Author Archives: Igor Koršič

Bruseljska navodila 29. maja

Ugotovimo najprej kdo je to Bruselj? Ali je to Evropska komisija, Barroso, Rehn in drugi komisarji? Ali je to Evropski parlament? Ali je to Evropski svet, svet vlad sedemdvajseterice? Seveda slednji odločajo in komisija izvršuje. Parlemant je nekak figov list za vse skupaj. Vendar komisija ni izvršna oblast, kot so to običajno vlade. Njene pristojnosti so dejasko skoraj izključno izvrševanje tistega kar odloči svet. Če se ne motim, so pooblastila za samostojno delovanje komisije minimalna. Tako so navodila, ki smo jih dobili 29. kupaj z nekaterimi ostalimi državami posledica odločitev Evropskega sveta o šestorčku in dvojčku. Barroso in Rehn sta zgolj navidezna krivca. Šestorček in dvojček sta menda  namenjena temu, da se jim ne bi več zgodila Grčija. Da instrumenta res služita tem namenu vsaj jaz dvomim.

Kakorkoli, omenjena  navodila pomenijo postopno opuščanje zloglasne varčevalne politike, ki povzroča natanko tisto, kar so redki kompetentni ekonomisti predvideli: recesijo. Pri tem v Bruslju zmote še nihče ni priznal in razglasil, ker to ni njihov slog komuniciranja in delovanja. Za razliko od IMFa.  Komunicirajo bolj tako kot je nekoč to počenjala Sovjetska zveza: vse je vedno pozitivno, tudi krize in težave so zavite v evfemistične meglice. V resnici gre za lomljenje rok močnejših šibkejšim. Kjer stroka ne odloča ampak prevladujejo interesi. Največ škode sta naredila Merklova in Sarkozy, saj sta (na Borutovem francosko-nemškem vlaku, delovala družno in zakoličila pogubno varčevalno politiko.  O spremembi kurza mimogrede namigujejo, v navodilu Sloveniji s stavkom:  “Prav tako bi bilo mogoče storiti več, da bi za podjetja vzpostavili pogoje za naložbe in ustvarjanje delovnih mest, med drugim tudi z izboljšanjem konkurenčnosti njihovih proizvodov in storitev ter s spodbujanjem naložb v raziskave, inovacije in učinkovito rabo virov. Poleg tega bi bilo treba nadaljevati fiskalno konsolidacijo, četudi v drugačnem ritmu, in odpraviti preostale šibkosti bančnega sektorja.”

“četudi v drugačnem ritmu” je signalček, ki poučenim namigne, da gre za začetek spremembe varčevalne politike.

In kaj Sloveniji priporočajo? Nadaljevati z varčevanjem, vendar zdaj s podaljšanim rokom 2015. Kar pomeni klestenje javnega sektorja, šolstva, raziskovanja, plač pokojnin, socialnih transferjev idr. Kar zagotovo pomeni še več recesije. Nikjer ni bilo še ničesar, kar bi dalo upati, da se recesija zaustavila.  Hkrati pa priporočajo, da se loti nezaposlenosti mladih, za kar zaskrbljneo ugotavljajo, da je hud problem. Priporočajo tudi dvig konkurenčnosti z strukturnimi reformami, (kar pomeni razprodajo delovne sile) in začuda z dvigom inovativnosti s šolskimi reformami. Vse je skregano z zdravo pametjo, saj varčevalna politika povečuje nezaposlenost mladih, zmanjšuje inovativnost in onemogoča šolske reforme. Razen če s šolskimi reformami nimajo v mislih privatizacije in ukinjanje visokega šolstva in zmanjševanje standardov ostalem šolstvu, kar bi se lepo skladalo s protrebami po strukturnih reformah, to je zniževanju stroška dela, ki ga lahko dosežemo, če odvečne delavce pošljemo v  Nemčijo, ki se od te politike krepi, ostalim pa zmanjšamo izobrazbeno raven na minimalno: računanje, pisanje in osnovno znanje nemščine. Prekerna delovna sila v bazenu rezervne delovne sile za osrednjo EU ne potrebuje odvečnih znanj. Še škodijo lahko, ker lahko zapeljejo delavce k neubogljivosti in uporom. Nevedni so gotovo bolj ubogljivi.

Poleg  nezaslišane korupcije doma, ki je skupaj z bruseljsko politiko povzročila globoko recesijo zaradi tega istega Bruslja nimamo niti teoretične možnosti, da bi se iz recesije izvili. Lahko se samo uklonimo, demontiramo kot suverena država z lastnimi razvojnimi cilji in se spremenimo v bazen rezervne delovne sile.

Dejstvo je tudi, da je se s vstopom v EU pri nas korupcija dodatno razbohotila. Težko je reči, če tu obstaja vzročna poveza. Dejstvo pa je, da iz Bruslja v vseh teh letih nismo slišali  še tako prizanesljive kritike janševističnega populizma. Na drugi strani izražajo zadovoljstvo nad ustavnimi spremembami referendumske ureditve in  fiskalnega pravila. Morda Bruselj res ne grozi s trojkami, ki menda tokrat sploh niso bile na tapeti. Navodila in korekcije, ki izhajajo iz “šesterčka” so nekaj drugega: Vendar iz Bruslja ni slišati nobenih demantijev naših medijev in politikov ko strašijo s trojko in drugimi kastrofami, če se ne bomo ukolinili domnevnim ultimatom.

Trenutno stanje Slovenije je mnogo hujše kot ob koncu Jugsolavije. Hujše je predvsem zaradi tega, ker se naša mega kriza poglablja že četrto leto od katere smo med najbolj prizadetimi.  Unija vodi zgrešeno politiko, katere nemočni talci smo. Poglabljanje recesije in delitev v Evropi lahko zelo hitro privede do procesa razpadanja evrocone in unije. Slovenija bi morala že zdavnaj imeti pripravljene izhodne scenarije.

Igor Koršič

Jurij Dobrila: Primer razkroja naše kulture – razpis CD

 
 
Likovna podoba JAZZ  festivala je pred desetletji prestavljala vizulani presežek, ki je uspešno dopolnjeval virtuozne nastope glasbenikov iz vsega sveta. Slovenija je s to in se nekaj drugimi prireditvami postala središče sveta in dosegala pozornost, spoštovanje, prepoznavnost in obiske z vseh koncev. Seveda je s tem tudi precej zaslužila. 
 
Pred kratkim  pa je Cankarjev dom razpisal natečaj za podobo festivala prihodnje leto in zmagovalcu natečaja obljubil komplet vstopnic za te prireditve. Ja, saj, lahko, saj verjetno bodo tako ali tako dvorane prazne. Adijo pamet, še butalska je zapustila tole reč tukaj. Nekateri sicer govorijo o begu možganov a očitno je precej huje kot si mislimo. Naloga, ki lahko terja nekaj mesecev dela za talentiranega avtoja s strokovnim znanjem in prakso, ki naj bi nas predstavljala kar lepemu delu sveta je vredna sedež na prireditvi. 
Tako je ocenil Cankarjev dom, kot največja, osrednja, in edina multudisciplinarna nacionalna kulturna instutucija.  Torej kulturni VRH. To je torej državno priznana VREDNOST KULTURE DANES, TUKAJ.  Pač, če si plevel lasti pravico, da vrednoti dobro žito je temu lahko res tako. Zato gre pač vse nekam v ……
 
Potem se je nekaj odgovornih strokovnjakov od zunaj zganilo, napisalo par besed in zbudil se je kulturni hram Cankarjev dom. Po tehtnem premisleku so ugotovili, da moda res ni vse najbolj prav in natečaj  umaknili. Ker stvar ni ušla medijem so seveda razmišljali o svojem dobrem imenu in poiskali opravičila,  kot pač najbolje znajo. Tako so zadevi le še dodali pravi značaj in dokončni pečat stanju kulture pri nas. 
 
Direktor Cankarjevega doma je za časopis DELO 17. maja izjavil: »pravega pravcatega natečaja«, 
ki bi bil v skladu z normativi Društva oblikovalcev Slovenije, sam ne bi dovolil, ker v finančnem 
načrtu festivala ni denarja za tako »razkošje«.
 
 
Kar pomeni, da je direktor Cankarjevega doma – osrednje slovenske kulturne institucije javno objavil, da imajo prireditve, ki jih Cankarjev dom izvaja, neustrezne ali nepopolne finančne načrte. Hkrati je tudi  navedel, da po njegovi oceni ali oceni osebja njegove hiše, velja korekten in strokovno izveden postopek velja za “razkosje”.  
 
Morda celo res, a verjetno so precej večje razkošje prazni sedeži prireditev,  ki jih večinoma polnoštevilno premierno obiskuje po zastojnkarski liniji le lubljanski etablišment. Še več razkošja seveda predstavlja dejstvo, da to našo dolino obiskuje vedno več ljudi, ki bi radi poceni pivo, ne pa civizacijska doživetja višje ravni, ki bi jim ostala v spominu in bi jih pripovedovali vsem, ki jih poznajo.
 
Direktorja Cankarjevega doma, njegove ljudi, ljudi na Ministrstvu za kulturo in različnih državnih in občinskih  organih v Sloveniji lahko le vprašamo o NJIHOVI kulturi in seveda tudi o zdravi kmečki pameti. 
 
Ali je korekten postopek in postemo vrednotenje dela v tej dolini res lahko “razkošje” ? 
 
Ali naj bi bila torej  razkošje tudi izjemno draga preiskava, ki bi jo taistemu direktorju opravili v UKC pred  opreacijo. Verjetno da. Saj bi bilo za davkoplačevalce precej ceneje, ce bi kirurg njegov organizem kar razrezal in zaneslivo bi pri tem v njem najceneje in najenostavneje našel tudi njegove ključne pomanjkljivosti. 
 
Zal je Rotovnjaštvo diagnoza, ki je ni mogoče na hitro in z enostavnimi operativnimi postopki odpraviti. Je takorekoc značilna za ogromno množico, ki se že desetletja uspešno razvija v tej dolini. Ključno zanjo je, da je sposobna rasti, prerasti in preživeti vse rodovitne kulture in politike, živeti na račun davkoplačevalcev  in tudi na račun ustvarjalcev, ki jim ze dolgo zmanjkuje moči, volje in zaupanja v tole …..
 
Zaradi večkratno profilirane podobe, ki naj venomer znova ustreza onim in onim, si izdal si svoj ceh, svoje  kolege, svoj narod, celo sebe samega – to je korupcija najnizkotnejše vrste. 

 

Jurij Dobrila: Stanje stvari

Razmere v Sloveniji se še kar naprej poslabšujejo. To lahko opazijo skoraj vsi državljani – morda le tisti ne, ki se se vedno preživljajo na račun davkoplačevalskega denarja. Seveda, ravno ti običajno ne  pogledajo vase, ampak s prstom pokazejo na posameznika, kulturnika, stroko, ki je seveda, 
kakopak v  takšnih razmerah nekako prepoznaven krivec, stošek, …..  Kako to ?
 
To, da je kultura lahko dober posel so ugotovili že Grki, ki so svoje umetniške izdelke izvažali 
po vsem Sredozemlju. Ugotovili so to potem cesarji in papeži, ki so se obdali s kulturniki in 
njihovimi izdelki,  da bi s tem pridobili na lastni veljavi in postavili svoj del zgodovine na vrh 
civilizacijske piramide. 
 
Marsikomu je uspelo in ponekod stoletja in tisočletja prebivalci žanjejo iz te dobro posejane 
njive.
 
Pri nas smo imeli kulturo, kulturnike in celo vrsto dogodkov, ki so v naši okolici nekaj pomenili 
Prinašali so uspehe, obiskovalce, prepoznavnost, konkretne in zelo dobre finančne rezultate. 
Potem se je naenkrat vse obrnilo na glavo: strošek je navzven postal pomembnejši od njegovega 
cilja pa naj je šlo za politiko ali zasebno gospodarstvo. Ne, mi ne bomo plačali toliko, ker mi smo 
pametni gospodarji in MI znamo stroške znizati, …… tudi, ne glede na to, če nam nas osel crkne. 
 
S tem motivom smo preplavili našo dolino in le malo ljudi je še ohranilo zdrav razum in vstrajalo 
pri tem, da najboljše seme tudi najbolje rodi, kot so verjeli naši predniki. Seveda je potrebno tudi 
odstraniti plevel, saj drugače nobena kulturna rastlina ne bo uspešno rastla. To so ljudje tukaj 
vedeli.
 
Potem je prišlo obdobje, ko je bilo potrebno po liberalni pameti pustiti naravi, da opravi s slabimi, 
šibkimi rastlinami in seveda, zmagovalec je bil plevel – vsepovsod. Plevel je začel preraščati njive, 
premagovati kulturne rastline in seveda tudi celotno kulturo. Prišel je tudi v samo ministrstvo, rastel 
in rastel, rastel do te mere, da kulture v njem sploh ni bilo več videti. Seveda so v taki naravi lahko 
uspelvali le se močnejsi pleveli in tako so se razbohotili uradniki in ministri, ki s kulturo nimajo in 
niso imeli prav nobene zveze. Plevel je postal celo  tako močan, da je kulturna ministrica 7.julija 
2004 sprejela sklep o ukinitvi vrednotenja naše kulture nasploh.  
 
 
Potem pa se nam zgodi kriza in v njej razprave ali je mogoče kako se kaj rešiti ali niso ustvarjalci tisti, ki naj bi ustvarjali “dodano vrednost” ali ni nujno zagnati kreativne industrije, ki v razvitem svetu prestavljajo svetinjo narodnega bogastva. Potem se nekako po zakonitostih narave vklopi še živec  spomin te njive, na njene rodovitne čase, ko plevel se ni prerastel vsega užitnega in ze začel siliti k  sosedom.

 

Kangler, model slovenskega politika

 

Kar nekaj eminentne slovenske kulture je baje pomagalo vladavini župana. 

“Franc Kangler je zelo povprečen lik, neotesani zakotnež, ki pa mu je po čudnem spletu okoliščin iz policista in dupleškega občinskega tajnika uspel vzpon na položaje – poslanec v državnem zboru, deset let član komisije za nadzor tajnih služb, deset let član slovenske delegacije v Natu, dva mandata županovanja in po odstavitvi, kot smetana na torti, svetnik v državnem svetu – za katere ni imel prav nobenih drugih kvalifikacij kot voljo do moči; to lastnost pa v dolini šentflorjanski na prvo mesto postavljajo tako stranke kot precejšen del volilcev. Sadovi te brutalne volje so seveda na dlani že nekaj časa: popolna razgradnja demokratičnega odločanja v občini, samovoljno nastavljanje kadrov v mestnih službah, privatizacija javnih zavodov s pomočjo prijateljskih navez (in posledično dvig cen mestnih storitev), blodnjavo megalomanstvo projektov, kot so propadla Univerzijada in MAKS, razmajana EPK in usahla prestolnica mladih. Ob tem pa – grozljiva luknja v občinskem proračunu, odvzem plagiatorske diplome…”

Tanja Lesničar Pučko, Dnevnik, 28. maja 2013

Padec slovenske konkurenčnosti z 32. na 52. mesto v štirih letih

Le kdo nosi odgovornost za to? Podatki kažejo, da gre predvsem za nosposobnost upravljanja z državo. Ne samo da kradejo in lažejo, državo uničujejo tudi s svojo nesposobnostjo. Saj drugače ne more biti, glede na nepotizem in strankarsko kadrovsko strahovlado. 1. ZDA (ne izvajajo nemške ekonomske politike), 4. Švedska (socialna država jim očitno ne škodi). Nemčija na 9. mestu (tudi sami plačujejo za zgrešeno komanidranje EU.)

Uravnoteženo poročilo NYT o bruseljski lekciji z dne 29. maja

Se meni samo zdi, ali ali pa so naši mediji in eksperti popolnoma  nekritični do Bruslja in se mazohistično  ukvarja zgolj s tem, kako je Slovenija opravila izpit in ali so bili učitelju zadovoljni. Kot da širšega konteksta ni, in kot da bruseljska politika stiskanja ni pogorela? Ali je kdo poročal o reakciji Hollanda? Kako bo Francija reformirala svoj pokojninski sistem “je naš in samo naš problem”. 
BRUSSELS — Retreating slowly from tough austerity policies that have been widely blamed for leaving 27 million Europeans out of work, the European Union’s executive arm said Wednesday it would allow France, Spain and five other nations more time to meet mandatory budget deficit targets.
But the Brussels-based European Commission also cautioned against the temptations of debt-fueled economic stimulus, stressing in its annual review of economic policy recommendations that Europe instead needs to dismantle rigid labor regulations and remove other “structural” obstacles to growth.

The mixed message marked Europe’s latest response to an economic crisis that has led to six consecutive quarters of negative growth, left even previously robust northern economies battling recession and pushed overall unemployment to around 11 percent and to more than twice that in Spain and Greece.

“The fact that more than 120 million people are at risk of poverty or social exclusion is a real worry,” said José Manuel Barroso, the president of the European Commission, at a news conference. “There is no room for complacency,” he said, describing the situation in some countries as a “social emergency.”

Addressing concerns that Europe has pushed too hard for spending cuts, Mr. Barroso — using an economists’ euphemism for austerity — said “we now have the space to slow down the pace of consolidation.” But he also warned that “growth fueled by public and private debt is not sustainable.” This, he added, is “artificial growth.”

He complained that a bitter policy debate that has often cast austerity as the enemy of growth “has been to a large extent futile and even counterproductive.”

Five year after the global financial crisis swept in from the United States, most European countries, with the notable exception of Germany, are still stuck in economic doldrums and show scant sign of even the modest recovery achieved by the United States and Japan, which have both opted for more government-funded stimulus than Europe.

This dismal record has put champions of fiscal rigor at the European Commission under intense pressure to back off unpopular budget cuts and instead follow the prescriptions of John Maynard Keynes, the late British economist who urged that government spending be ramped up in times of crisis.

The policy recommendations announced Wednesday in Brussels don’t suggest any U-turn in policy but they do confirm a slow but steady shift away from swiftly limiting deficit spending. Olli Rehn, the commission’s senior economic policy maker, announced that seven countries would be given more time to reach a deficit target of 3 percent of gross domestic product.

France, Poland, Slovenia and Spain, he said, will be given an extra two years, while Belgium, the Netherlands and Portugal will each get an extra year.

Mr. Rehn said that Europe still needs “fiscal consolidation” in the long-run but added that its pace this year would be “half what it was last year and to some extent it will be slowed further.” The decision to give France more time, he said, was based on expectations that its socialist president, François Hollande, would push through long-stalled reforms to cut the cost of hiring workers and boost the country’s flagging competitiveness. A key part of this, Mr. Rehn said, is pension reform.

Mr. Hollande responded angrily to the commission’s proposals, particularly those concerning the pension system. “The European Commission cannot dictate to us what we have to do,” French media quoted the president as saying. Mr. Hollande insisted that the shape of any pension reform, a highly contentious issue in France, “is up to us, and to us alone.”

France’s legislature earlier this month enacted a modest trim of labor regulations but Mr. Hollande, under fire from within his own party and deeply unpopular with the public at large, faces an uphill struggle to implement reforms that, when attempted by his predecessors, led to large street protests and labor unrest.

The extension granted to France and others immediately raised eyebrows among some analysts, who said these countries might use them as an excuse to relax their reform efforts. “Countries are going to interpret these recommendations in self-serving ways,” said Mujtaba Rahman, the director for Europe for the Eurasia Group, a research group. “The commission argues its rules are being applied intelligently, but countries such as France will use this to argue they have prevailed on Europe to end austerity.”

Wrangling over how to best address Europe’s crisis has created deep splits, dividing richer countries from poorer ones and triggering a widespread public backlash against the European Union and established political elites in individual countries. It has also divided policymakers in Brussels.

In a remarks published Wednesday by German media, the energy commissioner, Gunther Oettinger, scoffed at assurances that France is working to get its economic house in order and said “too many in Europe still believe that everything will be fine.” France, he said, “is completely unprepared to do what’s necessary,” while Italy, Bulgaria and Romania “are essentially ungovernable.” The European Union, he added, “is ripe for an overhaul.”

Mr. Barroso, the commission president, declined to comment on Mr. Oettinger’s remarks.

 

Krugman: Ključna zgodba našega časa

 

Those of us who have spent years arguing against premature fiscal austerity have just had a good two weeks. Academic studies that supposedly justified austerity have lost credibility; hard-liners in the European Commission and elsewhere have softened their rhetoric. The tone of the conversation has definitely changed.

My sense, however, is that many people still don’t understand what this is all about. So this seems like a good time to offer a sort of refresher on the nature of our economic woes, and why this remains a very bad time for spending cuts.

Let’s start with what may be the most crucial thing to understand: the economy is not like an individual family.

Families earn what they can, and spend as much as they think prudent; spending and earning opportunities are two different things. In the economy as a whole, however, income and spending are interdependent: my spending is your income, and your spending is my income. If both of us slash spending at the same time, both of our incomes will fall too.

And that’s what happened after the financial crisis of 2008. Many people suddenly cut spending, either because they chose to or because their creditors forced them to; meanwhile, not many people were able or willing to spend more. The result was a plunge in incomes that also caused a plunge in employment, creating the depression that persists to this day.

Why did spending plunge? Mainly because of a burst housing bubble and an overhang of private-sector debt — but if you ask me, people talk too much about what went wrong during the boom years and not enough about what we should be doing now. For no matter how lurid the excesses of the past, there’s no good reason that we should pay for them with year after year of mass unemployment.

So what could we do to reduce unemployment? The answer is, this is a time for above-normal government spending, to sustain the economy until the private sector is willing to spend again. The crucial point is that under current conditions, the government is not, repeat not, in competition with the private sector. Government spending doesn’t divert resources away from private uses; it puts unemployed resources to work. Government borrowing doesn’t crowd out private investment; it mobilizes funds that would otherwise go unused.

Now, just to be clear, this is not a case for more government spending and larger budget deficits under all circumstances — and the claim that people like me always want bigger deficits is just false. For the economy isn’t always like this — in fact, situations like the one we’re in are fairly rare. By all means let’s try to reduce deficits and bring down government indebtedness once normal conditions return and the economy is no longer depressed. But right now we’re still dealing with the aftermath of a once-in-three-generations financial crisis. This is no time for austerity.

O.K., I’ve just given you a story, but why should you believe it? There are, after all, people who insist that the real problem is on the economy’s supply side: that workers lack the skills they need, or that unemployment insurance has destroyed the incentive to work, or that the looming menace of universal health care is preventing hiring, or whatever. How do we know that they’re wrong?

Well, I could go on at length on this topic, but just look at the predictions the two sides in this debate have made. People like me predicted right from the start that large budget deficits would have little effect on interest rates, that large-scale “money printing” by the Fed (not a good description of actual Fed policy, but never mind) wouldn’t be inflationary, that austerity policies would lead to terrible economic downturns. The other side jeered, insisting that interest rates would skyrocket and that austerity would actually lead to economic expansion. Ask bond traders, or the suffering populations of Spain, Portugal and so on, how it actually turned out.

Is the story really that simple, and would it really be that easy to end the scourge of unemployment? Yes — but powerful people don’t want to believe it. Some of them have a visceral sense that suffering is good, that we must pay a price for past sins (even if the sinners then and the sufferers now are very different groups of people). Some of them see the crisis as an opportunity to dismantle the social safety net. And just about everyone in the policy elite takes cues from a wealthy minority that isn’t actually feeling much pain.

What has happened now, however, is that the drive for austerity has lost its intellectual fig leaf, and stands exposed as the expression of prejudice, opportunism and class interest it always was. And maybe, just maybe, that sudden exposure will give us a chance to start doing something about the depression we’re in.

 

Ostanki Marčne revolucije se branijo pred Windishgraetzom in Jelačićem.

“Naslednji dan je dvor zbežal, (kot predvideno), v moravsko mesto Olomuc in nemočna vlada mu je kmalu sledila. Windishgraetz kot imperialni generalissmo in Jelačić kot najbližji poveljnik na bojnem polju, sta se začela premikati proti Dunaju. Dunajski revolucionarji, kakršni so pač bili, so pripravili obrambo. Ta čas so vse, razen najbolj odločnih skupin – še vedno znaten del študentov in delavcev organiziralnih po francoskem vzoru v Mobilno gardo – zapustili stvar,  ki so jo zasenčili notranji boji, neozdravljiva anarhična zmeda in nejasni cilji.”

Ilsa Barea: Vienna, Legend and reality

Vili Kovačič o ustavnih pravnikih

Spoštovani gospodje ustavni pravniki !
Čeprav vem, da smo za vas smeti, vam sporočam, da boste prišli v zgodovino kot zlati dečki slovenske  nove demokracije – partito kracije, ki upam ni ponovljiva in ni nespremenljiva. Eminentno uslužni slovenski ustavnopravni stroki navkljub. Zato ste in boste vredni spomina.
Kajti spomin na ta čas ne sme zamreti. To je čas inovativne demokracije, ko smo hodili v parlament z nagobčniki in se je demokracija šopirila na ustih, izgubila pa je domovinsko pravico v medijih in parlamentu in v velecenjeni ustavnopravni stroki. Verjamem, da je predsednik države zadovoljen, kajti rezultat 86:1 je fascinanten.
Take enotnosti še pri osamosvojitvi ni bilo.
Hvala vam na pogumu za ta veliki korak – za veliki pok slovenskega parlamentarizma. Skupaj z zlatim pravilom in utišanim ljudstvom ste nas popeljali v zlato dobo zlate oligarhije, ki nas  pelje v zlato prihodnost. Vendar zadnje čase tudi zlato na borzah izgublja na vrednosti.
KAPO DOL, delo ste opravili temeljito in za naslednjih 20 let.
S spoštovanjem,                  Vili Kovačič

Če bi…

Če bi vsi tisti, ki govorijo, da so naši ljudje pohlevne ovce, da so pasivni in neodgovorni,  da se ne bodo nikoli zares uprli, prišli v petek 24. maja pred parlament, bi nas bilo več sto tisoč in bi se stvari drugače odvijale.