Author Archives: Igor Koršič

Gnus

Ste občutili jezo, sovraštvo? Ne. Občutili smo gnus

V slovenski tranziciji je šlo vse k vragu takrat, ko se je začelo vse vrteti okrog lastnine.

Franček Drenovec

sob, 14.12.2013, 06:00

Ste občutili jezo, sovraštvo? Ne. Občutili smo gnus

Kanarčki čakajo na popravilo kletke Foto: Cathal McNaughton / Reuters

Kaj ti bo država, če sploh ne veš, kaj z njo početi? Če sploh ne veš, da se z njo da kaj početi?

Pridružujem se odporu proti napovedani razprodaji slovenskih podjetij in infrastrukture tujcem. Pa ne zato, ker bi bila lastnina prav posebno pomembna. Lastnina odloča v nekapitalističnih družbah, odločala je v fevdalizmu in pogosto v kakšnem od »realnih« komunizmov. V kapitalizmu bi morale odločati sposobnosti ljudi in družbe, da prispevajo k napredku produktivnosti in blaginje. V slovenski tranziciji je šlo vse k vragu takrat, ko se je začelo vse vrteti okrog lastnine – povsem nepovezano s produktivnimi sposobnostmi in potenciali novih kapitalistov. Napovedana razprodaja državnega kapitala nas zanima predvsem zato, ker označuje veliko širšo zgodbo.

***

V tej zgodbi slišimo veliko o terorju »Evrope« in »Bruslja«, kar je seveda nesmisel. V Evropi vodijo igro še vedno nacionalne države, ki vzdržujejo s tem namenom Bruselj kadrovsko in institucionalno ravno prav podhranjen (ter si v teh neoliberalnih časih niti ne želimo, da bi se ta, zaenkrat še tretjerazredni evropski Washington še okrepil). Kar prihaja iz Bruslja z neko vsebino, prihaja vedno iz kakšne vplivnejše nacionalne prestolnice, zdaj v glavnem iz Berlina. Naši sistemi so le naravnani tudi na določeno centralno evropsko odločanje in ker tega zdaj, ko gre bolj zares, pač ni, je vskočil kot nadomestna Evropa Berlin

Nemški pristop h krizi evropske periferije pa tudi ni nikakršna zarota. Nemške horizonte opredeljujejo ZDA, Kitajska in drugi taki, ne njena zahojena periferija. Nemci so nanjo le besni, ker se njene neumnosti prevajajo v skupni ekonomski in denarni prostor – potem ko najprej prezrejo, da so vzroki na obeh straneh in verjetno še najbolj na njihovi lastni, v njihovem lastnem polzenju v neoliberalne velike finance, ki jih morajo (?) zdaj reševati.

Žalostno je, kako je Nemčija redefinirala svojo evropsko pozicijo v navadno vihtenje grobe moči, ki ne more uspeti. Lahko upoštevamo, da so Nemci v mednarodnih odnosih še sorazmerni amaterji, saj jim je bila lastna zunanja politika po drugi svetovni vojni prepovedana. Zato pa imajo dovolj izkušenj z zunanjimi politikami drugih: s primitivnim roparskim pohodom Anglije in Francije po prvi svetovni vojni, ter z zrelim in produktivnim odnosom ZDA po drugi. Anglija in Francija sta bili po prvi vojni že velesili v zatonu in kljub zmagi tedaj samo še v impotentni obrambni drži, medtem ko so bile ZDA po drugi vojni družba v vzponu, z vizijo in strategijo. Sedanje nemško lomastenje po evropski periferiji je primerljivo zgolj s tistim davnim lomastenjem propadajoče evropske noblese po Nemčiji – kar naj velja kot informacija o tem, s kakšnim novim gospodarjem imamo v resnici opravka.

***

A na Nemčijo nimamo vpliva. Obrnimo se raje k nam samim. Cilj »programa za izognitev programu«, ki so nam ga poslali iz Bruslja, je zagotovitev vračanja zunanjih posojil. Dolgovi podjetij, nabrani v bankah, se bodo podržavili, za kar bo treba javne finance okrepiti s poviševanjem davkov in zniževanjem vseh drugih, normalnih javnih izdatkov. Vladi so naložili tudi obsežno predajo njenega premoženja tujcem (tako, na primer, da bi prodali slovenski državni Telekom nemškemu državnemu Telekomu; »privatizacija« se reče samo za lepše, cilj ni privatno, cilj je tuje). Za sanacijo samih podjetij pa bo treba zniževati plače in preusmerjati dodano vrednost v dobičke za dokapitalizacijo in razdolževanje.

Vsaj del navedenega ima nesporno ekonomsko logiko. Slovenija je v zadnjem desetletju zares propadla, korenita preobrazba je nujna. Ampak kakšna? Tujci pristopajo k obstoječemu stanju slovenske družbe in dajejo navodila za preživetje in utrditev (in vračanje dolgov) te strukture in teh ljudi. Njihove »strukturne reforme« prav odstranjujejo možnosti za prestrukturiranje. Zakaj bi se v podjetjih trudili za tehnološki in poslovni napredek, če lahko (isti stari »podjetniki«) preprosto znižajo plače? Slišimo, da bo treba izobraževanje Slovencev prilagoditi obstoječemu gospodarstvu in prenesti več teže na strokovno šolstvo; univerze so za druge, na za nas. V zdravstvu, ki je v evropskih primerjavah že zdaj pri samem dnu, bo treba še nižje. O pravni državi zvemo le to, da bo treba tudi tu varčevati (tu še bistveno bolj, ko vračunamo tistih par sto milijonov novih daril prijateljem gradbincem za novo veliko, lepo sodno palačo).

Nihče si ne dela utvar, da bodo te politike obrnile trende navzgor. V resnici prav preprečujejo tehnološko, poslovno, socialno in miselno spreminjanje, ki lahko edino popelje Slovenijo v nov napredek. Uničujejo rast in uničujejo razvoj. Ampak roko na srce, s tem se pa tujcem ni treba ukvarjati. Tujci hočejo samo svoj denar nazaj (in še kakšen drug lahek zaslužek, ko jim ga že nudimo). Nemško vlado zanima Nemčija, ameriško Amerika. Za Slovenijo moramo poskrbeti sami. Saj smo se osamosvojili, saj imamo svojo državo.

V tej državi pa je vse, kar se dogaja, samo to slepo ustrezanje tujemu interesu in pohlepu! Kako so v parlamentu spet polni energije in zanosa, odkar imajo po štirih letih zblojenosti spet vizijo in cilj – ta cilj! Kaj ti bo država, če sploh ne veš, kaj z njo početi? Če sploh ne veš, da se z njo da kaj početi?

***

Nekaj stvari je treba razčistiti. V zaostajajoči družbi, v kateri so moderne produktivne, ekonomske in druge strukture še manj razvite in utrjene kot kje v tujini, bodo v danem trenutku, v kratkem roku, znali narediti prav po definiciji skoraj vse zahtevnejše stvari bolje tujci! Če si razlagamo kapitalizem tako ekstremno kretensko, kot da je merilo vsega samo trg, je ekonomski optimum za vsako zaostajajočo družbo prav po definiciji stanje kolonije – večno zaostajajoče kolonije –, položaje vodilnih elit pa morajo prav po definiciji zasesti tujci (a zato, ker so države »suverene«, še s kakšno domačo politično navlako).

Zaradi tega je razvoj zaostajajočih družb – tam, kjer tak razvoj je – vedno zahteven, zapleten in vijugav, pogosto konflikten boj proti toku za uveljavljanje lastnih elit, lastnih kapitalistov, lastnih inženirjev, znanstvenikov in učiteljev, počasi, mučno, vedno boljših, dokler niso enakovredni tujcem. To je prav definicija prebijanja iz nerazvitosti! Govorimo o najbolj elementarni politični, socialni, psihološki motivaciji, ki je poganjala in poganja še naprej vse zgodovine kapitalizma v Evropi, Aziji, Ameriki in povsod. V tej današnji bedni, zarukani Sloveniji nič več.

***

Slovenska tranzicija je bila najprej zgodba o uspehu in potem o neuspehu. V tem njenem drugem delu so bolezni »mlade demokracije« končno opravile svoje. Sestavljanje nacionalnega vodenja – nacionalnih elit – v demokraciji je zahteven proces in veliko prej, preden smo ga bili kot družba sposobni opraviti, nam je ušel z vajeti. Prek še neobvladanih mehanizmov demokracije je izbruhnila v sfere oblasti vsa stara, prej še potlačena in prezrta slovenska provincialnost in zaostalost. V zadnjem desetletju se je korak za korakom, opazno in neopazno, uničevalo vse doslej doseženo slovensko moderno, napredno, neprovincialno.

Nenadoma smo odkrili, kako je upravljanje družb pravzaprav enostavno – nič bolj zahtevno kot upravljanje nekakšne vaške ekonomije z drobnim podjetništvom. To sliko so nam še utrdili »mladi« neoliberalci s svojimi prevodi iz velikega belega sveta. Predstavo o vaški ekonomiji so nam potrdili še s čisto znanostjo: o tem, da določa uspešnost družb v kapitalizmu zgolj trg in da povzroča vpletanje države več škode kot koristi. Posel politikov je samo podpiranje zasebnih interesov (tudi svojih lastnih). Skupni, družbeni, nacionalni interes lahko zagovarjajo samo barabe in komunisti.

Ko je prišel potem v deželo denar, je steklo v tem primitivnem ideološkem in političnem okolju privatiziranje: prosto, svobodno, brez vpletanja državnih politik, v panogah in podjetjih, ki jih je bilo najlažje zgrabiti, a ki so bila zato tudi razvojno povsem votla. Svoja nova središča ekonomske moči smo dobili v najbolj obrobnih in za poganjanje rasti nesposobnih delih gospodarstva, in na to novo moč so se prilepili še politiki. Kot sta velela mladost in znanost, so se pustili voditi kapitalu in trgu – temu kapitalu in temu trgu, do neizbežnega zloma.

Kolaps je bil zares hud. V štirih letih krize so se zamenjale že štiri vlade. Na ulicah je izbruhnila vstaja, padla sta dva (ampak samo dva) mogočneža. Bila so štiri leta beganja in tavanja, brez orientirjev, brez predstave o tem, kako naprej – kako naprej tako, da se kljub vsemu nič ne spremeni. Dokler si ni končno našla rešitev.

S prehodom elit v kompradorske ali kvizlinške prehajamo v »zadnjo fazo« svojega tranzicijskega razkroja. Ko so v sferi elit končno dojeli še sami, da države ne znajo voditi, so si našli nekoga drugega, da jo bo vodil zanje. In jim dovolil, da se obdržijo na vsaj formalnih položajih oblasti kot njegovi zanesljivi »klienti« (ali z bolj znano tujko: marionete).

Slovenija ni totalno nerazvita. Vzrok podreditve ni, da sami ne znamo (saj smo znali to, kar zdaj uničujemo in prodajamo, nekoč kar sami ustvariti). Tujcem se podrediš zato, da odbiješ domačo konkurenco; da tisti domači, ki ne znajo, odbijejo tiste, ki znajo. Svoj projekt prodajajo kot tisto sveže, novo, na kar smo vsi čakali. Zato se samo spomnimo, kako so pred krizo na enak način prodajali tudi svoj izvirni »mladi« provincialni neoliberalizem, ki je krizo prav povzročil – večinoma iste stranke, isti ljudje, ideologi in ideologije.

***
Slovenska polpretekla zgodovina ni bila zgodovina sovjetskega bloka, v Sloveniji imamo skoraj petdesetletno izkušnjo velike družbene dinamike. Proces je bil zagotovo »specifičen«, a ne bistveno bolj, kot drugi sočasni procesi v državah evropskega obrobja izven sovjetske cone, po predhodnem stoletnem relativnem pogrezanju pod kapo takratnega liberalizma. V tem dolgem ciklu smo se (tudi) v Sloveniji končno prebili iz spon vseobvladujoče, arhaične kmečke ekonomije, v intenzivni modernizaciji, ko je šlo tako dolgo vse samo navzgor, vedno na bolje, tudi v tranziciji, do sedanje krize.

V tej krizi se lomi ves ta veliki, dolgi val. Njegov poganjajoči naboj – dinamična deagrarizacija do ravni »srednje« industrializacije in zatem še prehod k tehnološko ekvivalentnim storitvam – je usihal že pred krizo. Usihanje je prekrilo zadolževanje in zato je bil končni prelom navzdol tako oster.

Na slovenskih ravneh materialne blaginje pač še ni »konca kapitalizma«, kot v razvitem svetu; še zdaleč nismo na koncu svojega zadnjega Kondratjevega (ali Wallersteinovega) cikla. V razkroju zadnjega desetletja je bil cikel samo prekinjen. Zdaj je na dnevnem redu nujno obnavljanje normalnosti in modernosti, da se vrnemo na pot naprej. Namesto tega pa gremo še v ta zadnji, zdaj že tako kričeče klišejski korak v brezno primitivizma in sistemske korupcije, po standardnih vzorcih nekdanjega latinskoameriškega banana kapitalizma.

Ekonomske in socialne politike nam že vodijo tujci – tiste, ki so v njihovem interesu, drugih pa ni. Pomembne javne institucije se predajajo v direktno upravljanje tujcem. Državno premoženje bodo prodali tujcem. Glede rasti in razvoja govorijo skoraj samo še o tujih naložbah. Politično mreženje se steka vse bolj v Bruselj, Berlin in še kam. Nad Janeza Janšo so se spravili vstajniki in KPK, zares pa je padel šele takrat, ko mu je – vsem na videz – odrekla podporo ena od tujih ambasad (ki ima na razpolago dovolj drugega, pri sebi vzgojenega in financiranega »kadra«).

»Outsourcing« najpomembnejših funkcij sistema je nedvoumen znak konca. Za vsak primer si prikličimo v spomin izvirnik, prototip – nekdanjo kompradorsko podreditev Latinske Amerike ZDA. Je odpravila korupcijo? Je ustvarila pravne države? Je prinesla kontinentu razvoj in napredek? Je podprla demokracijo? Ali prej fašizem? V Sloveniji dosegamo novo zgodovinsko dno, ki je zdaj zares primerljivo samo še s tistim iz leta 1941.

Morda še odstavek za tiste, ki niti ne razumejo dobro, v kaj se spuščajo. Kompradorstvo, ta zadnji obrat nesposobnih elit, ki jim daje novo veliko moč, a nič koristi ljudstvu, gre z roko v roki s fašizmom. Če še ne na začetku, pa na koncu. Je sploh treba navajati primere? Stare ali sodobne? Ne vem, če so prav vsi, ki so stopili v to igro, zares usposobljeni za barantanje s fašizmom. So pa drugi, ki že komaj čakajo.

***

Slovenci se radi obkladamo s tem, da smo hlapci. Kdor je hlapec, ne gradi svoje samozavesti in statusa na lastnih kvalitetah, temveč na kvalitetah svojega gospodarja. Več vreden je tisti, ki ima več vrednega gospodarja. Če je gospodar Slovenec, nastopi problem: če je lahko gospodar on, zakaj sem pa jaz hlapec? Tedaj se pokaže, da je nekaj narobe z menoj samim, namesto da bi bila krivda – nerešljivo, od boga dano – v vsem narodu. Za hlapce je zelo pomembno, da so gospodarji tujci, ne domači, ne sosedje.

To zgoraj je zelo ceneno psihologiziranje, ampak vsaj kakšno izkušnjo s simptomi nečesa takega pa le že vsi imamo. In lahko nadaljujemo: kako skrajno neobičajno je, če postane prav tak še značaj elit, značaj tistih, ki naj bi prav vodili in ukazovali – če preraste tu in tam nametano ljudsko hlapčevstvo še v kompradorstvo in kvizlinštvo elit. Zadnji tak propad slovenskih elit smo doživeli ob tuji okupaciji in odpravi dotedanje države leta 1941. Je možno, da se nam dogaja podobno v sedanji »mladi demokraciji«, v kateri je bila prav tako odpravljena stara država, ne pa še – zares – postavljena nova?

No, slovenska zgodovina je bila na koncu koncev predvsem prav nasprotna, v njej je bilo med (nekimi drugimi) Slovenci predvsem veliko ponosa, znanja in poguma. V tej zgodovini so Trubar in Dalmatin, Linhart in Zois, Prešeren, Hribar in Maister in potem že stotine takih in potem deset tisoči in sto tisoči, do naše »prve«, »druge« in »tretje osamosvojitve« (če izvzamemo tiste tiče, ki so dejansko razmišljali samo o zamenjavi gospodarja).

Danes se v Sloveniji spet razločujemo. Nekoč prej so ob podobnih delitvah obdali mesto Ljubljana z žico, da ne bi meščani ven hodili in kvarili pošteno ljudstvo. Zdaj so meje med zaostalostjo in naprednostjo seveda drugje, razpredene v gosto tkanem vzorcu prek vse dežele, počez čez vsako vas in mesto. Dejstvo je, da nismo več »enotni«. S tem se sprijaznimo. In se borimo za svojo naprednost! Scenarij, v katerem se ne borimo, je preveč katastrofičen.

***

Pred dobrim letom sem končal enega od svojih tekstov takole: da sem govoril z eno zadnjih še živečih prič tistega usodnega slovenskega aprila 1941, fašizma, nacizma, okupacije in razkosanja Slovenije. Slovenije ni bilo več. Komaj prispelega italijanskega komandanta so v Ljubljani pričakali sam gospod škof pa politiki, tisti, ki se niso umaknili v London ali v zasebnost, in še marsikateri poslovnež. S seboj so pripeljali dekleta v narodni noši. Tam so se znojili, gnetli in prerivali v prizadevanju za naklonjenost novega gospodarja … Svojega sogovornika sem vprašal: kaj ste si mislili, vi in vaši prijatelji, ob pogledu na to neizmerno bedo? Ste občutili jezo, sovraštvo? Dejal je: občutili smo gnus.

Zakaj niso kaznovani?

The Financial Crisis: Why Have No High-Level Executives Been Prosecuted?

Jed S. Rakoff

Five years have passed since the onset of what is sometimes called the Great Recession. While the economy has slowly improved, there are still millions of Americans leading lives of quiet desperation: without jobs, without resources, without hope.

Who was to blame? Was it simply a result of negligence, of the kind of inordinate risk-taking commonly called a “bubble,” of an imprudent but innocent failure to maintain adequate reserves for a rainy day? Or was it the result, at least in part, of fraudulent practices, of dubious mortgages portrayed as sound risks and packaged into ever more esoteric financial instruments, the fundamental weaknesses of which were intentionally obscured?

If it was the former—if the recession was due, at worst, to a lack of caution—then the criminal law has no role to play in the aftermath. For in all but a few circumstances (not here relevant), the fierce and fiery weapon called criminal prosecution is directed at intentional misconduct, and nothing less. If the Great Recession was in no part the handiwork of intentionally fraudulent practices by high-level executives, then to prosecute such executives criminally would be “scapegoating” of the most shallow and despicable kind.

But if, by contrast, the Great Recession was in material part the product of intentional fraud, the failure to prosecute those responsible must be judged one of the more egregious failures of the criminal justice system in many years. Indeed, it would stand in striking contrast to the increased success that federal prosecutors have had over the past fifty years or so in bringing to justice even the highest-level figures who orchestrated mammoth frauds. Thus, in the 1970s, in the aftermath of the “junk bond” bubble that, in many ways, was a precursor of the more recent bubble in mortgage-backed securities, the progenitors of the fraud were all successfully prosecuted, right up to Michael Milken.

Again, in the 1980s, the so-called savings-and-loan crisis, which again had some eerie parallels to more recent events, resulted in the successful criminal prosecution of more than eight hundred individuals, right up to Charles Keating. And again, the widespread accounting frauds of the 1990s, most vividly represented by Enron and WorldCom, led directly to the successful prosecution of such previously respectedCEOs as Jeffrey Skilling and Bernie Ebbers.

In striking contrast with these past prosecutions, not a single high-level executive has been successfully prosecuted in connection with the recent financial crisis, and given the fact that most of the relevant criminal provisions are governed by a five-year statute of limitations, it appears likely that none will be. It may not be too soon, therefore, to ask why.

One possibility, already mentioned, is that no fraud was committed. This possibility should not be discounted. Every case is different, and I, for one, have no opinion about whether criminal fraud was committed in any given instance.

But the stated opinion of those government entities asked to examine the financial crisis overall is not that no fraud was committed. Quite the contrary. For example, the Financial Crisis Inquiry Commission, in its final report, uses variants of the word “fraud” no fewer than 157 times in describing what led to the crisis, concluding that there was a “systemic breakdown,” not just in accountability, but also in ethical behavior.

As the commission found, the signs of fraud were everywhere to be seen, with the number of reports of suspected mortgage fraud rising twenty-fold between 1996 and 2005 and then doubling again in the next four years. As early as 2004, FBI Assistant Director Chris Swecker was publicly warning of the “pervasive problem” of mortgage fraud, driven by the voracious demand for mortgage-backed securities. Similar warnings, many from within the financial community, were disregarded, not because they were viewed as inaccurate, but because, as one high-level banker put it, “A decision was made that ‘We’re going to have to hold our nose and start buying the stated product if we want to stay in business.’”

Without giving further examples, the point is that, in the aftermath of the financial crisis, the prevailing view of many government officials (as well as others) was that the crisis was in material respects the product of intentional fraud. In a nutshell, the fraud, they argued, was a simple one. Subprime mortgages, i.e., mortgages of dubious creditworthiness, increasingly provided the chief collateral for highly leveraged securities that were marketed as AAA, i.e., securities of very low risk. How could this transformation of a sow’s ear into a silk purse be accomplished unless someone dissembled along the way?

While officials of the Department of Justice have been more circumspect in describing the roots of the financial crisis than have the various commissions of inquiry and other government agencies, I have seen nothing to indicate their disagreement with the widespread conclusion that fraud at every level permeated the bubble in mortgage-backed securities. Rather, their position has been to excuse their failure to prosecute high-level individuals for fraud in connection with the financial crisis on one or more of three grounds:

First, they have argued that proving fraudulent intent on the part of the high-level management of the banks and companies involved has been difficult. It is undoubtedly true that the ranks of top management were several levels removed from those who were putting together the collateralized debt obligations and other securities offerings that were based on dubious mortgages; and the people generating the mortgages themselves were often at other companies and thus even further removed. And I want to stress again that I have no opinion whether any given top executive had knowledge of the dubious nature of the underlying mortgages, let alone fraudulent intent.

But what I do find surprising is that the Department of Justice should view the proving of intent as so difficult in this case. Who, for example, was generating the so-called “suspicious activity reports” of mortgage fraud that, as mentioned, increased so hugely in the years leading up to the crisis? Why, the banks themselves. A top-level banker, one might argue, confronted with growing evidence from his own and other banks that mortgage fraud was increasing, might have inquired why his bank’s mortgage-based securities continued to receive AAAratings. And if, despite these and other reports of suspicious activity, the executive failed to make such inquiries, might it be because he did not want to know what such inquiries would reveal?

This, of course, is what is known in the law as “willful blindness” or “conscious disregard.” It is a well-established basis on which federal prosecutors have asked juries to infer intent, including in cases involving complexities, such as accounting rules, at least as esoteric as those involved in the events leading up to the financial crisis. And while some federal courts have occasionally expressed qualifications about the use of the willful blindness approach to prove intent, the Supreme Court has consistently approved it. As that Court stated most recently in Global-Tech Appliances, Inc. v. SEB S.A. (2011):

The doctrine of willful blindness is well established in criminal law. Many criminal statutes require proof that a defendant acted knowingly or willfully, and courts applying the doctrine of willful blindness hold that defendants cannot escape the reach of these statutes by deliberately shielding themselves from clear evidence of critical facts that are strongly suggested by the circumstances.

Thus, the department’s claim that proving intent in the financial crisis is particularly difficult may strike some as doubtful.

Second, and even weaker, the Department of Justice has sometimes argued that, because the institutions to whom mortgage-backed securities were sold were themselves sophisticated investors, it might be difficult to prove reliance. Thus, in defending the failure to prosecute high-level executives for frauds arising from the sale of mortgage-backed securities, Lanny Breuer, the then head of the Department of Justice’s Criminal Division, told PBS:

In a criminal case…I have to prove not only that you made a false statement but that you intended to commit a crime, and also that the other side of the transaction relied on what you were saying. And frankly, in many of the securitizations and the kinds of transactions we’re talking about, in reality you had very sophisticated counterparties on both sides. And so even though one side may have said something was dark blue when really we can say it was sky blue, the other side of the transaction, the other sophisticated party, wasn’t relying at all on the description of the color.

Actually, given the fact that these securities were bought and sold at lightning speed, it is by no means obvious that even a sophisticated counterparty would have detected the problems with the arcane, convoluted mortgage-backed derivatives they were being asked to purchase. But there is a more fundamental problem with the above-quoted statement from the former head of the Criminal Division, which is that it totally misstates the law. In actuality, in a criminal fraud case the government is never required to prove—ever—that one party to a transaction relied on the word of another. The reason, of course, is that that would give a crooked seller a license to lie whenever he was dealing with a sophisticated buyer. The law, however, says that society is harmed when a seller purposely lies about a material fact, even if the immediate purchaser does not rely on that particular fact, because such misrepresentations create problems for the market as a whole. And surely there never was a situation in which the sale of dubious mortgage-backed securities created more of a problem for the marketplace, and society as a whole, than in the recent financial crisis.

The third reason the department has sometimes given for not bringing these prosecutions is that to do so would itself harm the economy. Thus, Attorney General Eric Holder himself told Congress:

It does become difficult for us to prosecute them when we are hit with indications that if you do prosecute—if you do bring a criminal charge—it will have a negative impact on the national economy, perhaps even the world economy.

To a federal judge, who takes an oath to apply the law equally to rich and to poor, this excuse—sometimes labeled the “too big to jail” excuse—is disturbing, frankly, in what it says about the department’s apparent disregard for equality under the law.

In fairness, however, Holder (who later claimed his comment was misconstrued) was referring to the prosecution of financial institutions, rather than their CEOs. Moreover, he might have also been influenced, as his department unquestionably was, by the adverse reaction to the Arthur Anderson case, where that accounting firm was forced out of business by a prosecution that was ultimately reversed on appeal. But if we are talking about prosecuting individuals, the excuse becomes entirely irrelevant; for no one that I know of has ever contended that a big financial institution would collapse if one or more of its high-level executives were prosecuted, as opposed to the institution itself.

Without multiplying examples further, my point is that the Department of Justice has never taken the position that all the top executives involved in the events leading up to the financial crisis were innocent; rather it has offered one or another excuse for not criminally prosecuting them—excuses that, on inspection, appear unconvincing. So, you might ask, what’s really going on here? I don’t claim to have any inside information about the real reasons why no such prosecutions have been brought, but I take the liberty of offering some speculations.

At the outset, however, let me say that I completely discount the argument sometimes made that no such prosecutions have been brought because the top prosecutors were often people who previously represented the financial institutions in question and/or were people who expected to be representing such institutions in the future: the so-called “revolving door.” In my experience, most federal prosecutors, at every level, are seeking to make a name for themselves, and the best way to do that is by prosecuting some high-level person. While companies that are indicted almost always settle, individual defendants whose careers are at stake will often go to trial. And if the government wins such a trial, as it usually does, the prosecutor’s reputation is made. My point is that whatever small influence the “revolving door” may have in discouraging certain white-collar prosecutions is more than offset, at least in the case of prosecuting high-level individuals, by the career-making benefits such prosecutions confer on the successful prosecutor.

So, one asks again, why haven’t we seen such prosecutions growing out of the financial crisis? I offer, by way of speculation, three influences that I think, along with others, have had the effect of limiting such prosecutions.

First, the prosecutors had other priorities. Some of these were completely understandable. For example, before 2001, the FBI had more than one thousand agents assigned to investigating financial frauds, but after September 11 many of these agents were shifted to antiterrorism work. Who can argue with that? Yet the result was that, by 2007 or so, there were only 120 agents reviewing the more than 50,000 reports of mortgage fraud filed by the banks. It is true that after the collapse of Lehman Brothers in 2008, new agents were hired for some of the vacated spots in offices concerned with fraud detection; but this is not a form of detection easily learned, and recent budget limitations have only exacerbated the problem.

Of course, while the FBI has substantial responsibility for investigating mortgage fraud, the FBI is not the primary investigator of fraud in the sale of mortgage-backed securities; that responsibility lies mostly with the SEC. But at the very time the financial crisis was breaking, the SEC was trying to deflect criticism from its failure to detect the Madoff fraud, and this led it to concentrate on other Ponzi-like schemes that emerged in the wake of the financial crisis, along with cases involving misallocation of assets (such as stealing funds from a customer), which are among the easiest cases to prove. Indeed, as Professor John Coffee of Columbia Law School has repeatedly documented, Ponzi schemes and misallocation-of-asset cases have been the primary focus of the SEC since 2009, while cases involving fraud in the sale of mortgage-backed securities have been much less frequent. More recently, moreover, the SEC has been hard hit by budget limitations, and this has not only made it more difficult to assign the kind of manpower the kinds of frauds we are talking about require, but also has led the SEC enforcement staff to focus on the smaller, easily resolved cases that will beef up their statistics when they go to Congress begging for money.

As for the Department of Justice proper, a decision was made in 2009 to spread the investigation of financial fraud cases among numerous US Attorney’s Offices, many of which had little or no previous experience in investigating and prosecuting sophisticated financial frauds. This was in connection with the president’s creation of a special task force to investigate the crisis, from which remarkably little has been heard in the intervening four-plus years. At the same time, the US Attorney’s Office with the greatest expertise in these kinds of cases, the Southern District of New York, was just embarking on its prosecution of insider-trading cases arising from the Raj Rajaratnam tapes, which soon proved a gold mine of prosecutable cases that absorbed a huge amount of the attention of the securities fraud unit of that office.

While I want to stress again that I have no inside information, as a former chief of that unit I would venture to guess that the cases involving the financial crisis were parceled out to assistant US attorneys who were also responsible for insider-trading cases. Which do you think an assistant would devote most of her attention to: an insider-trading case that was already nearly ready to go to indictment and that might lead to a high-visibility trial, or a financial crisis case that was just getting started, would take years to complete, and had no guarantee of even leading to an indictment? Of course, she would put her energy into the insider-trading case, and if she was lucky, it would go to trial, she would win, and, in some cases, she would then take a job with a large law firm. And in the process, the financial fraud case would get lost in the shuffle.

In short, a focus on quite different priorities is, I submit, one of the reasons the financial fraud cases have not been brought, especially cases against high-level individuals that would take many years, many investigators, and a great deal of expertise to investigate. But a second, and less salutary, reason for not bringing such cases is the government’s own involvement in the underlying circumstances that led to the financial crisis.

On the one hand, the government, writ large, had a part in creating the conditions that encouraged the approval of dubious mortgages. Even before the start of the housing boom, it was the government, in the form of Congress, that repealed the Glass-Steagall Act, thus allowing certain banks that had previously viewed mortgages as a source of interest income to become instead deeply involved in securitizing pools of mortgages in order to obtain the much greater profits available from trading. It was the government, in the form of both the executive and the legislature, that encouraged deregulation, thus weakening the power and oversight not only of the SEC but also of such diverse banking overseers as the Office of Thrift Supervision and the Office of the Comptroller of the Currency, both in the Treasury Department. It was the government, in the form of the Federal Reserve, that kept interest rates low, in part to encourage mortgages. It was the government, in the form of the executive, that strongly encouraged banks to make loans to individuals with low incomes who might have previously been regarded as too risky to warrant a mortgage.

Thus, in the year 2000, HUD Secretary Andrew Cuomo increased to 50 percent the percentage of low-income mortgages that the government-sponsored entities known as Fannie Mae and Freddie Mac were required to purchase, helping to create the conditions that resulted in over half of all mortgages being subprime at the time the housing market began to collapse in 2007.

It was the government, pretty much across the board, that acquiesced in the ever-greater tendency not to require meaningful documentation as a condition of obtaining a mortgage, often preempting in this regard state regulations designed to assure greater mortgage quality and a borrower’s ability to repay. Indeed, in the year 2000, the Office of Thrift Supervision, having just finished a successful campaign to preempt state regulation of thrift underwriting, terminated its own underwriting regulations entirely.

The result of all this was the mortgages that later became known as “liars’ loans.” They were increasingly risky; but what did the banks care, since they were making their money from the securitizations. And what did the government care, since it was helping to create a boom in the economy and helping voters to realize their dream of owning a home?

Moreover, the government was also deeply enmeshed in the aftermath of the financial crisis. It was the government that proposed the shotgun marriages of, among others, Bank of America with Merrill Lynch, and of J.P. Morgan with Bear Stearns. If, in the process, mistakes were made and liabilities not disclosed, was it not partly the government’s fault? One does not necessarily have to adopt the view of Neil Barofsky, former special inspector general in charge of oversight of TARP, that regulators made almost no effort to hold accountable the financial institutions they were bailing out, to wonder whether the government, having helped create the conditions that led to the seeming widespread fraud in the mortgage-backed securities market, was all too ready to forgive its alleged perpetrators.

Please do not misunderstand me. I am not suggesting that the government knowingly participated in any of the fraudulent practices alleged by the Financial Inquiry Crisis Commission and others. But what I am suggesting is that the government was deeply involved, from beginning to end, in helping create the conditions that could lead to such fraud, and that this would give a prudent prosecutor pause in deciding whether to indict a CEO who might, with some justice, claim that he was only doing what he fairly believed the government wanted him to do.

The final factor I would mention is both the most subtle and the most systemic of the three, and arguably the most important. It is the shift that has occurred, over the past thirty years or more, from focusing on prosecuting high-level individuals to focusing on prosecuting companies and other institutions. It is true that prosecutors have brought criminal charges against companies for well over a hundred years, but until relatively recently, such prosecutions were the exception, and prosecutions of companies without simultaneous prosecutions of their managerial agents were even rarer.

The reasons were obvious. Companies do not commit crimes; only their agents do. And while a company might get the benefit of some such crimes, prosecuting the company would inevitably punish, directly or indirectly, the many employees and shareholders who were totally innocent. Moreover, under the law of most US jurisdictions, a company cannot be criminally liable unless at least one managerial agent has committed the crime in question; so why not prosecute the agent who actually committed the crime?

In recent decades, however, prosecutors have been increasingly attracted to prosecuting companies, often even without indicting a single person. This shift has often been rationalized as part of an attempt to transform “corporate cultures,” so as to prevent future such crimes; and as a result, government policy has taken the form of “deferred prosecution agreements” or even “nonprosecution agreements,” in which the company, under threat of criminal prosecution, agrees to take various prophylactic measures to prevent future wrongdoing. Such agreements have become, in the words of Lanny Breuer, the former head of the Department of Justice’s Criminal Division, “a mainstay of white-collar criminal law enforcement,” with the department entering into 233 such agreements over the last decade. But in practice, I suggest, this approach has led to some lax and dubious behavior on the part of prosecutors, with deleterious results.

If you are a prosecutor attempting to discover the individuals responsible for an apparent financial fraud, you go about your business in much the same way you go after mobsters or drug kingpins: you start at the bottom and, over many months or years, slowly work your way up. Specifically, you start by “flipping” some lower- or mid-level participant in the fraud who you can show was directly responsible for making one or more false material misrepresentations but who is willing to cooperate, and maybe even “wear a wire”—i.e., secretly record his colleagues—in order to reduce his sentence. With his help, and aided by the substantial prison penalties now available in white-collar cases, you go up the ladder.

But if your priority is prosecuting the company, a different scenario takes place. Early in the investigation, you invite in counsel to the company and explain to him or her why you suspect fraud. He or she responds by assuring you that the company wants to cooperate and do the right thing, and to that end the company has hired a former assistant US attorney, now a partner at a respected law firm, to do an internal investigation. The company’s counsel asks you to defer your investigation until the company’s own internal investigation is completed, on the condition that the company will share its results with you. In order to save time and resources, you agree.

Six months later the company’s counsel returns, with a detailed report showing that mistakes were made but that the company is now intent on correcting them. You and the company then agree that the company will enter into a deferred prosecution agreement that couples some immediate fines with the imposition of expensive but internal prophylactic measures. For all practical purposes the case is now over. You are happy because you believe that you have helped prevent future crimes; the company is happy because it has avoided a devastating indictment; and perhaps the happiest of all are the executives, or former executives, who actually committed the underlying misconduct, for they are left untouched.

I suggest that this is not the best way to proceed. Although it is supposedly justified because it prevents future crimes, I suggest that the future deterrent value of successfully prosecuting individuals far outweighs the prophylactic benefits of imposing internal compliance measures that are often little more than window-dressing. Just going after the company is also both technically and morally suspect. It is technically suspect because, under the law, you should not indict or threaten to indict a company unless you can prove beyond a reasonable doubt that some managerial agent of the company committed the alleged crime; and if you can prove that, why not indict the manager? And from a moral standpoint, punishing a company and its many innocent employees and shareholders for the crimes committed by some unprosecuted individuals seems contrary to elementary notions of moral responsibility.

These criticisms take on special relevance, however, in the instance of investigations growing out of the financial crisis, because, as noted, the Department of Justice’s position, until at least recently, is that going after the suspect institutions poses too great a risk to the nation’s economic recovery. So you don’t go after the companies, at least not criminally, because they are too big to jail; and you don’t go after the individuals, because that would involve the kind of years-long investigations that you no longer have the experience or the resources to pursue.

In conclusion, I want to stress again that I do not claim that the financial crisis that is still causing so many of us so much pain and despondency was the product, in whole or in part, of fraudulent misconduct. But if it was—as various governmental authorities have asserted it was—then the failure of the government to bring to justice those responsible for such colossal fraud bespeaks weaknesses in our prosecutorial system that need to be addressed.

Oropani državljani

Kakšna je naša zgodba, prava, nova, drugačna, še ne videna, izvirna, ki ustreza sedanjem trenutku? Tako v Sloveniji kot v svetu. Morda je ključno koga zgodba naslavlja. Kdo smo, kje smo bili in kam gremo? In kaj hočemo? Pravzaprav ne naslavlja nikogar, ampak se v zgodbi naslavljamo med sabo. Enaki enake. Nočemo več biti nagovarjani kot amorfno ljudstvo, niti kot revolucionarni razred ali sloj. Ne zato, ker bi se hoteli od te preteklosti distancirati. Ne zato ker bi se hoteli predstavljati kot “meščanje”, kot nekaj več od delavskega razreda, od domnevno “nižjih” razredov”, od ljudstva. Nasprotno, vidimo se kot dediči vseh emancipajskih gibanj v zgodovini, delavskih, ženskih, antikolonialističnih in še posebej antifašističnih gibanj. Slednja so svojo zmago plačala gigantskimi žrtvami. Kljub temu naslavljanje z ljudstvom in delavskim razredom ne zveni pristno. Tega se še posebej zavedamo tisti, ki smo živeli v času socialističnih sistemov. Tako naslavljanje podrazumeva socialne hirearhije preteklosti, tako tiste meščanske kot one proletarske. Meščanske so bile vsaj pri nas do nedavna presežene. Na novo-meščane danes gledamo kot na bedno obujanje politično kompromitiranega mrtveca, kot zgodovinsko farso nostalgikov, filistrov, ki si želijo brez zaslug ali razlogov biti nad drugimi ljudmi. Nazorno kažejo, da je vsa njihova ideologija pridobitništvo. Pridobotništvo zlepa ali zgrda, zakonito ali mafijsko. Gre za najbolj prezira vredne primerke človeštva. Iz njih so v preteklosti zrasli fašizmi in nacizmi.Njihovo današnje spogledavnje s fašistoidnostjo nas spominja na to. Vendar sta problematična tudi “ljudstvo” in “razred” socialistične in komunistične provinienece. Vsebujeta hierarhično gledanje, na eni strani pravoverne in zveste avantgarde in drugi strani ljudstvo. Spominjata nas na živalsko farmo nedavne preteklosti. Pokroviteljsko gledanje “von oben”, ki so ga zakrivili že komunistični teoretiki, pogosto meščanski sinovi svojega časa in svojega razreda. Družbo so najpogosteje razumeli kot svojevrsten heglovski stroj. Sebe seveda kot strojevodje. Deli stroja so zgolj sredstva, zgolj nekaj s čimer uporavljaš s propagando in represivnim apartom države. “Ljudstva”, “množice”, “mase”, so na razpolago za vodenje in manipuliranje. S podžiganjem nizkih strasti so na razpolago za mobilizacijo za izključevanja notranjih in zunanjih sovražnikov. Naš zgodba naslavlja odgovornega in kompetentnega so-državljana, enega izmed nas, ki želi ostati avtonomni posameznik, tudi ko deluje v skupini. Dve spremembi sta ustvarili tega državljana. Prvič dvestoletno krhanje (pruske, vojaške) avtoritarne kulture, ki je zrasla na fevdalizmu, in drugič kulturna emancipacija, s vse višjo splošno izobrazbo. Niti trgi niti današnje politične elite teh dejstev ne priznavajo. Vztrajno iščejo najnižje skupne imenovalce in obravnavajo “ljudstvo” in “množico” glede na njihove najbolj primitivne člane, ki predstavljajo najnižjo kulturno raven in razgledanost. “Ljudstvo”, “narod”, “folk”, “množica”, kot “molzna krava”, “kanon futer” in “konzumenti” . Zato so ljudstvo, množica in ulica prezirani. Zato nam lahko zdravnik na UKC, ujet z roko v marmeladi, grozi. Če bi vedel, s kom ima opravka, bi se potuhnil. Zato lahko grozi Hillary Clinton, ko so ZDA ujete z roko v prisluškovalni marmeladi. In mi se počutimo užaljene. Krnjeno je naše dostajanstvo. Ko odkrijemo, da nam množično prisluškujejo in nam hkrati pridigajo o svobodi in demokraciji. Ko nas obtožujejo, da živimo na preveliki nogi in nas hkrati ropajo. Pred nosom nam spravljajo milijone v zaseben žepe in zahtevajo, da mi napolnimo nastale luknje. Ponižani se sprašujemo, za koga le nas imajo! In volimo vsakič druge. In vedno enake! Položaj je paradoksen: medtem ko še nikoli ni bilo tako emancipiranega državljana, tudi nikoli ni bilo tako arogantnih oblastnikov, ki zgolj na videz vzdržujeo neko politično pluralnost. Če se jih je v preteklosti ujelo pri kraji so se potuhnili. Če se jih je ujelo pri špioniranju je izbruhnil škandal in so odstopili. Njihova današnja aroganca je posledica strahu, ki izvira iz slutnje, da jim je odklenkalo. Njihova oholost samo še bolj žali avtonomnega državljana in približuje konec njihove vladavine. Slutijo, da se tega ne da ustaviti. Nič drugače ni bilo pred francosko revolucijo. Le da so danes priviligirana in parazitska dvorna kamarila bankirji. J.P. Morgani in Kramarji. Prav zato so domnevni piškoti Marie Antnoinette lahko sprožili revolucijo. Drugi paradoks je Evropska unija, ki je državljana do konca oropala dejanske demokracije in odločanja. O bistvenih zakonih ne odločajo več njegovi predstavniki v parlamentu, ampak se jih izmišlja anonimna birokracija v Bruslju. V imenu Evropskega sveta, to je sveta vseh korumpiranih vlad Evrope. V resnici EU odloča v imenu mednarodnega kapitala. Tako nam življenje ne krojijo več zakoni ampak arbitrarna pravila imenovana direktive. O vsem ostalem odloča domnevno svobodni trg. Najbolj kompetentni in ozaveščeni državljani v zgodovini človeštva v utopično razvitih informacijskih okoljih, so danes oropani vsake politične moči. Kar je ostalo od politike so nesmiselni in prazni politični volilni spektakli in medijski resničnostni šovi. Perverznost te situacije je toliko večja, ker nam kot samoumevno vsiljujejo ideologijo, po kateri nismo bili še nikoli tako bogati in svobodni kot smo danes. Medtem državljani, usposobljeni za doslej največjo možno avtonomnost in emancipacijo še naprej drsimo v bedo in nemoč.

Igor Koršič

Božično sporočilo Edwarda Snowdna

Edward Snowden: Christmas message

Ne rabimo takih politikov!

Voditelji političnih strank se odrekajo vsake odgovornosti za krizo in s prstom kažejo na koga? Na nižje uradnike! Včerajšnja Tarča je ponovno razgalila vso neskončno bedo naših političnih elit. Drug za drugim so predsedniki strank brez najmanjše zadrege zanikali svojo krivdo in odgovornost za bančno krizo in stanje v državi nasploh. Niso krivi njihovi ministri, njihove vlade, njihovi poslanci, njihovo ukrepanje in neukrepanje. Ne, če tega še niste vedeli, krivi so bili kreditni odbori na bankah. Te “lopove” je treba menda brez milosti preganjati. in morda še nekdanjega guvernerja Banke Slovenije Kranjca. Za znanega filozofa SDS so bili krivci seveda oni iz ozadja. Ali smo še sposobni razumeti, da nas imajo ti ljudje za popolne norce? Da svojo odločilno vlogo v sistemski korupciji prikrivajo s trikom “Primite tatu!” Če nismo popolnoma neprištevni in če imamo še kanček človeškega in državljanskega dostojanstva, potem jim tega peskovniškega obnašanja, te bedne predstave ne smemo dovoliti! Celo Slavko Bobovnik, ki mu novinarska vloga nalaga nevtralnost, je upravičeno izgubljal živce in spraševal, čemu zaboga jih potem volimo. Čemu služijo ti nekompetentni glumači? Prav oni so paravan za ropanje države in državljanov, prav oni igrajo osrednjo vlogo v sitemski korupciji. Prav njihove stranke dajejo alibi roparjem, ki se pojavljajo v preobleki ministrov in sekretarjev, ki nastavljajo Kramarje in nadzorne svete, ki sami nastavljajo kreditne odbore in druge ki urejajo odtekanje našega denarja v žepe posmameznikov, njihovih klientov. Kljub povečani aktivnosti policije in tožilcev ropanje poteka še naprej v slejkoprej nezmanjšanem obsegu. Trenutne racije služijo tudi zavajanju, da se kljub vsemu nekaj premika. To je pljunek v morje. Ustanovili niso nobenih novih teles za preganjanje sistemske korupcije. Nič niso okrepili obstoječih organov. Kako bi jih le, saj predstavljajo vrh korupcijskega klopčiča prav oni sami. Kar potrjuje primer Kramar, za katerega malo manjka, da bo postal žrtev vladne samovolje. Ni problem Kramar, niso problem ti pajaci, ki se delajo da so politiki. Problem smo mi, ki vse to še naprej dopuščamo. In z davki plačujemo na stotine Kramarjev. Ne dajmo se zavajati domnevni potrebi po politični stabilnosti. Politično stabilnosti ne potrebujejo za ureditev razmer, potrebujejo jo za dokončanje svoje rabote. Ko bo rop končan, ko bomo državljani in država obubožani in naprodaj mednarodnemu kapitalu, bo njihova njihova misija končana. Potem se bodo prelevili v nedolžne in nemočne upokojence.

Pika na i o tem kaj je za naše politike odgovornost za korupcija: Nekdanji minister za zdravstvo Gantar je na vprašanje, če se čuti odgovornega za korupcijo ki jo odkrivata policija in tožilstvo, odgovoril da ne, češ, to bi bilo tako kot če bi ministra za promet krivili za prometne nesreče. Vpraševala je Rozvita Pesek v Odmevih.

Igor Koršič

Samopohabljanje države

PREŽIVETVENE STRATEGIJE SVOBODNJAKOV

O samozaposlenih v kulturi je bilo v samostojni Sloveniji že veliko napisanega, še več pa povedanega. Problematika je kulminirala pred petnajstimi leti, nekaj let po 1994, ko so bili t.i. svobodnjaki kategorizirani kot delodajalci in ne več delavci. Ugotovljeno je bilo, da Slovenija izgublja ključni kreativni potencial, kar je posledica slabega in diskriminatornega socialnega položaja samozaposlenih v kulturi. Takšen položaj ne omogoča normalne regeneracije delovnih in ustvarjalnih sposobnosti svobodnjakov, onemogoča sledenje stroki, odriva ustvarjalce na socialni rob in spodbuja socialni dumping.

Ker pa so človeku lastne sposobnosti preživetja, so se svobodnjaki tako ali drugače znašli tudi v tem položaju, to je med zaposlenimi, ki lahko svoje sposobnosti v celoti usmerijo v delo in cenenim študentskim delom. V prvi vrsti se je boj za preživetje na trgu dela pokazal v socialnem dumpingu, kar pomeni, da so se svobodnjaki odpovedali lastni socialni varnosti, oziroma so pristali za nižanje le-te, pozabili, da jih na stara leta čaka minimalna pokojnina in postali skrajno fleksibilni. Potem so, spričo povzročenega kanibalizma, izsilili takšne in drugačne izjeme, davčne olajšave in subvencionirane prispevke za socialno varnost.

Po dolgoletnih prizadevanjih sindikalne konference SUKI, ki deluje pri Sindikatu kulture in narave Slovenije GLOSA, je bila leta 2009 pri Ministrstvu za kulturo končno ustanovljena delovna skupina za celostno obravnavo problematike samozaposlenih v kulturi. Vanjo so bili delegirani predstavniki civilne družbe kot zastopniki samozaposlenih. Pri tem velja omeniti, da delujejo pri Evropski komisiji odbori za socialni dialog za različna področja že dlje časa. Vanje so vključeni tudi predstavniki samozaposlenih na delojemalski strani, saj so vključeni v sindikate in imajo kolektivne pogodbe. Kot primer si velja ogledati dokumente za avdiovizualni sektor. Pomenljiva je tudi Primerjalnopravna analiza ureditve statusa in socialne varnosti samozaposlenih oseb v kulturi v nekaterih evropskih državah, ki jo je po naročilu Ministrstva za kulturo pripravil Inštitut za primerjalno pravo pri Pravni fakulteti v Ljubljani. Iz nje je mogoče razbrati, da samozaposleni v kulturi niso nikjer v obravnavanih državah uvrščeni v kategorijo delodajalcev. Še več, ponekod se morajo posebej registrirati kot delodajalci, če želijo koga zaposliti. Žal pa se je analiza izognila kolektivnih pogodb, ki pokrivajo samozaposlene in njihovo vpetost v socialni dialog.

Medtem pa so pri nas bili svobodnjaki prisiljeni v še eno preživetveno strategijo. Tisti, bolj podjetni in iznajdljivi, so namreč pričeli ustanavljati nevladne organizacije, zavode in druge oblike organizacij, preko katerih so lažje kandidirali za sredstva za izvajanje svojega programa. Vendar so sedaj sami pričeli najemati druge svobodnjake. Tako smo prišli do neke vrste dvoživk, ki so po eni strani samozaposleni, po drugi pa ustanovitelji, lastniki ali direktorji organizacij in kot taki naročniki ali delodajalci svobodnjakom. Znašli so se v položaju, ko morajo z omejenimi sredstvi realizirati svoje programe, vizije in ambicije. In prav tako kot povsod drugje, bodisi v javnem ali zasebnem sektorju, gradbeništvu ali gostinstvu, je najlažje prihraniti na račun brezpravnega posameznika, ki pristane na vse, da le ima delo (ne službe), da zasluži za golo preživetje in vsaj minimalno socialno vključenost. Zato postajamo Slovenci kot narod čedalje bolj pohabljeni, saj smo najbolj uspešno načeli tisto vezno tkivo naroda, ki se mu reče kultura.

Za ilustracijo še nekaj številk:

povprečna letna bruto plača v javnem sektorju za leto 2012 je bila 21.444 € (izobrazbena struktura samozaposlenih v kulturi je primerljiva z javnim sektorjem),
povprečni letni bruto prihodek samozaposlenega v kulturi za leto 2012 je bil 12.513 €,
skoraj 90 % samozaposlenih v kulturi je zaslužilo manj kot letno plačo zaposlenega v javnem sektorju,
45,5 % samozaposlenih v kulturi je zaslužilo manj kot 10.000 € letno,
65,5 % samozaposlenih v kulturi je zaslužilo manj kot povprečje samozaposlenih.

Če bi pogledali neto primerjavo bi bila slika še nekoliko slabša, saj nosi samozaposleni vse stroške, ki jih sicer nosi delodajalec (prevoz na delo, prehrana, bolniške, poslovna infrastruktura, izobraževanje, literatura ipd).

Zato je delovna skupina za samozaposlene oblikovala cilje in usmeritve za pripravo nove zakonodaje na področju kulture tako, da upošteva, da samozaposleni v kulturi ne zaposlujejo nikogar, torej jih ni mogoče šteti za delodajalce. Samozaposleni v kulturi nastopajo tako na trgu dela kot na trgu storitev, kar mora zakonodaja prepoznati. Zaradi potrebe po pretoku ustvarjalnega potenciala v celotnem slovenskem kulturnem prostoru, dostopnosti kulturnih vsebin, ekonomike kulturne produkcije in učinkov kulturnih produktov, je delovna skupina predlagala Ministrstvu za kulturo, da mora nova zakonodaja tistim samozaposlenim, ki nastopajo na trgu dela:

– zagotoviti človekove in delavske pravice,

– preprečiti vsako diskriminacijo in nelojalno konkurenco,

– zagotoviti primerljivi socialni in gmotni položaj s primerljivimi zaposlenimi po pogodbah o zaposlitvi v javnem sektorju upoštevajoč stroške samozaposlitve,

– v primeru zaposlitve (zlasti v javnem sektorju) zagotoviti priznanje delovne dobe, delovnih izkušenj, dosežkov, nagrad in priznanj ter tudi neformalno pridobljenega znanja,

– zagotoviti ustrezno nadomestilo prihodka v primeru bolniške nezmožnosti za delo od prvega dne take nezmožnosti,

– zagotoviti ustrezno nadomestilo prihodka v obdobjih brezposelnosti brez izgube statusa,

– zagotoviti ustrezna obdobja počitka med delom in na letni ravni za regeneracijo delovnih sposobnosti,

– zagotoviti ustrezno obravnavo osebnega dohodka,

– zagotoviti pravico samozaposlenih do urejanja vprašanj njihovega socialnega položaja s socialnim dialogom,

– zagotoviti pravno varstvo samozaposlenega v primeru kršitev in ugotovitev elementov delovnega razmerja.

Pri tem je potrebno upoštevati, da samozaposleni nastopa na trgu dela takrat ko:

– so delo ali izidi dela sestavni del delovnega procesa ali izida proizvodnega procesa ali osnovne dejavnosti uporabnika,

– se delo opravlja za plačilo v razmerju do organizacije ali uporabnika, ki izide dela vključuje v izdelek ali storitev, katero prodaja na trgu ali končnemu uporabniku, samozaposleni izvajalec pa nima neposrednega vpliva na oblikovanje tržne cene izdelka oziroma storitve.

– Predlagane smernice se smiselno uporabijo tudi za samostojne novinarje.

Predlagani cilji in usmeritve naj bi postopoma pripeljali do tega, da bi ustvarjalci v kulturi soodločali o svoji usodi in si s svojim delom zagotavljali človeka vredno življenje, ne da bi jim bilo potrebno prositi miloščine politikov (to je drobtinice iz davkoplačevalskega kolača). Z ustreznim in poštenim plačilom za svoje delo bodo tudi svobodnjaki lahko plačevali davke in prispevke, tako kot tisti, bolj srečni zaposleni državljani ter se tako izvili iz diskriminatornega in ponižujočega položaja.

Nevarnosti pri vpeljavi predlaganih ciljev in ukrepov pa se skrivajo v birokratski togosti in ozkoglednosti, v strahu pred spremembami znane prakse in pred neznano prihodnostjo ter v nezmožnosti razumevanja postopkov in predvidevanja posledic. Previdnost velja tudi pri morebitnem konfliktu interesov tistih samozaposlenih, ki jih bolj kot pošteno plačilo za delo kolegov, skrbi strošek nevladnih in drugih organizacij, ki ne morejo zagotoviti ustreznih virov za svoje delovanje. Sicer pa je v namen razreševanja te problematike Ministrstvo za kulturo ustanovilo Delovno skupino za NVO.

Zavedati se je treba, da predstavlja ustrezna zakonodaja le orodje za dosego ciljev, ki si jih bodo morali samozaposleni izboriti v praksi. Vedeti morajo, da ne bo nihče drug storil tega namesto njih.

Ljubljana, 12. december 2013

Denis Miklavčič, predsednik DS

Vehovar: Vlada nam mafija

“Vlada nam mafija”

MMC-jev intervju z Urbanom Vehovarjem

15. december 2013 ob 06:20
Ljubljana – MMC RTV SLO

Prišli smo tako daleč, da vlado in ministrstva dejansko upravljajo omrežja iz ozadja, ki delujejo po mafijskih načelih, je v intervjuju dejal sociolog teoretik korupcije Urban Vehovar.

Pred kratkim je odstopilo vodstvo Komisije za preprečevanje korupcije. Številni špekulirajo o razlogih za odstop, sociolog in teoretik korupcije Urban Vehovar pa ne dvomi: politika boja proti korupciji ne podpira.

Še več, državni aparat po njegovem mnenju propada, moč pa se seli v naročje interesnih skupin, ki delujejo po mafijskih načelih. Vehovar kot enega glavnih procesov zadnjih mesecev izpostavlja boj med kadriPozitivne Slovenije in Socialnih demokratov za prevlado v gospodarstvu ter umik Janeza Zemljariča.

Vabljeni k branju MMC-jevega intervjuja.

V ZDA elitam resnica ne pomeni nič, zmaga pa vse – vsaj glede na protikorupcijsko himno … and Justice for All ansambla Metallica. “Pravica je izgubljena, pravica je posiljena, s pravico je konec,” rohnijo proti sprevrženosti v ameriškem sistemu. G. Vehovar, kot poznavalec domačega terena: je to tudi naša resnica? Slovenska realnost?
Dejstvo je, da vsako oblast spremlja skušnjava. Oblast vas prej ali slej zavede. To je del človekove narave. Zato vsaka oblast nujno in zmeraj kliče po mehanizmih nadzora, saj se brez njega neizogibno povampiri.

Pri odgovoru na to vprašanje se lahko opremo na spoznanja evolucijske psihologije. V skladu z njenimi spoznanji obstajata dva osnovna mehanizma selekcije, značilna za človeško vrsto. Prvi mehanizem je mehanizem individualne selekcije, ki ga pogosto povezujemo z egoizmom, drugi mehanizem pa je mehanizem skupinske selekcije, ki ga povezujemo zaltruizmom.

Ko posameznik doseže višje ravni oblasti, se začne vesti manj socialno. Številne raziskave s področja socialne psihologije kažejo, da se posamezniki, ki imajo dostop do več virov moči, vedejo manj altruistično in solidarno z drugimi pripadniki skupnosti.

Na drugi strani pa posameznikom z nižjih ravni družbene lestvice ogromno pomeni solidarnost, ki predstavlja enega izmed redkih virov moči, ki ga sploh premorejo. Če kot primer vzamete vaško okolje, hitro opazite lokalna omrežja solidarnosti, pomoči in recipročnosti, ki so izjemno močna. Tam zahtevo, da vrneš uslugo, težko zavrneš. Ko pa se ljudje povzpnejo višje po družbeni strukturi, se vedejo bistveno bolj individualistično in egoistično. Naslanjajo se na svoje vire moči, ki jih premorejo bistveno več in prej ali slej bodo zlorabili svoj privilegiran položaj. Torej že iz same narave človeka in družbe, ki je neizogibno hierarhična, izhaja zahteva po nadzoru nosilcev oblasti.

V nasprotju z naravo politike je prvi imperativ znanosti sledenje resnici. Kot znanstvenik ste dejali, da le redki v državi poznajo polno razsežje propada države ter erozije politične in civilne kulture. Kaj ti ljudje vedo ali veste, česar drugi ne vemo?
Nisem edini, ki pozna resnico o slovenski družbi, takšnih je še nekaj, vendar nas je premalo in imamo premalo moči, da bi lahko vplivali na akterje, ki v tej družbi dejansko odločajo. Resnice o slovenski družbi ljudje ne morejo videti tudi zato, ker je ta prehuda, da bi se lahko z njo sploh soočili. V javnomnenjskih raziskavah Slovenci tako še zmeraj v zelo visokem deležu izjavljajo, da so srečni. Po drugi strani pa vztrajno narašča delež revnih in brezposelnih ter tistih, ki prejemajo zelo nizke plače. Izjemno veliko je revnih upokojencev. Spopadamo se s trendi, ki so vsi po vrsti skrb vzbujajoči, obenem pa ljudje izpovedujejo osebno srečo.

Sklepam, da gre za neko obliko kognitivne disonance, ki izhaja iz človekove psihologije. Neprijetno resnico si je pač težko priznati. Tudi alkoholiku je težko priznati, da je alkoholik. Menim, da gre za simptom tesnobe: hujša ko je resnica, bolj jo boš poskušal zanikati.

Še manj pa je v interesu političnih elit, da bi priznale in se soočile z razsežji in posledicami splošne krize. Naša vlada se dejansko ne ukvarja z vzroki korupcije in se ne bori proti njej. To počne samo navidezno in tako varuje svoje položaje ter prikriva zločine političnih elit. Obenem ne razrešuje nizke konkurenčnosti slovenskega gospodarstva, na to pa odločilno vpliva prav sistemska korupcija.

Na eni strani imamo psihološko stisko ljudi, na drugi politične in plenilske interese, vmes pa celo vrsto intelektualcev, ki so tako ali drugače – levo ali desno – pristranski, ki so tako ali drugače lojalni, lahko bi rekli tudi podkupljeni. Tako vrsta ekonomistov utemeljuje projekte, katerih naročniki so menedžerji paradržavnih podjetij in plenilske interesne skupine. Plačila za te projekte znašajo od 50 do 100.000 evrov. Tovrstni ekonomisti nimajo želje, da bi priznali resnico, ker so na neki način podkupljeni. So del plenilskih elit. So pri koritu.

Recimo?
Imen ne bom navajal. Poglejte samo različna domnevno ekspertna mnenja o velikih infrastrukturnih projektih. Ekonomisti, ki prikimajo tem projektom in znajo brez težav našteti njihove pozitivne učinke, brez zadržkov opravičujejo milijardne investicije. Najpogosteje je edini namen teh investicij sistematično plenjenje.

Isto velja za pravnike in sociologe ter gradbenike. Če ste lojalni enemu ali drugemu bregu politike in lahko s svojim znanjem koristite posameznim interesnim skupinam, boste zelo dobro plačani za izvedbo takšnih ali drugačnih projektov. Živimo pač v zelo majhni družbi, ki premore sorazmerno malo ekspertov, zato so skoraj vsi slovenski eksperti bolj ali manj umazani.

Predstavil bom primer. V prvi polovici prejšnjega desetletja je Pivovarna Laško kupovala Pivovarno Union. Takrat je ekonomist Veljko Bole pripravil analizo, ki je dokazovala, da takšna koncentracija na trgu piva ni problematična, ker so alkoholne in brezalkoholne pijače dobri nadomestki. Torej ni težava praktičen monopol pri pivu, ker ljudje lahko pijejo tudi sok. Na tej podlagi je Urad za varstvo konkurence nakup dovolil. Začel se je niz tajkunskih nakupov. Kam bi vi to uvrstili?
Na vsebinski ravni teh konkretnih mnenj ne poznam in jih ne bom komentiral. Vem pa, kako potekajo procesi naročanja ekspertnih mnenj. V večini primerov človeka kupiš tako, da pri njem naročiš ekspertno mnenje in mu za, recimo, mesec dni dela izplačaš 50.000 evrov.

Kakšno vlogo ima pri tem Komisija za preprečevanje korupcije? Kakšen je njen dejanski vpliv na stanje v Sloveniji?
Odvisno od tega, v kakšnem smislu mislite na komisijo. Z njo sem kot zunanji sodelavec sodeloval v zadnjih treh letih. Svoj prispevek sem dal k letnim poročilom iz let 2010, 2011 in 2012 ter k raziskavi o kakovosti poslovnega okolja v Republiki Sloveniji. S kolegi smo poskušali opisati razmere v Sloveniji, razmere v političnem, gospodarskem in finančnem sistemu. Pravzaprav smo izdelali portret slovenske družbe. Takoj pa moram dodati, da smo naleteli na izjemno šibek odziv javnosti.

Med drugim je komisija naredila natančno analizo procesov, ki potekajo v bančnem sistemu, odziv na to analizo pa je bil izjemno medel. Zanimivo je, da so mediji povzeli zelo majhen del tega poročila, največkrat so ga zgolj omenili. Izrazito medel je bil tudi odziv ekonomistov in finančnikov. S tem se precej več ukvarja politika, ki je ustanovila parlamentarno komisijo, ki analizira stanje v bančnem sistemu. Vendar so tako ‘levi’ kot ‘desni’ tako globoko zabredli v slovensko bančno luknjo, da nimajo interesa za razkritje akterjev, ki so to luknjo skopali. Vpleteni pač nimajo interesa, da bi razkrivali lastne zločine.

V demokratični družbi naj bi veljalo neko zaupanje v delovanje pravne države. Morda ti novinarji, ekonomisti in javnost še vedno čakajo, se zanašajo na to, da bo svoj dolžni epilog dal pravosodni sistem.
To je ena ključnih točk. Terja odgovor. Prepričan sem, da je komisija dala od sebe največ, kar je v danih razmerah lahko, na drugi strani pa dejansko ni bilo epiloga. Komisija je pristojnim organom posredovala dokumentacijo in dokazno gradivo. Težava je, da ni bilo sorazmerne obravnave tega materiala pristojnih ustanov.

V danih razmerah, ko se komisija izpostavlja iz dneva v dan, bi skrita omrežja iz ozadja brez težav prikazala KPK kot tisto organizacijo, ki ne zna obračunati s korupcijo. To pa absolutno ne drži. Očitno je, da komisija ne more nositi odgovornosti za neučinkovitost drugih nadzornih institucij, še manj pa za zločine političnih elit. Prepričan sem, da bi v roku od pol do enega leta sledil organizirani linč komisije, ki bi ga pripravila omrežja iz ozadja.

Zakaj ni epiloga? Očitno je pravosodje ozko grlo.
Pravosodje ni vse. Zakaj imamo opravka z izjemno nizkim zaupanjem prebivalstva v sodstvo? Ker politika ves čas sistematično prikazuje sodstvo kot krivca za zatečeno stanje.

Kolikšno odgovornost nosi sodstvo?
Sodstvo nosi veliko manjši delež krivde od tistega, za katerega ga želi obtožiti politika. Politika je bistveno bolj problematična kot sodstvo. Politika je ustvarila sistemsko korupcijo, jo vzdržuje in prikriva. Da nosi levji delež odgovornosti za razrast korupcije v Republiki Sloveniji, o tem ne more biti absolutno nikakršnega dvoma. S svojim ravnanjem v zadnjih 20 letih je politika privedla do stanja, ko je korupcija razrasla v vseh družbenih sistemih, v gospodarstvu, v finančnih krogih, v državni upravi in na ravni lokalne samouprave.

Dejstvo je, da slovenska politika ni nikoli podprla Komisije za preprečevanje korupcije. Podpira jo zgolj s formalnimi, a praznimi izjavami, češ, mi podpiramo boj proti korupciji. Niti ena izmed nadzornih institucij, policija, Nacionalni preiskovalni urad in državno tožilstvo, doslej ni bila deležna podpore, ki bi bila smiselna. Nadzorne institucije je treba nujno okrepiti na ravni kadrovske zasedbe kot tudi finančno, vključno s potrebnimi znanji. Poleg tega se politika ne sme vmešavati v delovanje nadzornih institucij in mora iz njih odstraniti politično okužene posameznike. Zaradi teh posameznikov uhajajo informacije s policije in tožilstva. Uporabniki teh informacij so posamezni politiki iz vrhov oblasti in politično-poslovna omrežja organiziranega kriminala.

V nedavnem rebalansu proračuna je vlada skoraj podvojila denar za urad bivšega predsednika republike, za KPK, ki se spopada z vedno večjim pripadom zadev, pa ni našla denarja.
Če bi se vlada zares začela spopasti s korupcijo, potem bi se predsednica vlade vsaka dva tedna srečevala z vsemi predstojniki nadzornih institucij. Na teh srečanjih bi se morala seznaniti z obsegom korupcije, z metodami, značilnimi za sistemsko korupcijo, z ujetostjo posameznih sistemov, spodbujati bi morala sodelovanje nadzornih institucij in odstraniti tiste predstojnike nadzornih institucij, ki svojega dela ne želijo opravljati. Poskrbeti bi morala za to, da bi nadzorne institucije razpolagale z dovolj finančnimi sredstvi in z zadostnim številom dobro usposobljenega kadra. Šele v tem primeru bi vlada jasno pokazala, da je boj proti korupciji njena primarna naloga. Šele takrat bi jo lahko jemali resno. V tem trenutku pa je vlada, žal, samo fasada. Daje privid, da upravlja družbo, v resnici pa vlado in ministrstva upravljajo omrežja iz ozadja.

Kaj ste ugotovili med triletnim sodelovanjem s komisijo?
Nikoli nisem bil obveščen o konkretnih primerih. Na vsebinski ravni so me zanimali predvsem mehanizmi in strategije prečrpavanja denarja ter razmere v gospodarskem in finančnem sistemu. Obenem pa sem se kot človek iz akademske sfere srečal s popolnoma drugačnim tipom in duhom organizacije. Zame je bilo sodelovanje z institucijo, ki je sicer precej birokratska, čudovito doživetje. Navdušen sem nad ljudmi, ki sem jih srečeval. V komisiji so zaposleni številni mladi, zelo zagreti in delovni ljudje, ki so visoko usposobljeni. Moja izkušnja s komisijo je izrazito pozitivna.

Boste sodelovanje nadaljevali?
Odvisno od sestave novega senata in tega, ali bo novi senat izrazil željo po sodelovanju z mano.

Koga bi vi predlagali v senat?
V Sloveniji je zelo malo ljudi, ki bi lahko to funkcijo opravljali. Predsednik države se bo moral zelo potruditi, da bo našel tri verodostojne osebe. Poudariti moram, da se ne glede na sestavo senata v Sloveniji ne bo nič spremenilo, če za to ne bo jasne politične volje in politične podpore. Tako kot je politično in materialno podporo potrebovalo staro vodstvo v odstopu, jo bo tudi novo.

Ustavno sodišče presoja zakon o integriteti in preprečevanju korupcije. Obstaja možnost, da ga bo v delih razveljavilo, posledično bi lahko padli številni odmevni postopki, med drugim poročilo o premoženjskem stanju predsednikov strank in o najemu stavbe za NPU. Kaj potem?
Kolikor vem, je tukaj precej špekulacij. Poudariti pa moram, da nisem pravnik, obenem pa je treba priznati popolno suverenost ustavnega sodišča.

Na splošno pa velja, da mora vsaka družba ohranjati mehanizme nadzora nad svojimi elitami. Brez tega bosta po mojem mnenju ogroženi suverenost in blaginja prebivalstva Republike Slovenije. Bojujemo se z izjemno močnimi skritimi omrežji, ki razkrajajo družbo in državo, na to ne smemo pozabiti niti za trenutek.

Vsekakor pa velja, da morajo biti zakoni usklajeni z ustavo.

Vrhove vseh političnih strank ste pozvali k odstopu. Zakaj?
Moja izjava se nanaša predvsem na elite večjih političnih strank, ki so se v zadnjih 20 letih zamenjevale na oblasti. Vse po vrsti so bile soudeležene v procesih plenjenja ali pa teh procesov niso poskušale zaustaviti.

Če bi analizirali nadzorne svete podjetij, ki so v večji ali manjši meri v državni lasti – te podatke zdaj imamo -, bi ugotovili, da so ta podjetja izrazito neučinkovita. V njihovih nadzornih svetih so posamezniki, ki so jih predlagale politične stranke. To pomeni, da so politične stranke v nadzorne svete in uprave imenovale nesposobne ljudi ali pa takšne posameznike, ki so podjetja namenoma izčrpavali in plenili.

Kolegica Polona Domadenik z ekonomske fakulteteje izračunala, da je od leta 2000 do 2010 strošek politično okuženih nadzornikov znašal nekaj manj kot milijardo in pol evrov. Če bi sestavo nadzornih svetov analizirali z vidika političnih strank, ki so jih vanje predlagale, kot tudi z vidika politične pripadnosti članov nadzornih svetov, bi lahko matematično zelo natančno opredelili strošek izčrpavanja in plenjenja podjetij v državni lasti, za katerega so odgovorne posamezne politične stranke.

Predlagam, da to storite.
To bo treba predlagati profesorici Domadenik. Podatki obstajajo.

Pri tem enačite vse politične stranke. Pa so res vsi isti?
Žal je moj odgovor pritrdilen. Velja, da so manjše stranke manj umazane. Za večje pa zagotovo velja, da so intenzivno sodelovale v plenjenju, ki je potekalo v zadnjih 20 letih.

Če bi vsa vodstva političnih strank res odstopila, bi to res kaj spremenilo? Bi to spremenilo sistem za njimi?
Ti posamezniki imajo največ vpliva. Ne govorim samo o formalnih vodstvih. Govorim tudi o tistih posameznikih, ki stranke vodijo iz ozadja in vplivajo na pomembne vladne odločitve ter delovanje posameznih ministrstev. Ti ljudje so izjemno vplivni, besedo imajo pri kadriranju v podjetjih, odločajo, kdo dobi subvencije, usmerjajo denarni tok. Navedeno prinaša denar posameznikom, povezanim osebam, podjetjem in samim političnim strankam.

Slovenija je ujeta država, zatrjujete. Pri naštevanju institucij in sfer družbe, ki naj bi padle pod odločujoč vpliv koruptivnih omrežij, ustvarite skoraj popoln seznam vsega neposredno povezanega z državo, kar obstaja v Sloveniji. Je res tako hudo? Vse institucije so ujete?
Je strašljivo, mislim pa, da moja trditev drži. V kratkem bo KPK podal poročilo o stanju v zdravstvenem sistemu. Tudi iz njega bo razvidno, o čem govorim. Ne samo za ministrstvo za zdravstvo in področje zdravstva na splošno, to velja tudi za druga ministrstva in pripadajoča področja delovanja. Trdim, da se je okoli vsakega ministrstva razvilo plenilsko omrežje. Če bomo čez 10 let pozorno analizirali današnje stanje v Sloveniji, bomo lahko z razdalje orisali te mehanizme, ki so globoko vkoreninjeni v državni aparat Republike Slovenije.

Če ministrstva res obvladujejo omrežja, kot pravite, potem pravi naslov za menjave očitno niso vrhovi političnih strank. Potem bi bilo treba povsem preplakniti ministrsko uradništvo.
To je logičen sklep, ki izhaja iz zatečenih razmer na posameznih ministrstvih. Govorimo lahko o dveh mehanizmih plenjenja, ki se vsaj deloma prekrivata. Prvi je povezan z vodstvi strank. V primeru drugega pa imamo opraviti z omrežji, ki so deloma ločena od političnih elit in so vzpostavljena kot vzporedna oblast, ki iz ozadja obvladuje posamezna ministrstva. Vanje so vključeni visoki državni uradniki s trajnim mandatom, sekretarji in z njimi povezani nižji uradniki. Gre za funkcionarje, katerih mandat ne preneha z menjavo oblasti, temveč so na posameznih ministrstvih in direktoratih zaposleni že dlje časa.

Ko bomo analizirali subvencioniranje podjetij in dodeljevanje nepovratnih državnih pomoči na primer, bomo lahko ugotovili, kdo je sodeloval pri plenjenju, in po izvedenih policijskih preiskavah rekonstruirali celotna plenilska omrežja.

O stanju v zdravstvu priča tudi novica o 800-kilogramski operacijski mizi, ki je kratko malo izginila z Onkološkega instituta, vodstvo pa o njej celo izgubilo dokumentacijo. Za mizo so donirale bolnice z majhnimi zneski, namesto nje pa se zdaj kupuje nova. Vaš komentar?
Konkretnega primera ne poznam, me pa ta kratek opis spomni na nekaj drugega, na proces lastninjenja podjetij, ki je potekal v 90. letih. Takrat so arhive podjetij v družbeni lasti pogosto zajele meteorne vode ali pa so zgoreli v spontanih požarih. V tistem času so bili na Slovenskem tovrstni “naravni pojavi” množični. Vendar se z njimi ni nihče ukvarjal.

Danes se sprašujem, kdo je menedžerjem teh podjetij svetoval, kako uničiti dokumentacijo in katere zločinske združbe so se specializirale za meteorne vode in spontane požare.

Pravite, da pod koncept ujete države pri nas spada tudi trg. Sledeč vaši logiki, bi bil edini način, da se preseka lovke omrežij na trgu, privatizacija. Da v lastništva in upravljanje podjetij vstopijo tujci. Pa je res to rešilna bilka? Tudi tujci niso brezmadežni, pa tudi če so, se lahko hitro ujamejo v lokalno poslovno “kulturo”. Primer: danes rešujemo Novo Ljubljansko banko. NLB je imel zadnjih 10 let tujega solastnika: belgijsko banko KBC. Pa je to preprečilo katastrofo?
Razumem, kaj hočete povedati, mislim pa, da se belgijski solastnik ni zavedal, v kaj se je spustil, in je vstopil v okolje, v katerem se ni znašel. Nesporno pa je, da so podjetja v tuji lasti, ki delujejo v Sloveniji, bistveno, bistveno učinkovitejša od večine podjetij, ki so v zasebni lasti, in še neprimerno učinkovitejša od podjetij, ki so v lasti države. O tem ni nobenega dvoma.

Na kakšni podlagi ste lahko brez vsakega dvoma? Na čem temelji ta prepričanost?
Moja trditev temelji na podatkih Banke Slovenije in agencije Bisnode. Dejansko so tuji lastniki bistveno učinkovitejši in bistveno odgovornejši. Težava je v tem, da ima v slovenskih podjetjih zelo velik vpliv politika in da so podjetja v takšni ali drugačni lasti države 20 let sistematično ropali. V nadzorne svete so prek Kada in Soda sistematično imenovali ljudi, ki so bili naklonjeni plenilskim praksam.

V prihodnjih letih se bomo morali zaradi praks Kada in Soda, na katere so močno vplivale politične elite, soočiti z dejstvom, da je menedžment v Sloveniji prepleten s politiko in obenem izrazito nesposoben. To bo dodatno otežilo naš izhod iz gospodarske krize. Seveda, poleg pokvarjenih in nesposobnih premoremo tudi poštene in sposobne menedžerje, ki niso delovali v paradržavnih podjetjih in niso povezani z omrežji iz ozadja, vendar ne zasedajo ključnih položajev v nadzornih svetih in upravah podjetij.

Pravkar smo izvedeli, da bomo za dokapitalizacijo ob ugotovljeni bančni luknji namenili tri milijarde evrov – to na vrh vsega denarja, ki smo ga v banke vložili že v preteklosti. Smo lahko prepričani, da se to ne bo ponovilo? Kaj moramo storiti, da ne bo spet prišel dan, ko bo vsak posamezen državljan zadolžen za nekaj dodatnih tisoč evrov, da bi zakrpal bančne špilje?
V resnici je bančna luknja precej večja, velika je nekaj manj kot pet milijard evrov. Da gre za zgolj tri milijarde, je prevara služb za stike z javnostjo, ki vztrajno ponavljajo podatek o treh milijardah, da bi ljudem zamazali oči.

Rešijo nas lahko samo sposoben menedžment in odgovorni, učinkoviti nadzorni sveti. To je tisto, česar do zdaj nismo imeli. Vprašanje je, koliko slovenskih finančnikov je po 20 letih tranzicije sploh še čistih. Bojim se, da jih je bistveno premalo. Ta ugotovitev vodi do sklepa, da so edini zanesljivi lastniki, ki jih lahko nastavimo v krajšem obdobju, samo tujci.

Ko človek posluša vaše izvajanje, dobi občutek, da je korupcija vsenavzoča. Da je v vseh porah. Da smo Slovenci koruptiven narod. Je sploh mogoče, da bi bila korupcija v državnih organih in v vplivnih sferah, če ne bi imela “zaledja” v praksi običajnih državljanov? Množici ljudi ni nobena težava “podmakniti” 100 evrov za tako banalno stvar, kot je vozniško dovoljenje. Kaj šele, ko pride do zares pomembnih, težkih zagonetk.
Dejansko je najbolj problematična in škodljiva korupcija elit. Z njo se je pri nas tudi vse začelo. Ocenjujem, da se koruptivne prakse v zadnjem času selijo z višjih na nižje ravni. Poznamo primere skorumpiranih hišnikov, vi omenjate prodajo vozniških dovoljenj. Korupcija je kot gnilo jabolko, ko se okuži eno, se postopoma okužijo tudi preostala.

Kaj je 100 evrov v primerjavi z minimalno desetimi milijardami izginulega denarja v zadnjih desetih letih.

Razlika z vidika morale niti ni tako velika oziroma je ni. Oseba se mora v vsakem primeru zavestno odločiti za deviantno pot. Razlike so v možnostih, ki jih posameznik v določenem trenutku odločitve ima.
Na ravni morale ali etosa morate zavrniti oboje, to je popolnoma jasno. Večjo težo odgovornosti pa zagotovo nosijo družbene elite.

Pogosto izpostavljate kadrovanje v nadzornih svetih državnih podjetij. Nad veliko večino državne lastnine bedita Kad in Sod. Nadzorna sveta obeh podjetij vodi ena sama oseba – Samo Lozej, ustanovni član Pozitivne Slovenije. Ustanavljal je Zares. Bil je član LDS-a. Oseba, ki je s politiko povsem prežeta. Je takšno stanje higienično?
Zagotovo to ni higienično. Je pa neizogibna posledica tesne prežetosti politike in gospodarstva v zadnjih dvajsetih letih (o času pred letom 1991 tukaj ne govorim).

Navadni državljani skoraj zagotovo niso opazili nekega drugega procesa. Ta poteka v ozadju v zadnjem letu. Gre za boj med kadri Socialnih demokratov inPozitivne Slovenije za ključne položaje v gospodarstvu. Zanimivo je, da so zmagali kadri Pozitivne Slovenije. Osebno me je to zelo začudilo. Predvsem zato, ker ni nobenega dvoma, da so kadri Socialnih demokratov zavzemali absolutno dominanten položaj v slovenskem gospodarstvu do le še pred nekaj meseci.

Sprašujem se, kaj se je zgodilo, da je ta prej dominantna skupina tako naglo izgubila svojo moč. Med drugim se je zgodilo to, da se Janez Zemljaričumika s položajev. Torej lahko moč, ki jo trenutno ima Pozitivna Slovenija, pripišemo menjavi generacij. V ozadju tega umika pa poteka boj za strateške položaje v slovenski družbi, ki poteka tako znotraj poprej dominantnega omrežja kot med tem omrežjem in omrežjem, ki je povezano s Pozitivno Slovenijo.

In Zemljarič je povezan s Socialnimi demokrati?
Seveda, to je naša kvazilevica. Sem se umešča tudi Pozitivna Slovenija. V Sloveniji premoremo več omrežij, ki tekmujejo za položaje v družbi in se borijo za vpliv na delovanje posameznih sistemov. Samo po sebi to ni tako zelo problematično. Interesne skupine povsod tekmujejo za moč, oblast in dostop do takšnih ali drugačnih virov. Pri nas je problematično predvsem to, da državni aparat razpada in nam zato dejansko vladajo omrežja iz ozadja. Žal ne premoremo mehanizmov, s katerimi bi lahko omejili moč plenilskih elit. In ker so ta omrežja tesno povezana s politiko, lahko govorimo o prevladi omrežij organiziranega kriminala.

Torej strici iz ozadja, o katerih sta prva spregovorila Borut Pahor in Dejan Židan, obstajajo.
Tega izraza ne želim uporabljati, ker je klovnovski. Raje govorim o interesnih skupinah ali pa o omrežjih organiziranega kriminala. Ta so postala tako močna, da niti ne potrebujejo več navezave na samo politiko, delujejo neodvisno od nje in jo celo upravljajo. Prišli smo tako daleč, da nam vlada mafija, ali pa nam vladajo interesne skupine po mafijskih načelih. Z mafijskimi načeli mislim na to, da te skupine osvojijo posamezen sistem, na primer banke, ta sistem izropajo, stroške pa prevalijo na prebivalstvo, torej socializirajo stroške plenjenja.

Kaj lahko proti temu naredi povprečen Slovenec? Marsikdo se počuti nemočnega. Kaj lahko dejansko naredi sam? Ali pa smo celo prišli tako daleč, da smo kot na jugu Italije: ali si del vsaj širšega omrežja mafije ali pa te ni.
Plenilske prakse v Italiji so šle tako daleč, da je Italija po 60 letih plenjenja pred dokončnim propadom. V tem trenutku se iz Italije selijo celo ljudje, ki so – recimo temu tako – starejši, tisti, ki so dopolnili 50 let. Gre za to, da lahko družbo uničujete nekaj časa, morda nekaj desetletij. Prej ali slej pa bo sledila točka prevrata, ko se družba zruši vase. To se v tem trenutku dogaja v Italiji. Bojim se, da smo v Sloveniji na isti poti.

Severna Italija je dolgo veljala za eno najbogatejših evropskih regij sploh.
Spiegel International je pred kratkim objavil fotoreportažo iz Milana, enega najbogatejših mest v Italiji. To mesto je napol mrtvo. Prebivalstvo je večinoma obubožalo. Bojim se, da je to tudi naša prihodnost, če ne bomo obračunali s sistemsko korupcijo.

Spet, kaj lahko naredi navaden državljan?
Na naslednjih volitvah lahko voli čiste stranke.

Tu imamo težavo.
Čiste stranke obstajajo. Na desnici lahko volite Novo Slovenijo – krščanske demokrate. Tudi na levici se bodo pojavile stranke, katerih osnovo tvorijo nova družbena gibanja, in vsaj še ena stranka, ki bo prav tako čista ali vsaj sorazmerno čista.

Leta 2015 bomo imeli v Sloveniji najmanj od tri do štiri nove izbire. Seveda bo treba paziti, da prebivalstva ne bodo zavedli s kulturnim bojem, torej s strahom pred ‘rdečimi’ ali ‘črnimi’, ali z razmejevanjem med ‘neoliberalci’ in ‘demokratičnimi socialisti’. V tem trenutku, na primer, se tako PS kot SDS medsebojno krepita. Bolj ko se ljudje bojijo Janeza Janše, bolj bodo volili Zorana Jankovića – in seveda obratno.

Pravzaprav gre za prevaro. Tovrstne ideološke in nazorske delitve sploh niso več pomembne, nimajo namreč temelja, so čista laž. To je pesek v oči. Igra se na karto ‘mi smo različni’. Pravzaprav pa so vsi isti.

Volitve so le eden izmed načinov udejstvovanja v družbi, pa še to vsakih nekaj let. V mislih sem imel bolj vsakdanje prakse.
Pomembna je tudi participativna demokracija ali tisto, kar se v teoriji demokracije imenujepragmatistična demokracija, ki se naslanja na pragmatistično misel Johna Deweyja. Pragmatistična demokracija zadeva neposredno udejstvovanje posameznikov na ravni lokalne samouprave. Eden izmed primerov, ki ga lahko razložimo v kontekstu pragmatistične demokracije, zadeva obračun s kriminalom na ravni lokalne samouprave v enem izmed mest v ZDA.

V boju proti kriminalu so se organizirali prizadeti prebivalci, ki so se povezali s policijo. To je privedlo do izmenjave informacij in učenja o varnostnem ravnanju. Pomembno je, da je ta proces trajen, cikličen, da vodi do višjih ravni vedenja posameznikov, ki so del dejavne in sodelujoče skupine krajanov ter državnih uradnikov.

Menim, da sta v vsakdanjih praksah zelo pomembna občutek pripadnosti in odgovornost posameznika v razmerju do skupnosti, vključno s sodelovanjem pri političnem odločanju na ravni lokalne skupnosti, kot tudi na nacionalni ravni. Močno spodbujevalno vlogo pri političnem udejstvovanju igra ‘civilna religija’, ki je v ZDA zelo močna, v Sloveniji pa je žal ne premoremo.

Ničesar ni mogoče narediti na silo. Na vprašanje politične participacije se navezuje tudi prepad med elitami in državljani. V Sloveniji je ta prepad izjemno velik. Moji kolegi politologi, kot recimo Danica Fink Hafner s fakultete za družbene vede, so na obstoj tega razkoraka opozorili že pred petnajstimi leti.

Naša oblastna elita je zadnjo zadolžitev izvedla na zaprt način. Vlada ni šla na finančne trge, ampak je po izjemno visokih obrestnih merah prodala državne obveznice točno določenemu, a neznanemu kupcu. Kako ocenjujete ta pristop?
Kot sociolog lahko ta nakup presojam zgolj z zadržkom, vendar menim, da bi moral biti proces zadolževanja izrazito transparenten. Konec koncev gre za dolg, ki ga bomo plačali vsi državljani. Obrestna mera je visoka, zato menim, da bi morali biti predstavljeni vsi pripadajoči podatki, med drugim tudi to, kdo je kupil naše obveznice. Obenem pa omogoča elitam zadolževanje s pomočjo obveznic, da se izognejo nadzoru Evropske unije, tako vsaj sklepam. To pa pomeni tudi to, da si naše elite s prodajo obveznic na račun prebivalstva kupujejo čas, v katerem bodo lahko brez nadzora izčrpavale državo ter gospodarski in finančni sistem.

Zaskrbljujoče je, da naša zadolženost, ki trenutno znaša 72 odstotkov BDP-ja, skokovito narašča. Zločine naših elit bodo plačevali vaši in naši otroci, obenem pa nismo sposobni, da bi kaznovali tiste posameznike, ki so nas privedli v tako težek položaj.

Pet let nazaj so ekonomisti začeli opozarjati na učinek kotaleče se snežne kepe pri zadolževanju. Ko ta postane prevelika, jo ne morejo več nadzirati niti elite same. Naš graf zadolženosti se giblje vedno bližje navpičnemu, obenem pa se dviguje davčno breme za poplačilo.
Ocenjujem, da poskušajo trenutna uradna oblast in sile za njo ostati v sedlu kolikor dolgo je to le mogoče. Zato ne bomo imeli predčasnih volitev, na katerih bi se lahko uveljavile nove stranke. Še dve leti bomo v razmerah brez dejavnega poskusa razreševanja položaja, v katerem smo se znašli.

V tem obdobju bomo lahko naš standard vzdrževali le z dodatnim zadolževanjem. Na neki točki pa bo treba pognati gospodarstvo, potrebujemo nova delovna mesta za mlade ljudi. Dlje ko bo trajalo obdobje počasnega umiranja, več bo brezposelnih mladih, ki živijo na plečih staršev, več bo revnih upokojencev. Vedeti morate tudi to, da z zapolnitvijo bančne luknje ne bomo rešili praktično ničesar. Če želimo vzpostaviti pogoje za gospodarsko rast, moramo obračunati z omrežji organiziranega kriminala, ki obvladujejo to družbo, iz njihovih rok pa moramo iztrgati tudi državni aparat.

V vsakem primeru pa je pred nami približno desetletno obdobje preoblikovanja gospodarstva. V tem času se bomo znašli v zelo težkem položaju tako glede socialnih napetosti kot napetosti v političnem prostoru.

Zaskrbljujoče je tudi to, da poskuša vlada breme krize sistematično prelagati na nižje sloje. Srednji sloj – vsaj tisti, ki smo v najvišjem davčnem razredu – plačujemo največje davke in prispevke na plače na svetu.

Na svetu?
Da. Slovenski srednji sloj vzdržuje slovensko socialno državo. Naši davki so, kar se tiče davkov in prispevkov na plače, grozljivo visoki. Hkrati pa vlada to breme zdaj prenaša še na tiste sloje, ki nimajo vpliva in ki se ne morejo boriti proti novim davčnim obremenitvam. Računa pač na to, da so nižji sloji vedno politično šibkejši.

Obenem država ne uveljavlja nadzora nad elitami. Po mojem vedenju obstaja na stotine posameznikov, ki so naropan denar prenesli na bančne račune v davčnih oazah. To so slovenski multimilijonarji. Se spomniteGrčije in njihovega seznama davčnih utajevalcev? Ta je zelo obsežen, kot je – oziroma bi lahko bil – zelo obsežen tudi seznam slovenskih utajevalcev. Kako te ljudi kaznovati? Sem absolutno proti temu, da bi se tem ljudem dovolil prenos tega denarja nazaj v Slovenijo. S tem bi samo okrepili plenilske elite in ošibili poštene državljane. Ta denar naj ostane kar tam, kjer je, če ga že ne moremo vrniti s pomočjo nadzornih institucij.

Razmere v mednarodni skupnosti se izjemno hitro spreminjajo. Slovenija namesto fleksibilnosti za prilagoditev krčevito brani obstoječe gabarite, medtem ko ostajamo na dnu kar se tiče neposrednih tujih investicij, gospodarstvo pa se leto za letom krči. Z manjšanjem osrednjega kupčka denarja se neizogibno krepijo prerazporeditveni konflikti. Kako presekati spiralo navzdol?
Spet pridemo do interesnih skupin iz ozadja. Te so blokirale dostop tujega kapitala na trg javnih naročil, ker so uživale koristi monopolnega položaja, blokirale so tuje investicije in proces privatizacij podjetij, ker jim je vse navedeno omogočalo, da so neovirane nadaljevale z izčrpavanjem podjetij in državne blagajne. Odpreti bo treba prostor za slovenska srednje velika in mala podjetja, jim omogočiti dostop do kreditov ter slovenskega trga. To je absolutno nujno.

Preprosto bo treba proizvajati vrednejše proizvode. Gospodarstvo v lasti države je razvojno zelo zaostalo in proizvaja izdelke, ki jih težko prodamo, ali pa jih lahko prodamo le po nizkih cenah. Dobički so nizki, posledica so nizke investicije in nizke plače. Na drugi strani imate tuja podjetja, ki so bistveno bolj učinkovita in zagotavljajo zaposlenim precej višje plače.

Imamo pa tudi priložnosti. Naš geopolitičen položaj je zelo ugoden, naša delovna sila je visoko usposobljena. Premoremo vrsto propulzivnih srednje velikih in malih podjetij. Na globalni ravni je vse številčnejši srednji sloj: v Braziliji, Indiji, na Kitajskem in v Afriki se na stotine ljudi vzpenja v srednji sloj. Vsi ti so potencialni kupci naših proizvodov. V Braziliji, Indiji in na Kitajskem se v tem trenutku sicer soočajo z razvojnimi težavami, ker so te države prišle do roba zmožnosti svojega razvojnega modela in se bodo morale tudi one počasi preoblikovati – konec je velikih državnih investicij, treba bo graditi na inovativnosti. Vendar se bo njihov srednji razred po razvojnem preboju krepil še naprej.

Svet se odpira na novo. Glede tega sem optimist. Bomo pa morali preživeti naslednjih deset let. Ta del pa me zelo skrbi. Veliko bo odvisno od leta 2014. Če bomo uspeli vsaj do neke mere obrzdati naše plenilske elite in razkroj državnega aparata, potem se nam v obdobju do leta 2024 obeta bolj ugodna rešitev. Ni treba, da bi bili takrat izjemno bogati, želim pa si, da bi živeli bolje in relativno varno.

Nujno pa je, da državljani Slovenije poiščemo točko, ki nam bo dala skupen smoter, da se poenotimo kot nacija, ki bo zmogla ohraniti in okrepiti svojo suverenost.

Kje vidite to točko?
Vprašati se moramo zakaj smo tukaj? Zakaj smo skupaj? Kako lahko zanamcem zagotovimo kakovostno preživetje? Kaj želimo za vse nas? Ne pa, kaj želimo kot člani stranke ali interesne skupine. Bojim se, da naše elite ne razmišljajo o tem, kje bomo čez deset let.

Deset let nazaj je skupina ekonomistov opozarjala: če ne izvedemo določenih reform, nas bodo “čez deset let” države, kot sta Češka ali Slovaška, začele prehitevati po BDP-ju na prebivalca. Točno to se danes dogaja. Danes lahko spet ocenimo stanje in pogledamo v prihodnost. Če danes ne izvedemo nujnih reform, kje bomo čez naslednjih deset let?
Potem bomo ena od najrevnejših srednjeevropskih držav. To vam zagotavljam. Že zdaj iz leta v leto padamo. Kupna moč se počasi vrača na raven iz leta 2005. Ta proces se bo še nadaljeval, kajti nikakor še nismo dosegli dna.

Vedeti je treba tudi to, da se recesije pojavljajo na približno deset let. Zadnja recesija je bila leta 2007, bliža se naslednja, mi pa še nismo dosegli dna, na katerega nas vodi zadnja recesija.

Res si želim, da bi dobili vlado in elito, ki bi se začela spraševati o našem skupnem dobrem, o smotru te nacije in vseh nas čez 10, 20 ali 100 let.

G. Vehovar, z besedami Đorđeja Balaševića, kdo je kriv? Oni, ali mi, ki smo jim pustili?
Predvsem so krivi oni, ampak krivi smo tudi mi. Ker smo se pustili zavesti. Obenem pa tudi nismo krivi, ker Slovenija dejansko nima državotvorne tradicije. V zadnjih 20 letih smo dokazali, da nismo državotvoren narod. Na žalost. Vsi tisti ljudje, ki se udejanjajo v sivi ekonomiji in ne plačujejo davkov, nimajo pravice od države pričakovati, da jim bo zagotavljala usluge socialne države.

Vsak od nas mora najprej sam sebe vprašati, kaj je sam storil za skupnost, v kateri živi in šele potem, kaj lahko ta skupnost stori zanj. Šele takrat vsak od nas pridobi pravico, da k odgovornosti pozove naše elite in jih brez zadržka obsodi za zločine, ki so jih storile v zadnjih 20-ih letih.

Aljoša Masten

Neuspele vstaje

Ali je vstajništvo res uplahnilo?

Od lanskega marca se nizajo “neuspele” demonstracije. Zakaj? Nesoglasja med vstajniškimi skupinami in organizacijami so se kazala od vsega začetka vstajniškega dogajanja. Namesto da ni bila konferenca vstajništva januarja letos v Cankarjevem domu “kongres”, manifestacija enotnosti v različnosti je bil dejansko nova faza v sektašenju. Nergalo se je na pisatelje, češ ponudili so napačen program saj naj bi bili začetni govori namenjeni prestarim in napačnim, ki da so govorili predolgo in ne dovolj radikalno. Tudi če je bilo marsikaj od tega res, to sploh ni bilo važno. V resnici je bilo DSP že zgodaj, decembra predvidelo, da bo tako srečanje čimvečih predstavnikov vstajniških skupin kmalu nujno. Potem je društvo rezerviralo prostor in vložilo vso energijo in kar nekaj sredstev, da je izsledilo čez osemdeset organizacij, skupin in skupinic in z veliko nujno improviziranega posvetovanja organiziralo “program”, vrstni red govorcev. Tudi drugi shodi in skupščine, ki so se dogajale po mestu v tem času niso bile vzor demokratičnega dialogi ampak prej šole sektašenja in izključevalnosti. Zdi se, da razlika med kritičnim dilogom in sektašenjem ni znana v teh krajih. Kot da se ne zavedamo, da je kritičnmi dilog nujen za uspešno politično delo. Kritični dialog pa pomeni upoštevanje drugega in izključuje klanovsko sektašenje. Nič novega, saj se to isto dogaja tudi v parlementarni politiki. Dejansko nimamo strank ampak ekslkuzivne mafijske klane. Vlada levega trojčka je padla zaradi ne- ali pomanjkljivega dialoga. Zavrnjena pokojniska reforma je bila posledica nepsosobnosti nekega minstra in vlade vzpostaviti učinkoviti in predsvem spoštljivi dialog s socialnimi partnerji. Nič drugega ni onemogočilo nastanek Jankovičeve vlade. Končno tudi Janševa koalicija glede tega ni bila drugačna. Vse to so hudi simptomi politične nezrelosti. Med vstajniki poslušam od marca lanskega leta, kako ti in ti niso resni, kako se z onimi ne da pogovarjati, kako se nima smisla več pogovarjati in tako naprej. Zato smo imeli marca vstajo z odrom, ki je povzročil razdor, potem smo imeli vstajo za katero je krožilo več različnih informacij o kraju in času, pa so ljudje tavali po mestu za raznimi odceplenimi skupinami, potem smo imeli vstajo proti Mišiču, za katero je šel poziv v javnost nekaj dni pred dogodkom. Glede tega organizatorji niso bili usklajeni. 29 oktobra je bila v Mariboru proslava lanske oktobrske vstaje, ki so jo v zadnjem trenutku napovedali po vsej Sloveniji. Večina skupin je podprlla 29o dan prej. Enako je bilo z nedavno TRSovo vstajo v podporo KPK. Solidarnost se je pridružila na dan protesta dopoldne. Po vsakem od teh dogodkov se je na veliko govorilo in pisalo, da je vstajništvo uplahnilo in zamrlo, da so ljudje pasivni in neodgovorni …Tako govore tudi nekateri predstavniki vstaj Ni res! Tega ob takih soliranjih in malomarnem organiziranju ne moremo vedeti! Je pa res, da vsaka taka vstaja povzroči, da državljani vse bolj dvomijo v resnost in sposobnost organizatorjev. Ti lažni alarmi delajo hudo politično škodo. Vstaje bodo namreč še hudo potrebne. In takrat zaradi teh lažnih preplahov, zaradi teh neresnih sklicov ljudje ne bodo razumeli, da gre zares. Ali pa bo mobilizacija trajala dlje, kot bi bilo sicer potrebno. Če se taka razgradnja vstajništva ne dogaja namerno, gre za neogovorne in brezglave akcije. Ki so gotovo v korsit tistih, ki si vstaj ne žele. Niso ljudje tisti, ki so neodgovorni in pasivni. Nekompetentni in neodgovorni so organizatorji. Vstajniki s(mo)o pozimi na ulicah pokazali kar veliko mero odgovornosti, iznjadljivosti in celo kulture dialoga. Na protestih je bilo več kulture dialoga kot pogosto na shodih in sestankih domnevnih voditeljev. Tega bi se morali zavedati vsi tisti, ki zdaj iz vstajništva vstopajo v politiko. Kot kaže, niso poklicani za to, da bi državljnane učili demokratičnega, strpnega in demokratičnega dialoga. Zdi se, da je obratno. In prav je tako, sa je prav to, zahteva da se država vrne državljanom, bila glavna zahteva t.i. ulice. Za začetek bi morali prenehati organizirati že vnaprej na neuspeh obsojene, brezglave in škodljive demonstracije. Seveda lahko vsak protestira kolikor se mu ljubi. Vendar pravice, da svoj protest napoveduje kot vseljudsko vstajo, će ni nikakršne možnosti, da bi ta to tudi postal.

Igor Koršič

ZDUS: Pismo ministru za kulturo

Ljubljana, 9. 12. 2013

Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije

Maistrova 10

1000 ljubljana

Spoštovani gospod minister, dr. Uroš Grilc!

Združenje dramskih umetnikov Slovenije (ZDUS), strokovno društvo poklicnih ustvarjalcev na področju uprizoritvenih umetnosti, v zadnjih nekaj dneh dobiva neverjetne informacije o ukinjanju ali pa radikalnem znižanju sofinansiranja nekaterih neinstitucionalnih gledališč, oziroma gledaliških skupin. Zato v našem združenju čutimo dolžnost, da vas opozorimo na te neljube odločitve Komisije za uprizoritvene umetnosti. S strani naših članov smo namreč obveščeni, da Komisija ni ukinila sofinansiranje kakšnim nepreverjenim in kakovostno vprašljivim zakotnim ali pa izrazito komercialnim skupinam. Ne nikakor! Odločila se je, da prepreči ali pa zavre delovanje tisih gedaliških subjektov, ki so se doslej vsak na svoj specifičen način posvečali ali raziskovanju in razvijanju nadaljnih možnosti sodobnega performansa, ali izpostavljanju v Sloveniji na žalost še zelo marginalizirane gejevsko lezbične in ženske problematike, ali utrjevanju svojega specifičnega plesnogibalnega izraza, ali pa so se trudili v svoje programe vkomponirati maksimalno razvejano paleto gledaliških smeri in zvrsti, vključno s pedagoškimi segmenti.

Seveda pa moramo poudariti, da so prizadete neinstitucionalne skupine in zavodi ves čas svojega dolgoletnega mukotrpnega delovanja vztrajali pri svojih zastavljenih konceptih in postopoma, skupaj s svojimi številnimi stalnimi ali občasnimi sodelavci (pretežno s statusom samozaposlenih umetnikov!!), gradili svoje specifične izrazne prepoznavne podobe ter tako končno dosegli zaslužen umetniški renome in kot posledico le-tega tudi svoje ciljno občinstvo!

Očitno pa nekaterim tudi medlo sonce ne sme sijati predolgo in zato je potrebno sestaviti Komisijo za uprizoritvene umetnosti, ki (verjetno z izgovorom varčevanja v času svetovne finančne krize) vzpostavi ozka vrata, skozi katera zgoraj omenjeni subjekti (in po vsej verjetnosti še marsikateri) ne smejo stopiti in si pridobiti pravico do skromnega sofinansiranja Ministrstva za kulturo Slovennije. Seznanjeni smo namreč s strani naših članov, da je Komisija za uprizoritvene umettnosti različnim prosilcem poslala obrazložitve, ki so nestrokovne, pavšalne in mestoma žaljive oz. ne izpričujejo dejanskega stanja in posegajo v integriteto prosilcev. Včasih je Komisija celo kontradiktorna v svojih ocenah, saj v začetku najprej posamezno skupino opiše zelo uspešno z npr. dobro zasnovanim strateškim načrtom , ali pa z jasno zasnovanim in dobro pripravljenim programom, v nadaljevanju pa se pojavijo splošne fraze češ, da je program premalo celovit v smislu uravnoteženosti posameznih programskih segmentov, ali pa da bi si bilo želeti večji prispevek in dodano vrednost k programski raznolikosti slovenskega uprizoritvenega področja……

Komisija pa ne razloži, kaj je mišljeno s pojmom uravnoteženosti ali pa dodano vrednostjo?! Zato se tudi pojavljajo resni dvomi v strokovno, profesionalno, politično in osebno nepristranskost članov komisije, ki bi morala delovati v interesu angažiranih in požrtvovalnih ustvarjalcev (zlasti samozaposlenih) na pestrem področju upizoritvenih umetnosti

Glede na to, da smo tokrat priče zelo radikalnim rezom na področju neinstitucionalnega uprizoritvenega ustvarjanja, ki lahko povzročijo smrt ali zastoj pomebnih umetniških snovanj, vas, spoštovani gospod minister prosimo, da malo več svojega dragocenega časa posvetite zgoraj opisanemu ukinjanjanju, oziroma zmanšavanju sofinansiranja neinstitucionalnih gledališč in dosežete, da se bo Komisija ponovno lotila svojega dela in v tako različnih skupinah kot so VIA NEGATIVA, ŠKUC GLEDALIŠČE, FLOTA, MINI TEATER in še marsikatera druga skupina, morda le prepoznala »raznolikosti slovenskega uprizoritvenega področja«.

V primeru, da bo Komisija kljub utemeljenim pritožbam posameznih prizadetih neinstitucionalnih gledališč in skupin vztrajala pri svojih dosedanjih odločitvah, bo v umetniški srenji prav gotovo prevladalo mnenje, da še vedno živimo v družbi, ki ne priznava drugačnosti in ne prenese pogleda na golo človeško telo!

V upanju, da se bo trenutna zagata razpletla v obojestransko zadovoljstvo, vas v imenu Združenja dramskih umetnikov (ZDUS) in njegovih prizadetih članov prav lepo pozdravljam!

Branko Šturbej,

predsednik ZDUS

Madžarska, naša prihodnost

Na Madžarskem brez vneme za razkrivanje korupcije

Na Madžarskem ugotavljajo, da po razkritjih o korupciji največji stranki zavlačujeta z odločnejšimi odzivi.

Urban Červek, Dunaj

pet, 06.12.2013, 07:00

Razkritja nekdanjega revizorja madžarske davčne uprave o veliki korupciji so pripeljala do redke složnosti med nasprotujočima si političnima poloma; konzervativno vladajočo stranko Fidesz in njeno predhodnico na oblasti, levo usmerjeno socialistično stranko.

András Horváth, nekdanji inšpektor madžarske davčne uprave, trdi, da imajo nekatera največja podjetja v državi, med njimi tudi velike trgovske verige, nekakšen nedotakljiv status, saj so jim pri utajah davka na dodano vrednost leta dolgo gledali skozi prste. Pri tem so po njegovih obtožbah podjetja državni proračun oškodovala za kakih tisoč milijard forintov na leto (3,3 milijarde evrov). Velika podjetja so bila po njegovem izvzeta iz davčnih nadzorov in so imela zaščito »vplivnih ljudi.«

Na Madžarskem sedaj, kakšnih deset dni po prvotnih razkritjih, ugotavljajo, kako ne koalicijska stranka Fidesz ne njena žolčna nasprotnica na levem političnem polu, socialistična stranka, nista odločneje sledili razkritjem. Po mnenju spletnega portala index.hu obe strani zavlačujeta z odločnejšimi odzivi, saj so razkritja za obe neprijetna.

Politika se za zdaj še ne odpedeljuje

Fidesz mora pojasnjevati, zakaj vodja njihove poslanske skupine ni reagiral na pismo z enakimi obtožbami, ki mu ga je Horváth poslal že pred dvema letoma. Socialistom pa je menda nerodno zato, ker so se nepravilnosti začele leta 2007, ko je vlade Ferenca Gyurcsánya namestila novo vodstvo državne davčne uprave.

Po mnenju novinarja omenjenega časopisa bosta morali stranki kljub zavlačevanju slej kot prej zavzeti stališče do potencialno orjaške afere. Pri Fideszu so na neprijetno vprašanje o neukrepanju odgovorili, češ da so bile in so še vedno obtožbe preveč splošne, da bi se jih lahko preverilo.

Uradni razlog socialistov, da nikoli ne bodo sodelovali v preiskovalni komisiji skupaj z skrajno desnim Jobbikom, je naletel na obsežno kritiko, zaradi katere sedaj predsednik stranke Attila Mesterházy želi zaslišanje Horvátha pred parlamentarnim odborom za finance.

Nepripravljenost vladajoče stranke Fidesz za ustanovitev parlamentarne preiskovalne komisije so kritizirali tudi v provladnem časopisu Magyar Nemzet, ker s tem ustvarjajo vtis, da nekaj skrivajo.

Neprepričljiv so bili tudi pri davčni upravi, saj ji je zgolj v enem popoldnevu uspelo ugotoviti, da so očitki neutemeljeni. Po njihovo Horváth ni predstavil niti enega samega konkretnega dokaza za očitke, da so vodilni pogosto ustavljali inšpektorje pri pregledih »nedotakljivih« podjetij ter da takšnih postopkov ne bi bilo mogoče izbrisati iz evidenc.

Konec afere s parlamentarnim obračunavanjem?

Davčna uprava je medtem Horvátha že obtožila obrekovanja in časopis Magyar Narancs piše, da bi lahko bil prav ta sodni proces pravi za razkritje teh »nedotakljivih« podjetij in njihovih botrov na visokih položajih, če so navedbe »žvižgača« pravilne.

Pojavile so se tudi že primerjave z najbolj razvpitim žvižgačem Edwardom Snowdnom, vendar je ta po pisanju časopisa Népszava ravnal veliko bolj pametno, ko je najprej zavaroval dokazno dokumentacijo, šele nato pa je šel z obtožbami (in dokazi) v javnost.

Ker Horváth očitno nima v rokah trdnih dokazov, se bo po mnenju novinarjev na Madžarskem tudi ta afera končala s parlamentarnim obračunavanjem, medtem ko javnost ne bo nikoli izvedela, kaj se je v resnici dogajalo.

»Manjše stranke imajo sedaj na razpolago veliko blata, ki ga lahko vržejo na Fidesz in socialiste, vendar se primer ne bo nikoli končal kot velika davčna afera, ki bi morala zrušiti vlado,« piše novinar levo usmerjenega časopisa Népszava.

KOKS

Koordinacijski odbor kulture Slovenije

Author Archives: Igor Koršič

Gnus

Ste občutili jezo, sovraštvo? Ne. Občutili smo gnus

Zakaj niso kaznovani?

The Financial Crisis: Why Have No High-Level Executives Been Prosecuted?

Oropani državljani

Božično sporočilo Edwarda Snowdna

Ne rabimo takih politikov!

Samopohabljanje države

Vehovar: Vlada nam mafija

“Vlada nam mafija”

Neuspele vstaje

ZDUS: Pismo ministru za kulturo

Madžarska, naša prihodnost

Na Madžarskem brez vneme za razkrivanje korupcije