko se lahko naučimo iz jugoslovanske izkušnje. Iz njenih neuspehov in prednosti. Vprašanja o skupnih javnih dobrih, kaj vse spada mednje in kdo ima pravico o njih odločati, so vprašanja prihodnosti.

POTI IZ KRIZE: O NUJNI SKUPNI VSEBINI       [Franček Drenovec, 27.3.2014]

»V Beltincih je bil 1948. jazz bend. Si misliš?! Danes pa narodnjaki igrajo na Prešercu sredi Ljubljane! Noro, a?« (Vlado Kreslin)

Kako neki, da je bil takrat v Beltincih jazz bend? Ali potem v Trbovljah Laibach – medtem ko so danes narodnjaki obvladali že Ljubljano? Kot da bi bili tisti časi ustvarjalni, današnji – v demokraciji in svobodi – pa spet primitivni in zatohli! In od kod v času grobe komunistične represije odlični kazalniki modernosti in liberalnosti socialnih praks in institucij, kakršnih danes ni več, ali materialnega napredka, kakršnega ni bilo pri nas ne prej ne kasneje?

Zgornje vprašanje je treba očitno obrniti: od kod nam naši idiotski klišeji, ki sestavljajo sedanjo slovensko »popularno« zgodovino in ki nam prav preprečujejo, da bi zgodovino razumeli? V čigavem interesu je postal ta bedni nadomestek zgodovine »popularen«? S kakšnimi cilji – in posledicami? No, vsaj slednje že poznamo.

Modernost in ustvarjalnost

V Sloveniji je stekel v šestdesetih letih prejšnjega stoletja razvojni val, ki je bil z manjšim zamikom vzporeden z dinamičnim preobražanjem v vsej evropski periferiji izven sovjetske cone. Naš predtranzicijski vzorec je bil »južnoevropski«, ne »vzhodnoevropski« (in saj je še vedno povsem »južnoevropska« tudi sedanja kriza).

Takoj po vojni so se lotili komunisti osrednjih šibkih točk dotedanjega kapitalističnega napredka. Podeseterili so izobraževalne kapacitete družbe in na tej novi kadrovski podlagi s časom zgradili nov, širok industrijski sektor, s katerim smo se končno (tako kot drugje na periferiji) prebili iz spon vseobvladujoče arhaične kmečke ekonomije. S postopnim liberaliziranjem pa smo se (drugače kot v sovjetski coni) na koncu utrdili tudi kot dobro delujoče, na zahod usmerjeno izvozno gospodarstvo, vklopljeno v moderno socialno (keynesijansko) državo.

V tem velikem razvojnem projektu se je sestava aktivnosti prebivalstva obrnila na glavo; produktivni, ekonomski, socialni in miselni napredki so bili velikanski. Sproščale so se energije in ustvarjalnost, rasla sta samozavest in ponos. V Sloveniji je bila v teh desetletjih v resnici opravljena še ena velika »meščanska revolucija«, še en energičen poseg naprednih, modernizirajočih elit proti vsemu staremu, arhaičnemu, primitivnemu, provincialnemu.

To ni hvalnica. Procesi niso bili idilični. Niso mogli biti – v izhodiščno potapljajoči se periferni družbi, obremenjeni z visoko stopnjo ekonomske, socialne in politične dezintegracije. Komunisti so povzročili tudi veliko škode. Zatirali so preostanke starih elit tja do »kapitalistov« v drobnem sektorju. V začetku so izropali večinsko prebivalstvo, kmete, da so postavili na noge bistveno produktivnejšo industrijo. Stare elite, ugnezdene v starem gospodarstvu, takšnega obrata ne bi zmogle. Tega ne zmore nobena strategija, utemeljena zgolj na trgu in na optimiziranju obstoječega. Preboj iz statične, v zaostalosti zamočvirjene družbe mora vedno vključevati tudi protitržno in protiekonomsko nasilje. Mora! In seveda zamenjavo elit.

Poti razkroja

Nazaj v sedanjost: pred desetletji zagnano preobražanje evropske periferije je še nedokončano. Ostajajo veliki zaostanki v produktivni učinkovitosti in še večji zaostanki v trdnosti javnih institucij (»države«), ki so glavni vzrok sedanje regionalne krize.

Modernizacijski projekti druge polovice 20. stoletja so bili projekti velikega forsiranja družbenih procesov, ki so jih vodile ozke vrhnje elite. V Sloveniji sta stara poganjajoča elita in njen projekt zamrla s prehodom »starega režima« v tranzicijo. Zelo na grobo lahko razločimo pet vzporednih poti tega prehoda.

(1.)  Stari razvojni val je temeljil na državnem poganjanju izvoznega gospodarstva. V tranziciji so te politike razpadle. Alternativno dinamiko je zagotovil razmah tehnološko plitkih storitvenih panog in gradbeništva, usmerjenih na domači trg (ki so ustvarile praktično vso rast zaposlovanja v tranziciji). Poznejše zadolževanje, ki je šlo skoraj v celoti v te panoge, jih je napihnilo že čez vse meje (seveda brez povečanja tej zadolžitvi primerne produktivne učinkovitosti). Zdaj, ko je ta retrogradni vzorec rasti nepovratno mimo, šele vidimo, kako je medtem že opešala dinamičnost izvoznega sektorja. Imamo povsem deformirano produktivno strukturo, ki ni več sposobna »lovljenja« in »dohitevanja«. Če smo prej stalno in zanesljivo presegali povprečne evropske stopnje rasti, zdaj za njimi sistematično zaostajamo.

(2.)  Stare ekonomske elite so vznikale iz kompleksnih razmerij med državo in menedžmenti, predvsem v izvoznem gospodarstvu. Različne kombinacije takšnih navez so poganjale vse tedanje razvojne zgodbe v Evropi, vzhodni Aziji in drugje (kot tudi že vse prejšnje). S prodorom neoliberalizma se je filozofija spremenila: država je postala nepomembna, veljajo samo še interesi kapitala. V slovenski tranziciji je nastajal zasebni kapital večinoma v »domačem« sektorju, po čudnih bližnjicah in s čudnimi ljudmi. Ko je prehajala ekonomska moč z nekdanjih direktorjev na nove lastnike, je prehajala iz tehnološko intenzivnega izvoznega gospodarstva v ta mizerno vodeni, miniaturni, od dvomilijonskega trga odvisni in razvojno impotentni sektor. Razmerja med podjetniki in politiki pa so se skrčila v najbolj primitivno provincialno pajdaštvo.

(3.)  V tranziciji so se delovna mesta preselila množično v tradicionalne storitve in še bolj množično v drobni sektor, v delovna in socialna okolja z bistveno manj vgrajene varnosti, kolektivnosti in integracije. Iz teh okolij ne vidiš širše skupnosti, družbe in države. Težko razumeš, da je »ekonomija« še kaj drugega kot tvoja družinska in vaška ekonomija. Težko vidiš, da mora biti nekje tudi neko zahtevno upravljanje javnih zadev. Politiko razumeš kot bolj ali manj nepomemben cirkus; in greš na volitve kot bi šel na izbor najboljšega klovna.

Ideološki razkroj

(4.)  Ko se je v zadnjih desetletjih 20. stoletja izčrpal fordovski vzorec gospodarske rasti razvitega zahoda, so se (najprej v ZDA) preusmerili od dotedanjega centralno nadzorovanega širokega ekonomskega napredka k uveljavljanju rentništva in parazitizma velikega monopolnega kapitala, s težiščem na financah. Doseganje tega cilja so podprli z agresivnim prostotržnim režimom za podreditev preostalega gospodarstva in družbe (s posebno težo na dobičkih in kontroli, ki jih daje vsiljevanje kredita, doma in mednarodno, po standardni, že večtisočletni recepturi vseh propadajočih ekonomskih ureditev).

Prenos nove neoliberalne ideologije v družbe s še nedokončanim fordovskim razvojem je verjetno glavno skupno ozadje sedanje krize evropske periferije. Državno razvojno poganjanje je zamrlo, v ospredje je prišel nebrzdan razmah financ in drugih monopolov. In če ne prej, se je vsaj zdaj v krizi pokazalo, da je bil v periferijo izvožen zgolj posebni kolonialni neoliberalizem, samo njegova plast podložnih, podrejenih plačnikov rente, brez rentnikov.

V slovenski tranziciji so nastopile s takim eksplicitnim kolonialnim programom že od samega začetka stranke »pomladi«. V drugem desetletju je stekel v njihovi režiji dobro organiziran preboj »mladih ekonomistov«, ki so s svojo prostotržno mantro že krepko determinirali naš lastni »južnoevropski« razkroj pred krizo. Danes obvladujejo že vso strankarsko sceno.

Ne spreglejmo: Slovenija je šla v tranzicijo z normalnim, delujočim, mednarodno integriranim gospodarstvom, brez značilnega »vzhodnoevropskega« kolapsa. Normalnost zahteva normalne ekonomiste, ne ceneno povzpetniško recitiranje ideoloških floskul. V vsesplošnem tranzicijskem razkroju pa je raslo (z denarjem in karierami podprto) povpraševanje po prav teh floskulah; nekdanjo znanost in profesionalnost je nadomestila interesno pogojena ideologija.

(5.)  Kakor koli ocenjujemo našo nekdanjo oblast, pa je ta s časom – z vračanjem komunistov v zavezništvo s staro slovensko liberalno tradicijo ter s poseganjem po tedanjih svetovnih vzorcih ekonomskega in socialnega moderniziranja – le zagotovila Sloveniji delujočo in odgovorno politično elito. Očitno! V tranziciji je to staro nedemokratično elito pobralo. Nadomestiti bi jo morala nova demokratična. Pa je ni. V »mladi demokraciji« je pobralo vsakršno elito.

Slovenija je še »v razvoju«, naše plače dosegajo šele polovico tistih čez mejo. Slovenske elite morajo svojo družbo poganjati in spreminjati, sicer niso elite. Naj so mehanizmi političnega vzpenjanja nedemokratični ali demokratični, v zaostajajoči družbi morajo zagotoviti nacionalno vodenje, ki gre nenehno čez meje obstoječega! Naša začetniška demokracija pa je zgolj posrkala v politiko najglasneje kričeče produkte vsega siceršnjega provincialnega razkrajanja – ki so zdaj življenjsko odvisni od tega, da Slovenija taka zanikrna predpotopna provinca tudi ostane. In se bodo za to borili. Krog zaostalosti je sklenjen.

Zanikrnost in zatohlost

Če povzamemo: v tranziciji je korak za korakom razpadalo vse doslej doseženo slovensko moderno, napredno, neprovincialno. S časom se je na pogorišču starega »sistema« poganjanja in moderniziranja sestavil nov celovit, zaokrožen »sistem« obnovljene slovenske predpotopne, predmoderne zatohlosti.

V tranziciji smo izgubili svoje elite: ekonomske, intelektualne, politične. In z njimi državo. Izgubili smo nacionalno vodenje. Brez tega si pa v sodobnem svetu mrtev. Za vsak primer še opozorilo na pogosto optično prevaro: to, kar imamo, pač ni država. Je samo po neoliberalnih napotkih izpraznjen javni prostor, ki so ga zavzeli zasebni interesi, v brezvladju pač pretežno navaden kriminal. To je prav nasprotje države.

Še en kliše je, ki ga je treba razbiti, ker je v sami srži zamegljevanja sedanje tranzicijske destrukcije: kliše, da je bil potop vgrajen že v sam začetek tranzicije (ki še ni bil pod nadzorom »mladih« ekonomistov in druge današnje navlake). Za ogorčene ljudi je ta enostavna resnica zagotovo privlačna – čeprav je v popolnem nasprotju z dejstvi in podatki.

Spet in spet bom opominjal na to, da je bila v prvem obdobju tranzicije slovenska gospodarska rast med najvišjimi v Evropi; da jo je poganjal pretežno domači kapital; na ravni praktično polne zaposlenosti; v okolju delujoče socialne države; brez primanjkljajev in zadolževanja; in zato z najboljšimi ocenami mednarodnih institucij. To kakovost je še nosila inercija starega razvojnega projekta, starih državnih in strokovnih aparatov in še neokuženega gospodarstva. Denarja takrat ni bilo, veljale so celo stroge omejitve zunanjega zadolževanja. Ampak saj v kapitalizmu ne gre za denar, za »imeti«; gre za »narediti«, za znati narediti. Kapital, ki je zlahka pridobljen, bo tudi zlahka zapravljen. Tudi kapital, tako kot vse drugo, moraš najprej znati narediti. V začetku je bilo to še jasno.

Degradacija produktivnih, ekonomskih, socialnih, miselnih in političnih struktur je bila postopna. Končni sprožilec potopa je bil obrat v vseobsežno privatiziranje. Ko je pritekel pred slabim desetletjem v deželo denar, so ga znale nove »elite« – v zdaj že povsem novem »sistemu« in v procesih, ki so jih zdaj podpirale že prav vse institucije sistema – samo še pokrasti in zapraviti.

Korupcija in prostitucija

Kakšna bosta v takem »sistemu« rast in razvoj? Bodimo realni. Živimo v zatohlem retro svetu, v nazadovanju, ne v napredovanju. Novi »sistem« ni imel nikakršnih možnosti.

Po letu 2008 (po obdobju največjega investiranja v zadnjih treh desetletjih!) je upadla slovenska sposobnost ustvarjanja BDP za več kot desetino. Spet smo tam, kjer smo bili pred slabimi desetimi leti – kot da bi bili že ves ta čas v stagnaciji, s tem da je to raven produktivne učinkovitosti zdaj obremenil še velikanski zunanji dolg. Ko govorimo o vzrokih krize, ne govorimo o kraji, temveč o elementarni destruktivnosti celotne razvejene strukture nove, v »sistem« zapakirane provincialne zanikrnosti.

Kolaps produktivne baze je spremljal kolaps pripadajočih ekonomskih elit. Propadel je skoraj ves novi zasebni kapital izven drobnega sektorja. Preživel je v glavnem samo državni kapital v infrastrukturnih in drugih panogah, ki vlečejo naravno in prostorsko rento, ter tisti v tržnem, predvsem izvoznem sektorju, namenjen podpori teh pomembnih mest domače podjetniške kakovosti. Zdaj bodo zato (samo zato), da se prikupijo tujcem, uničili tudi ta kapital.

Zamajala se je politična nadstavba. V petih letih krize so se zamenjale štiri vlade. Na ulicah je izbruhnila vstaja, padli sta prvi dve politični zvezdi. Ankete kažejo popoln izpad podpore etablirani strankarski nomenklaturi. V politiki so bila to leta beganja in tavanja, vse bolj tudi strahu, brez predstave o tem, kako naprej. Dokler se ni končno našla rešitev. Akcija je stekla nekako v začetku leta 2012 in teče odtlej neprekinjeno (kljub vmesni zamenjavi vlade).

Ko se je bilo treba na neki točki le spoprijeti s krizo, so predali vodenje države tujcem. Niso padli v najbolj grobi bruseljski »varčevalni« program, ker so sprejeli podoben program za izognitev programu. Pomembne javne institucije predajajo v direktno upravljanje tujcem. Državno premoženje bodo prodali tujcem. Glede rasti in razvoja govorijo skoraj samo še o tujih naložbah. Domači kapital so uničili, zdaj gredo – voditelji Slovenije, slovenski osamosvojitelji – pod skrbništvo tujega. Korupcija je prešla v prostitucijo.

Pred kratkim sem prebral, da bodo predali večino preostalega slovenskega državnega kapitala v prosto upravljanje tuji zasebni finančni firmi. Utemeljitev je, da so tako storili v Romuniji (in res dvomim, da še kje drugje). V svojem prvem velikem nastopu so pošiljali »mladi« ekonomisti vladne delegacije v Estonijo, zdaj smo že v Romuniji. Se spomnite, kako smo včasih, še vse do pred desetimi leti, hodili po zglede v Skandinavijo? Kako povsem so degenerirale naše »vizije« – v tem našem majhnem geografskem žepku med dvema najbogatejšima evropskim regijama!

Ni mogoče spregledati, s kakšnim navdušenjem se v vseh krogih establišmenta spet združujejo in konsolidirajo. Kako so videti srečni, ko so Slovenijo končno le uspeli narediti do dna zanikrno in primitivno – končno takšno, na kakršno se edino spoznajo in v kakršni lahko edino preživijo; končno državo po svoji meri.

Kolonija

Svoj obrat pojasnjujejo s tem, da je »očitno, da sami ne znamo«. To je neumnost. Nekoč smo znali to, kar zdaj oni uničujejo in prodajajo, celo sami ustvariti. Še vedno znamo večinoma sami ustvarjati svoj še vedno nemajhen izvoz. In podobno na mnogih drugih področjih. Je pa res, da tega znanja ni v primitivnih, skorumpiranih kadrovskih kuhinjah sedanjih političnih strank – ki so edine, ki imajo pravico nastopa. Nismo kar po naravi kolonija. Nekateri so, mi drugi pa nismo.

Ljudje, ki so naše provincialno pogrezanje prav povzročili, nam zdaj pripovedujejo o slovenski zaplankanosti, ki jo bodo presegli z mednarodnim integriranjem. Menda je jasno, da nekega takega »mednarodnega« bitja v današnjem svetu ni. Obstajajo samo ameriški Wall Street, londonski City, Nemčija in Avstrija. Za te štiri skupine interesov je zdaj v Sloveniji poskrbljeno. Kaj pa za naše? Je predvidena kakšna graditev naših lastnih sposobnosti za naše lastno nastopanje v tem svetu, skladno z našimi interesi? Seveda ni; saj je predvideno prav nasprotno.

Hlapci pod tujim gospodarjem še niso »mednarodni«. Prehod v kolonialno podreditev pa le daje politikom novo, na videz delujočo opcijo odklopa od svoje nezadovoljne domače baze. To ni demokratična opcija. Provincialna zanikrnost se je v slovenski zgodovini že enkrat prevesila v kvizlinštvo in v fašizem. V vzorčnih deželah neoliberalnega kompradorstva, pred desetletji v Latinski Ameriki, so prišli prej ali slej na cesto tanki. V Sloveniji dosegamo novo zgodovinsko dno, ki postaja bolj in bolj primerljivo s tistim iz leta 1941.

Mimogrede še to. Gnili in stagnantni nedemokratični režimi bodo vedno gojili videze modernosti. Vladne in druge službe nekdanjih latinskoameriških banana republik so vodili doktorji znanosti z najboljših ameriških univerz. Jelcinovo Rusijo je spravila leta 1998 v bankrot ekipa tedaj najslavnejših ameriških ekonomistov (ki so jo leta 1991 »pomladniki« pripeljali tudi v Slovenijo, takrat še neuspešno). Prebijanje iz statične, negibne, zaostale družbe pač ni »tehnični« in še najmanj ekonomski problem. Če smo se doslej le kaj naučili, smo se to, da ne sme biti tak projekt nikoli prepuščen ekonomistom (kaj šele – bognedaj – finančnikom).

»Prebijanje«

Pred večino držav evropske periferije je dolgotrajno mrcvarjenje v ekonomskem, socialnem in političnem gnitju. V tem času se jim dogaja (z obilno tujo pomočjo) zgolj utrjevanje in konsolidiranje njihovega novega statusa zavoženih, mednarodno nekonkurenčnih in politično razsutih družb. Ta perspektiva bo presekana, šele ko stečejo – kar v nekem trenutku pač bodo – procesi nujnega velikega, globinskega prevračanja in spreminjanja.

V Sloveniji smo spet v trdem prijemu provincialne negibnosti, tako kot nekoč pred tričetrt stoletja v tedanji evropski kataklizmi. In spet se propadli stari establišment rešuje v kvizlinštvu. Glavni procesi tega novega zgodovinskega kolapsa so še pred nami. Dogajalo se bo marsikaj, naraščala bosta konfliktnost in represija. To je v tem trenutku edino, kar se da reči z gotovostjo.

V takih stanjih ni hitrih rešitev. Rešitve so samo v velikem spreminjanju, s cilji in rezultati šele v desetletnem horizontu. Prenehati moramo razmišljati samo o (nikoli uspešnem) reševanju sprotnih tegob in se preusmeriti predvsem k tem končnim ciljem in namenom.

Povrniti bo treba dinamičnost, gibanje, spreminjanje. Za to bo treba obnoviti družbeno, nacionalno poganjanje – kakršno ne daje nikoli zgolj podpora tržni ekonomiji. Poganjanje mora biti vedno lasten, avtonomen projekt države oziroma politike.

V tranziciji je bil stari slovenski razvojni val iz druge polovice 20. stoletja prekinjen, družba se je sesedla v svojo pradavno provincialno zanikrnost. Stari projekt bo treba obnoviti, zdaj pač na tej višji ravni zahtevnosti: v demokraciji in v tržni, pretežno zasebniški ekonomiji. V Sloveniji, z našo predzgodovino, je bil to že vseskozi edini logični cilj tranzicije (pa se je vse zasukalo drugače).

Prihajajoča leta bodo v znamenju sestavljanja novih elit: ekonomskih, političnih, intelektualnih elit. Počasi bodo morale zapolnjevati praznino, nastalo v tranzicijskem kolapsu in – končno – nadomestiti tiste prejšnje izpred dvajsetih let. Prostor je prazen in čaka, da ga zapolnimo. Vredno se je angažirati, tudi izpostaviti.

V opozorilo naj nam bo vsaj ena, čeprav nepopolna primerjava, tista z letom 1941, ko se je velik del slovenske politike (in cerkve) združil z okupacijskimi vojskami v načrtnem, sistematičnem izbrisu slovenskega ljudstva. Takrat je bila vojna in so bila razmerja prignana do roba, primerjava je pretirana. »Princip« je pa isti. Treba se bo angažirati, tudi izpostaviti. Gre, končno – tako kot takrat –, za najbolj temeljne stvari človeškega dostojanstva in ponosa. In gre – spet – za sámo preživetje. Izbiri sta se zarisali z vso ostrino. Ni več sive cone.

Izražanje večine

Tranzicijski potop je bil absoluten samo v politiki. »Mlada demokracija« je proizvedla zgolj naše prastare klerikalce in liberalce, naš prastari provincialni oportunizem brez državniške pristojnosti in odgovornosti. Kot da bi nekdo zavrtel film nazaj. Ko so s časom zamrli še zadnji ostanki nekdanjega državniškega poguma tistih, ki so zdaj samo še liberalci, so oboji v svojem neizbežnem končnem razkroju odkrili »enotnost«. In iščejo zanjo še enotnost ljudstva, v običajni maniri vseh nedemokratičnih ideologij in režimov. Tej enotnosti se je treba upreti.

Dejstvo je, da smo si v »ljudstvu« spet hudo narazen. Čisto nič nismo enotni. Meje med zadovoljstvom in nezadovoljstvom s provincialno primitivnostjo so seveda drugje, kot so bile pred tričetrt stoletja. Stare izstopajoče ljubljanske elite 20. stoletja (ki so jo v vojni obdali z žico!) ni več, procesi so šli zdaj že v vso geografsko širino in z njimi naše razlike. A so tu. Moramo jih sprejeti in moramo jih izkazati: mi smo mi, vi ste vi! Naj se ve. Nismo isti.

O stanju med »ljudstvom« imamo včasih čudne predstave. Zavajajo nas arhaični, patriarhalni vzorci zelo posebnih ciljnih publik komercialnega medijskega prostora, ter prav takšni vzorci izbranih publik tranzicijskih politikov. Medtem kažejo raziskave, npr. Slovensko javno mnenje, povsem drugačne, normalne evropske vzorce. Življenje v kapitalizmu je postalo za veliko večino ljudi zelo resna in trezna stvar. V naši popolnoma neurbani Sloveniji, preplavljeni z drobno »vaško ekonomijo«, je ta resnost zagotovo še slabo artikulirana, nekako »v iskanju«, a nas je takih le večina – čeprav nas ni nikjer videti. Vidijo se samo oni drugi, čeprav so manjšina.

Na to večino se je treba opreti: na aktiviranje demokracije. Že dvakrat v zadnjem tragičnem desetletju (v dveh »zimah slovenskega nezadovoljstva«, po Ciprasu) je izbruhnil spontan ljudski upor proti najbolj izpostavljeni osebi našega novodobnega pogrezanja v predmoderni primitivizem. Množica – večina – je pokazala, da želi nekaj drugega; in da – večina – išče, kaj, konkretno, drugega. Če hočeš voditi, se ne moreš samo prilepiti na ta neartikulirani upor in mu dodati, kot svoje, le par gesel. Resnim ljudem, ki so v resnem »iskanju«, je treba ponuditi resen, razdelan, v jeziku vsakdanjega življenja razumljiv in oprijemljiv načrt pozitivne alternative.

Izražanje naprednosti

Izvirni greh tranzicije je bil razkroj vsega javnega, skupnega, družbenega. Javna sfera in država sta postali samo še en poseben trg, samo še en prostor za uveljavljanje zasebnih interesov (ki so na koncu predali javne posle kar tujcem). V tem ni nič abstraktnega, manj pomembnega, sekundarnega; je popolnoma konkretno; in bistveno.

Ukinili so »pravno državo« in začeli razstavljati še »socialno državo«. Sisteme za utrjevanje občutenja skupnosti in pripadnosti, ki vzdržujejo družbeno normalnost v vseh (normalnih) majhnih evropskih državah, je začela nadomeščati vizija socialno raztreščenih banana republik svetovne kolonialne periferije. In tretje: že zelo dolgo je, odkar so zamrle tiste državne politike, ki usposabljajo družbe za sodelovanje v svetovnem ekonomskem, natančneje tehnološkem napredku. Te so primarne; v zaostalem in revnem okolju tudi ne bo pravne in socialne države.

Finska, recimo, se razlikuje od, recimo, Romunije, po kakovosti teh treh vrst javnih politik in ne po svobodi trga (ki je zagotovo večja v slednji). V družbah, kakršna je Slovenija, vzniknejo zasebne motivacije in aktivnosti v veliki meri same od sebe. Ozko grlo je vedno sposobnost nadzora, usmerjanja in poganjanja. Obnavljanje navedenih treh družbenih podsistemov bo morala biti osrednja vsebina prihodnjega obnovljenega moderniziranja Slovenije in prva – konkretna, praktična, operativna – naloga prihodnjih vlad.

Mogoče manjka neko pojasnilo. Državne »razvojne politike« niso nikoli nadomestilo za delo, znanje in podjetnost vse velike množice ljudi v družbi. Cilj razvojnih politik je vedno predvsem ustvarjanje pogojev, da bodo ambicije in energije ljudi vodile v želene rezultate; in kot prvo, skrb za maksimalen razvoj ustvarjalnih in produktivnih kapacitet in potencialov ljudi. O tem razmišljamo (in ne o kakšnih genialnih potezah kakšnih genijev na oblasti).

Žarišče

Glavno vprašanje je, seveda, kako sploh sprožiti kakršno koli spreminjanje – v tem, navznoter povsem prepletenem in zaščitenem »sistemu zaostalosti«. Ga je sploh mogoče preseči brez revolucije? Kje so njegove šibke točke, tiste, v katerih je najbolj ranljiv? Pa da so hkrati tudi odločilne, z nabojem, da poženejo še nadaljnje spreminjanje? Kje je mogoče zgrabiti že po prvem manjšem preboju v politiko, kar »subverzivno«: skoraj neopazno, a z velikim učinkom?

Potop v provincialno zatohlost je bil povezan z opuščanjem aktivnega mednarodnega umeščanja. Ta temeljna vizija nekdanje elite, ki je, vgrajena v vsaj nosilne točke ekonomske dinamike, poganjala naš stari razvojni val, je degenerirala v »mladi demokraciji« – okrepljeni z »mlado« prostotržno norijo – v veliko preusmeritev k domači porabi, navznoter, v svojo miniaturno deželico, dokler se nismo v njej (napihnjeni s tujim kreditom) zadušili.

Končne posledice vidimo v sedanjem grozečem usihanju slovenske »konkurenčnosti«, zaradi katerega že znižujejo plače in ubijajo javne storitve. A samo posledice. V njihovem ozadju je usihanje veliko širšega družbenega podsistema, ki mora dajati gospodarstvu (če se omejimo samo nanj) za konkuriranje potrebne kapacitete znanja in ustvarjalnosti.

Recimo takole. Del najbolj neposrednih »makro« determinant podjetniške učinkovitosti je v domeni »pravne države«. Drugi del je pa v tem širokem podjetniškem zaledju, v zaporednih koncentričnih krogih v izobraževanju in raziskovanju; v spodbujanju in usmerjanju mladih; v kanalih prehajanja iz šol v gospodarstvo; v prvem krogu v naravoslovnih vedah, pa vse do nič manj pomembnih krogov v družboslovju; in obrnjenih predvsem v prihodnost, ne v sedanjost, za nujno prihodnje nadomeščanje starega z novim.

Družbeno dinamičnost, gibanje in spreminjanje – na koncu tudi industrijsko in izvozno – daje šele ta sklop državnih ustanov in politik, usmerjenih v nasilno prebijanje siceršnjega, zgolj »ekonomskega« toka stvari. Ne zanemarjamo drugih mest poganjanja, a je ta sklop le osrednji, nujno osrednje žarišče. Ta razvojna bližnjica je že dolgo nesporni prvi recept za preobražanje zaostalih družb. In za ustvarjanje novih elit: da bodo, kot smo rekli, čez deset let vodile naša podjetja, šole in bolnice in državo. (Kar tudi pojasnjuje, zakaj so sedanje »varčevalne« politike naravnane najbolj prav v onesposabljanje tega sklopa.)

V svojem starem razvojnem valu smo v Sloveniji dosegli ravni srednjeindustrijske družbene strukture. V tranziciji se je gibanje v tem »dolgem ciklu« zaustavilo in se že celo obrnilo navzdol. Nov pozitiven obrat lahko zdaj požene samo projekt prehoda v zrelo industrijsko družbo z naraščajočimi postindustrijskimi vsebinami. Odveč je pripomniti, da se to ne bo zgodilo znotraj produktivnih, ekonomskih, socialnih in miselnih okvirov, kakršne daje še vedno prevladujoči srednješolski izobrazbeni standard. V tej sferi je osrednja kritična točka strukturnega prebijanja.

»Dolgi rok«

Še enkrat: kako prebiti »sistem zaostalosti«? Družbenih preobrazb ni, če ne sodeluje kapital, vsaj del kapitala, recimo tisti »naprednejši«. A ne prezrimo koristi, ki jih daje zaostalo okolje tudi dobrim, visokotehnološkim podjetjem. Za njih sedanja skromna ponudba inženirjev idr. povsem zadošča, hkrati pa je zato, ker so njeni skoraj edini uporabniki, vsaj pol cenejša od tiste v razviti soseščini. Zakaj bi podprli politike, ki bi povečale potrebe po inženirjih (in vseh drugih delavcih) še v drugih delih gospodarstva in dvignile njihovo ceno? Kaj bodo svetovali vladi? Ali ni dobrim podjetnikom najbolje, če so redki in izstopajoči?

Večini industrijskih panog nudijo zaostala okolja velike prednosti. Privlačijo tuje neposredne naložbe. Menda je jasno, da je v isti igri tudi domači kapital. Tuji politiki bodo interes svojih podjetnikov (za to, da je Slovenija zaostala in da taka tudi ostane) aktivno podprli. Domači politiki pa istega interesa svojih lastnih podjetnikov ne smejo! No, tu ne govorimo o politikih, govorimo o naših najboljših podjetnikih. Ali so vsaj ti sposobni širšega razmisleka, namreč tega, da je scenarij nasilnega vzdrževanja zaostalosti tudi za njih – na malo daljši rok, ko se bo začelo zato že resno lomiti – zelo, zelo slab? Moramo upati, da so tudi taki.

Kar največja svinjarija bi bila vsekakor obnovitev »razvojne« filozofije državnega investiranja, tistega, ki je bilo med glavnimi povzročitelji slovenske krize. Seveda je na potezi država, ampak s čim? Če bi takrat, ko je bilo denarja v izobilju, namenili samo desetino tistega, ki je bil zapravljen za navadno vlivanje asfalta in betona, ustanovam in politikam, ki zares povečujejo produktivne in ustvarjalne sposobnosti ljudi, bi zdaj naš BDP že lepo rasel in s časom še bolj (in bi svoje dolgove brez težav odplačevali). Ampak na tem področju ni korupcije in kraje in velikega bogatenja. To je področje, ki je povsem zunaj horizontov novodobnih slovenskih »elit«.

Slovenski kazalniki socialne mobilnosti prek izobraževanja – prek znanja – so že na samem dnu evropskih lestvic. Osebni ekonomski in socialni napredek dajejo, poleg skorumpiranega biznisa v politično obvladovanem sektorju, v veliki večini še vedno le delo, marljivost in garanje ter na njih oprto podjetništvo. V današnji Sloveniji so potenciali nadaljnjega razvoja v taki »produkcijski funkciji« že praktično nični. Ljudje razmišljajo zase in za svoje otroke že dolgo prav skozi optiko preseganja te omejitve (očitno neuspešno, ko pa dela država prav nasprotno). Ta »ljudski« pogled je izrazito dolgoročen, celo več kot desetleten, pa je večini popolnoma normalen! Resni ljudje bodo vedno podprli resne politične pobude – ko jih bodo nekoč od nekoga dobili.

Kapitalizem

Upoštevajmo, da smo v Sloveniji še globoko v »industrijskem načinu proizvodnje«, v kapitalizmu. Poti doseganja kapitalistične zrelosti v zdaj zaostajajočih evropskih družbah bodo seveda (kot je to vedno) drugačne od poti, po katerih so šle vodilne družbe; v Sredozemlju, na primer, zagotovo ne bo uspelo tako podivjano vsiljevanje zgolj materialnega obilja. A dejstvo je, da so ravni slovenskih plač in javnih storitev takšne, da je na dnevnem redu še vedno materialna rast, z vsem, kar jo pogojuje. Še vedno morajo temeljno produktivno in ekonomsko dinamiko zagotavljati – pod nadzorom dobro delujoče države – individualne motivacije in aktivnosti, pod pritiskom medsebojnega tekmovanja, vključno z individualnim podjetništvom.

Če v Sloveniji ta zadeva – »trg« – ne deluje, je to predvsem zato, ker ne deluje njen določujoči drugi pol, »država«. Ne more pa država v Sloveniji trga kar nadomestiti.

Drži, da imamo v zgodovini kapitalizma izrazito pozitivne sekvence s prav ekstremno vlogo države, a samo v kontekstu forsiranega prebijanja blokad kapitalističnega razvoja. Tudi vsi »realni komunizmi« 20. stoletja so reševali primarno problem materialne rasti in razvoja. In v tem kontekstu vidimo nekdanjo izstopajočo slovensko uspešnost: zato, ker je bil uvodni ekstremni nastop komunistične države pozneje tudi zrahljan; ter v obeh obdobjih s posebnostmi, ki so bile naravnane k osvajanju tedaj vodilnih fordovskih struktur kapitalizma. (Na koncu koncev je bilo kardeljevsko samoupravljanje le posebna forma vcepljanja liberalizma v enostrankarski sistem in podjetništva v sistem državne lastnine.)

Po drugi strani pa prav rentniški, roparski neoliberalizem nikakor ni več – po nobeni definiciji, po nobeni teoriji – kapitalizem. Glavni vzrok kolapsa evropske periferije je bila prav ta nasilna predčasna ukinitev kapitalizma (v nasprotju z zdaj verjetno že kar končno krizo kapitalizma v razvitem centru, ki je neoliberalizem tudi ustvarila). Malo poenostavljam, ampak samo malo.

Nujna skupna vsebina

Današnje evropske »leve« vizije nastajajo v družbah, ki so že pred desetletji dosegle vrh kapitalističnega materialnega obilja in v katerih se zdaj že kopiči občutenje potrebe po alternativah. V Sloveniji pa je bil zadnji veliki preskok narejen šele pred nedavnim, in je segel šele do pol poti. Refleksije ljudi so še obremenjene z zadovoljstvom s tem preteklim napredkom. Kolikor pa se s časom le odpirajo pogledi naprej, ostajajo v izraziti večini znotraj horizonta vsega še nedoseženega kapitalističnega: še nedosežene materialne blaginje in še nerealiziranega polnega, »poštenega« dohodka od svojega dela, znanja in podjetnosti.

Če hočeš ponujati ljudem politične rešitve za slovenski potop prek vzvodov demokracije, moraš znati politično artikulirati to večinsko željo in potrebo. Seveda ima politična akcija tudi svoje bolj splošne ali kar populistične plasti, svoja gesla pravne ali socialne države, morda liberalizma in morda socializma. Ampak zraven bodo morale biti tudi te povsem praktične vsebine! Te stvari so fundamentalne, veljavne za vsak ideološki okvir. (Tudi za socialističnega; tudi izvirni kardeljevski sistem je bil usmerjen predvsem v poganjanje elementarnega kapitalističnega napredka. Veljavne bodo tudi če bo, recimo, spet revolucija, in tedaj še toliko bolj.)

Vsi vemo, da rešitev ne bo dal sedanji politični establišment, oziroma da so pogojene prav z njegovim odstranjevanjem. Zgolj delanje nekakšnih novih »strank« pa je tako plehko. Sestaviti bo treba (kot je to vedno) široko »gibanje« političnih aktivistov, ljudi iz gospodarstva, iz prava in z univerz, sindikatov, marketinga, piscev člankov, pesnikov in pisateljev in pop zvezd. Stranke so lahko samo vrh ledene gore. Za vso potrebno širino in globino pa bo moral nastop vseh posameznih skupin vključevati – kot nekakšen skupni razpoznavni znak – tudi skupno vsebino neke take realistične, razumljive in oprijemljive »praktične« paradigme. Ker, oprostite, to niso vaje v narcisizmu in v teoretski veščini; začenja se igra za usodo Slovenije.

(Stališča avtorja so njegova osebna stališča.)