The Greek Stand-By Arrangement

For tomorrow’s column I went back to the original, May 2010 stand-by arrangement for Greece, to see what the troika was demanding and predicting at the beginning of the austerity push, and how it compares with what actually happened.

First of all, I quite often encounter people who claim that Greece never really did austerity. I guess this is based on national stereotypes, or something, because the numbers are actually awesome. Here’s non-interest spending as projected in the original agreement versus actual spending since 2010. Because the troika kept increasing its demands, Greek spending has ended up far lower – austerity has been far more intense – than anything envisaged at the beginning.

So how can Greece still be in debt trouble? The original agreement assumed a brief, fairly shallow recession followed by recovery – nothing like the reality of depression and deflation. Here’s nominal GDP as predicted versus actual outcome. Naturally, the collapse of GDP reduced revenue and raised the debt/GDP ratio.

Oh, and unemployment was supposed to peak a bit under 15 percent, not hit 28.

How did they get it so wrong? In the spring of 2010 both the ECB and the European Commission bought fully into expansionary austerity; slashing spending wasn’t going to hurt the Greek economy, because the confidence fairy would come to the rescue. The IMF never went all the way there, but it used an unrealistically low multiplier, which it arrived at by looking at historical examples of austerity while ignoring the difference in monetary conditions.

The thing is, we now have essentially the same people who so totally misjudged the impacts of austerity lecturing the Greeks on the need to be realistic.

Much too responsible

Paul Krugman

The United States and Europe have a lot in common. Both are multicultural and democratic; both are immensely wealthy; both possess currencies with global reach. Both, unfortunately, experienced giant housing and credit bubbles between 2000 and 2007, and suffered painful slumps when the bubbles burst.

Since then, however, policy on the two sides of the Atlantic has diverged. In one great economy, officials have shown a stern commitment to fiscal and monetary virtue, making strenuous efforts to balance budgets while remaining vigilant against inflation. In the other, not so much.

And the difference in attitudes is the main reason the two economies are now on such different paths. Spendthrift, loose-money America is experiencing a solid recovery — a reality reflected in President Obama’s feisty State of the Union address. Meanwhile, virtuous Europe is sinking ever deeper into deflationary quicksand; everyone hopes that the new monetary measures announced Thursday will break the downward spiral, but nobody I know really expects them to be enough.

On the U.S. economy: No, it’s not morning in America, let alone the kind of prosperity we managed during the Clinton years. Recovery could and should have come much faster, and family incomes remain well below their pre-crisis level. Although you’d never know it from the public discussion, there’s overwhelming agreement among economists that the Obama stimulus of 2009-10 helped limit the damage from the financial crisis, but it was too small and faded away far too fast. Still, when you compare the performance of the American economy over the past two years with all those Republican predictions of doom, you can see why Mr. Obama is strutting a bit.

Europe, on the other hand — or more precisely the eurozone, the 18 countries sharing a common currency — did almost everything wrong. On the fiscal side, Europe never did much stimulus, and quickly turned to austerity — spending cuts and, to a lesser extent, tax increases — despite high unemployment. On the monetary side, officials fought the imaginary menace of inflation, and took years to acknowledge that the real threat is deflation.

Why did they get it so wrong?

To some extent, the turn toward austerity reflected institutional weakness: In the United States, federal programs like Social Security, Medicare and food stamps helped support states like Florida with especially severe housing busts, whereas European nations in similar straits, like Spain, were on their own. But European austerity also reflected willful misdiagnosis of the situation. In Europe as in America, the excesses that led to crisis overwhelmingly involved private rather than public debt, with Greece very much an outlier. But officials in Berlin and Brussels chose to ignore the evidence in favor of a narrative that placed all the blame on budget deficits, and simultaneously rejected the evidence suggesting — correctly — that trying to slash deficits in a depressed economy would deepen the depression.

Continue reading the main storyContinue reading the main storyContinue reading the main story
Meanwhile, Europe’s central bankers decided to worry about inflation in 2011 and raise interest rates. Even at the time it was obvious that this was foolish — yes, there had been an uptick in headline inflation, but measures of underlying inflation were too low, not too high.

Monetary policy got much better after Mario Draghi became president of the European Central Bank in late 2011. Indeed, Mr. Draghi’s heroic efforts to provide liquidity to nations facing speculative attack almost surely saved the euro from collapse. But it’s not at all clear that he has the tools to fight off the broader deflationary forces set in motion by years of wrongheaded policy. Furthermore, he has to function with one hand tied behind his back, because Germany remains adamantly opposed to anything that might make life easier for debtor nations.
The terrible thing is that Europe’s economy was wrecked in the name of responsibility. True, there have been times when being tough meant reducing deficits and resisting the temptation to print money. In a depressed economy, however, a balanced-budget fetish and a hard-money obsession are deeply irresponsible. Not only do they hurt the economy in the short run, they can — and in Europe, have — inflict long-run harm, damaging the economy’s potential and driving it into a deflationary trap that’s very hard to escape.

Nor was this an innocent mistake. The thing that strikes me about Europe’s archons of austerity, its doyens of deflation, is their self-indulgence. They felt comfortable, emotionally and politically, demanding sacrifice (from other people) at a time when the world needed more spending. They were all too eager to ignore the evidence that they were wrong.

And Europe will be paying the price for their self-indulgence for years, perhaps decades, to come.

Kaj pa Švicarji?

Ah, Switzerland, famed for cuckoo clocks and sound money. Other nations may experiment with radical economic policies, but with the Swiss you don’t get surprises.

Until you do. On Thursday the Swiss National Bank, the equivalent of the Federal Reserve, shocked the financial world with a double whammy, simultaneously abandoning its policy of pegging the Swiss franc to the euro and cutting the interest rate it pays on bank reserves to minus, that’s right, minus 0.75 percent. Market turmoil ensued.

And you should feel a shiver of fear, even if you don’t have any direct financial stake in the value of the franc. For Switzerland’s monetary travails illustrate in miniature just how hard it is to fight the deflationary vortex now dragging down much of the world economy.

Continue reading the main story
RELATED IN OPINION

Regime Change in SwitzerlandJAN. 16, 2015
What you need to understand is that all the usual rules of economic policy changed when financial crisis struck in 2008; we entered a looking-glass world, and we still haven’t emerged. In many cases, economic virtues became vices: Willingness to save became a drag on investment, fiscal probity a route to stagnation. And in the case of the Swiss, having a reputation for safe banks and sound money became a major liability.

Here’s how it worked: When Greece entered its debt crisis at the end of 2009, and other European nations found themselves under severe stress, money seeking a safe haven began pouring into Switzerland. This in turn sent the Swiss franc soaring, with devastating effects on the competitiveness of Swiss manufacturing, and threatened to push Switzerland — which already had very low inflation and very low interest rates — into Japanese-style deflation.

So Swiss monetary officials went all out in an effort to weaken their currency. You might think that making your currency worth less is easy — can’t you just print more bills? — but in the post-crisis world it’s not easy at all. Just printing money and stuffing it into the banks does nothing; it just sits there. The Swiss tried a more direct approach, selling francs and buying euros on the foreign exchange market, in the process acquiring a huge hoard of euros. But even that wasn’t doing the trick.

Then, in 2011, the Swiss National Bank tried a psychological tactic. “The current massive overvaluation of the Swiss franc,” it declared, “poses an acute threat to the Swiss economy and carries the risk of a deflationary development.” And it therefore announced that it would set a minimum value for the euro — 1.2 Swiss francs — and that to enforce this minimum it was “prepared to buy foreign currency in unlimited quantities.” What the bank clearly hoped was that by drawing this line in the sand it would limit the number of euros it actually had to buy.

And for three years it worked. But on Thursday the Swiss suddenly gave up. We don’t know exactly why; nobody I know believes the official explanation, that it’s a response to a weakening euro. But it seems likely that a fresh wave of safe-haven money was making the effort to keep the franc down too expensive.

If you ask me, the Swiss just made a big mistake. But frankly — francly? — the fate of Switzerland isn’t the important issue. What’s important, instead, is the demonstration of just how hard it is to fight the deflationary forces that are now afflicting much of the world — not just Europe and Japan, but quite possibly China too. And while America has had a pretty good run the past few quarters, it would be foolish to assume that we’re immune.

What this says is that you really, really shouldn’t let yourself get too close to deflation — you might fall in, and then it’s extremely hard to get out. This is one reason that slashing government spending in a depressed economy is such a bad idea: It’s not just the immediate cost in lost jobs, but the increased risk of getting caught in a deflationary trap.

It’s also a reason to be very cautious about raising interest rates when you have low inflation, even if you don’t think deflation is imminent. Right now serious people — the same serious people who decided, wrongly, that 2010 was the year we should pivot from jobs to deficits — seem to be arriving at a consensus that the Fed should start hiking very soon. But why? There’s no sign of accelerating inflation in the actual data, and market indicators of expected inflation are plunging, suggesting that investors see deflationary risk even if the Fed doesn’t.

And I share that market concern. If the U.S. recovery weakens, either through contagion from troubles abroad or because our own fundamentals aren’t as strong as we think, tightening monetary policy could all too easily prove to be an act of utter folly.

So let’s learn from the Swiss. They’ve been careful; they’ve maintained sound money for generations. And now they’re paying the price.

IZJAVA DSP PROTI RAZPRODAJI

Društvo slovenskih pisateljev poziva Vlado in Državni zbor Republike Slovenije, da prekličeta lani sprejeti sklep o prodaji podjetij v državni lasti. Umik države iz podjetij nikakor ne sme pomeniti, da se uspešna podjetja prodajajo tujim državam ali podjetjem, katerih solastnik je druga država, s čimer se prodaja naša suverenost. Dolžnost vlade je, da omogoči takšno upravljanje podjetij, da bodo lahko ustvarjala nova delovna mesta, sofinancirala nove investicije in tako zagotovila ponovno gospodarsko rast, ki je pogoj socialnega miru in stabilnost naše družbe. S tem bo ohranjena gospodarska suverenost Slovenije, ki je pogoj naše državne suverenosti in nacionalne samozavesti. Slovenska kultura, temelj naše samobitnosti, lahko ohranja in gradi svoj pomen in moč, identiteto in neodvisnost le v suvereni državi, ki je ni brez močnega gospodarstva, kot je tudi ni brez slovenskega jezika. To so resnične prioritete, ki jih morata zagotoviti vlada in Državni zbor Republike Slovenije.

Upravni odbor Društva slovenskih pisateljev

Ljubljana, 10. januarja 2015.

Zagovor Anuške Delić
Odkar je postopek zoper mene prestopil prag tega sodišča, me kolegi, taksisti, prijatelji, znanci, neznanci sprašujejo: “Je to resen postopek?” Vsakič znova odgovorim, da imam sicer dobro intuicijo, a v tem primeru – ob iskrenem spoštovanju do navzočih v tej dvorani – res ne vem natančno, kdo vlada in kdo je dvorni norček.

Ovadba, ki me je privedla do današnjega zagovora, je bila neizpodbitno politična. Slovenska obveščevalno-varnostna agencija oziroma njen tedanji direktor Damir Črnčec, ki v prvih vrstah navija za točno določenega predsednika točno določene politične stranke, je po vseh dosedanjih informacijah zlorabila kazenski postopek za točno določeno partikularno, ne javno korist.

Nekdanji direktor Sove je po podatkih iz sodnega spisa v prvih dveh tednih na svoji novi funkciji na vrhu pomembnega državnega organa najprej sprožil interno preiskavo kot posledico mojih člankov v Delu. Menim, da je šlo zgolj in izključno za povračilni ukrep, ker sem si drznila pred državnozborskimi volitvami javno razobesiti umazano perilo pomembne politične stranke.

Moj zagovornik me je na pred obravnavnem naroku vprašal, če želim, da predlaga, naj tožilstvo odstopi od pregona. Za trenutek sem pomislila, nato pa sem dejala: “Naj kar končajo, kar so začeli!” Tožilstvo je imelo – potem ko je tožilka, ki je spisala obtožni predlog zoper mene, šla na bolniško in bila nato suspendirana zaradi nepovezanih kazenskih zadev – dovolj časa za premislek o tem, ali želi z nadaljevanjem pregona igrati statista v tej politični igri in pri zlorabi kazenskopravnih postopkov za partikularne interese. Lahko bi sámo odstopilo od pregona, pa ni.

In če se tožilstvu ni zdelo vredno prekiniti pregona zato, ker gre v tej zadevi za politizacijo državnih organov in institucij, bi lahko odstopilo od pregona zato, ker gre v prvi vrsti za napad na ustavno zagotovljeno svobodo izražanja, na novinarstvo in v splošnem na medije v domnevno demokratični državi. Novinarji v javnosti ne uživajo visokega zaupanja, nemalokrat utemeljeno in z dobrimi razlogi, toda v novinarskem cehu ni malo novinarjev, ki svoje delo opravljajo v skladu z najvišjimi poklicnimi standardi, ki objavljajo za javnost izjemno pomembne zgodbe, razkrivajo kriminal, korupcijo in, nenazadnje, zlorabe državnih institucij za uresničevanje partikularnih interesov.

Smešno je, da sem danes na zatožni klopi jaz, ne pa tisti, ki so zlorabili državne organe, katerih prva naloga je delovanje v interesu skupnosti. Tu ni tistih, ki že najmanj od leta 2010 gledajo stran, čeprav so zelo dobro seznanjeni z delovanjem neonacistične organizacije Blood and Honour. In smešno je, da pred sodnikom ležijo članki o neonacistih, namesto da bi pred njim stali tisti, ki so vedoma dopustili, da se taisti posamezniki infiltrirajo v varnostno najbolj občutljive državne sfere, kot sta policija in vojska. 2

II.

Po poklicu sem univerzitetna diplomirana novinarka. Na študij novinarstva sem se vpisala pri 25. letih, potem ko sem se vrnila v Slovenijo iz New Yorka, kjer sem prebivala slabih pet let. Po terorističnih napadih 11. septembra sem si dala mesec dni za premislek o tem, kaj želim od življenja.

V tednih po tem grozljivem dogodku sem namreč padla pod popoln vpliv poblaznelih ameriških medijev, ki so tako rekoč verbatim prenašali sporočila oblasti. Tisti časi so bili resda težki, a prav tedaj – še bolj pa pozneje, ko je bilo jasno, da je bil boj proti terorizmu oziroma boj za širjenje demokracije in svobode zasnovan na lažeh o obstoju orožja za množično uničevanje – sem spoznala, kako pomembna je zmožnost medijev, da znajo tudi v težkih trenutkih na aktualne zadeve pogledati s kritično distanco. Ne glede na ceno, ki jo bodo za to plačali. Odločila sem se, da se vrnem v Slovenijo in se vpišem na študij novinarstva.

Skoraj deset let po tem, ko sem za Delo napisala prvo poročilo s tiskovne konference, ki je minila v znamenju pošiljanja poslank na pregled mednožja, ugotavljam, da smo še vedno nezrela demokracija.

V tem času sem kot novinarka med drugim razgalila uradnike na oddelku za šolstvo Mestne občine Ljubljana, ki so nato ostali brez službe, obstoj rakotvornega mehko vezanega azbesta na vlakih Slovenskih železnic, o katerem so odgovorni trdili, da ga sploh ni več, objavila sem prvi članek o dogajanju v zvezi s 6. blokom Termoelektrarne Šoštanj, pisala sem o zlorabah v Dravskih elektrarnah Maribor, ki so odnesle tedanjega direktorja, organizirani združbi, ki opravlja črne likvidacije podjetij, ter nenazadnje o brez plačnikih Slovenski tednik in Ekspres, za katera se je izkazalo, da sta bila de facto nelegalna politična kampanja določenih političnih strank. V zvezi z zadnjo tematiko, zanimivo, nikoli ni odgovarjal in ne bo odgovarjal nihče.

Simptom nezrele demokracije niso le novinarji, ki ne delujejo v imenu javnosti, ampak tudi epidemija neodgovornosti za dokazano najmanj sumljiva, če ne že kazniva dejanja. V skladu s ponarodelo krilatico, da vsaka svinjarija še ni kaznivo dejanje, se v Sloveniji pravosodno orožje najraje uperja v tiste, ki svinjarijo razgalijo. In zato sem tu jaz, novinarka, ki sem delovala v skladu s poklicnimi standardi in zakonodajo Republike Slovenije.

Zaradi gonje proti meni sem morala aktivno preiskovanje desnega ekstremizma resda za nekaj časa postaviti na stranski tir, toda zdaj, ko vem, da v Sloveniji obstaja sodnik, ki je tožilstvu preprečil dostop do prometnih podatkov mojega telefona, s čimer bi bili lahko komprimitirani vsi moji viri, lahko svoje delo nemoteno opravljam dalje. Temu sodniku ali sodnici sem dolžna iskreno zahvalo. Ravnal oziroma ravnala je v duhu enega izmed temeljnih načel demokracije – da so mediji svobodni. 3

III.

V časniku Delo in na spletnem portalu delo.si sem 1. in 2. decembra 2011 objavila tri članke, v katerih sem opozorila na sprego desne politike in desnega ekstremizma.

Kratkovidno bi bilo zatiskati si oči pred obstojem ekstremističnih skupin, ki jih družijo protiustavna stališča o prevladi bele rase, zanikanju holokavsta in poveličevanju nacizma. Porast ekstremizma v državah Evropske unije je dejstvo. V Evropskem parlamentu trenutno sedijo evroposlanci Velike Britanije, ki so zagovorniki skrajnih političnih idej. Politični stranki Jobbik na Madžarskem in Zlata zora v Grčiji sta dejanska, ne fantomska fenomena, postajata politični sili doma in v Evropi – z glasovi volivcev.

Če pustimo ob strani člen Kazenskega zakonika, ki prepoveduje javno spodbujanje nestrpnosti, in zavržna neonacistična stališča, je prav v zavestnih glasovih volivcev razlika med transparentnim udejstvovanjem skrajnih političnih sil in v njihovem delovanju iz zasede. Moji članki so dokazali prav to, da pri nas ekstremna desnica deluje iz zasede, da se je zlila s članstvom najmočnejše politične stranke na desnici. Zato je bilo razgaljenje tega dejstva v neizpodbitnem interesu javnosti, volivcev in volivk, državljanov Republike Slovenije. Če tega dejstva ne bi javno obelodanila, bi si zaslužila kazensko ovadbo. Tako pa sem ravnala kot odgovorna članica novinarskega ceha in kot zavedna državljanka Republike Slovenije, katere temelj je ustavno zagotovljena enakopravnost in spoštovanje človekovih pravic.

Poleg političnih povezav se je skozi moje raziskovanje tedaj (delno pa tudi pozneje) potrdilo tudi to, da so člani oziroma simpatizerji slovenskega krila neformalno organizirane neonacistične organizacije Blood and Honour dejavni v Slovenski vojski in policiji. Vojska je tedaj, leta 2011, po morilskem pohodu Norvežana Andersa Breivika, izvedla notranjo preiskavo, a ni odkrila neonacističnih elementov, oziroma, če sem natančna, ni odkrila pripadnikov Slovenske vojske, ki bi kršili kazensko zakonodajo.

Ker neonacistično združevanje v Sloveniji ni prepovedano, temveč je prepovedano “le” javno spodbujanje k nestrpnosti, sovražnosti, poveličevanje nacizma, zanikanje holokavsta in propagiranje prevlade bele rase, OVS ministrstva za obrambo pod vodstvom Črnčca seveda ni našla in ni mogla najti “pripadnikov, ki bi kršili kazensko zakonodajo”. To pa ne pomeni, da neonacističnih privržencev v Slovenski vojski ni.

In četudi je tedanja obrambna ministrica Ljubica Jelušič na svojem blogu vsakršno povezovanje neonacistov s Slovensko vojsko označila za črno propagando in zapisala, da lahko vojaki v prostem času počno, kar želijo, pa je dejstvo, da tovrstno udejstvovanje slovenskim vojakom prepoveduje Kodeks Slovenske vojske. Po delovnopravni zakonodaji pa so vojaki dolžni tudi v prostem času ravnati tako, da ne škodijo ugledu svojega delodajalca. 4

Če prostočasno udejstvovanje vojakov v neonacističnih organizacijah ne škodi ugledu Slovenske vojske, ki je tako kot vsi drugi zavezana Ustavi in pravnemu sistemu Republike Slovenije, potem je treba na zatožno klop posesti tiste, ki teh kršitev v notranji preiskavi niso odkrili. Toliko bolj v luči informacij v sodnem spisu, ki dokazujejo, da je Sova te povezave odkrila in je o njih tudi obvestila OVS.

Enako velja za policijo, v okviru katere sem sicer šele pred meseci odkrila vezni člen med neonacističnimi privrženci in Centrom za varovanje in zaščito v okviru Policije. Kar zadeva vojsko, pa sem že v člankih leta 2011 pa tudi pozneje objavila, da so uredništvu znana imena vojakov, ki so dejavni v ali pa najmanj simpatizirajo z Blood and Honour.

Nenazadnje je bil o tej problematiki ves čas in redno obveščen najožji vrh slovenske države, a je bil dosedanji odziv omejen na ustanovitev parlamentarne preiskovalne komisije o ekstremizmu, ki naj bi v prvem delu ugotovila potrebe po spremembi zakonodaje, v drugem pa naj bi se ukvarjala s političnimi povezavami neonacističnih organizacij. Toda delo komisije sta že v prvem delu zavrli dve politični stranki – tista, ki sem jo v člankih razgalila, in tista, katere obrambna ministrica je govorjenje o obstoju neonacistov v Slovenski vojski označila za črno propagando.

Drugi odziv države je bil začetek pregona zoper mene. 5

IV.

Specializirano državno tožilstvo mi v obtožnem predlogu očita, da sem kontinuirano pridobivala tajne podatke Sove z naklepom, da bi jih objavila v člankih. Trdi, da sem podatke pridobila protipravno. Kolikor razumem 260. člen Kazenskega zakonika, je objava tajnih podatkov brez dovoljenja državnega organa, ki je informacije označil s stopnjo zaupnosti, kaznivo dejanje. Toda kolikor razumem postopek, ki se vodi proti meni, mora tožilstvo najprej dokazati, da sem sploh razpolagala s tajnimi podatki, da sem jih nato objavila.

Ne vem, kako kani tožilstvo to dokazati, a dejstvo je, da sem preiskovalno delo opravila sama – v skladu s povsem navadnimi novinarskimi metodami.

Po morilskem pohodu Andersa Breivika, zlasti pa oktobra, ko je bila v ljubljanskem klubu Inbox zabava ob 10. obletnici Blood and Honour Slovenija, o čemer je poročal Pop TV, se je v medijih pa tudi med novinarji pojavilo veliko zanimivih informacij in namigov. Sklenila sem, da bom šla po sledeh teh namigov. Informacije, ki sem jih pridobila, sem preverjala s pomočjo javno dostopnih podatkov in logičnega sklepanja, pa tudi pri človeških virih – vseh mojih sogovornikov je bilo okrog deset. Vse ključne informacije, na katerih bi zgodba obstala ali padla v vodo, sem poskusila neodvisno preveriti prek javno dostopnih virov informacij in pri neodvisnih človeških virih. Prav tako sem pridobila odzive ključnih akterjev v zgodbi.

Do konkretnih očitkov tožilstva, ki izhajajo iz obtožnega predloga, se bom opredelila pri branju dokazov obrambe, ko bom tudi podrobneje predstavila tisti del mojega preiskovanja, ki temelji na javno dostopnih podatkih. Toda ne danes ne pozneje ne bom odgovarjala na vprašanja, ki se posredno ali neposredno dotikajo mojih človeških virov. Ne bom govorila ne o tistih, ki so bili moji viri, ne o tistih, ki niso bili.

Dogovor o anonimnosti novinarjevega vira je – ob predpostavki, da ima vir utemeljene razloge za strah pred razkritjem njegove ali njene identitete – temelj novinarskega dela. In te tihe pogodbe z mojimi viri ne bom prekršila, ker bi s tem zanikala pomen novinarskih standardov in ogrozila življenja tistih, ki so kljub morebitnim pomislekom z menoj delili svoje védenje o tej zadevi.

Ponavljam, da sem delo opravila v skladu s Kodeksom novinarjev Slovenije in s Kazenskim zakonikom, pri čemer prvo dokazuje tudi to, da po objavi člankov uredništvo Dela po mojih podatkih ni dobilo niti enega zahtevka za objavo popravka ali odgovora. Klical nas je le oče ene izmed deklet, ki je ovekovečena na fotografiji ob obisku gorenjske delegacije Slovenske demokratske mladine v Državnem zboru, ki se ga je udeležil tudi vodja slovenske Blood and Honour, češ da ni bilo prav, da obrazov drugih obiskovalcev nismo prekrili. Gospodu smo se opravičili, opravičilo pa smo objavili tudi v časniku Delo in na portalu delo.si.

Po moji presoji predmetna kazenska zadeva sodišču ne daje vzvoda za to, da bi zahtevalo, naj razkrijem identitete svojih virov. Toda kljub temu želim še enkrat poudariti, da virov ne bom razkrila in da o njih ne bom govorila. Novinarstvo brez virov je hendikepirano početje, ki ne služi nikomur drugemu kot le centrom moči, ki naj bi jih prav mediji nadzirali. Nedavno se je nekdanji minister na enem izmed spletnih portalov na podlagi paranoidne manipulacije, objavljene na drugem portalu, katere namen je bila diskreditacija mene, mojega kolega in vira v nepovezani zadevi, razpisal o tem, da bi morali novinarji razkriti svoje vire. Ni pa zapisal, če se strinja s tem, da bi novinarji razgalili njega, kadar bi kateremu od nas povedal kaj, kar bi ga lahko spravilo v resne težave.

Novinarji, kot že rečeno, v javnosti ne uživamo visokega ugleda, zato je pridobivanje dobro obveščenih virov pogosto težko. A tiste, ki tvegajo, smo dolžni zaščititi. Žvižgače preganjajo povsod po svetu in preganjajo jih tudi v Sloveniji, vendar sem na zatožni klopi jaz, ne žvižgač, in tako je tudi prav. Če je že treba koga preganjati, je treba preganjati prinašalce novic in informacij, vsi drugi dobijo imuniteto, se izogibajo zapornim kaznim, žalijo sodnike, prirejajo bilance, se prek davčnih oaz izogibajo plačevanju davkov, organizirajo javne manifestacije proti slovenskim sodiščem in najedajo že tako šibke temelje slovenske pravne države. Krivi smo kakopak tisti, ki jih poskušamo zaščititi. 7

v.

Očitki tožilstva implicirajo, da sem v času, ko sem preiskovala zadevo, zaradi katere stojim tu pred vami, nabrala kup dokumentov Sove in da brez fantomskega žvižgača člankov sploh ne bi bilo. Še več, trdi, da sem z njimi celo ogrozila obstoj in nadaljnje delo Sove.

To me zelo skrbi. Dejstvo je namreč, da so se informacije o delovanju Blood and Honour, ki sem jih pridobila leta 2011 in vse do danes, potrdile v dokumentih, ki jih je tožilstvo predložilo v kazenski spis. Vse informacije, tudi tiste, ki jih še nisem objavila in novinarsko obdelala. To, da sem kot novinarka s pomočjo klasičnih metod novinarskega dela pridobila iste ali podobne informacije, kot jih je pridobila Sova, me navdaja s svojevrstnim ponosom zaradi dobro opravljenega dela. In s skrbjo za kakovost dela Sove. Če lahko ena navadna novinarka z okrnjenimi preiskovalnimi metodami nabere iste informacije kot obveščevalno-varnostna agencija z vsem svojim aparatom in zmogljivostmi, potem se je treba vprašati, kakšno agencijo imamo. Toliko bolj, če naj bi taista novinarka celo ogrozila obstoj take agencije.

Enkrat za vselej: v času preiskovanja slovenskih neonacistov nisem niti videla niti brala niti v rokah držala niti enega dokumenta Sove. Nikoli. Prav tako nisem bila na nikakršen način opozorjena ali obveščena, da operiram s tajnimi podatki. Več o tem ni mogoče reči, ker bi bilo to tratenje časa za govorjenje o nečem, kar ne obstaja.

Je pa treba v zvezi z očitki tožilstva o mojemu protipravnemu, naklepnemu in sploh protidržavnemu zbiranju tajnih podatkov dodati, da sem se res od srca nasmejala, ko sem v obtožnem predlogu prebrala, da sem po oceni tožilstva oziroma Sove v člankih objavila tudi napačne informacije, s katerimi je prav tako razpolagala Sova. In to naj bi, bojda, tožilstvo zgolj še utrdilo v prepričanju, da sem godna za kazenski pregon. V obtožnem predlogu piše, da sem v članku napačno navedla, da je na 10. obletnici Blood and Honour Slovenija nastopila ruska neonacistična glasbena skupina Kolovrat. In da sem napačno navedla dan neonacistične manifestacije Day of Honour (Dan časti) na Madžarskem.

Draga Sova, drago tožilstvo, na spletu sem našla letaka za oba dogodka. In za to nisem potrebovala fantomskega žvižgača s Sove. To velja tudi za moje preostalo delo na tej zadevi. 8

VI.

Spoštovani gospod sodnik, ta proces je grotesken. Država me preganja zato, ker sem opravila svoje delo profesionalno, odgovorno, skladno z novinarskim kodeksom in zakonodajo. Ampak ni problema, vlogo dvornega norčka sem ponotranjila in bom po svoji vesti sodelovala v tem procesu, ki ga je zmontirala politična stranka. Ne želim komentirati ravnanja sodišča, toda vi, spoštovana tožilka, ste imeli druge in drugačne možnosti.

Danes smo vsi v istem ekonomloncu. Če se bo v njem naposled skuhalo kaj koristnega za to zavoženo državo, naš čas ne bo porabljen zaman. In to sodišče ne bo predmet javnega zgražanja.

Tu smo zato, ker Republika Slovenija vsaj od leta 2010 ni imela poguma, da bi uredila področje protiustavnih organizacij, ki nestrpnost, sovražnost do drugih, neonacistična prepričanja in zaigrano domoljubje razširjajo med vse mlajšimi državljani in državljankami. Sprejmejo jih v organizacijo s simbolno ustreznim imenom Tukaj je Slovenija, nakar jih pripravljajo, urijo in usposabljajo zato, da bodo v slovenskem krilu svetovne organizacije Blood and Honour speča celica neke politične stranke. Ta politična stranka teh posameznikov do danes še ni izvrgla iz svojih vrst, nasprotno, vse bolj so vključeni v njeno delovanje.

A tudi če se neonacisti ne bi prek zadnjih vrat vključili v politično delovanje, je obstoj neformalne neonacistične skupine, ki se zaposluje v Slovenski vojski in policiji, ima torej dostop do notranjih informacij v teh organih, in ki je pripravljena na ulicah nasilno obračunati z drugače mislečimi ali z nasprotniki njihovih političnih idolov, kot se je to zgodilo pred dvema letoma med mirnimi protesti zoper vlado, resnična grožnja nacionalni varnosti Republike Slovenije. Zlasti, če je ta obstoj nenadzorovan in brez vsakršnih zakonskih omejitev. Jaz ta grožnja prav gotovo nisem.

Anuška Delić

Morilca bosta kmalu sponznala strašno zablodo, ki sta jo razglašala, ko sta po umorih kričala, da sta ubila Charlie Hebdo. V resnici sta z umorom članov malega uredništva v življenje prebudila globalnega in milijardnega Charlieja, neuničljivo silo duha svobode. Gre za podobno zablodo, kot je bila tista, ki je navdihnila naše lokalne politične teroriste, da so ukinili Ministrstvo za kulturo. Tudi oni so tako sprožili plaz, ki je na koncu odnesel njih same.

V sredo, 7. januarja, ob 18. uri 

v Štihovi dvorani Cankarjevega doma

NE razprodaja, temveč bolj razumno upravljanje

TELEKOMA NE DAMO!

Na javni tribuni bodo govorci predstavili razloge proti razprodaji državnega premoženja in alternativne predloge o tem, kako izboljšati njegovo upravljanje. Predstavljeni bodo primeri dobre prakse iz tujine, na rešeto pa bomo postavili tudi mite, ki privatizacijo predstavljajo kot edino možnost.

V ospredju bo načrtovana prodaja Telekoma. Napovedana prodaja te družbe je v javnosti dvignila veliko prahu. Polemik je veliko, pravih informacij in konkretnih argumentov pa malo. Telekom ni le uspešno gospodarsko podjetje, temveč vozlišče vseh informacij. Zato je nujno, da se o morebitni prodaji javno razpravlja in poišče najboljšo rešitev.
.
Na javni tribuni bodo v argumentirani razpravi sodelovali uvodni razpravljavci:

dr. Jože Mencinger, avtor peticije proti razprodaji državnega premoženja, ki jo je v manj kot desetih dneh podpisalo več kot 9200 ljudi, bo predstavi vsebinske razloge iz njegove peticije. Če še niste lahko peticijo podpišete na http://www.mladina.si/peticije/ ali na javni tribuni.

Igor Vuksanović, pravnik in svetovalec na ustavnem sodišču, se bo osredotočil zlasti na vprašanja: kje, kako in zakaj so naše »obveze« za prodajo zavezujoče, kdo jih je dal in komu ter kaj lahko sledi, če Telekom umaknemo iz spiska petnajstih podjetij, ki so določena za prodajo.

dr. Bogomir Kovač, ekonomist, bo poskušal osvetliti dilemo, če je bila država doslej slab upravljavec, ali je res treba vse razprodati, ali pa je možno uveljaviti tudi bolj razumno upravljanje?

Po uvodnem delu bo na vrsti javna razprava, na kateri bo imel vsak razpravljavec na voljo 5 minut.

K razpravi so že prijavljeni:

Dušan Semolič, predsednik Zveze svobodnih sindikatov Slovenije
Samo Hribar Milič, predsednik Gospodarske zbornice Slovenije
Andrej Cetinski, Sinteza-KCD, ki bo predstavil primer upravljanja v nemškem podjetju Fraport, ki je jeseni kupilo Aerodrom Ljubljana
Drago Pavšelj, ki bo predstavil in argumentiral razloge proti prodaji Telekoma.

Drugi udeleženci tribune se k razpravi lahko prijavijo pol ure pred začetkom.

Javno tribuno pripravlja skupina Državljani proti razprodaji, ki od Vlade RS zahteva:

1. da takoj zaustavi razprodajo državnih podjetij ter odpove vse dogovore o prodaji Telekoma;
2. da se o prodaji vsakega podjetja odloča posebej in le na osnovi predhodno sprejete strategije razvoja slovenije;
3. da se spremeni način upravljanja državnih podjetij tako, da pri upravljanju enakopravno sodelujejo predstavniki države, zaposlenih, stroke in širšega družbenega interesa (soupravljanje);
4. da takoj začne uvajati spremembe zakonodaje za upravljanje podjetij v državni lasti in pri tem upošteva dobre prakse upravljanja v uspešnih državnih podjetjih, na primer v Nemčiji ali v skandinavskih državah in okrepi družbeni nadzor upravljanja podjetij v državni lasti.
Od Vlade zahtevamo tudi, da – upoštevajoč strokovne argumente in dolgoročni razvojni interes Slovenije ter seveda predvolilne zaobljube – zavrne diktat tujega kapitala in domačih plenilskih združb. Pri tem bomo Vlado podpirali, vendar pa se mora zavedati, da je PRODAJA TELEKOMA tista mejna črta, ki je ne sme prekoračiti!
Vljudno vabljeni vi in vaši prijatelji.

Državljani proti razprodaji so:
Gibanje za dostojno delo in socialno družbo (GDD&SD), Skupina kazenska ovadva (SKO), Protestival, Sinteza, Iskra, Puntarji, Mreža za neposredno demokracijo (MND), 4. skupina ZL, Piratska stranka Slovenije, stranka Solidarnost, stranka TRS.

Tomaž Šalamun
(From Wikipedia, the free encyclopaedia)
Tomaž Šalamun
Born July 4, 1941
Zagreb, Independent State of Croatia
Died December 27, 2014 (aged 73)
Ljubljana, Slovenia
Occupation Poet
Language Slovene
Nationality Slovenian
Alma mater University of Ljubljana
Literary movement Neo-avant-garde
Notable awards Pushcart Prize, Prešeren Fund Award, European Prize for Poetry
Spouse Metka Krašovec

Tomaž Šalamun (July 4, 1941 – December 27, 2014) was a Slovenian poet who was a leading name of postwar neo-avant-garde poetry in Central Europe[1] and internationally acclaimed absurdist.[2] His books of Slovene poetry have been translated into twenty-one languages, with nine of his thirty-nine books of poetry published in English.[3] He had been called a poetic bridge between old European roots and America.[4] Šalamun was a member of the Slovenian Academy of Sciences and Arts. He lived in Ljubljana, Slovenia, and was married to the painter Metka Krašovec.[5]

Contents:
1 Life
2 Work
3 Poetry collections translated in English
4 International reception
4.1 America
4.2 Slovenia
5 Prizes
6 References
7 External links
7.1 Profiles
7.2 Work
7.3 Interviews and review
7.4 2011 Symposium
Life[edit]
As members of Slovene minority in Italy (1920–1947), Šalamun’s mother’s family joined thousands of Slovenes who left their homes because of the forced Italianization and moved from Italy to Yugoslavia, where he was born in 1941 in Zagreb. His father’s family came from Ptuj, where his grandfather had been a mayor.[6] After his family moved to Koper, the local high school teachers of French language and Slovene language made him interested in language. In 1960, he began to study art history and history at University of Ljubljana. His mother was an art historian,[7] his brother Andraž is an artist, while his two sisters are Jelka a biologist and Katarina a literary historian. Šalamun died on 27 December 2014 in Ljubljana.[8][9]

Work[edit]
In 1964, as editor of a literary magazine Perspektive he published his iconoclastic poem “Duma ’64” (Thought ’64), which was one of the reasons why Perspektive was banned and Šalamun was arrested by Titoist regime because one of its hard-liners, Ivan Maček Matija, recognized himself in the (dead) cat from the poem (the Slovene word maček means ‘cat’).[7] He spent five days in jail and came out something of a culture hero, but he refrained from including the poem in his first poetry book, which appeared in 1966 in a samizdat edition, full of absurdist irreverence, playfulness, and wild abandon.[6][10]

Poetry collections translated in English[edit]
Šalamun has had several collections of poetry published in English, including The Selected Poems of Tomaž Šalamun (Ecco Press, 1998); The Shepherd, the Hunter (Pedernal, 1992); The Four Questions of Melancholy (White Pine, 1997); Feast (Harcourt, 2000), Poker (Ugly Duckling Presse), Row! (Arc Publications, 2006), The Book for My Brother (Harcourt), Woods and Chalices (Harcourt, 2008, translated by Brian Henry), There’s the Hand and There’s the Arid Chair (Counterpath, 2009), and On the Tracks of Wild Game (Ugly Duckling Presse, 2012). American poets that influenced him include Frank O’Hara, John Ashbery and Walt Whitman.[1]

International reception[edit]
America[edit]
In July 1970, he was personally invited to exhibit his work at the MOMA.[11] Šalamun spent two years at the University of Iowa, including one year in the International Writing Program from 1971 to 1972, and lived for periods of time in the United States after that.[3] From 2005 to 2007 he taught at the University of Pittsburgh.

Slovenia[edit]
For a time, he served as Cultural Attaché to the Consulate General of Slovenia in New York. Literary critic Miklavž Komelj wrote:[12] “Šalamun’s inventiveness with language has, indeed, never been more dynamic than in his most recent books. But in this dynamism there is also a monotone quality, which the poet makes no attempt to hide. It is as if this ecstasy resulted from spinning endlessly in a circle, like the whirling dervishes—a religious order, incidentally, that was founded by the mystic Rumi, one of Šalamun’s favorite poets….It seems that the intensity of Šalamun’s language lies precisely in the endless insistence of its pulsation.”

Prizes[edit]
Šalamun won a Pushcart Prize, as well as Slovenia’s Prešeren Fund Award and Jenko Prize. Šalamun and his German translator, Fabjan Hafner, were awarded the European Prize for Poetry by the German city of Muenster. In 2004, he was the recipient of Romania’s Ovid Festival Prize.[13]

Svetina o Šalamunu: Bil je gejzir pesniške imaginacije in življenjske energije
Kot resnični planetarni pesnik je pisal o vreli intimi in najbolj bolečih nacionalnih temah, meni Meta Kušar.

Ob slovesu Tomaža Šalamuna je predsednik Društva slovenskih pisateljev Ivo Svetina za STA zapisal, da je bil Šalamun »gejzir pesniške imaginacije in življenjske energije«. Pesnica in esejistka Meta Kušar pa je menila, da je »pogled v vsako njegovo knjigo pogled v pesniško metafizično inteligenco in v neuničljivo semantično jedro«.
Svetina je v svojem spominskem zapisu poudaril, da je bil Šalamun »gejzir pesniške imaginacije in življenjske energije« vse od leta 1966, ko je v samozaložbi izdal svoj prvo pesniško zbirko Poker, pa do pred 14 dnevi, ko je izšla njegova zadnja zbirka z naslovom Dojenčki, in dodal: »Le kdo drug kot Šalamun bi pesniško zbirko naslovil Dojenčki!«
Šalamun je, tako Svetina, na tisoče, na desettisočev verzov napisal v skoraj pol stoletja in postavil slovensko poezijo na svetovni zemljevid. Dodal je, da se je s Pokrom zgodil absolutni prelom v tedanji slovenski poeziji in odmik od tradicionalnega razumevanja lirskega pesništva.
»Ko je konec 60. let minulega stoletja odhajal v ZDA, smo ga spraševali, kaj bo tam počel. ‘Pisal bom pesmi,’ nam je suvereno odgovoril in odšel ter začel pisati svoje prve ameriške pesmi, čeprav v slovenskem jeziku, saj je ugotovil, da bo le tako lahko stal in obstal na vrhu Parnasa, kajti če bi se odločil za angleščino, bi bil kar nenadoma eden od 20.000 obetavnih mladih ameriških pesnikov. Začeli so ga prevajati v angleščino, nemščino, francoščino, italijanščino, španščino in še v mnoge druge svetovne jezike. Bil je in ostaja najbolj prevajani slovenski pesnik,« je spomnil Svetina.
»Poezija je zato, ker človek ni bog, in to je, kar človek najtežje prenese,« je Svetina povzel enega od Šalamunovih znamenitih verzov in pojasnil: »Tako rekoč ugotovitev, ki ji ni mogoče ugovarjati, predvsem zato, ker jo je napisal Šalamun. Neizmerna moč iznajdevanja novih in novih besednih in stavčnih zvez, na tisoče prispodob in metafor pričajo, da je v Šalamunu živela, gorela tista ‘božja iskra’, ki je predpogoj, da človek preseže svojo povprečnost, da se zavihti ne le na rame velikanov, ki so živeli in ustvarjali pred njim, ampak na svoja lastna ramena in tako doseže tisto redko in hkrati tudi nevarno stanje, ki mu lahko rečemo tudi čezčloveško.«
»Tudi za Šalamuna velja, da je vse svoje življenje pisal eno samo pesem, zato je lahko napisal več kot 40 pesniških knjig. Živel je le od besede in v njih. Vse je spreminjal v poezijo; svoje intimno življenje kot tok svetovne zgodovine. Zato je bil in bo ostal eden največjih slovenskih in svetovnih pesnikov. Človek, ki je svojo človeško mero presegel s tem, da se je žrtvoval za Poezijo,« je sklenil Svetina.
Pesnica, esejistka in publicistka Meta Kušar je svoj zapis, posvečen Šalamunu, naslovila Svetli princ ne odhaja v temi, počaka na božič. »Pogled v vsako njegovo knjigo je pogled v pesniško metafizično inteligenco in v neuničljivo semantično jedro – od Pokra naprej napovedano: njegovo pleme. V nas, Slovence,« je poudarila.
Kušarjeva je Šalamunovo poezijo začela brati pri 27 letih, leta 1979: »V njegovih pesmih sem prepoznala slovenskega pesnika, ki se ni vdal ne dirigiranemu in hudo omejenemu intimizmu štirih pesnikov ne ludizmu, ki so ga lepili nanj, ampak je kot resnični planetarni pesnik pisal o vreli intimi in najbolj bolečih nacionalnih temah – o spravi, ki se je še danes le redki znajo dotikati in spodbujati; nikakor ne politiki in tudi pesniki ne.«
»Moje razpoznavanje znamenj se je dogajalo v času, ko se še nihče ni mogel okužiti z mednarodno šalamunsko konjunkturo in v oazi akademske svobode mentorja prof. Borisa Paternuja, ki ga ni motilo, da pesnika rešujem iz ječe ekstravertiranega modernizma; to je ludizma in reizma,«se je spominjala Kušarjeva.
Izrazila pa je bojazen, »da po skoraj pol stoletja pri nas njegovo delo predvsem prenašamo, to je tiskamo, premalo beremo in še manj globinsko dojamemo. Ker so vsebine njegove poezije arhetipske, mora tako široka biti tudi recepcija – vse drugo je rezultat osiromašene domišljije in duhovne zaostalosti. Šalamun je pesnik individuacije in spodbujevalec nacionalnih intrapsihičnih dogajanj, brez katerih ne bomo vzdržali, torej sprejeli, človečnosti,« je sklenila Kušarjeva.

Ključno je zagotoviti popolno avtonomijo kulture v razmerju do politike in dialoga med tema podsistemoma.

V teh dneh je bila slovenska kultura spet v ospredju pozornosti. Razlog za to so bili zapleti v zvezi z razmisleki, kdo in kakšen naj bo novi minister/ministrica za kulturo in, kot vedno, so se najbolj vroči prepiri razvneli med kulturniki, čeprav je možnost vpliva na odločitve politike res majhna. Vzrok za pretres je strah pred prihodnostjo, ki temelji na izkušnjah iz let po osamosvojitvi. V tem času so se sredstva za kulturo ves čas zmanjševala in skladno s tem so se slabšali pogoji, v katerih delujejo ansambli v javnih zavodih, projektne skupine samozaposlenih in posamezni, večinoma samozaposleni ustvarjalci, pesniki, pisatelji, slikarji, kiparji, igralci, skladatelji. Hkrati je treba poudariti, da se je na ravni sistema v kulturi v teh triindvajsetih letih zgodilo zelo malo. Skoraj nič.

Spremenil se je družbeni red, prešli smo s planskega na tržno gospodarstvo, iz socializma v kapitalizem, kultura kot družbeni podsistem pa je zaostala, enako organizirana in urejena, čeprav ves čas zelo občuti posledice kapitalizma in drugačnega načina razmišljanja na ravni politike in spremembe na ravni medsebojnih odnosov (tudi znotraj kulture). Zgodile so se vsega tri opazne sistemske spremembe: ustanovljeni so bili filmski sklad, zdaj Slovenski filmski center, JAK (Javna agencija za knjigo) in Javni sklad RS za kulturne dejavnosti. Omeniti je treba še uzakonitev knjižničnega nadomestila, ne zadostne poskuse ureditve položaja samozaposlenih in seveda nenehno iskanje magične formule, kako urediti področje medijev, predvsem javne RTV, v kateri politika vidi izključno politično informativni medij in zato manično razmišlja le o tem, kako bi si zagotovila vpliv na ta medij oziroma ga dokončno obvladala.

Res je, da kulturno politiko za skoraj celotni mandat nove vlade že opredeljuje pred kratkim sprejeti Nacionalni program za kulturo (NPK), ki ima gotovo vsaj eno pozitivno značilnost: z njim se je politika pravzaprav prvič odrekla razmisleku ali celo določanju, kaj je kultura in kaj ne, katere estetske ali idejne usmeritve so ustrezne in kaj morda ni dobrodošlo glede na vlogo in pomen kulture za narod oziroma nacijo (skupnost, družbo) in je ta nenehno živi in, upajmo, radoživi razmislek prepustila kulturi in strokam, povezanim z njo. Je pa mogoče NPK poleg najbrž res pretiranega optimizma očitati še kaj; kot sam menim, predvsem premalo poudarjeno in dodelano vlogo javne RTV z vidika kulture v ožjem pomenu besede (umetnosti), kar zadeva umetniško produkcijo same RTV in njeno posredniško funkcijo.

Cilj: avtonomija, svoboda in raznovrstnost

NPK se obravnava tudi vprašanja, ki bi jih kazalo še bolj izpostaviti in čas sestavljanja vlade in ugibanj o novem ministru je za to kot nalašč, celo najprimernejši, čeprav s tem premislekom zamujamo že vsaj dvajset let. Čas je, da spoznamo in priznamo, da je kultura glavna blagovna znamka Slovenije, s katero se lahko kosata samo šport in, glede na specifično težo države z relativno malo prebivalci ter skoraj razpadlim gospodarstvom (z nekaj svetlimi izjemami uspešnih, ob Krki še, srednjih in manjših podjetij) tudi znanost, predvsem z dosežki na področju temeljnih znanosti. Kdor tega ne vidi, je slep za pravi nacionalni interes, čeprav se je že kdaj ogreval za navidezne nacionalne interese, o katerih se je veliko govorilo v preteklosti; najbrž na svetu ni države/nacije, ki bi ob tako malo pripadnikih in tako skromnem obsegu dejavnosti dosegala tolikšne uspehe s kulturnimi dosežki kot Slovenija, naj bo v gledališki, likovni, glasbeni ali filmski umetnosti in književnosti (prevodi, nagrade, vabila na mednarodne literarne prireditve …). To pa pomeni, da bi politika morala kulturi in seveda znanosti in univerzi zagotoviti več podpore in avtonomije, kajti ti podsistemi zdaj delujejo z minimalnimi sredstvi, z veliko napora ter iznajdljivosti, jih slišati in privoliti v dialog z njimi, če hoče obveljati za demokratično. To je ključno, ker prav ti podsistemi pomenijo najpomembnejše razvojne dejavnike. Samo avtonomna, svobodna in raznovrstna kultura lahko vpliva na to, da bodo uporabniki, gledalci, bralci, poslušalci, tudi sami bolj ustvarjalni, inovativni, dojemljivi in odprti za ustvarjalnost in inovativnost drugih, za nove veščine in spoznanja; to pa so glavni dejavniki razvoja za državo, ki ne more konkurirati z masovno proizvodnjo in velikimi industrijskimi giganti na področjih, kot so pridelava hrane, avtomobilska industrija, energetika ipd., temveč mora najti nišne proizvodnje in storitve, ki temeljijo na inovativnosti, znanju in iznajdljivosti. Treba bo priznati, da kultura prispeva pomemben delež v BDP; ne samo neposredno, kot so ugotavljali že pred leti v razvitih državah, čeprav je njen prispevek v BDP tudi v Sloveniji višji kot prispevek gostinstva in primerljiv s prispevkom farmacevtske dejavnosti, ampak tudi posredno, ker kultura vpliva na uspešnost drugih področij, industrij, obrti in drugih storitev, od gostinstva, javnega prometa, turizma, oglaševanja, marketinga itd.

Nadaljnji razmah slovenske kulture je torej v neposrednem interesu države in nacije ne samo zaradi njene vloge na področju oblikovanja in izražanja identitete skupnosti in tako, posredno, zagotavljanja prihodnosti skupnosti (ko bomo razprodali večino slovenskih podjetij tujcem in se bomo znašli v podobnem položaju kot v 19. stoletju, gospodarstvo tega gotovo ne bo zagotavljalo); to pa, kot rečeno, zahteva nujna vlaganja v kulturo, primerljiva vsaj z višino deleža v BDP, ki ga je bila kultura deležna še pred osamosvojitvijo in tudi temeljite sistemske spremembe, ustrezne času in demokratični ureditvi države in družbe.

Neodvisnost ustanov

Ključno je zagotoviti najvišjo, popolno avtonomijo kulture v razmerju do politike in dialoga med tema dvema podsistemoma. Politika, v tem primeru predvsem ministrstvo, mora skrbeti za uresničevanje kulturne politike, ki se oblikuje v dialogu med podsistemom kulture in vlado ter jo določi vsakokratni NPK kot strateški akt razvoja kulture. Naloge ministrstva morajo biti omejene na nadzor nad ustrezno delitvijo in porabo sredstev, vodenje potrebnih nacionalnih investicij, nujne upravne naloge ipd. Odločanje o sredstvih za posamezne dejavnosti znotraj kulture (književnost in knjižničarstvo, film in druge avdiovizualne umetnosti, uprizoritvene umetnosti, likovne umetnosti, glasba, intermedijske umetnosti …) in posamezne projekte mora temeljiti izključno na strokovnih merilih, pri čemer je treba v organih/komisijah, ki odločajo, zagotoviti resnični pluralizem (ustrezno idejno-estetsko, generacijsko, regionalno, spolno … zastopanost) interesov. To pomeni, da bi bilo treba tudi na drugih področjih zagotoviti podobne ustanove, kot so JAK, Slovenski filmski center ali Javni sklad za kulturne dejavnosti, ki trenutno res še ne delujejo optimalno, saj niti nimajo vseh nujnih polnomočij, vsekakor pa je to sistemsko ustrezna rešitev. Morajo pa te ustanove biti popolnoma neodvisne tako od politike kot od interesnih skupin znotraj kulture. Po drugi strani pa mora v kulturi v celoti zaživeti funkcionalna samouprava področij. To pomeni, da morajo stanovske organizacije dobiti več pooblastil in večjo vlogo kot do zdaj ter ustrezna sredstva za izvajanje svojih nalog. Morda je trenutno v tem smislu še najdlje, pač zaradi tradicije, ravno Društvo slovenskih pisateljev, ki organizira festival Vilenica, Slovenske dneve knjige, skrbi za Jenkovo nagrado, za pomemben del izvajanja nalog v zvezi s knjižničnim nadomestilom in delegira predstavnike književnosti v strokovne svete javnih zavodov, ki se s svojo dejavnostjo pomembno dotikajo te sfere (JAK, MGL, SNG Drama Ljubljana itd.). Treba je spoznati, ohraniti in razvijati vlogo javnih zavodov; med drugim tudi z vidika stalnih umetniških ansamblov nacionalnih gledališč, oper, baletov, SF itd., kajti ta ureditev, skladna s srednjeevropsko tradicijo, omogoča razvoj ter večinoma tudi inovativnost in umetniška tveganja znotraj dejavnosti, ki jih javni zavodi pokrivajo, čeprav je gotovo res, kot nas uči izkušnja preteklih desetletij, da se eksperiment praviloma dogaja zunaj javnih zavodov, vendar potem javni zavodi praviloma nova dognanja in prijeme razvijejo ter dokončno umestijo v poetiko posameznega področja. Prav zato je tudi treba urediti status in pogoje dela (tarife, honorarje …) za samozaposlene v kulturi.

Prepričan sem, da je vse navedeno pravzaprav naloga nove ministrice za kulturo, čeprav teža in obseg vseh nujnih sprememb najbrž presegata zmožnosti enega človeka v enem mandatu.

–––––– Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.

Tone Peršak, pisatelj in publicist

JAVNI POZIV MANDATARJU 2014

(V vednost stranki DESUS)

Spoštovani g. bodoči predsednik vlade!

Radi bi vas opozorili na področje kulture, ki je bilo tako kot znanost – kako simptomatično – v vseh doslejšnjih javnih razpravah in predstavitvah programov, vlade, prihodnosti, razvoja, preboja najbolj zanemarjeno. To, da kulturo obravnavajo kot domnevno najmanj pomemben in zaželen resor, ki se zlorablja v koalicijskih kravjih kupčijah z resorji, je v domači politiki stara navada. Pravkar slišimo, da se ta pogubna zgodba ponavlja, da namreč kadrujete po strankarski pripadnosti in ključu, ne pa po strokovni kompetentnosti. Prvo znamenje, da s prebojem in z drugačnim upravljanjem države mislite resno, bo, če boste to prakso radikalno prekinili. V stroki oz. na polju kulture in ustvarjalnosti imamo na voljo dovolj kompetentnih kandidatov za mesto ministra. Le upoštevati nas je treba.

Sicer prvi del našega dopisa zveni kot zbir vsega, kar politiki po navadi, zlasti ob slovesnih priložnostih, vzneseno povedo o kulturi. A vse je res in vse je znano. In vendar nikoli doslej upoštevano. Ta del torej lahko preskočite in se posvetite našim konkretnim zamislim in predlogom. Bilo bi koristno, če bi skupaj z vami organizirali resno soočenje o kulturni (šolski in znanstveni) politiki.

Kultura za demokracijo, ustvarjalnost, razvoj in prihodnost!

Temeljne vrednote niso nekaj za vedno vnaprej danega. Vrednote vedno znova nastajajo, se spreminjajo in obnavljajo. Enako velja za demokracijo. Kultura v celoti, in še posebej umetnost, pomeni prenovo, razvoj in ekspanzijo umetniških govoric, katerih izhodišče sta ustvarjalnost in kakovost. Kultura ni zgolj in ne predvsem tržnica razvedril za prosti čas. Kultura je proces in vrednostni sistem, brez katerega skupnost ne more obstajati. Kultura je polje in produkt najbolj ustvarjalnih sil, na katerem in s katerim se skupnost legitimira. Ne ustvarja družba kulture, ampak kultura ustvarja družbo. Uspešna družba varuje svojo kulturo in skrbi zanjo, pa naj bo elitna ali popularna, avantgardna ali tradicionalna. Kultura je v bistvenem/konstitutivnem socialnem delu elitna, zato jo je treba kot táko obravnavati. Kultura ni strošek, ampak je investicija. Investicije v kulturo se kažejo kot najbolj donosne. Statistike dokazujejo, da je neposredni in posredni bruto proizvod kulture v številnih razvitih okoljih pomembnejši od prispevka v BDP najelitnejših industrijskih panogah.

Z demokratizacijo se je, žal, v našo politiko vrnil ruralni, liberalno-klerikalni kulturni boj. Zato smo se znova znašli v bitki za avtonomijo posameznika, avtonomijo kulture in demokracijo. Za prevlado kulture nad mračnjaštvom. Kulturna politika v samostojni Sloveniji kaže to politično regresijo. Danes je kultura stisnjena z obeh strani, tako s klerikalne kot z liberalne. Klerikalci jo potiskajo v najbolj okorelo cerkev, današnji »liberalci« pa na t. i. svobodni trg, v komercializacijo in podreditev ideologiji potrošništva. Ne gre zgolj za neustrezno kulturno politiko, odnosi znotraj kulture same so načeti, podobno kot so načeti vsi odnosi v družbi kot celoti. Država (politika) s kulturo upravlja po načelu deli in vladaj ter zato producira in spodbuja razdrobljenost in vsakršne konflikte med posamezniki in skupinami. Razmah slovenske kulture onemogoča predvsem slovenska država (politika). Prav tako vlogo igra država v gospodarstvu. Ravnanje države s kulturo je v nasprotju s siceršnjo razvitostjo naše družbe in preprečuje nujen razvojni preboj. Dodane vrednosti ne bomo podvojili s  pozivi k varčevanju pri revnih in h garanju, trpljenju in odrekanju, ampak s sodobnim kultiviranjem dela – s podporo in promocijo ustvarjalnega dela.

Ker moramo kulturno politiko korenito prenoviti, predlagamo kulturno reformo, ki naj temelji na naslednjih točkah:

1. Zagotoviti je treba avtonomijo in dialog med kulturo in politiko, seveda tudi med znanostjo in politiko, univerzami in politiko. Odgovornost za kulturo mora prevzeti najvišje državno vodstvo.

Minister za kulturo in sekretarji zato ne smejo biti servilni birokrati, ampak samostojne politične osebnosti s primarno kompetentnostjo in lojalnostjo do kulture in za kulturo.

Pred imenovanjem ministra je treba pridobiti mnenje kvalificiranih subjektov v kulturi, pomembnejših združenj, ustanov in posameznikov. Tako bi lahko dosegli, da bi prevladale strokovne kompetence kandidatov nad strankarsko pripadnostjo. (Tokrat je že napovedano prav nasprotno.)

2. Ločiti je treba upravljanja kulture od politike. Ministrstvo za kulturo naj kot upravni organ (dejansko) skrbi za izvajanje kulturne politike in za nadzor nad učinkovitim in odgovornim vlaganjem ter porabo sredstev na področju kulture. Ministrstvo mora, kar zadeva število zaposlenih, postati neprimerno »vitkejše«! S presežkom zaposlenih naj se zapolni hudo pomanjkanje kadrov na delovnem področju samem.

3. Odločanju o sredstvih na vseh področjih kulture naj bo prepuščeno agencijam oziroma ustreznim ustanovam, katerih dolžnost je vzpostaviti strokovne organe (komisije) za oblikovanje odločitev, ki morajo biti, kar zadeva generacijsko, teritorialno, spolno in idejno oziroma estetsko zastopanost, pluralno sestavljene (zgled JAK, SFC ipd.). Pri tem je odgovornost za selekcijo vsebin nujno individualizirati in jo v celoti prepustiti stroki, najboljšim in preverjenim ustvarjalcem oz. umetnikom.

4. Debirokratizirati in poenostaviti je treba postopke, zlasti javne razpise, tako da bo potrebnega manj papirja in formalizma, manj zahtev po podatkih, ki jih vsi poznamo, itd. Razpisi in prijave nanje naj se v celoti izvedejo v elektronski obliki. Birokratizacija postopkov služi kot paravan za korupcijo in nestrokovne odločitve.

5. Okrepiti je treba funkcionalno upravljanje oz. samoupravo po področjih, torej ustrezno vlogo strokovnih združenj, zbornic in stanovskih društev, ki naj kot civilna družba nadzorujejo delo upravnih in strokovnih organov. Uveljaviti je treba tako politiko, ki bo omogočila, da bodo strokovne, razvojne, programske in organizacijske odločitve preverjene in ocenjene znotraj samoorganiziranih strok.

6. Zagotoviti je treba pluralnost organiziranja. Ker so dejavnosti v kulturi med seboj v vseh pogledih različne, je nujno zagotoviti avtonomnost posameznih delovnih področij.

7. Kulturo je treba razumeti in jo organizirati kot neločljivi podsistem celotne družbe, ki deluje v čvrsti navezi z drugimi podsistemi, tudi ali še zlasti z gospodarstvom.

8. Nemudoma je treba zagotoviti ustrezen položaj samozaposlenih v kulturi, ki v številnih primerih predstavljajo njen najvitalnejši del. Za enako delo morajo samozaposleni dobiti enako plačilo kot delavci v javnih zavodih in drugih ustanovah.

9. Kulturna politika mora spodbujati upoštevanje domačih in tujih dobrih praks.

10. Znova je treba doseči podporo neodvisni umetnosti v EU, saj jo načenja pod parolami o dostopnosti in enotnem trgu skrita evropska politika komercializacije. Podpirati je treba tiste države v EU, ki ščitijo kulturno izjemo.

Akcijski odbor KOKS,

zanj koordinator Igor Koršič

(KOKS združuje 43 društev, organizacij in ustanov s področja kulture. Seznam je na www.koks.si)

TUTU: My plea to the people of Israel – Liberate yourselves by liberating Palestine
August 18, 2014 by Sonja Karkar
Editor’s note: Today Australians for Palestine (AFP) had a billboard erected on the Melbourne corner of City Road and Queensbridge Street just before the Kingsway overpass heading towards South Melbourne. The billboard will be in place for 28 days. We are hoping that its message will reach many people as they make their way along this busy road. It fortuitously coincided with Archbishop Emeritus Desmond Tutu’s article published in Israel’s Haaretz newspaper on the weekend. His plea is definitely worth reading and should give everyone else in the world a message to reflect on “Those who continue to do business with Israel, who contribute to a sense of “normalcy” in Israeli society, are doing the people of Israel and Palestine a disservice. They are contributing to the perpetuation of a profoundly unjust status quo.” We hope you too will remember the Palestinians, especially those in Gaza who are shell-shocked and desperately trying to find ways of picking up again the pieces of their shattered lives and think of ways that you can help to bring an end to their oppression and slow genocide. Sixty-six years of brutalising a people and denying them freedom and dignity in their own land is enough. – SK

TUTU: My plea to the people of Israel – Liberate yourselves by liberating Palestine
AFP had a billboard erected on the Melbourne corner of City Road and Queensbridge Stree.
TUTU: My plea to the people of Israel – Liberate yourselves by liberating Palestine

By Desmond Tutu

Archbishop Emeritus Desmond Tutu, in an exclusive article for Haaretz, calls for a global boycott of Israel and urges Israelis and Palestinians to look beyond their leaders for a sustainable solution to the crisis in the Holy Land.

The past weeks have witnessed unprecedented action by members of civil society across the world against the injustice of Israel’s disproportionately brutal response to the firing of missiles from Palestine.

If you add together all the people who gathered over the past weekend to demand justice in Israel and Palestine – in Cape Town, Washington, D.C., New York, New Delhi, London, Dublin and Sydney, and all the other cities – this was arguably the largest active outcry by citizens around a single cause ever in the history of the world.

A quarter of a century ago, I participated in some well-attended demonstrations against apartheid. I never imagined we’d see demonstrations of that size again, but last Saturday’s turnout in Cape Town was as big if not bigger. Participants included young and old, Muslims, Christians, Jews, Hindus, Buddhists, agnostics, atheists, blacks, whites, reds and greens … as one would expect from a vibrant, tolerant, multicultural nation.

I asked the crowd to chant with me: “We are opposed to the injustice of the illegal occupation of Palestine. We are opposed to the indiscriminate killing in Gaza. We are opposed to the indignity meted out to Palestinians at checkpoints and roadblocks. We are opposed to violence perpetrated by all parties. But we are not opposed to Jews.”

Earlier in the week, I called for the suspension of Israel from the International Union of Architects, which was meeting in South Africa.

I appealed to Israeli sisters and brothers present at the conference to actively disassociate themselves and their profession from the design and construction of infrastructure related to perpetuating injustice, including the separation barrier, the security terminals and checkpoints, and the settlements built on occupied Palestinian land.

“I implore you to take this message home: Please turn the tide against violence and hatred by joining the nonviolent movement for justice for all people of the region,” I said.

Over the past few weeks, more than 1.6 million people across the world have signed onto this movement by joining an Avaaz campaign calling on corporations profiting from the Israeli occupation and/or implicated in the abuse and repression of Palestinians to pull out. The campaign specifically targets Dutch pension fund ABP; Barclays Bank; security systems supplier G4S; French transport company Veolia; computer company Hewlett-Packard; and bulldozer supplier Caterpillar.

Last month, 17 EU governments urged their citizens to avoid doing business in or investing in illegal Israeli settlements.

We have also recently witnessed the withdrawal by Dutch pension fund PGGM of tens of millions of euros from Israeli banks; the divestment from G4S by the Bill and Melinda Gates Foundation; and the U.S. Presbyterian Church divested an estimated $21 million from HP, Motorola Solutions and Caterpillar.

It is a movement that is gathering pace.

Violence begets violence and hatred, that only begets more violence and hatred.

We South Africans know about violence and hatred. We understand the pain of being the polecat of the world; when it seems nobody understands or is even willing to listen to our perspective. It is where we come from.

We also know the benefits that dialogue between our leaders eventually brought us; when organizations labeled “terrorist” were unbanned and their leaders, including Nelson Mandela, were released from imprisonment, banishment and exile.

We know that when our leaders began to speak to each other, the rationale for the violence that had wracked our society dissipated and disappeared. Acts of terrorism perpetrated after the talks began – such as attacks on a church and a pub – were almost universally condemned, and the party held responsible snubbed at the ballot box.

Donate to Gaza:

Free Palestine
Free Palestine – buy from Sabbah Store
(Collected Commission Donated to Palestinian Children Charities)
The exhilaration that followed our voting together for the first time was not the preserve of black South Africans alone. The real triumph of our peaceful settlement was that all felt included. And later, when we unveiled a constitution so tolerant, compassionate and inclusive that it would make God proud, we all felt liberated.

Of course, it helped that we had a cadre of extraordinary leaders.

But what ultimately forced these leaders together around the negotiating table was the cocktail of persuasive, nonviolent tools that had been developed to isolate South Africa, economically, academically, culturally and psychologically.

At a certain point – the tipping point – the then-government realized that the cost of attempting to preserve apartheid outweighed the benefits.

The withdrawal of trade with South Africa by multinational corporations with a conscience in the 1980s was ultimately one of the key levers that brought the apartheid state – bloodlessly – to its knees. Those corporations understood that by contributing to South Africa’s economy, they were contributing to the retention of an unjust status quo.

Those who continue to do business with Israel, who contribute to a sense of “normalcy” in Israeli society, are doing the people of Israel and Palestine a disservice. They are contributing to the perpetuation of a profoundly unjust status quo.

Those who contribute to Israel’s temporary isolation are saying that Israelis and Palestinians are equally entitled to dignity and peace.

Ultimately, events in Gaza over the past month or so are going to test who believes in the worth of human beings.

TUTU: My plea to the people of Israel – Liberate yourselves by liberating Palestine

It is becoming more and more clear that politicians and diplomats are failing to come up with answers, and that responsibility for brokering a sustainable solution to the crisis in the Holy Land rests with civil society and the people of Israel and Palestine themselves.

Besides the recent devastation of Gaza, decent human beings everywhere – including many in Israel – are profoundly disturbed by the daily violations of human dignity and freedom of movement Palestinians are subjected to at checkpoints and roadblocks. And Israel’s policies of illegal occupation and the construction of buffer-zone settlements on occupied land compound the difficulty of achieving an agreementsettlement in the future that is acceptable for all.

The State of Israel is behaving as if there is no tomorrow. Its people will not live the peaceful and secure lives they crave – and are entitled to – as long as their leaders perpetuate conditions that sustain the conflict.

I have condemned those in Palestine responsible for firing missiles and rockets at Israel. They are fanning the flames of hatred. I am opposed to all manifestations of violence.

But we must be very clear that the people of Palestine have every right to struggle for their dignity and freedom. It is a struggle that has the support of many around the world.

No human-made problems are intractable when humans put their heads together with the earnest desire to overcome them. No peace is impossible when people are determined to achieve it.

Peace requires the people of Israel and Palestine to recognize the human being in themselves and each other; to understand their interdependence.

Missiles, bombs and crude invective are not part of the solution. There is no military solution.

The solution is more likely to come from that nonviolent toolbox we developed in South Africa in the 1980s, to persuade the government of the necessity of altering its policies.

The reason these tools – boycott, sanctions and divestment – ultimately proved effective was because they had a critical mass of support, both inside and outside the country. The kind of support we have witnessed across the world in recent weeks, in respect of Palestine.

My plea to the people of Israel is to see beyond the moment, to see beyond the anger at feeling perpetually under siege, to see a world in which Israel and Palestine can coexist – a world in which mutual dignity and respect reign.

It requires a mind-set shift. A mind-set shift that recognizes that attempting to perpetuate the current status quo is to damn future generations to violence and insecurity. A mind-set shift that stops regarding legitimate criticism of a state’s policies as an attack on Judaism. A mind-set shift that begins at home and ripples out across communities and nations and regions – to the Diaspora scattered across the world we share. The only world we share.

People united in pursuit of a righteous cause are unstoppable. God does not interfere in the affairs of people, hoping we will grow and learn through resolving our difficulties and differences ourselves. But God is not asleep. The Jewish scriptures tell us that God is biased on the side of the weak, the dispossessed, the widow, the orphan, the alien who set slaves free on an exodus to a Promised Land. It was the prophet Amos who said we should let righteousness flow like a river.

Goodness prevails in the end. The pursuit of freedom for the people of Palestine from humiliation and persecution by the policies of Israel is a righteous cause. It is a cause that the people of Israel should support.

Nelson Mandela famously said that South Africans would not feel free until Palestinians were free.

He might have added that the liberation of Palestine will liberate Israel, too