Author Archives: Igor Koršič

State of things in the Slovene uprising

Thursday and Friday, 24 and 25 May,  the so called center-left government of Alenka Bratušek in all haste pushed through the parliament  two votes on changes of the constitution: so called “golden rule” limit of the public debt and severe limitation of  the citizens right to organise referendums.  All this in spite of serious doubts expressed by many critical constitutional lawyers and economists, not to speak of the civil society and trade unions. The position and opposition is full of self congratulatory compliments  for their, for the first open left – right collaboration.  This collaboration that was in a concealed manner going on all the short history of independent Slovenia, has now been made public.  Masks have fallen. Slovenia is thus following by now clearly dysfunctional EU austerity measures, and pushing itself ever deeper into recession. At a time, when even the top EU bureaucrats and IMF people are admitting a failure of their policy. This seems  like Angela Merkel’s dictate  to traditionally submissive Slovenians. The best pupil in the class syndrome.

Meanwhile the protest movement have for the time being been pacified. Even if, due to the usual dynamics of such phenomena, this has been expected, there is a disappointment, because this happened before the symbolic humiliation of the citizens and rebells with the changes in the constitution. The protesters claimed that the sitting parliament has no confidence of the people and the same goes for the present government, that the movement declared provisional. This is proven by opinion pools. Nevertheless it was only  a couple of ten  protesters that gathered on three different occasions in front of the parliament and the government buildings.  The movement has disintegrated from within, proving not to be able even to coordinate the a simple time schedule for the protests. This has  no doubt been  helped by the infiltrated provocateurs.  A movement that needed no coordination  for gathering 20.000 to 30.000 a few month ago was all of a sudden not able to come to any agreement on anything at all. Ironically this happened as a result of several declared efforts to unify the movement. A lesson for the next round, that will without any doubt take place  this fall! Now there is some time  to prepare detailed political programs. On the basis of the last coordinated demands- goals, that were:

1. Immediate stop for (systemic) corruption

2. Immediate revision of the political system that enabled corruption

3. Stop of neoliberal policy

Wittgenstein o kakovosti

Kaj je kakovostno v Beethovnovi sonati? Niz not? Ne, končno je zgolj eden nizov med mnogimi. V resnici bi šel tako daleč, da tudi čustva, ki jih je imel Beetehoven,  ko je komponiral to sonato niso bila bolj kakovostna kot katerakoli čustva.  In dejstvo, da so bila izbrana pomeni prav tako malo za trditev, da je stvar kakovostna sama v sebi.

Ali je kakovost posebno stanje zavesti? Ali je oblika, ki se nanaša na takšne ali drugačne podatke v zavesti? Trdil bi, da bi vse, kar bi mi bilo povedano, zavrnil, in to ne zato ker bi razlaga bila lažna, ampak zato, ker bi bila razlaga. 

Če bi mi povedali karkoli, kar bi bila teorija, bi rekel Ne, ne! To me ne zanima. Tudi če bi bila ta teorija resnična, me ne bi zanimala – ne bi bila natančno tista stvar, katero sem iskal.

Kaj je etično se ne da učiti. Če bi lahko razložil bistvo etike samo teoretičnimi sredstvi, potem bi bilo tisto, kar je etično, brez vsakršne vrednosti.

Na koncu predavanja o etiki sem govoril v prvi osebi.  Mislim, da je to nekaj, kar je zelo bistveno.  Tu ni kaj dodati; vse kar lahko storim je da stopim naprej kot posameznik in spregovorim v prvi osebi.

Zame je teorija brez vrednosti. Teorija mi ne da ničesar.

 

Ludwig Wittgenstein and the Vienna Circle, converstaions recorded by Friedrich Waismann

Aber – niemand kam.

Tretji dan Marčne revolucije na Dunaju, po razglasitvi zahtevane ustave, 15. marca 1848: “Bila je to najbolj vesela revolucija, kar si jih je mogoče predstavljati. V prid ji je bilo kar najlepše spomladansko vreme, vsi prebivalci so polnili ulice ves dan.”

In poslednji dan, 31 oktobra 1848: Skupina divjih, obupanih mož skuša dvigniti ljudi k orožju – prazen trg Svetega Štefana – topovi bobnijo v daljavi – mladi bobnar v kratkih rokavih prihaja izza vogala in tolče po svojem bobnu brez prestanka. “Ampak – nihče ni prišel”.

Ilsa Barea: Vienna, Legend and reality

Tako imenovana klasična vzgoja

-In zdaj, ob pogledu nazaj na prhojeno pot življenja, moramo prav tako odkriti, da se nečesa ne da popraviti: zapravljanje naše mladosti, ko naši vzgojitelji teh vedoželjnih, vročih in žejnih let niso uporabili za to, da bi nas popeljali do spoznanja stvari, temveč so nas polejali do tako imenovane “klasične izobrazbe””! Zapravljanje naše mladosti, ko so nam borno znanje o Grkih in Rimljanih in njihovih jezikih posredovali prav tako nevešče kot mučno in v nasprotju z najvišjim načelom izobraževanja, da se namreč hrano daje le tistemo, ki jo je lačen! Ko so nam na nasilen način vsiljevali matematiko in fiziko, namesto da bi nas najprej popeljali v obup nevednosti in naše vsakdanje življenje, naša dejanja in vse, kar se je med jutrom in večerom dogaja na domu, v delavnici, na nebu, v naravi, razstavili na tisoče problemov, mučnih, sramotnih, izzivalnih problemov, da bi s tem našemu poželenju pokazali, da najprej potrebujemo vedenje o matematiki in mehaniki in nas šele potem učili znanstvenega očaranja nad obsolutno doslednostjo tega vedenja! Ko bi nas učili spoštovanja teh znanosti, ko bi z učenjem o bojevanju in podleganju in ponovnem bojevanju velikih mož, o trpljenju, ki predstavlja zgodovino stroge znanosti, dosegli da bi naša duša vsaj enkrat zadrhtela!

Friderich Nietzsche: Jutranja zarja

Po vstajah

Dan potem

Po tem, kar sem razbral s KOKSovega sestanka, iz sporočil, ki krožijo med nami, iz medijskih vsebin in iz političnih dodgodkov je zaključek, da je tokrat vstaj konec,  ves teden zorel  v meni. V petek zjutraj  sem z zamolčanim dvomom, kljub vsemu dopuščal minimalno možnost, da se bo zgodil čudež in da nas bo dovolj, ki bomo vedeli, da sta združeni levica in desnica v sodelovanju z evropsko desnico, trdno odločeni oskruniti našo ustavo in ponižati suvereno državo v periferno banana rapubliko. Pravzaprav sem se konca, (prvega dejanja), zavedal že prej, vendar sem upal, da se bo z napovedanim ponižanjem suverenih državljanov le zgodil čudež. Konca vstaje, bolj zaradi dinamike tega fenomena, kot naših slabosti,  sem se zavedal, ker  zgodovino vstaj sorazmerno dobro poznam. Dve, eno avtentično in eno repliko, sem doživel kot radovedni udeleženec: “original” oseminšestdesetega v Parizu, repliko nekaj mesecev pozneje v Stockholmu.

V četrtek nas je bilo pred vlado trideset, morda štirideset. V petek zjutraj nas je bilo pred parlamentom osemnajst, devet znotraj, devet zunaj. Popoldne osemnajst, vsi zunaj. Podrobnost, da pretežno ni šlo za iste ljudi,  priča o naši, in ne samo naši, največji, morda usodni šibki točki, ki je vstaje za zdaj dokončno zaustavila. Za konec sem si pod Maxijem privoščil dobro kavo in si doma na Wikipediji osvežil potek pariške komune. Nadaljeval sem z ogledom čez pet ur dolgega filma Petra Watkinsa, Komuna (Pariz 1871). Samoterapija, ki se lahko nadaljuje z obnavljanjem dogodkov leta 1789, 1848  … Priporočam! Usodna šibkost, ki sem jo omenil, je pokopala pariško komuno. Ko so zavzeli Pariz in je Thiers bežal v Versailles, ga niso napadli in premagali, ampak so zapravljali čas z debatami in organizacijo volitev. Ko so komunardi bili pozneje napadeni, se niso bojevali  skupaj, ampak vsako okrožje zase. Kar je seveda Thiersu omogočilo, da jih je postopno,  drugega za drugim, premagal. Ta ista komuna  je po drugi strani postavila zgled, kako različne skupine, različne ideologije, stranke in gibanja zmorejo sodelovati.  Zgled, ki ga je 20. stoletje pozabilo. In mi živimo še vedno v podaljšku 20. stoletja. Tole ni 21. stoletje, oprostite! Razen tega je Komuna s svojimi fantastičnimi pionirskimi dosežki v vzpostavljanju delujoče alternativne družne (ločitev cerkve od države, emancipacija žensk,  šole, delovna zakonodaja) v pičlih dveh mesecih ostala nedvomno največja inspiracija vseh vstajnikov vseh časov. Žal so prihodnji ravolucionarji  v nenasilni komuni iskali tudi opravičilo za svojo revolucionarno brutalnost.  Čas češenj!

Kljub temu, da se sklada z vremenom in dogodki, se melanholiji, ali še huje iskanju krivcev ne gre predajati. Vsaj ne predolgo. Kritično moramo razmisliti o tem, kaj  smo doživeli, kaj smo dosegli in kje smo zavozili. Vse  zato, da bo naslednjič drugače. Največja napaka bi bila obtoževati druge,  ljudi, “ljudstvo”, “narod”, “Slovence” in “Slovenceljne”, češ, saj ne razumejo, saj nočejo, saj so reve, saj jim ni mar, saj … Če se iskreno zazremo vase, bomo ugotovili, da smo tudi mi utrujeni, da smo tudi mi ugotovili, da lahkih in hitrih zmag ne bo, ampak da je sila, kateri smo se zoperstavili mogočna, da je tudi nas dotolklo, ko na zadnji vstaji nismo vedeli ne kdaj, ne kje, ne kako se bo dogajalo in smo se počutili osramočeni in ponižani, ko smo begali okrog kot nevedne ovce. To prezirano ljudstvo, ti ubogi Slovenceljni smo seveda mi sami. In naša zmešnjava še vedno traje, ironično, pod zastavami združevanja. Nič ne pomaga, če jo izvajajo dobronamerne in naivne skupine ljudi, v dobri veri, da vstajo rešujejo. Res je, da to verjetno ni vzrok usihanja vstaje. Verjetno gre prej za simptom terminalnosti tokratne faze.  Ampak kot rečeno, nič novega! Nič hudega. Naslednjič je treba paziti, da bo vključena samokritika. Prepost sistem “trial and error”.  In (samo)navdušenje izključeno.

Kaj smo dosegli? Ogromno! Najprej zavest, da zmoremo, če se tako odločimo. Spoznali smo se me sabo. Spoznali smo tud čud načih demokratičnih predstavnikov. Tudi oni so očitno spoznali nas. S helikopterji, oklepniki, vodnimi topovi in ograjami so nam nazorno pokazali, komu služijo in kaj si mislijo o nas, še preden so začli čivkati zmerljivke. Maske so padle. Kljub temu, ali prav zato  nam je kristalno jasno, kdo je suveren v naši republiki. Seveda ne samo v državi.  Država je naša last! Vse je naša last! In naša odgovornost. Z enim zamahom smo izbrisali hinavsko dvajsetletno zatajevanje solidarnosti in socializma. Anarahizem, komunizem, demokratični socializem in vsa ostala iskanja alternative osbtoječemu, so ponovno med nami. Spregledali smo plehko uradno ideologijo in ceneno propagando. Ubogi posnetek ostankov ideologije hladne vojne, ki jo je ohranila ruralna Amerika in v Evropo prinesla Maggie Thatcher, o tem kako družbe ni, kako je narodno gospodarstvo v bistvu navadno gospodinjstvo, kako so razen nas, seveda, vsi paraziti, kako so požrešni sindikati krivi za vse,  kako je državo (razen policije)  treba ukiniti in z njo vse, kar se ne more obdržati na trgu, ki je alfa in omega človekovega žitja in bitja, višek civilizacijskega in kulturnega razvoja in ki mora zato edini ostati svoboden. Sam proti vsem (Razkolnikov), je ideologija, ki na koncu opravičuje tudi najhujše zločine. Ugledali smo licemerni vrh Rimsko katoliške cerkve, ubogi na duši,  večna dekla moči in denarja.  Kriza nam je pomagala, da smo domače politične, gospodarske, duhovne in birokratske elite ugledali brez hlač. In kar smo videli ne bomo nikoli pozabili. Čisto na koncu,  včeraj, smo dobili dokončno in kristalno jasno potrdilo nečesa, kar smo že dolgo vedeli. Potrdilo tega, kako je naša strankarska politika, tako leva in desna, ena in ista, nedeljiva celota. Včeraj so sodelovanje pri pustošenju države in ropanju šibkih, ki traja ves čas samostojnosti,  potrdili s praznovanjem zmage nad državljani in demokracijo. Videli smo, kako je vsa politika zavezana utrjevanju svojih privilegijev. Videli smo kako medtem ko nas davijo, sebi nesramežjivo dajejo. Videli smo, kako pred našimi očmi izigravajo pravno državo, pred našimi oči kradejo  skupno premoženje, ropajo delavce, se izmikajo plačevanju davkov, služijo s trgovino z orožjem in z zasluženim plačujejo laži, ki naj bi nas oslepila za njihova nedela.  Ista kriza nam je nazorno razgalila delovanje svetovnega kapitalizma, finančnih trgov, bonitetnih agencij, evropskega sveta, trojk, francosko-nemškega vlaka … Tega, kar smo videli, ne bomo več pozabili. Zaslutili smo vonj po fašizmu, tako doma, kot v naši soseščini in drugod po Evropi. Zavedli smo se, da problem Grčije niso neki leni Grki in da uradna Nemčija skuša s prozorno prevaro prepričati svet, da so Nemci v primerjavi z Grki, Italijani, Španci … in nami, dejansko revni, in plačujejo za nas.  Predvsem smo se osvestili, da brez boja, prevsem političnega, ne bomo nikoli dobili niti demokracije niti pravice. Zdaj vemo, da je to kar imamo beden ponaredek demokratičnega sistema, paravan, s katerim so nas zaposlovali, medtem ko so kradli. Dragi moji, vse to ni malo. In gotovo nisem naštel vsega.

Tudi če je za zdaj konec, to še ni nič hudega. Gotovo se bo ponovno začelo. Morda že jutri. Če ne jutri, čez nekaj mesecev. Če ne takrat,  čez nekaj let. Tako te stvari potekajo.  Naša edina dolžnost in domača naloga je doumeti sporočilo. Da ga bomo naslednjič lahko nadgradili.

 

Igor Koršič

 

 

Parole

NAŠA USTAVA JE NAŠA LAST

USTAVE NE DAMO

NAŠE USTAVE NE BO SPREMINJALA ANGELA MERKEL

NAŠE USTAVE NE BO SPREMINJALA ALENKA BRATUŠEK

NAŠE USTAVE NE BO SPREMINJAL IVAN JANEZ JANŠA

USTAVE NE bodo SPREMINJAli S KRAVJIMI KUPČIJAMI STRANK

USTAVE NE BO SPREMINJALA  ZAČASNA IN PREHODNA VLADA

USTAVE NE SPREMINJA PARLAMENT, KI NIM ZAUPANJA DRŽAVLJANOV

USTAVO SPREMINJAMO  MI, LJUDSTVO, VOLILCI, DRŽAVLJANI

NAŠo ustavo LAHKO SPREMINJAmo LE Z REFERNDUMOM.

NE DRZNITE SI SAMOVOLJNO POSEGATI V USTAVO!

DEMOKRACIJE NE DAMO

V SLOVENIJI NE VLADA NITI MOODY’S NITI TRGI AMPAK LJUDSTVO

NEMUDOMA ZAUSTAVITE KORUPCIJO IN ROPANJE DRŽAVE!

NEMUDOMA REFORMIRAJTE POLITIČNI SISTEM IN ODSTRANITE IZ NJEGA LASTNE PRIVILEGIJE!

NEMUDOMA USPOSOBITE PRAVNO DRŽAVO!

NEMUDOMA ZAUSTAVITE NEOLIBERALIZEM!

BOJTE SE NASLEDNJE VSTAJE!

NE EVROPI KAPITALA!

NE EVROPI CENTRA IN PERIFERIJE!

DA PRAVIČNI IN SOLIDARNI EVROPI!

 

 

Poziv vladi o DDV

 

Koordinacijski odbor  kulture Slovenije opozarja na pogubne posledice vladnega predloga neselektivnega dviga DDV za slovensko kulturo. Če bo odločitev potrjena tudi v državnem zboru, se bodo cene knjig, vstopnic za kulturne prireditve in vseh drugih kulturnih dobrin zagotovo zvišale in to bo, ob hkratnem znižanju prihodkov javnih uslužbencev, zagotovo povzročilo nadaljnji upad prodaje knjig, obiska gledaliških predstav, koncertov, filmskih projekcij itd. Da ne govorimo o zmanjšanju dostopa do kulturnih vsebin za državljane in posledično zmanjševanje, ne samo kakovosti življenja, ampak s tem tudi ustvarjalnega potenciala državljanov Slovenije. Gospodarstvo že dolgo ni samo količina produktov ampak njihovo dodano vrednost tvori predvsem njihova kakovost.  Če pa do prilagoditve cen ne bi prišlo, bodo žrtve v prvi vrsti ustvarjalci, avtorji, kajti materialne stroške je na tem področju nemogoče zniževati, zaradi dviga DDV se bodo še zvišali. Trgovci svojih deležev zagotovo tudi ne bodo zniževali, torej je nadaljnje zniževanje avtorskih honorarjev, prihodkov samozaposlenih umetnikov in zniževanje plač zaposlenih igralcev, glasbenikov in drugih ustvarjalcev tako rekoč neizogibno. In tako bomo slovenski umetniki, pisatelji, oblikovalci, slikarji, pesniki, igralci, glasbeniki, režiserji in drugi ustvarjalci spet med prvimi žrtvami protikriznih ukrepov. Še malo in spet nam bo preostala le še Cankarjeva „bela krizantema“.

Kultura kot figov list

Predsednik SDS je napisal knjigo Kultura za življenje. Zdaj šele je jasno, zakaj je moralo samostojno ministrstvo za kulturo ugasniti. Kulturo bo očitno prevzel prvi mož stranke osebno. Za posebne namene.  Politične bitke prihodnosti se bodo bile na polju kulture. Manj ugledne posle v preteklosti je potrebno nadomestiti z nečim bolj spodobnim. S kulturo in dobrodelnostjo. Že videno. V filmu Boter. Vendar ta preteklost kar ne neha nadlegovati. Medtem kot Janša potrdi, da je Cekuta dobival podkupnino, se tudi Cekuta brani z ugledom kulture. Pravi, da se je Janša pri poimenovanju  njegovih prejemkov od Patrie s “podkupnino” zmotil. Zanimiva je Cekutova utemeljitev: “Jaz sem samostojni umetnik, slikar in ni nobene logike, da bi mene kdo podkupil.” Kaj bodo brali zanamci o tem obdobju naše zgodovine? O času, ko so se Slovenci, prvič v lastni državi, pogreznili v blato laži, prevarantstva in vsesplošnega ropanja, kot še nikoli v dotlej  v svoji zgodovini. Prav to, kar nam je pokazalo zgodovinsko zrcalo o nas samih, je največji kulturni dosežek osamosvojitve. Tudi najhujši režimi v zgodovino so poskušali skrivati svoja nedela. Pri nas se pa vse dogaja na odprti sceni. Globje se ne da pasti. Morda pa le. Z vsesplošnim medsebojnim pobijanjem.

Filistrstvo v znanosti

Vsi poznamo čudne metode, ki jih uporabljajo v našem času za razvijanje znanosti; vsi jih poznamo, ker so del naših življenj. In, prav zato se skoraj nihče ne vpraša kaj bo rezultat takšnega razvinaja znanosti pomenil za kulturo na splošno, tudi če predpostavimo, da bodo vsepovsod najboljše moči in najbolj resne na razpolago za promocijo kulture. V srcu vsakega povprečnega znastvenega tipa (popolnoma neodvisno od primerkov, ki ji srečujemo dandanes) leži čisti paradoks: obnaša se kot najbolj primitiven situiran brezdelnež, za katerega življnje ni grozna in resna zedeva, ampak soliden kos lastnine, ki mu je bila dodeljena za vso večnost; in zdi se mu opravičljivo preživeti vse življenje odgovarjati na vprašanja, ki so, ko je vse povedano in opravljeno, lahko zanimiva samo za takega človeka,  ki verjame v večno življenje kot v absolutno gotovost. Dedič samo nekaj uric se vidi obkrožen z strašnimi prepadi, groznimi za gledati; in vsak korak, ki ga stori naj bi obujal vprašanja: Zakaj? Kam? in Kdaj? v njegovi glavi. Precej toplo je predan delu, in, pa naj gre za štetje cvetličnih pestičev ali lomljenje skal ob cesti, uporablja vso svojo zalogo zanimanja, uživanja, moči in pričakovanj v ta namen. Ta paradoks – ta mož znanosti – se je v zanjem času pognal naprej s tako hitrostjo v Nemčiji, da bi skoraj pomislili, da je svet znanosti tovarna, v kateri  vsaka zapravljena minuta pomeni globo. Dandanšnji možje znanosti garajo tako trdo kot četrta ali sužensjak kasta; njegovo raziskovanje je prnehalo biti poklic, postalo je nujnost;  ne gleda ni levo, niti levo ampak hiti kar skozi vse stvari – tudi skozi resne zadeve, ki ji življenje prinaša na svoji poti – s tisto semiravnodušno in odbijajočo potrebo po počitku, tako značilno za izčrpanega delavca.  To je tudi njegovo stališče do kulture. Vede se, kat bi bilo življenje zanj ne samo otium ampak sine dignitate: celo v njegovem spancu ne odvrže svojega bremena, ampka kot emancipiran suženj še vedno sanja o svoji mizeriji, njegovo prisilno hitenje in njegovo bičanje. Naši učenjaki so komaj lahko zaslužni – in, celo takrat, ne v njihovo korist-v primeri s polskimi delavci, ki zat, da bi povečali majhno dediščino, se vztrajno trudijo, noč in dan, obdelovati svoje njive, hodijo za svojimi plugi, in priganjajao svoje vole. Zdaj, Pascal namigujeda se ljudje lotijo trdega dela v svojem poslu in v znaosti, da bi pobegnili vprašanjem največjega pomena ki se jim vsisljujejo v vsakem trenutku samote in prostega časa – vprašanja, ki se nanašajo, zakaj, kdaj in kam v življenju. Začuda se naši znanstvenikinikoli ne mislijo o najbolj vitalnih vprašanjih od vseh – zakaj njihovo delo, nihova naglica, in njhova boleča ekstaza. Zagotovo ni njihov cilj služenje kruha ali pridobivanje častnih položajev? Ne, zagotovo ne.  Ampak kljub temu se provržejo tolikim bolečinam kot oni lačni in brez kruha; in z hotenjem in brez izbirčnosti ki je značilna za lačne, celo kradejo obroke s servirne mizice znanosti. In če bodo možje ananosti nadaljevali z znanostjo kot to poečenjajo delavci z zahtevami, ki jim jih nalaga življenje, kaj se bo zgodilo s kulturo ki mora čakati na uro svojega rojstva in svojega odrešenja v samem središču tega vzburjenega in vzhičenega takanje tja in nazaj, – te brbotajoče znanstvenosti?

Filistrstvo v znanosti

Vsi poznamo čudne metode, ki jih uporabljajo v našem času za razvijanje znanosti; vsi jih poznamo, ker so del naših življenj. In, prav zato se skoraj nihče ne vpraša, kaj bo rezultat takšnega razvijanja znanosti pomenil za kulturo na splošno, tudi če predpostavimo, da bodo vsepovsod za promocijo kulture in umetnosti na razpolago najbolj resne moči  . V srcu vsakega povprečnega znanstvenega tipa, (popolnoma neodvisno od primerkov, ki ji srečujemo dandanes), leži čisti paradoks: obnaša se kot najbolj primitiven, situiran brezdelnež, za katerega življenje ni strašna in resna zedeva, ampak soliden kos lastnine, ki mu je bila dodeljena za vso večnost; in zdi se mu opravičljivo preživeti vse življenje v odgovarjanju na vprašanja, ki so, potem ko je vse povedano in opravljeno, lahko zanimiva samo za takega človeka,  ki verjame v večno življenje kot v absolutno gotovost. Dedič zgolj nekaj uric, se vidi obkrožen s strašnimi, na videz groznimi  prepadi; in vsak korak, ki ga stori naj bi v njegovi glavi obujal vprašanja: Zakaj? Kam? in Kdaj?  Precejvroče je predan delu, in, pa naj gre za štetje cvetličnih pestičev ali lomljenje skal ob cesti,  vso svojo zalogo zanimanja, uživanja, moči in pričakovanj uporablja v ta namen. Ta paradoks – ta mož znanosti – se je v v Nemčiji  v zanjem času pognal naprej s tako hitrostjo, da bi skoraj pomislili, da je svet znanosti tovarna, v kateri  vsaka zapravljena minuta pomeni globo. Dandanšnji možje znanosti garajo tako trdo kot četrta ali suženjska kasta; njegovo raziskovanje je prnehalo biti poklic, postalo je nujnost;  ne gleda ne levo, ne desno ampak hiti kar skozi vse stvari – tudi skozi resne zadeve, ki ji življenje prinaša na njegov pot – s tisto napol -ravnodušno in odbijajočo potrebo po počitku, ki je  tako značilna za izčrpanega delavca.  Tako je tudi njegovo stališče do kulture. Vede se, kat bi  življenje bilo zanj ne samo otium ampak sine dignitate: celo v  spancu ne odvrže svojega bremena, ampak kot emancipiran suženj še vedno sanja o svoji mizeriji, svojem prisilnem hitenju in bičanju. Naši učenjaki so komaj lahko bolj zaslužni – in, celo takrat, ne v svojo korist – od poljskih delavcev, ki se zato, da bi povečali svojo majhno dediščino, vztrajno, noč in dan trudijo obdelovati svoje njive, hodijo za svojimi plugi, in priganjajao svoje vole.  Pascal namiguje, da se ljudje lotijo trdega dela v svojem poslu in v znanosti samo zato, da bi ubežali vprašanjem najvišjega pomena, ki se jim vsiljujejo v vsakem trenutku samote in prostega časa – vprašanja, ki se nanašajo na zakaj, kdaj in kam v življenju. Začuda  naši znanstveniki nikoli ne razmišljajo o od vseh najbolj vitalnih vprašanjih – o tem, čemu njihovo delo, njihova naglica in njihova boleča ekstaza. Njihov cilj zagotovo ni služenje kruha ali pridobivanje častnih položajev? Ne, zagotovo ne.  Ampak kljub temu podležejo prav toliko bolečinam kot oni, ki so lačni in brez kruha; in z zagnanostjo in brez izbirčnosti, ki je značilna za lačne, celo kradejo obroke s servirne mizice znanosti. In če bodo možje znanosti nadaljevali z znanostjo kot to počenjajo delavci z zahtevami, ki jim jih nalaga življenje, kaj se bo potem zgodilo s kulturo, ki mora čakati na uro svojega rojstva in svojega odrešenja v samem središču tega vzburjenega in vzhičenega tekanja sem in tja, – te brbotajoče znanstvenosti?