Foto: Infografik Die WeltDie Schweiz ist das am wenigsten korrupte Land, Slowenien schneidet am schlechtesten ab. Die Ergebnisse der Länderumfrage zur KorruptionBild teilen

Korruption und Bestechung sind in Europas Wirtschaft offenbar gängige Praxis. Das zeigt eine aktuelle Studie der Beratungsgesellschaft Ernst & Young. Stattliche 39 Prozent der insgesamt 3500 befragten Finanzvorstände, Rechtsexperten und Compliance-Manager sehen Bestechung in ihrem Land an der Tagesordnung. “Die Zahlung von Bestechungsgeldern ist in vielen Ländern nach wie vor üblich”, berichtet Stefan Heißner, der Leiter der Abteilung Fraud Investigation & Dispute Services bei Ernst & Young.

Unrühmlicher Spitzenreiter im Europa-Ranking ist Slowenien. Dort liegt der Anteil der Manager, die Bestechung für üblich halten, bei immerhin 96 Prozent. Auf den Plätzen zwei und drei folgen Kroatien mit 90 Prozent und die Ukraine mit 85 Prozent. Zudem kommen Griechenland, die Slowakei, Serbien und Russland ebenfalls auf Werte von über 80 Prozent.

Am wenigsten verbreitet ist Korruption der Untersuchung zufolge in der Schweiz. Dort geben lediglich zehn Prozent der Manager an, dass Bestechung im Wirtschaftsleben gängige Praxis ist. Ebenfalls Topwerte erzielen die skandinavischen Staaten Schweden, Finnland und Norwegen mit jeweils zwölf beziehungsweise 17 Prozent.

Deutschland schließlich landet mit einem Wert von 30 Prozent im hinteren Drittel der Korruptionsstatistik und ist damit weit besser als der europäische Durchschnitt, der bei 39 Prozent liegt. Für die Studie wurden Unternehmen in 36 Ländern der Regionen Europa, Naher Osten, Indien und Afrika befragt.

Unlautere Mittel

 

Dennoch schlägt Heißner auch für Deutschland Alarm. “Nach unserer Erfahrung ist das Problem der Korruption auch in deutschen Unternehmen noch lange nicht vom Tisch”, sagt der Rechtsexperte. Nach wie vor könnten sich erstaunlich viele Manager vorstellen, in Notsituationen dem Geschäftserfolg mit unlauteren Mitteln nachzuhelfen.

Und das, obwohl die Mehrheit der Unternehmen in der Folge einiger Skandale schon umfassende Antikorruptionsregeln eingeführt hat. Immerhin zwei Drittel der Konzerne in Deutschland haben ein klares Bekenntnis zu Antibestechungsrichtlinien abgegeben. In Westeuropa insgesamt sind es gerade einmal 49 Prozent.

Doch die Anstrengungen auf dem Papier seien das eine, sagt Heißner. “Es braucht auch glasklare unternehmensinterne Vorgaben, deren Einhaltung ständig überprüft wird.”

Zwar wirtschaften die Mitarbeiter beim Überschreiten von Grenzen oftmals nicht in die eigene Tasche. Dem Unternehmen erweisen sie dennoch einen Bärendienst. “Inzwischen sollten sich die erheblichen Risiken herumgesprochen haben”, sagt Heißner. “Korruptionsskandale können existenzbedrohend sein.”

Ermittlungen bei ThyssenKrupp

 

So weit ist es bei ThyssenKrupp noch nicht. Bei Kunden und Lieferanten hat der Dax-Konzern derzeit aber keinen leichten Stand, nachdem in den vergangenen Monaten gleich mehrfach die Staatsanwaltschaft und das Bundeskartellamt vor der Tür standen, sei es wegen des Vorwurfs von illegalen Preisabsprachen oder wegen des Verdachts auf Bestechung. Bei der Konzerntochter GfT Bautechnik soll es bei Geschäften in Kasachstan, Usbekistan und China zu Unregelmäßigkeiten gekommen sein, in der Größenordnung eines zweistelligen Millionenbetrags.

Ursprünglich hatte Vorstandschef Heinrich Hiesinger einen rigorosen Kurs gegen die Beteiligten angekündigt. 60 Mitarbeiter mussten den Konzern in den vergangenen Monaten auch bereits verlassen.

Mittlerweile aber rudert der Manager bei seiner “Null Toleranz”-Mission zurück. Denn aus Angst vor den Konsequenzen schweigen die Mitarbeiter offenbar bei den internen Ermittlungen. ThyssenKrupp hat daher ein zeitlich befristetes Amnestieprogramm aufgelegt: Wer bis zum 15. Juni bei der Aufklärung von Compliance-Verstößen hilft, muss weder mit Kündigung noch mit Schadenersatzansprüchen rechnen.

Kritik an dieser Kehrtwende kontert der Konzern mit dem Hinweis auf weiterhin mögliche arbeitsrechtliche Konsequenzen wie zum Beispiel eine Versetzung, eine Degradierung oder Gehaltseinbußen. Zudem habe sich die Grundhaltung nicht geändert: Es gebe noch mal eine letzte Chance für die Beteiligten, danach sei das Fenster geschlossen mit allen Konsequenzen, die daraus folgen können. “Wir brauchen eine ganz neue Geisteshaltung”, fordert Hiesinger.

Der Druck ist hoch

 

Für Heißner ist dieser Umsturz eine große Herausforderung, nicht nur bei ThyssenKrupp. Denn die Umsatz- und Gewinnerwartungen sind hoch in den Unternehmen, trotz der zunehmend lahmenden Konjunktur. Das zeigt die Studie: Mehr als jeder zweite deutsche Manager berichtet von steigendem Druck, mit guten Quartalszahlen den hohen Ansprüchen der Investoren und Anteilseigner gerecht zu werden.

Entsprechend groß ist die Versuchung, bei der Akquise nachzuhelfen oder Zahlen zu schönen. So geben immerhin 34 Prozent der deutschen Manager an, Geschäftszahlen besser aussehen zu lassen, als sie tatsächlich sind, etwa durch vorgezogene Buchungen von Umsatz oder zu gering angesetzte Kosten. Damit liegen die heimischen Firmen über dem Durchschnitt in Westeuropa.

Gerade in wirtschaftlich schweren Zeiten werde nach wie vor ein Auge zugedrückt, heißt es dazu in der Korruptionsstudie. Noch deutlich ausgeprägter ist dieses Verhalten aber in Osteuropa und auch in Spanien oder Österreich. Diese Länder liegen weit vorne, wenn es um frisierte Bilanzen geht.

In Sachen Schmiergeld sind die Vorlieben unterschiedlich. Während Spanier wie auch Griechen und Belgier persönliche Geschenke bevorzugen, tauchen die osteuropäischen Länder bei Barzahlungen weiter vorne auf in den einschlägigen Tabellen. Manager in Deutschland dagegen setzen offenbar auf sogenannte Unterhaltungsdienstleistungen. 15 Prozent der Befragten halten entsprechende Angebote für gerechtfertigt, um ein Unternehmen über einen Wirtschaftsaufschwung zu retten – das ist der fünfhöchste Wert in der Statistik.

 

Precej neučinkovito izvajanje konvencije o boju proti podkupovanju tujih uslužbencev

8. oktober 2013 ob 09:00,
zadnji poseg: 8. oktober 2013 ob 10:51
Ljubljana – MMC RTV SLO

K temu jih poziva skoraj vsak drugi anketiranec, dobri četrtini pa se njihov vstop na politični oder ne zdi smiseln.

Andrej Miholič

pon, 07.10.2013, 15:00

 

Čeprav so udeleženci protestov, ki so konec lanskega leta izbruhnili v Mariboru in se nato hitro razširili po vsej državi, glasno zahtevali zamenjavo skorumpiranih političnih elit in prihod novih obrazov, predstavniki vstajniškega gibanja leto pozneje še vedno niso formalno vstopili v politično areno.

Temu so ta trenutek najbližje v stranki v nastajanju Solidarnost, ki je vzniknila iz Odbora za pravično in solidarno družbo, za njimi pa previdno stopica še nekaj iniciativ različnih političnih opredelitev. Morda jih bo k pospešitvi tempa spodbudila pravkar preložena, ne pa tudi rešena politična kriza, ki je pokazala, da je možnost predčasnih parlamentarnih volitev nenehno pred vrati, zaradi česar ne kaže predolgo odlašati s pripravami nanje. Pri tem pa bodo vstajniki morali poiskati tudi odgovor na dilemo, kako nastopiti na prihodnjih volitvah – pod skupnim dežnikom ali vsak zase.

In prav to vprašanje smo vam zastavili v revoltirani anketi prejšnji teden. Največ, nekaj več kot 42 odstotkov udeležencev verjame, da bi morali vstajniški kandidati strniti vrste in na volitvah nastopiti na listi ene, homogene stranke. »Ker je čas, da se znebimo vseh dosedanjih politikov, ki so kadar koli bili v parlamentu,« je svoj glas za to možnost utemeljil Miha Štamcar, ki očitno verjame, da bi takšna stranka lahko računala na podporo znatnega dela volilnega telesa.

A vsi še zdaleč niso naklonjeni poenotenju vrst v sicer politično precej raznolikem gibanju, ki je marca spodneslo vlado premiera Janeza Janše, nato pa hitro izgubilo protestniški naboj. Vsak četrti anketiranec tako meni, da bi bilo bolje, če bi porajajoče se vstajniške stranke nastopile v zavezništvu, v katerem bi vsaka ohranila svoje specifike. Da bi se morale te stranke na volitve podati vsaka zase, pa se jih je izrekla samo peščica oziroma nekaj manj kot pet odstotkov.

Dobra četrtina (27 odstotkov) udeležencev ankete pa v vstopu vstajnikov na politični oder ne vidi smisla. Eden izmed njih je Slavko Pezdir, tudi sicer zelo kritičen do vstajniškega gibanja, češ da se je »očitno upehalo in osipalo, ko je opravilo delo za svoje naročnike«. »Čeprav so razmere iz tedna v teden slabše, jih začuda ni na spregled,« ugotavlja, z njim pa se strinja tudi Drago Dežman, ki ga je prav tako zmotila neaktivnost vstajnikov v razmerah poglabljajoče se krize.

Tokrat o lustraciji

V tokratni anketi vas sprašujemo po še eni zahtevi, ki je ob koncu lanskega in na začetku letošnjega leta odmevala na ulicah. Številni protestniki so takrat zahtevali popoln rez z obstoječimi političnimi elitami. Čeprav se je odtlej zamenjala vladna koalicija, so v ospredju političnega dogajanja ostali isti obrazi, zato nas zanima, kaj menite o zahtevi (dela) protestnikov po tovrstni politični lustraciji. Sodelujte v anketi, ki jo najdete na naši spletni strani (delo.si/revolt), in ne pozabite, da vam ponuja tudi možnost utemeljitve glasu.

Tomaž  Mastnak piše (Delo, 07. 10.) ,  da  je domokracija atrofirala. In to  vzame za nepovratno dejstvo. Kot da je staro telo z omejenim rokom trajanja. In ne razume, zakaj bi bil socializem demokratičen? Zakaj ne kar socializem? Kaj to pomeni? Diktaturo proletariata?  (Samoupravljanje je bilo dokaj demokratično, zato ne pride v poštev.)  Ali tiranijo? Chaucesca? Diktaturo filozofov? Piše, kot da živimo izolirani na luni nekje in si lahko izmišljamo, kar si želimo. Kaj pa če bi  predstavniško demokracijo popravili? Kaj pa če naša ustava ni taka perla, kot se delamo da je? Da o zakonodaji sploh ne govorimo? Kot da bi bilo to kar smo si čez noč izmislili in slabo prepisali, zdaj je že kar to tapravo. Nedotakljivo. Brezprizivno.  Vse predstavniške demokracije namreč niso enake. Tudi delujejo ne enako. Kaj šele vse demokracije. Naša bi pa bila že malo boljša, če bi bila malo manj podobna madžarski, in malo bolj avstrijski. Tudi z elementi neposredne demokracije, bi se jo verjetno dalo popraviti. Ta direktna demokracija ni kar neki ha ha. Demokracija ni izmišljija, eden izmed trendov, ampak je nekaj trajnega, kar nima veliko alternative. Tudi socializem bo demokratičen ali pa ga ne bo. Gre namreč za dvojec demokracija – tiranija. Drugega ni. In gre za univerzalne človekove pravice. Jih ne bi kar pozabili in začeli sanjati  o nekem, abstraktnem, doktrinarskem socializmu, ki je odrešiteljski,  lep, pravičen in učinkovit na papirju. Če že govorimo o zgodovinski amneziji, bi se lahko spomnili, da je na ducate takih paprinatih socializmom v soočenju z realnostjo propadlo.  In pri tem pogubilo na desetine milijonov ljudi.

S sociologom Tomažem Mastnakom smo se pogovarjali o krizi demokracije s strašljivimi obeti totalitarizmov na obzorju.

Matija Grah, Ozadja

pon, 07.10.2013, 06:00

Vstajniško gibanje je po lanskem začetnem zagonu letos spomladi usahnilo, čeravno razlogov za nezadovoljstvo ne manjka, prej nasprotno. Kako si razlagate implozijo tega gibanja?

Ne vem, morda gre le za začasen usih ali umik. Imam pa vtis, da gibanje nima organizacijske strukture, ki bi mu omogočala kontinuirano delovanje, in morda je to eden od razlogov, da trenutno ni protestov. Morda pa kontinuirano delovanje niti ni bilo namen gibanja ali njegovih delov. Poleg tega je res, da je bil eden glavnih ciljev gibanja – odstop vlade Janeza Janše – izpolnjen. Uresničitev tega cilja je verjetno veliko prispevala k temu, da so protesti vsaj za nekaj časa ponehali. Na čelu vlade, ki je padla, je bil človek, ki ga je bilo zelo lahko sovražiti, tako rekoč idealna figura za tovrstne proteste, kar je delovalo mobilizacijsko. Zdaj so ta človek in njegova garnitura stopili v ozadje, kjer še naprej delajo tako, kot so navajeni delati. Ostali so sestavni del slovenske politike, njen pomembni del.

Slovenska politika je še naprej taka, kot je bila pred padcem Janševe vlade, slovenski politični prostor se ni spremenil. A zdaj to ni več motivacija za proteste. Zdaj je na čelu vlade oseba, ki ne vzbuja – ali vsaj še ne – omembe vrednega sovraštva. To seveda ne pomeni, da ni razlogov za proteste proti vladi. Navsezadnje v politiki sedanje vlade ne opazim nobene velike diskontinuitete s politiko njene predhodnice. To so sile kontinuitete ne z neko mistično komunistično preteklostjo, temveč s prejšnjo vlado.

Je razlog za usahnitev protestov tudi idejna šibkost vstajniškega gibanja, ki izhaja že iz tega, da je bila osrednja zahteva gibanja negativna: odstop politične elite?

V negativnosti zahtev ne vidim nujno šibkosti gibanja. Prej v tem, da kljub govorjenju o alternativnih politikah, alternativnih oblikah organiziranja družbe in tako naprej nisem zasledil ničesar, kar bi me prepričalo, da tovrstne zamisli ne le obstajajo, marveč da se na njih resno dela – razen neumnosti o neposredni demokraciji. Zame problem namreč ni, da nimamo neposredne demokracije, temveč da reprezentativna demokracija ne deluje več. Reprezentativna demokracija je v krizi, iz katere se verjetno ne bo nikdar več izvlekla. Ljudje, ki naj bi bili naši predstavniki, pa to niso več, so si organizirali neposredno demokracijo, toda ta, tako kot starogrška neposredna demokracija, temelji na suženjstvu, na novodobnem suženjstvu.

Potem imamo tu, kot sem lahko zasledil, demokratični socializem. Nič nimam proti socializmu. No, socializem, ki se ga gre vladajoča manjšina, ko socializira svoje polomije in izgube z nadaljnjo privatizacijo družbenega bogastva, ni po mojem okusu. Koliko je v geslu demokratičnega socializma politike, pa ne vem. Koliko politike in kakšno politiko nosi s sabo ali v sebi? Je to sploh politično geslo? Ker sem doktrinar, se sprašujem tudi, kakšen smisel ima zagovarjati demokratični socializem v času zatona demokracije. Zakaj ne bi raje zagovarjali resničnega socializma? Pred kratkim sem prebiral Rheinische Jahrbücher zur gesellschaftlichen Reform – zanimivo branje! Ampak to je zgodovina. In včasih se ne morem otresti vtisa, da je ta alternativni demokratični socializem zgrajen na zgodovinski amneziji. Kdor ima amnezijo, lahko vsak dan izve kaj novega, ampak to ni nujno novost za tiste okrog njega.

Ko gre za ekonomske politike, ni dovolj bentiti čez neoliberalizem. Oznaka je največkrat ohlapna, pogosto služi za to, da se olajšamo. Utegne biti tudi zavajajoča, neredko napelje k temu, da smo že v rehabilitaciji liberalizma pripravljeni videti alternativo. Kaj pa če neoliberalizem ni drugega kot simptom smrti liberalizma? Liberalizem je mrtev. Rabimo alternativo liberalni ekonomiji, prav tako politiki. Ekvivokacije med skupnostno lastnino, commons, in komunizmom so dobrodošle, kolikor prispevajo k spremembi perspektive, niso pa alternativni program. Lotiti se moramo anatomije politično-ekonomskega sistema, ki je prevladoval zadnje stoletje in pol, in na tej ravni artikulirati alternative. Zamisli o trajnostnem razvoju, denimo, kažejo v pravo smer, a ta jezik si že prilaščajo tudi nosilci destruktivnih ekonomskih in političnih praks. Vem, da so zagovorniki trajnostno usmerjenega gospodarstva bili na demonstracijah, ni mi pa znano, da bi se o tem razpravljalo v okviru protestov. Vesel bi bil, če sem le slabo informiran.

Naj dodam še nekaj. Če je idejna šibkost, ki ste jo omenili v vprašanju, v resnici slabost slovenskega protestniškega gibanja, nikakor ni samo njegova slabost. Pustimo ob strani, da so današnje politične elite popolnoma intelektualno zbankrotirane. Če privzamemo, da so protestniška gibanja pretežno levo usmerjena, je treba reči, da je intelektualna šibkost obča lastnost levice v svetovnem merilu. Levica je doživela intelektualni kolaps, katerega začetki verjetno segajo že v osemdeseta leta prejšnjega stoletja, in od njega si še ni opomogla. Zato ponuja le malenkost sfrizirano različico tiste iste politike, ki jo vsiljujejo njeni principielni nasprotniki.

Goli formalizem, grobo netankočutna administrativnost in avtomatizirano tehnokratstvo pri uporabi prava so pač značilnosti slovenskih pravnih praks. Tudi delovanja slovenskega pravosodja. Prevladujoča poklicna nepripravljenost, prepogosto pa tudi miselna nezmožnost pomembnih posameznikov, ki opravljajo na primer sodniško funkcijo, da bi intelektualno presegli »črke na papirju«, ko gre za pravna besedila in vprašanja, ni samo nekaj skrajno iritirajočega. Takšne, golo formalne in legalistično avtomatizirane pravne prakse so v nasprotju z vsebino in duhom ustavnega reda. Sodbe sodišč, izdelane po takšnem kopitu, so lahko že samo iz tega razloga ustavno nesprejemljive. Toliko bolj, kadar zadevajo ustavne pravice in svoboščine. O tem je dovolj napisanega tudi v pravoslovni literaturi in zbirkah sodb uglednih sodišč.

Razlogi za osebno, državljansko in poklicno zaskrbljenost zaradi slovenskih pravnih praks se stopnjujejo dnevno. Uradniških in sodniških odločitev, pri katerih bode v oči ugotovitev, da njihovi avtorji temeljnih (ustavno)pravnih in pravnofilozofskih konceptov, načel in doktrin ne razumejo dovolj dobro, je enostavno preveč. Ta problem, ki je tudi posledica nekaterih pomanjkljivosti pravnega študija in odprave sprejemnih izpitov za vpis na pravne fakultete, postaja preobsežen. Ustavne pravice in svoboščine so zato alarmantno ogrožene. Ob tem pa grožnje ne predstavlja samo nedojemljivost prevelikega števila posameznikov na uradniških in sodniških funkcijah za težja ali celo težka pravna vprašanja. Prav neverjetno je, koliko oblastnih odločitev ni usklajenih s tistimi pravili, načeli in učenji v pravu, ki jih gre razumeti kot pravno abecedo ali slovnico. Največja težava pri tem je, da lahko takšne oblastne odločitve, uradniške ali sodniške, močno škodijo tistim ljudem, ki jih neposredno zadevajo. Zanje imajo lahko tudi eksistenčni pomen. In prav takšnih odločitev je znatno preveč.

Imam privilegij, da se lahko dnevno srečujem s tovrstnimi mrtvimi rokavi slovenskega pravosodja in stiskami ljudi. Ob tem pa prepoznavam bolečo in izčrpavajočo dvojnost stisk. Ne gre namreč samo za to, da posameznik pred oblastnimi organi ne doseže tistega, kar upravičeno terja kot svojo pravico, ali da se mu odreče tisto, kar nedvomno je njegova pravica. Gre tudi za to, da oblastne odločitve, ki niso samo strokovno nevzdržne, ampak so tudi nelogične, nerazumljive, nerazumne, kratkovidne ali takšne, da iz človeka izvabijo besedo »neumne«, žalijo posameznikovo dostojanstvo in imajo lahko močan vpliv na njegovo zdravstveno dobrobit. Nemalokrat se zgodi, da si ljudje, ki vedo, da pred oblastnimi organi in sodnimi instancami ne morejo več doseči tistega, kar bi si želeli in kar jim pripada, želijo samo pogovora, ob katerem bi dobili potrditev, da imajo prav, da razmišljajo zdravo, da njihov razum ni poškodovan in da njihova miselna integriteta ni ogrožena. Takšna potrditev jim zadošča, da kljub doživeti krivici v postopkih institucionaliziranega odločanja živijo dalje, pragmatično sprijaznjeni in notranje pomirjeni.

Oblastne odločitve pogosto presegajo življenja posameznikov in imajo sistemski pomen. Mislim na to, da ne pomenijo le odgovora na konkretno vprašanje iz življenja konkretnega posameznika, ampak odražajo institucionalni odnos predstavnikov državnega aparata do sistemskih ali celo metavprašanj. Oblastne odločitve so lahko prikaz, kako družba razume samo sebe skozi prizmo oblastnih institucij in kako ljudje, v različnih oblastnih statusih in vlogah, razumejo razmerje med institucionalnim ustrojem družbe na eni strani in posameznikom kot osebo na drugi. Dogajanje ob legitimnih protestih, odnos najvišjih predstavnikov oblasti do protestov in protestnikov, pa tudi nedavna obsodba sedmih vstajnikov na zaporno kazen je takšen primer.

Retorika oblasti, s katero sta vodstvo ministrstva za notranje zadeve in policije naslavljala protestniško dogajanje in vstajniško gibanje, pomeni poskus kriminalizacije protestnih ravnanj in vstajniškega gibanja. Drža nosilcev oblastnih funkcij je bila policijska drža. Nosilci oblastnih funkcij, pristojnih za notranje zadeve, so udejanjali pristope in uporabljali jezik policijske države. Tisti predstavniki pravne stroke, ki so bili neprepričljivi pri poskusu javnega zanikanja svojega izrazitega političnega navijaštva, so se sklicevali na sicer ustavna načela in koncepte z grobim pravnim formalizmom in zakonskim legalizmom. Mirne in miroljubne protestnike, ki so uresničevali ustavno pravico do javnega političnega protesta, se je ne le pozivalo k »upoštevanju ukazov policije« in razhodu, ampak tudi prisilno odganjalo s prizorišča, celo preganjalo. Javna in spontana protestna zborovanja se je poskušalo pogojevati s predhodnimi najavami in formalnimi organiziranji. Marsikateri sedeči protestnik je bil deležen tepeža. Zoper miroljubne protestnike so bili zato, ker so na politično pomembnem protestnem kraju javno, glasno in mirno protestirali, sproženi postopki zaradi domnevnih storitev prekrškov in celo kaznivih dejanj. Sindikatom je bila naložena globa z očitkom o soorganiziranju in spodbujanju protestov. Vodstvu javne univerze je bila izrečena globa zaradi protestno sklenjenih rok okrog univerzitetne palače. Dokazi o politično načrtovanem provociranju ljudi so bili prepričljivi. In še bi lahko naštevali. To so poteze, to je obraz policijske države. Pravosodje ne bi smelo ponuditi roke državi pri institucionalni zaščiti ukrepov policijske države. Oziroma pri kriminalizaciji protesta, protestnikov in vstajništva.

Znameniti ustavnopravni filozof prof. Ronald Dworkin je v svojih delih pojasnjeval, da je posameznik upravičen, da ravna na podlagi lastne vesti in iskrene presoje. Menil je, da ima ob tem država posebno dolžnost, da poskuša zavarovati prav tega delujočega posameznika in mu olajšati težavnost položaja, v katerem se je znašel npr. zaradi protesta, če to lahko stori brez povzročanja velike škode drugim legitimnim političnim interesom. Seveda država takšnemu posamezniku ne more zagotoviti popolne imunitete. Država se ne more zavezati, da ne bo preganjala nikogar, ki deluje na podlagi svoje vesti, ali da ne bo obsojala nikogar, ki razumno ne soglaša z oblastno odločitvijo. Če država, pojasnjuje Dworkin, primerov sicer razumnega nestrinjanja in neprivolitve v oblastne odločitve ali dejanj posameznikov, ki jih usmerja njihova vest, ne bi nikdar kaznovala, potem tudi sodišča svojih odločitev ne bi mogla utemeljevati z izkušnjami in argumenti, ki so jih v svojih dejanjih političnega protesta izpostavili kritiki obstoječih družbenih dejstev in okoliščin. Vendarle pa bi po njegovem mnenju morala država v primerih obstoja zgolj šibkih dejanskih razlogov, ki bi opravičevali pregon neposlušnih posameznikov, ali v primerih, ko se država lahko z njimi sooči na drugačen, nekaznovalen način, bistvo pravičnosti iskati v načelu tolerance. Dworkin poudari, da načelo »zakon je pač zakon in ga je treba vselej spoštovati« odklanja razlikovanje med tistimi, ki delujejo na podlagi njihove lastne sodbe o sicer dvomljivi pravni zapovedi, in tistimi, ki jih je mogoče enostavno označiti kot kriminalce.

Omenjeno razlikovanje je smiselno, pravi, če ne želimo ostati moralno slepi. Dworkin je, podobno kot znameniti John Rawls, menil, da zahtevajo primeri civilne neposlušnosti drugačen, modificiran kazenski pregon. Sodišča bi morala državljanom dati vedeti, da državljanska neposlušnost ni eden od običajnih deliktov. Družba si tudi po njegovem mnenju ne more zagotoviti trajnosti, če je prizanesljiva do vseh pojavov neposlušnosti, iz česar pa ni mogoče sklepati, da bo prišlo do kolapsa družbe, če bo prizanesljiva do nekaterih pojavov neposlušnosti. In ob nekem izjemnem primeru, ko na primer odpove ustava, mora pogosto prav država dati svojo legalnost na razpolago tistim, ki so potem sposobni skrbeti tudi za njeno legitimnost.

Odločitev o tem, kdaj tak položaj nastane, ne more biti odvisna od ugotovitve nekega oblastnega organa. Nasprotno, običajno je prav takšen organ razlog ali predmet civilne neposlušnosti in kritike oslabele, nezadostne legitimnosti. O tem naprej odloča predvsem posameznik, upoštevaje svoj lastni čut za politično odgovornost in etične temelje družbenega reda. V končni fazi pa tudi tisti del družbene skupnosti, na katerega se posameznik obrača v svojem apelu za dvig stopnje politične legitimnosti in univerzalne družbene pravičnosti. Če sodna veja ne spoštuje dostojanstva in legitimnosti dejanj civilne neposlušnosti, poudarja Dworkin, če kršilce pravnih pravil sodišča pavšalno in po pozitivističnem avtomatizmu preganjajo kot kriminalce ter jih obsojajo na običajne kazni, podlegajo »avtoritarnemu legalizmu«. Na ta način sodišča izražajo svoje togo in rigidno konvencionalno razumevanje države. Sodišča s tem na izrazito negativen način posegajo v moralne temelje družbe ter njeno politično kulturo. Država ne bo obnovila spoštovanja do prava, če ne bo pravu samemu omogočila pozivanja k spoštovanju. Tega ne more storiti, če spregleda prav tisto, kar pravo razlikuje od zaukazane brutalnosti. Če država pravic ne jemlje resno, potem tudi prava ne more jemati resno, je bil prepričan Dworkin.

Avtomatizirani legalizem slovenskega pravosodja je tudi z ozirom na pravico do protesta, upora in vstajništvo protiustaven.

_

Dr. Andraž Teršek je ustavnik, zaposlen na Univerzi na Primorskem.

Pogledi, let. 4, št. 18, 25. september 2013