Trockistična analiza razmer pri nas

Vir / Avtor:  Mihael Šorl 

Dnevnik, 18. maj 2013 (nazadnje spremenjeno: 7:34 19. maj 2013)

Catherine Samary, francoska univerzitetna profesorica ekonomije na pariški univerzi Dauphine, meni, da poskušata IMF in EU sedanjo krizo v Sloveniji, ki je po osamosvojitvi ohranila nekatere socialne pridobitve iz obdobja samoupravljanja, izkoristiti za zatrtje tega pomembnega žarišča odpora proti neoliberalizmu.

V zadnji številki Inprecorja, mednarodne revije IV. (trockistične) internacionale, Catherine Samary, tudi sodelavka mesečnika Le Monde diplomatique za države z ozemlja nekdanje Jugoslavije, v obširnem članku obravnava sedanje razmere v Sloveniji. Samaryjeva predvsem opozarja, da poskušajo mednarodne finančne in evropske institucije izrabiti krizo za strukturne reforme, torej za razgradnjo kakovostnih javnih storitev in socialnih pravic. Odpor množic, ki je prišel do izraza predvsem pozimi, pa je po njenem za Slovenijo »izjemen adut« in »ima pomen, ki presega dva milijona prebivalcev te države«.

Trockistična ekonomistka kritizira marčevsko poročilo IMF, ker priporoča Sloveniji prodajo in privatizacijo državnega premoženja ter poudarja potrebo po novi pokojninski reformi (čeprav je sedanja stara le nekaj mesecev), krčenju javnih izdatkov ter znižanju plač in socialne varnosti zaposlenih. Vse to ima malo skupnega z bančno krizo, ki je po Samaryjevi – poleg krize politične elite – edini pravi večji problem Slovenije.

Slovenska bančna kriza pa seveda še zdaleč ni tako huda, kot je bila ciprska. Predvsem zato ne, ker znaša slovenski javni dolg komaj 54 odstotkov BDP (v EU je povprečje 85 odstotkov), hkrati pa dosega »aktiva bank na Cipru 700 odstotkov BDP (v Luksemburgu 2500 odstotkov), v Sloveniji pa 130 odstotkov«. »In Slovenija ni davčna oaza. Nasprotno, lahko bi rekli, kar velja podčrtati, da je ta nekdanja jugoslovanska republika (…) pomembno mesto socialnega odpora proti neoliberalnim receptom, ne pa, kot se pogosto sliši, najboljša učenka EU. Mednarodne finančne ustanove namreč menijo, da je njena tranzicija nedokončana, IMF pa pritiska, naj končno uresniči strukturne reforme, s katerimi bo mogoče iti naprej.«

Žarišče odpora proti neoliberalizmu

Nato Samaryjeva nadaljuje: »Iti naprej, a kam? Za koga? Kako? Po zgledu drugih držav bi slovenska civilna družba lahko zahtevala javno revizijo slovenskih dolgov pod nadzorom državljanov, zlasti sindikalnih organizacij in predstavnikov množičnega ljudskega gibanja, pa tudi zaposlenih v zadolženih bankah in podjetjih. Treba je pregledati račune in se seznaniti z upravljanjem proračuna, pri čemer se velja opreti na neodvisne strokovnjake nasproti strokovnjakom IMF in dominantnih slovenskih institucij.« Dobro bi bilo razgaliti mehanizme in finančne mahinacije, kako je prišlo do posojil, iz katerih se je razvila zadolženost slovenskih podjetij in bank. Odbor za odpis dolga državam tretjega svet (CADTM) bi pri tem lahko pomagal z nasveti, saj ima izkušnje, na primer s slabimi posojili francosko-belgijske banke Dexia.

Predvsem bi se bilo treba upreti »neoliberalni ofenzivi, ki poskuša povsod izkoristiti različne krize ‘dolga’ za pospešitev razgradnje javnih storitev in socialnih pravic«. V Sloveniji »se politične stranke kakor tudi osrednje nacionalne in mednarodne institucije trudijo, da bi preusmerile in disciplinirale jezo ljudstva in odpor«. Prav odpor proti neoliberalizmu pa je bil »od neodvisnosti naprej v Sloveniji zelo močan«.

V letih 1992–2004 so Sloveniji vladale levosredinske koalicije, ki »zaradi pritiska množic niso dovolile radikalnega uničenja socialnih pridobitev« iz obdobja samoupravljanja, »katerega dediščina je bila zlasti visoka raven zdravstva in šolstva«. Ta odpor, ki je specifično slovenski, so s stavkami, demonstracijami, referendumi in ljudskimi iniciativami organizirali predvsem sindikati. Posebno močan množičen odpor je bil »proti privatizaciji, pokojninski reformi, enotni davčni stopnji, prekernemu delu in za zaščito delavcev«. S svojimi analizami ga je podprl ekonomist Jože Menciger, ki je med drugim nasprotoval tudi pretiranim tujim vlaganjem.

Čeprav je imela Slovenija med kandidatkami za vstop v EU »najvišje plače, precej visoke davke na kapital in delo, glede na BDP manj tujih vlaganj in je zavrnila predlog o uvedbi enotne davčne stopnje«, je bila njena gospodarska rast v primerjavi z državami nekdanjega vzhodnega bloka do izbruha krize visoka in stalna. Slovenija je tako postala zgled države, ki je lahko gospodarsko uspešna brez naslonitve na neoliberalno politiko. »Zato je treba danes do konca uničiti ta odpor do edine prave logike globalizirane kapitalistične konkurence,« zapiše Samaryjeva.

Tranzicija pa je bila v Sloveniji socialno manj agresivna tudi zato, ker je »slovenska država v tranziciji ohranila nadzor nad velikimi podjetji in strateškimi sektorji, kot so zavarovalnice, telekomunikacije in banke«. Po letu 2007 je imela med vzhodnoevropskimi državami Slovenija poleg Rusije edina v bankah manj kot tretjino tujega kapitala, vse druge so ga imele več kot 60 odstotkov; Češka na primer okoli 85 odstotkov, Albanija, Bosna, Estonija, Hrvaška, Litva in Slovaška celo več kot 90 odstotkov.

»Vendar pa slovenski primer kaže, da želja po dobičku in finančne mahinacije niso zaobšle nacionalnih bank z visokim lastniškim deležem države, pri čemer velja poudarek globalni ekonomski in finančni logiki (…). Evropski integracijski procesi so Slovenijo približali prevladujočim poslovnim kriterijem. Pospešil se je proces privatizacije, z njim pa so se okrepile tudi klientelistične povezave koruptivnega značaja.«

Prva Janševa vlada

»Leto vstopa Slovenije v EU je tudi leto prihoda na oblast desničarske Slovenske demokratske stranke. (…) Prišel je čas za novo ‘strategijo razvoja’: ta je bila replika revidirane lizbonske neoliberalne strategije iz leta 2005. Predstavljena je bila kot razvoj blaginje, individualne pobude, svoboščin in večje transparentnosti države, nasproti korupciji, s katero so se umazali levosredinski politiki, ki so bili na oblasti petnajst let. V imenu teh obljub je bilo konec gradualistične politike, ki ni hotela na stežaj odpreti vrat neoliberalizmu. In to kljub uspehom Slovenije.«

»Odslej so na dnevnem redu, v skladu z zahtevami evropske komisije, fleksibilnost dela, pokojninska in davčna reforma – vse to naj bi omogočilo radikalno odprtje tujemu kapitalu. (…) Transparentnost države se kaže v velikem projektu privatizacije, zlasti velikih bank, zavarovalnic, telekomunikacij in energetskega sektorja, na podlagi kritike etatističnega klientelizma. V resnici so si zlasti preko nadzora nad KAD in SOD vladne stranke, ne brez političnega klientelizma, zagotovile substancialne deleže (od 30 do 40 odstotkov) v delni ali popolni privatizaciji glavnih sektorjev.«

Slovenijo je kriza leta 2009 močno prizadela zlasti zato, ker je »imela pred tem nepremičninski balon, ki so ga spodbujala posojila, zlasti gradbenim podjetjem, in ker je bila odvisna od izvoza v države EU, ki so se znašle v težavah, kot je Italija. Odtlej so se vrstile alarmantne izjave vlade in mednarodnih institucij: Slovenija je na robu prepada in mora sprejeti ukrepe za sanacijo javnih financ ter večjo konkurenčnost. Korupcijski škandali in davčne utaje skupaj z erozijo socialne države so bili v ozadju velike mobilizacije množic zadnjo zimo.«

V nadaljevanju Samaryjeva več prostora nameni dogodkom in ozadju, ki so pripeljali do padca mariborskega župana Franca Kanglerja. Med drugim piše o njegovi privatizaciji vsega mogočega, kar je povišalo cene nekaterih javnih storitev. Poudari tudi, da je Maribor po osamosvojitvi Slovenije doživel propad velikih industrijskih gigantov in njihovo privatizacijo.

Zgodovinska vloga Slovenije

Kot pomembno žarišče odpora proti neoliberalizmu izpostavi tudi Delavsko-punkersko univerzo (DPU) s »predavanji in diskusijami, ki črpajo iz bogate tradicije marksizma in kritike politične ekonomije. V zadnjih letih pa se je težišče preneslo na izobraževanje o krizi kapitalizma in jugoslovanski izkušnji socializma.«

DPU je v dialogu z drugimi podobnimi gibanji na Balkanu, predvsem iz nekdanjih jugoslovanskih republik, a tudi z grško stranko Syriza. V ozadju teh druženj je ideja, »da bi bilo mogoče in potrebno Evropo na novo premisliti s pogledom in izkušnjo iz periferije«.

Po Samaryjevi gre namreč slovensko krizo razumeti v kontekstu evropskega kapitalizma, zato je treba pravi odpor proti tej krizi iskati na evropski ravni, a ob hkratnem »nastajanju socialno-politične fronte, ki naj v nacionalnem odporu ljudstva poveže sindikate in mlade. Majhna, a vendarle bogata Slovenija, ki leži na presečišču Balkana in evrskega območja, bi lahko igrala odločilno vlogo pri nastajanju Drugačne Evrope,« zapiše na koncu precej izčrpnega članka Catherine Samary.