Author Archives: Igor Koršič

Nizke minimalne plače zavirajo rast produktivnosti

Vulgarizacija minimalne plače

januar 23, 2017
By JP Damjan
in gospodarstvo
9 komentarjev
Prejšnji teden, pred petkovo sejo Ekonomsko-socialnega sveta, ko naj bi vladna stran predlagala, če in za koliko se bo dvignila minimalna plača v letošnjem letu, je potekala velika piarovska ofenziva tako iz sindikalne kot iz delodajalske strani. V skladu z zakonom o minimalni plači, se ta usklajuje vsako leto najmanj z rastjo cen življenjskih potrebščin, vlada pa lahko upošteva tudi ostale kazalce, kot so gibanje plač, gospodarske razmere oziroma gospodarska rast in gibanje zaposlenosti. Jasno, sindikati so zahtevali dvig za 5%, delodajalci pa so pristali le za uskladitev z inflacijo (0.5%), vlada pa se je na koncu glede na dobre razmere v gospodarstvu in trgu dela odločila za dvig za 1.8%.

Slednje pomeni, da bo okrog 30,000 prejemnikov minimalne plače letos prejemalo za dobrih 14 evrov bruto več (povečanje iz 790.73 na 805 evrov na mesec), kar pomeni dvig za slabih 10 evrov neto (iz 604.35 na 614 evrov mesečno).

Je ta dvig minimalne plače ekonomsko neupravičen in ali bo, kot so rohnele Finance, “sprožil val odpuščanj v delovno intenzivnih panogah, povečanje dela na črno in prekarizacije“? Bo ta dvig potopil podjetja?

Jasno, da ne. Čeprav so, medtem ko so si pulili lase iz jeze, povsem enako v “ločenem mnenju” rohneli minister za gospodarstvo Počivalšek (“dvig minimalne plače po ministrovem mnenju korak v napačno smer. Povzročil bo dodaten pritisk na podjetja po plačevanju davkov in prispevkov ter upočasnil zaposlovanje, in sicer predvsem v storitvenem sektorju. Dvig minimalne plače predstavlja dodatno tveganje za delo na črno, prav tako za prekarizacijo”) in predstavniki delodajalcev (“zvišanje minimalne plače bo najbolj prizadelo prav tista podjetja, ki se še vedno borijo z izgubami”).

Obema, ministru Počivalšku in predstavnikom delodajalcev, je skupno to, da rohnijo, kot da bo konec sveta, ob tem pa svojih trditev o škodljivosti dviga minimalne plače ne podkrepijo s številkami. Prav nobene številke ali kakšnega drugega numerično podkrepljenega argumenta niso predstavili glede tega, za koliko naj bi dvig minimalne plače za slabih 15 evrov bruto “upočasnil zaposlovanje“, in za koliko naj bi povečal “tveganje za delo na črno, prav tako za prekarizacijo“. Zakaj svojega rohnenja niso podkrepili s številkami ali drugimi argumenti? Ker jih pač nimajo.

V nadaljevanju bom na zelo preprost način pokazal, zakaj se tokrat delodajalci glede škodljivosti dviga minimalne plače motijo. Njihove pavšalne trditve namreč temeljijo na stari zablodi ekonomistov glede škodljivosti minimalne plače, ki sta jo leta 1995 v knjigi “Myth and Measurement: The New Economics of the Minimum Wage” zelo uspešno ovrgla dva izmed najboljših ekonomistov na področju ekonomike dela David Card in Alan Krueger. Temu so sledile tudi druge študije v zadnjih dvajsetih letih, ki za za razvite države skorajda brez izjeme kažejo, da minimalne plače nimajo negativnega vpliva na zaposlenost. Če že, naj bi bil ta učinek minimalno prisoten le med prvimi iskalci zaposlitve (mladimi), vendar ne nujno ter med slabo plačanimi negovalci v domih za ostarele v V. Britaniji. Tudi dvigi minimalne plače v ZDA v posameznih državah niso nikjer povzročile upada ali zaustavitve zaposlovanja v delovno-intenzivnih sektorjih. Tudi uvedba minimalne plače v Nemčiji leta 2015 ni povzročila prav nobenega kolapsa ali zaustavitve zaposlovanja.

In zakaj minimalne plače in njihova rast niso imele negativnega učinka na zaposlenost? Preprosto, ker so podjetja zaradi tega bolj povečala produktivnost in organizacijsko učinkovitost, zmanjševala fluktuacije v zaposlenosti, zmanjšala plače tistim z visokimi plačami in nekoliko dvignila cene.

Ta mit glede škodljivosti (dviga) minimalne plače je mrtev. Ekonomija je to vrgla iz učbenikov. Morda boste to našli še v kakšnem zastarelem učbeniku za mikroekonomijo v prvem letniku, toda v bolj zahtevnih učbenikih in resni empirični ekonomisti so ta koncept pokopali. Že omenjeni Alan Krueger je lani povedal, da postopno dvigovanje ameriške minimalne plače iz 7.25 $/uro na 12 $/uro naj ne bi imelo škodljivih učinkov. Problematična bi lahko bila velika enkratna povečanja, denimo enkratna podvojitev minimalne plače, ker pač podatkov o tem, kaj se zgodi v takšnem primeru še nimamo.

Dvig oziroma uskladitev minimalne plače v Sloveniji za letošnje leto za 1.8% oziroma za slabih 15 evrov mesečno seveda ne spada med drastična povečanja, ki bi lahko bila zelo nepredvidljiva. Zato kakšnih posebnih negativnih učinkov iz tega naslova (“vala odpuščanj v delovno intenzivnih panogah, povečanja dela na črno in prekarizacije”) ne moremo pričakovati.

Če bi gospodje (minister, delodajalci, novinarji) v roke vzeli kalkulator, bi hitro ugotovili nesmiselnost svojih trditev. Namreč, skupen strošek povečanja minimalne plače za 15 evrov bruto za 30,000 prejemnikov na letni ravni pomeni 5.4 mio evrov, od tega se četrtina nanaša na zaposlene v javnem sektorju. Bodo zaradi tega, zaradi teh dodatnih 4 mio evrov stroškov za celotno gospodarstvo, propadala podjetja? Bodo zaradi tega podjetja na veliko odpuščala ali zaustavila zaposlovanje? Ste resni?!

Vendar ali je uskladitev minimalne plače ekonomsko sploh upravičena? Je, če je ustrezno podprta z nominalno rastjo cen in rastjo produktivnosti. V ekonomiji običajno govorimo v realnih kategorijah, torej po upoštevanju rasti cen (inflacije). Če so cene končnih izdelkov porasle za nek odstotek, je seveda povsem upravičeno, da se tudi proizvodni stroški (predvsem strošek dela) temu prilagodijo z ekvivalentno rastjo. Uskladitev plač z inflacijo je tako nevtralna, saj zgolj prilagodi raven plač glede na preteklo rast cen.

Toda to ni še ni vse. Treba je namreč upoštevati tudi rast produktivnosti. Če so podjetja v prejšnjem obdobju svojo dodano vrednost realno povečala, je seveda povsem upravičeno, da se temu prilagodi tudi rast plač. Ker s tem podjetja dejansko nagradijo zaposlene za večjo storilnost oziroma z njimi delijo sadove povečane storilnosti. In v ekonomiji imate eno izmed zakonitosti, da sta dinamika produktivnosti in plač med seboj tesno korelirani. (to korelacijo lahko vidite tudi v Sloveniji v spodnji sliki, ki kaže rast produktivnosti in rast plač v celotnem gospodarstvu).

Slika 1: Rast produktivnosti in rast plač v celotnem gospodarstvu (2008=100)

place-in-produktivnost_1

Vir: Podatki SURS, lastni preračuni.

Če se rast plač prilagodi rasti produktivnosti, bo učinek na proizvodne stroške nevtralen, saj so plače zgolj ex post povečale proizvodne stroške za enako razmerje, kot se je povečala učinkovitost podjetij. Zaradi tega, ker so podjetja nagradila svoje zaposlene v enakem razmerju, kot se je povečala produktivnost, se njihova konkurenčnost ni niti za dlako poslabšala. Pač pa so s tem dobili bolj motivirane zaposlene. Tak je tudi rezultat nedavnega eksperimenta ameriškega giganta Walmarta (sicer znanega po stiskanju plač svojim zaposlenim), ki se je v začetku 2015 odločil povečati plače (in izboljšati usposabljanje ter možnosti napredovanja): rezultat je bil v boljši motiviranosti in večji storilnosti zaposlenih, v bolj čistih trgovinah itd.

Če izhajamo iz te logike, je torej manevrski prostor za povečanje plač enak vsoti med nominalno rastjo cen (inflacijo) in realnim povečanjem produktivnosti. V slovenskem primeru bi bil prostor za povečanje plač letos torej enak vsoti med lansko stopnjo inflacije (0.5%) in lanskim povečanjem produktivnosti (2.8% povečanje BDP na prebivalca), kar bi zneslo 3.3% odstotno povečanje. Takšno povečanje plač bi bilo za gospodarstvo nevtralno. S tem gospodarstvo ne bi bilo oškodovano, saj bi se minimalna plača zgolj prilagodila lanski inflaciji in porastu produktivnosti.

Ker je vlada minimalno plačo povečala zgolj za 1.8% (namesto za 3.3%), je torej strošek plač za najslabše plačane povečala za manj, kot so se lani nominalno povečale “koristi” za gospodarstvo. Ali drugače rečeno, strošek dela najslabše plačanih bo zaradi tega zaostajal za nominalno rastjo produktivnosti in podjetjem omogočal stroškovne prihranke (v konkretnem primeru za 1.5% pri plačah) . In natanko takšne trende lahko vidite, če denimo primerjate rast produktivnosti in rast plač v panogi, ki ima ob gostinstvu največ slabo plačanih zaposlenih – v proizvodnji oblačil. Spodnja slika kaže, da je za razliko od preostalega gospodarstva, rast plač v industriji oblačil po letu 2008 močno zaostajala za rastjo produktivnosti.

Slika 2: Rast produktivnosti in rast plač v celotnem gospodarstvu (2008=100)

place-in-produktivnost_1_tekstilna

Vir: Podatki SURS, lastni preračuni.

Vlada bi v prihodnje dejansko morala v zakon zapisati formulo, po kateri bi se letno usklajevala minimalna plača, s čimer bi se povečala transparentnost in predvidljivost poslovnega okolja. Primerna formula za uskladitev minimalne plače bi morala upoštevati nominalno rast cen in realno povečanje produktivnosti. Na agregatni ravni bi to pomenilo uskladitev minimalne plače z nominalno rastjo BDP na prebivalca (ali na opravljeno uro). Lahko bi formula predvidevala rahlo zaostajanje za realno rastjo produktivnosti (denimo za 1 odstotno točko. Lahko bi se vzela produktivnost zgolj tistih panog, kjer je delež zaposlenih z minimalno plačo največji.

Čemu torej takšen “halo” zaradi uskladitve minimalne plače zgolj za polovičen odstotek glede na tistega, ki bi bil še vedno stroškovno nevtralen za gospodarstvo? Verjamem, da je ta logika večini novinarjev “španska vas”, saj ne razumejo ekonomije. Bolj me čudi strašansko nepoznavanje ekonomije pri tistih, ki bi jo morali zelo dobro poznati “po svoji dolžnosti” – minister za gospodarstvo in predstavniki delodajalcev.

No, seveda ne gre samo za nepoznavanje ekonomije, pač pa za načrtno ignoriranje ekonomije pri nekaterih novinarjih in pri krovnih gospodarskih združenjih. Gre za namerno manipuliranje. In to pri najšibkejših. Stavim, da ko gre za diskusijo glede njihove lastne plače, jih napovedane uskladitve plač ne motijo. Motijo jih je le pri tistih, ki so na minimalni plači.

In to je tista človeška primitivnost, nizkotna vulgarnost predstavnikv sedme sile in gospodarstva, ki mene moti.

Deli:

Naša šolska kultura

Naši otroci delajo več kot povprečen odrasel!

Proti koncu izteklega se leta je po družabnih omrežjih gromko odobravanje sprožil zapis učiteljice Barbare Gros. Prikaz stanja v šolskem sistemu, ki ga je naslikala z besedami, je tako strašen, da si vsekakor zasluži javno debato. Pravzaprav po njej prav vpije. Gorje družbi, ki ne zna poskrbeti niti za lastne otroke. Barbara je učiteljica že petindvajset let. Poleg tega ima za sabo tri mandate kot sindikalna zaupnica, torej zastopnica pravic delavcev v šolskem sindikatu. V dobrih dveh urah pogovora je s svojo širino in pogumom name naredila vtis človeka, kakršnega v tovarnah bodočih državljanov potrebujemo. Kako zlovešče torej, da je z eno nogo že zunaj sistema, saj pravi, da je v šolstvu vse skupaj postalo preveč nerazumno in da preprosto ne zdrži več. Tudi v prihodnje bo mladim dušam pomagala najti pravi korak po poti življenja, le da v kaki drugi obliki, ki otroke ne bo učila predvsem potrpeti.
Mateja J. Potočnik
gros barbara1
AVTOR:

Jure Aleksič

ZNAČKE:

otroci
učiteljica
barbara-gros

Sistem noče izobraženih ljudi (le slepe sledilce), zato proizvaja nevrotične, izžete otroke Kako to, da je iz vas privrel tako oster zapis o stanju našega šolstva?

Ker nisem več mogla gledati, kaj se dogaja. Kot učiteljico in kot človeka me ves čas boli srce, ko pomislim, kako se ti otroci zame trudijo. Ker me imajo radi, ker mi zaupajo, ker mi v svoji otroški preprostosti resnično hočejo ugoditi … Pa je tempo tako poblaznel, da me pogosto že tretjo šolsko uro stekleno gledajo in sploh nič več ne morejo.

Prav ponoreli učni načrti, pravite, so srčika problema.
Učni načrti so tako nabutani, da je za otroka, kot bi imel nekaj služb. Predstavljajte si, da moraš zjutraj doma oskrbeti krave, koze in kure, potem moraš v redno službo – zelo naporno službo, kjer pogosto opraviš še kako naduro in te ves čas lovijo roki, ker so ti naložili preveč. Popoldne moraš v dodatno službo, recimo anketiranje na terenu, saj drugače finančno ne prideš skozi mesec. Zvečer spet opraviš zadolžitve v hlevu, ponoči občasno nekje dežuraš kot varnostnik, zjutraj pa komaj vstaneš in se spet odvlečeš v hlev. No, predstavljajte si leta in leta tega in dobili boste izkušnjo naših otrok v šolskem sistemu.

Ko vas je delo v razrednem pouku do konca zamorilo, ste zaprosili za delo v podaljšanem bivanju.
Prošnja je bila na srečo odobrena. To mi zdaj sicer omogoča malce bolj sproščeno in obenem temeljito delo z otroki. A po drugi strani sem tako dobila še celostnejši vpogled vanje – in tako tudi v to, kako preobremenjeni so. Pet ur pouka na dan, eno za drugo, popoldne pa še domače naloge za doma in učenje. S tem, da se jih vmes ves čas zelo priganja. Dajmo!! Hitro!! Še to je treba, pa še to in to – hitro se oblecite, hitro izračunajte, hitro to, hitro ono… Vse to zato, ker nam je vsem skupaj vsako sekundo dneva za petami učni načrt. Če so dejansko dovolj pridni, da se učijo, delajo naši otroci več kot povprečen odrasel.

Še pred petimi leti bi imeli najbrž prav. Ampak danes je nekaj najbolj normalnega, da odrasli delajo od deset do dvanajst ur na dan. Prav to je morda celo glavni motor našega propada.
No, v tem ciničnem smislu je slovenska šola morda res precej dobra priprava za odraslo življenje. Nič čudnega ni, da so tudi učitelji toliko bolj napeti, ko otrokom ne gre dobro. In zato mnogi nalagajo toliko več domačih nalog, da bodo učenci snov ja utrdili. In zato so otroci pogosto še toliko bolj nestrpni in nasilni drug do drugega. Zaradi norih zahtev vsi tako hitimo, da se nima nihče več niti časa ustaviti in vprašati: pa zakaj vendar vsi skupaj tako hitimo?

Prav res: zakaj? Za vami je že četrt stoletja poučevanja. Včasih, pravite, je bila naša šola drugačna?
Oh, ko sem začenjala, je bilo bistveno drugače. Seveda tudi takrat reči niso bile nikjer blizu idealnim ali rožnatim. A so bile vseeno neprimerljivo boljše.

Kaj se je potem zgodilo?
Iz nekega razloga se je začelo s tem maničnim napihovanjem učnih načrtov. Če si moral prej jemati trideset stvari, si jih moral po novem sto trideset. In ko si mislil, da v leto preprosto ni možno nabiti še več reči, so storili natanko to. In ko je do konca prepljusknilo, so pač nabasali noter še dodatne ure pouka in dodatne izbirne dejavnosti. Nepredstavljivo. Ampak najbrž ti res ni treba biti genij, da znaš predvideti, da bo posledica vsega tega utrujen otrok? Utrujen otrok pa je naporen otrok. Tako kot smo utrujeni odrasli naporni odrasli. V šoli smo se torej znašli utrujeni otroci in utrujeni učitelji, potem so nas pa začeli čedalje bolj obiskovati utrujeni starši in pravico iskati pri utrujenih ravnateljih.

Ampak kako bi sploh lahko prišlo do tako norega stanja? Kdo je najbolj odgovoren za to?
Hja, na neki točki se je sistem očitno odločil, da mu najbolj ustrezajo izmozgani in izžeti ljudje. Glede učnih načrtov pa je poseben problem obsežna skupina ljudi, ki je prepričana, da so otroci samo leni. In da velja preprosta enačba: več ko jim naložiš, več znajo. Nekateri to res iz srca mislijo, in to z najboljšimi nameni. Prepričani so, da se otrokom samo ne ljubi, da gre pač za razvajene generacije… Ampak ni res!! Trdim, da v pavšalu to ni res. Z otroki ni nič narobe. Otroci se samo na različne načine prilagajajo nevzdržni situaciji.

Kaj bi bilo treba storiti, da se jim nemudoma olajša stisko?
Vsaj pol tega balasta bi bilo treba nujno oklestiti. Pa raje še kaj več! Obljubim vam, da bi potem otroci veliko več znali. Morda se sliši paradoksalno, pa ni. Namesto da jih obstreljujemo z nebistvenimi informacijami, bi lahko tako učinkovito utrdili bistvene. Otroci bi bili bolj spočiti in s tem dojemljivejši za znanje. Gradivo bi lahko bistveno bolj ponotranjili, zato bi jim osvojeno znanje dolgoročno bolj koristilo. Ne pa da si kopico ne nujno najpomembnejših podatkov zapomnijo za tri dni, potem pa komaj čakajo, da lahko pozabijo. Ker je itak že na sporedu nova pošiljka stvari, ki se jih morajo naučiti za tri dni. V takem sistemu ni petica prav noben porok za dolgoročno znanje. Kot odličen zgled za nasproten pristop lahko ponudimo, recimo, Finsko.

Ki se vedno znova uvršča na samo čelo lestvic merljive uspešnosti šolskega sistema.
Ampak veste, zakaj? Ker se tam reči res lotevajo drugače. Obiskala sem jih, zato vem, o čem govorim. So med državami z najmanj urami pouka, pa tudi otroci šolo začnejo kasneje – celo leto kasneje kot pri nas. Aparat učiteljev za povrhu ne obremenjuje s skoraj nobeno birokracijo, tako da se lahko s celim bitjem posvetijo poučevanju. In imajo pri tem tudi zelo proste roke. Tam inšpekcije sploh ne obstajajo.

Kako ne obstajajo? To se vseeno sliši malce preveč čudno.
Prav res, če gledamo z vidika našega sistema, kjer se ljudi samo kontrolira. Tako divje in stalno kontrolira, da so živčni in izčrpani že samo od tega. Če ljudem dodeliš zdravo mero odgovornosti, jih bo večina svoje delo opravila povsem dovolj dobro ali bolje. Če pa boš nad njimi ves čas izvajal kontrolo za kontrolo in jim s tem na vsakem koraku sporočal, da jim ne zaupaš, bodo izgubili veselje do samostojnega in ustvarjalnega dela.

Več v Zarji št. 1., 3. 1. 2018. brez testov in ocen

Finski in slovenski šolski sistem
p_finska_sola1
AVTOR:

Tina Horvat

ZNAČKE:

šolski-sistem
finski-šolski-sistem
slovenski-šolski-sistem

Bi hodili v šolo, kjer pouk traja okoli tri ure in pol, z vmesnimi odmori po 15 minut, kjer do sedmega razreda ni ocen in do 16. leta starosti skoraj ne bi pisali testa? Ker v tej šoli delo doma ni zaželeno, se vam popoldne ne bi bilo treba veliko učiti, domačih nalog skoraj ni. Povrh vsega je šola zastonj, saj so učbeniki in delovni zvezki, prevozi, pa tudi topli obroki brezplačni. Glavno vodilo šolskega sistema je, da imajo otroci pravico ostati otroci, zato se vpisujejo v prvi razred šele s sedmimi leti, in da je najboljše učenje skozi igro. Sliši se pravljično, vendar takšna šola v resnici obstaja, in sicer na Finskem.

Mnogim se šola, kakršno imajo na Finskem, zdi na prvi pogled razpuščena, preveč prijazna do učencev in premalo resna, saj ne vceplja dovolj delovnih navad, ki jih nujno potrebujemo v življenju. Brez garanja, piflanja in slepega sledenja predpisani snovi se otroci v taki šoli pač ne morejo prav veliko naučiti, pomislimo. Vendar je ravno nasprotno. Po vseh mednarodnih merilih in raziskavah (TIMMS, PISA) finski otroci dosegajo najboljše rezultate, čeprav sami zatrjujejo, da zanje rezultati raziskav niso tako pomembni, kot je zadovoljstvo staršev in otrok.

Zakaj se nič ne naučimo od Finske?

Čeprav je Finska kot velika učilnica, kamor dobesedno vsi šolniki sveta hodijo odkrivat skrivnost njihovega uspeha, pa vsaj za Slovenijo ne bi mogli reči, da smo se od njih kaj naučili. Naš šolski sistem je v popolnem nasprotju s finskim, saj je storilnostno naravnan, zastarel, za mnoge prezahteven, usmerjen k piflanju za ocene in ne za znanje, k vsrkavanju neverjetnih količin informacij, k zatiranju ustvarjalnosti in samostojnega razmišljanja, premnogi učenci izdelujejo šolo le s pomočjo staršev ali dragih inštrukcij.

A medtem ko se mi že desetletja ukvarjamo z reformo za reformo, pri čemer imamo vsi občutek, da nam nobena ne pomaga kaj dosti, saj postaja šolanje vedno večja muka za množico otrok, staršev in tudi učiteljev, na Finskem pravkar poteka reforma njihovega dokazano dobrega učnega načrta. Predvsem temelji na povezovanju predmetov v tematske sklope oziroma področja, klasični predmeti, kakršne poznamo za zdaj povsod po svetu, pa naj bi na Finskem postopoma izginili.

Učni načrt prepuščen učiteljem

Ker gre pri učnem načrtu za vodilni usmerjevalni načrt vsakega šolskega sistema, je zanimiva primerjava slovenskega in finskega. Finski šolski sistem je popolnoma decentraliziran, največjo odgovornost in vpliv na poučevanje imajo lokalne skupnosti in same šole s svojimi učitelji. Pristojnost države sega le do skupne zakonodaje in financiranja, medtem ko je vsebinska in praktična plat prepuščena učiteljem.

Še posebej decentraliziran pa je na Finskem učni načrt oziroma kurikulum, ki je veliko manj zavezujoč kot v Sloveniji. Gre zgolj za usmerjevalni načrt, učiteljem pa je prepuščena svoboda, da najdejo načine in metode poučevanja. Ti se razlikujejo od šole do šole in so prilagojeni lokalnim potrebam ter razmeram. Zelo pomemben del učnega načrta na Finskem je, da ne vsebuje toliko predpisov, česa vse se morajo naučiti oziroma kaj morajo znati, ampak se osredotoča na to, kako najbolje priti do znanja.

Slovenska mantra: piflanje in bitka za ocene

Vse to je pri nas znanstvena fantastika. Izvrševanje teoretično povsem definiranega, povsod enakega in zelo obširnega, a v praksi zelo neučinkovitega šolskega učnega načrta je postalo glavna mantra, katere žrtve se počutijo tako učitelji kot učenci in njihovi starši. Mnogi učitelji, s katerimi smo se pogovarjali, vendar niso hoteli biti imenovani, se pritožujejo, da pri pouku preprosto ne morejo poučevati, kot bi hoteli, in učencem postreči še s kakšnimi dodatnimi zanimivostmi, ampak morajo drveti skozi snov, da jih bo čim več doseglo čim boljše ocene, da se bodo lahko vpisali v srednjo šolo ali bili čim uspešnejši na maturi. Bitka za ocene je značilna tako za osnovno kot za srednjo šolo, in videti je, da se kakovost učitelja meri le v tem, da čim več učencem z domala srednjeveškimi metodami, kot sta piflanje in učenje podatkov na pamet, s frontalnim predavanjem izza katedra vcepi v glavo na tisoče informacij. Ker učiteljem med poukom preprosto ne uspeva slediti nacionalnemu kurikulumu, grejo prehitro skozi snov, učenci je ne razumejo in posledično morajo tisti starši, ki si to lahko privoščijo, plačevati drage inštrukcije.

Prehitro skozi preveč snovi

Na Finskem je pri naravoslovnih predmetih v razredu največ 16 učencev, da lahko vsako uro izvajajo eksperimente, v slovenski šoli pa večinoma ni več dovolj časa za to in tudi ne za igro, sproščenost in sodobnejše metode poučevanja, saj si morajo zgolj za test ali ustno spraševanje zapomniti v učnem načrtu predpisano snov. Medtem ko za prvih šest let devetletke to še ne velja popolnoma, v zadnjih treh razredih in predvsem v srednjih šolah učitelji, učenci in starši družno bentijo nad zapovedano hitrostjo jemanja snovi.

Na Finskem ni testov in ocen!

Med vsaj za nas zelo nenavadnimi značilnostmi finskega sistema je tudi to, da ne poznajo nacionalnega preverjanja znanja, saj so zelo nenaklonjeni ocenjevanju učencev. V prvih šestih razredih otrok sploh ne ocenjujejo, edini nacionalni test pa opravijo pri starosti 16 let. Učence vsakodnevno ocenjujejo učitelji, vendar ne zgolj s pisnimi testi in spraševanjem, ampak predvsem z opazovanjem in spodbujanjem k sodelovanju. Pri tem jim ne gre toliko za ocene, ampak predvsem za to, da ugotovijo, kateri učenci bi potrebovali dodatno pomoč za doseganje uspeha.

Petnajstminutni odmori in malo učenja

Pouk se v osnovnih šolah na Finskem začenja med osmo in deveto uro, kar je podobno kot v Sloveniji, velika razlika pa je v trajanju odmorov in količini domačega dela. Pravzaprav je oboje ravno premosorazmerno, finski osnovnošolci na nižji stopnji imajo v enem šolskem dnevu 75 minut odmora, doma pa se skoraj ne učijo, medtem ko imajo slovenski otroci 30 minut odmora in so zelo obremenjeni z delom doma.

Kje je tukaj skrivnost? Verjetno v tem, da učitelji na Finskem otrokom nočejo krasti prostega časa in jih spodbujajo k samostojnosti ter temu, da čim več naredijo že v šoli. Domačih nalog tako rekoč ne dajejo, če jih, pa jih mnogi otroci naredijo kar med odmori, ki so dolgi po 15 minut. Razen če jih med odmori ne »naženejo« ven, saj spodbujajo tudi gibanje na svežem zraku.

Finskih staršev šola ne obremenjuje

Predvsem starši na Finskem niso zelo obremenjeni s šolskimi obveznostmi svojih otrok, marsikdo niti ne ve, kaj natančno v šoli počnejo, medtem ko za slovenske starše velja, da še enkrat hodijo vsaj v osnovno, če ne tudi v srednjo šolo, saj morajo toliko sodelovati pri domačem delu, učenju, plakatih, predstavitvah in domačih nalogah. Domače delo v Sloveniji je naraslo že do absurdnih razsežnosti! Seveda v teoriji vsakdo želi in ve, da je za njegovega otroka najbolje, če tisti preklemanski plakat naredi sam, a ker je od ocene malodane odvisna njegova prihodnost, se na koncu pri veliko osnovnošolcih konča tako, da jim pomagajo starši.

Dobri in dobro plačani učitelji

Zagotovo so za tako uspešen šolski sistem »krivi« tudi dobri in dobro plačani učitelji. Ti morajo imeti na Finskem magisterij, poklic pa je po ugledu takoj za zdravniškim. Zaradi tega je za študij veliko zanimanja, vpisna selekcija pa zelo huda. Skozi vpisno sito pridejo le najboljši, doštudirajo pa najbolj motivirani. Pomemben kriterij za vpis pa niso samo (odlične) ocene, ampak tudi individualen pogovor, s katerim strokovnjaki presodijo, ali ima kandidat za vpis tudi čustvene in psihološke sposobnosti za poklic učitelja.

Obvezna delovna prisotnost

Še ena razlika je med Slovenijo in drugimi državami, in sicer predpisana obvezna prisotnost v šolah. Pustimo ob strani zlobna natolcevanja o tem, kako veliko prostega časa in kako dolg dopust imajo slovenski učitelji, a dejstvo je, da je v več kot polovici držav (tudi v državah z najboljšim šolskim sistemom) obvezna prisotnost v šoli predpisana, pri nas pa ne. V Sloveniji sta predpisani splošna delovna in učna obveznost, in sicer to pomeni, da je lahko učitelj, da opravi polno delovno obveznost (40 ur), prisoten v šoli le toliko, kolikor traja njegova tedenska učna obveznost, to je 22 oziroma 21 ur pouka za osnovnošolske učitelje. Z drugimi urami lahko razpolaga po svoje in nad tem ni nobenega nadzora.

Povsod, kjer je predpisana obvezna prisotnost v šoli, je ta višja od te, ki jo (je) (n)imamo v Sloveniji. A obvezna prisotnost ne pomeni, da imajo učitelji recimo 35 učnih ur na teden, ampak to, da svoje delo – priprave na pouk in govorilne ure, popravljanje testov in vse drugo, opravijo v šoli. Kot smo izvedeli, so na Švedskem, kjer je obvezna prisotnost 31 ur, ali na Finskem (27 ur) učitelji tudi po pouku na voljo učencem. Ti imajo zaradi tega manj dela in učenja doma in v teh državah je povsem nepojmljivo, da bi učenci izdelovali osnovno šolo s pomočjo inštrukcij in staršev.

***

Kakšno šolo imajo v Avstriji?

Da bi se kaj naučili od boljših od nas, ni treba iti vse do daljne Finske, ampak lahko samo poškilimo takoj čez mejo, v Avstrijo. Tamkajšnji šolski sistem nam je opisala Slovenka, ki živi v Celovcu, mama dveh otrok, srednješolke in osnovnošolca.

Storilnostna naravnanost: »Šola v Avstriji nikakor ni tako storilnostno naravnana, kot je v Sloveniji. Prej nasprotno. Otroci so v avstrijskih šolah veliko bolj sproščeni, včasih kar malo preveč. Popoldne niso pretirano obremenjeni z delom za šolo, zato jim ostaja več časa za druge stvari.«

Količina snovi: »V avstrijskih šolah ni takšne panike zaradi točk, kot je v slovenskih. Zadnja leta je nekaj panike povzročila novost – nacionalna matura, to pomeni, da so pisali iste naloge po vsej državi hkrati. Učitelji niso vedeli, kaj jih čaka, in je bilo to tudi pokazatelj njihovega dela. Morali so se potruditi in razrede naučiti dovolj za maturo, saj niso vedeli, kakšne naloge bodo. Prej so jih namreč pripravljali vsak malo po svoje in so tudi vedeli, katere naloge bodo pri maturi.«

Inštrukcije: »Učenci inštrukcij v glavnem ne potrebujejo, veliko si pomagajo sami med sabo.«

Brezplačna šola, pa še družinska podpora: »Učbenike, delovne zvezke in slovarje plača država, knjige in delovne zvezke dobijo učenci v šoli. Starši morajo kupiti le zvezke ter pisalni in risalni pribor. Vsakega septembra ob začetku šole dobi vsak otrok sto evrov, ob tem da tudi vsak otrok, ki se šola oziroma študira, dobi družinsko podporo, ki ni odvisna od zaslužka staršev. Za moja dva otroka dobimo tako vsak mesec 400 evrov družinske podpore.«

Status učiteljev: »Učitelji imajo zelo dober status, predvsem starejši. Nekateri imajo kot državni uslužbenci službo zagotovljeno, tudi če zanje ne bi bilo dela. Ta status so sicer leta 2001 ali 2002 ukinili. Učiteljska plača na začetku ni bajna, okoli 2500 evrov bruto, vendar pa imajo dober sistem napredovanja po razredih, tako da vsako drugo leto dobijo višjo plačo in so do upokojitve že zelo dobro situirani. Mislim, da so pred kratkim te razrede napredovanja ukinili, pa zato malo zvišali začetno plačo.«

Maturantski ples: »Maturantskega plesa se veseli vsa šola, ne samo maturanti. Udeleži se ga večina dijakov višje stopnje. Ples na naši gimnaziji pripravijo dijaki sami, vse organizirajo sami (glasba, prostor, okrasitev, catering, varnost, reševalci, sponzorji), pomagajo jim starši in učitelji, podpisnik pogodb je Združenje staršev. Z dobičkom, ki ga imajo – letos je bilo to npr. 15.000 evrov, si privoščijo končni izlet, deset odstotkov dobička gre pa v socialni sklad za pomoč socialno šibkejšim dijakom. Kot sem slišala, je v Sloveniji čisto drugače, predvsem zelo drago, in da imajo monopol nad prirejanjem maturantskih plesov podjetja, naši dijaki pa si naredijo tak ples, kot si ga želijo. Priprave za ples 2017 so se že začele.«

Zarja št. 18, 3.5.2016

Katarina Vidner Ferkov: Zgodovinski spomin druge izdaje

O civiliziranih Nemcih in bednih Slovencih

Nekdanjemu uredniku Dela in novinarju se je »zgodil« tvit. Napisal je, da so bili Nemci precej civilizirani v primerjavi s povojnimi poboji, pri katerih so metali ljudi v jame. Kam pa so metali Nemci ljudi? V označena pokopališča s cvetjem in javno razsvetljavo? Če že niso pepela raztrosili po negovani trati?
Screen Shot 2018-01-04 at 17.05.06.png
Izjava je groteskno sprevržena. Nemška agresorska vojska, ki je napadla številne države z idejami o svoji »rasni« večvrednosti, uničevalnimi taborišči, mučilnicami in pobojem civilistov, nima nobene povezave s tem, kar običajno razumemo kot civilizirano. V napadu na Jugoslavijo in Slovenijo, v zatiranju slovenskega jezika in kulture, pobijanju in mučenju naših prednikov, ni bilo nič civiliziranega. Prav tako je jasno, da povojni poboji, kjer so metali ljudi v jame, tudi nimajo nič s civiliziranostjo. So brutalna posledica vojne. Neopravičljiva, a pogost maščevalen ukrep.

V filmu Pod peskom (2015) nemški ujetniki, najstniki, ki niti še nimajo brade in niso mutirali, otroci, deminirajo obalo Danske. Te sestradane fantiče vsak dan raztrešči na sto in en košček. Načrtno so jih uporabljali za to. Maščevalen ukrep – zavezniki niso žrtvovali svojih ljudi, temveč vojne ujetnike agresorske vojske. Film na neizmerno ganljiv način prikaže, kaj vojna je – civilne žrtve na vseh straneh zaradi političnih psihopatov.

Bolezen ime ti je manjvrednost

Omenjeni tvit o civiliziranih Nemcih in veliko bolj bednih domačinih je zgolj en od simptomov hude nalezljive bolezni, od katere se dejansko umira. Imenuje se manjvrednost. Sramovanje lastne biti, hud dvom v svoje sposobnosti in vrednost. Tako državo, kot vemo, lahko vsakdo izkorišča.

Po Sloveniji so postavljeni spomeniki herojem, resničnim junakom in junakinjam, ki so zrli smrti v oči in niso izdali svojih ljudi v času 2. svetovne vojne. Ustrelili so jih, mučili in mnogim med njimi, večna jim slava, umorili tudi družino. Nepredstavljivo. Bolečina in zločin, ki se pretakata v krvi nas, njihovih potomcev. Ne, nikoli ne bomo pozabili.

Kljub temu vse več slovenskih medijev, ki na kolenih drgnejo čevlje tujemu kapitalu, strahopetno zmanjšuje pomen narodno osvobodilnega boja. Ker narod se je osvobodil nacističnega in fašističnega okupatorja, nadvlade Vatikana in kapitalizma. Zgodovina, ki je že minila! Zdaj pisatelji, novinarke in številni drugi sodobni izdajalci izkoristijo vsak trenutek, da slabšalno pišejo o zgodovini Slovenije. Kritika je seveda potrebna – zelo je nujna! A takšna, ki kaže pot in ne tista, ki rine Slovenijo v blato manjvrednosti pred vsem, kar je tuje.

Pogubno je za narod, da njegova lastna intelektualne srenja meni, da je vse iz tujine boljše. Čemu potem sploh krinka, da moramo imeti svojo državo? Da ne bi izgledalo, da je šlo za prevzem s strani tujcev?

Tujega nočemo, svojega ne damo, je bil jugoslovanski moto. Vendar iz tujine je marsikaj dobrega in treba je tudi deliti svoje z drugimi. Kar je želel slogan sporočiti je, da država nima namena napadati, temveč braniti svoje. Ga ni zdaj takega slovenskega junaka, kajne?

Izjava na tviterju je zato pošastna do vseh, ki so neizrekljivo trpeli, lahko kot otroci vojaki, prisilno mobilizirani, žrtve pobojev ali heroji. Tako kot odrezana glava prašiča na spomeniku Borisu Kidriču, ki jo skrajno desničarski medij tudi odobrava.

Pomnimo, komur je kakorkoli »smešna« odrezana glava kogarkoli, utegne izkusiti peklenskost. Bo prepozno?

Izdajalec ni vreden minute poguma heroja. A vendar je ta umrl tudi za njegovo svobodo pisanja v slovenščini. Verstehen?

Franček Drenovec: Krize je konec

Krize je konec, nove razmere zahtevajo prilagoditve
Naloga vlade je sprejemanje ukrepov za razvoj dobrega podjetništva.
Ključne besede: [Delosled] kapital, [Delosled] produktivnost, [Delosled] gospodarska rast, [Delosled] davčna stopnja, [Delosled] podjetništvo

-0:36

Državni zbor je sredi decembra, kot je bilo pričakovano, zavrnil pobudo Levice za zvišanje minimalne plače. Neposvečeni naj ne mešajo štrene sistema. A je imel predlog trdno podlago, tako da se bomo z njim ali podobnim v naslednjih mesecih zagotovo še ukvarjali.

Postaviti si moramo nekaj izhodišč, ki so, verjamem, nesporna. Veljajo za Slovenijo, saj so kod drugod tudi drugačna. Prvo izhodišče je razumevanje, da je smisel gospodarske rasti rast blaginje prebivalstva, ki vključuje tudi določena razmerja enakosti. Ko govorimo o »rasti«, govorimo o tem, ne o čem drugem. Drugič: upoštevanje, da je pogoj za povečevanje blaginje povečevanje produktivnosti dela. In tretjič: zavedanje, da nista ne prvo ne drugo samonikla produkta tržne ekonomije, ampak da morata biti vedno tudi posebna cilja vladnih politik.

Očitno nesorazmerje

Krize je konec, gospodarska rast (rast BDP) je že četrto leto zapored dobra in dosega letos že 5 odstotkov, ob dobrih pričakovanjih tudi za naprej. Realne povprečne plače pa so rasle v teh štirih letih in rastejo še naprej samo po približno odstotek in pol. Pokojnine in drugi transferni prejemki prebivalstva se še kar niso odlepili od velikih krčenj v času krize; zaradi finančnih rezov in odsotnosti politik se zmanjšuje kakovost javnih storitev; stopnje neenakosti so se v krizi povečale, občutenje (ekonomske) varnosti se naglo slabša. Do določenega izboljševanja prihaja v sedanji konjunkturi samo zaradi prehajanja brezposelnih v zaposlenost, drugih premikov skoraj ni. Zdi se, da obnovljena »rast« ne vleče tudi rasti blaginje.

Vendar je gospodarska rast zelo slabo podprta z rastjo produktivnosti dela. Rast povprečnih plač – plač na zaposlenega – je omejena z rastjo produkta na zaposlenega (če ni »nepošteno« že izhodiščno razmerje med obema, kar v Sloveniji ni). V primerjavi z okrog štiriodstotno letno rastjo produktivnosti med letoma 1993 in 2006 je znašala ta v zadnjih štirih letih precej pod dvema odstotkoma in celo letos samo malo čez. Gospodarska rast je ekstenzivna, v tem smislu nekvalitetna. Žene jo predvsem rast očitno cenenega zaposlovanja, ki znaša letos že skoraj tri odstotke.

Delež »sredstev za zaposlene« v dodani vrednosti, ki je najširši kazalnik razmerja med stroški dela in produktivnostjo dela, pa le kaže na zaostajanje rasti stroškov oziroma dohodkov od dela. V predelovalnih dejavnostih, ki odločajo o slovenski konkurenčnosti, se je ta delež zmanjšal z okrog 61 odstotkov v daljšem obdobju pred krizo do letošnje jeseni na 57 odstotkov. Tako nizko ni bil od osamosvojitve še nikoli. To smer gibanja potrjuje tudi zmanjševanje deleža končne porabe gospodinjstev v BDP. Ta je bil (z eno netipično izjemo) zadnjič tako skromen kot letos davnega leta 1992.

Še bolj se je, čeprav šele po zakonu za uravnoteženje javnih financ (zujf), v zadnjih letih zmanjševal delež končne porabe države, ki kaže predvsem aktivnost javnih storitev. Spet in spet je treba opozoriti, da sestavljata blaginjo tista osebna, realizirana kot individualna poraba, in tista kolektivna, realizirana s porabljanjem javnih storitev, za katere plačujemo davke. Davki so važni. No, tukaj obravnavamo samo dohodke od dela (v gospodarstvu). Zaostajanje njihove rasti za rastjo produktivnosti dela ni zelo veliko, a je evidentno. Krize je konec, nove razmere zahtevajo prilagoditve.

Pri tem se ne smemo spraševati samo, ali dana rast produktivnosti dopušča rast plač. Vlada bi morala z dopuščanjem rasti plač povečati tudi pritisk na produktivnost! Sedanja medla rast produktivnosti odraža očitno deformacijo, da je mogoče v teh časih ustvarjati odlične dobičke tudi brez vlaganj naporov v kakovost. Še več, ustvarjati jih je mogoče – z vladno podporo – v povsod prisotnem socialnem dumpingu, s katerim je delodajalsko zanikrnim podjetjem dopuščeno, da blokirajo napredek normalnih. Odsotnost politik vodi Slovenijo v razvojno slepo ulico. Združenja delodajalcev bodo vedno ščitila obstoječe, posel vlade pa je, da pritiska, da se obstoječe vedno znova preseže. Gorje družbam, katerih vlade tega niso sposobne.

Lahko omenim, da madžarska vlada v podobnih razmerah že drugo leto zapored močno zvišuje zakonske minimalne plače, samo letos za 15 do 25 odstotkov, in da bo nadaljevala približno tak tempo še naslednje leto. »Paket« spremlja davčna razbremenitev, a z manjšim učinkom. Plače naglo rastejo tudi na Češkem – torej v državah, ki sta značilni slovenski konkurentki. Razkorak med produktivnostjo in (nizkimi) plačami je v obeh državah, v katerih prevladujejo tuja podjetja, bistveno večji kot v Sloveniji, zato pri nas tako veliko prilagajanje ni možno. »Princip« je pa isti.

Naraščajoče neravnovesje

Prikazano nesorazmerje je samo del naraščajočega slovenskega makroekonomskega (in socialnega!) neravnovesja. Delež narodnogospodarskega »varčevanja« v BDP je že večji kot kadar koli pred letom 2006, ko se je začel naš pretekli »boom-bust« cikel. Dobički podjetij so že tri leta odlični in krepko presegajo njihovo investiranje. Najkasneje letos so se podjetja že otresla preobremenitve z razdolževanjem, tako da se velik del tega »varčevanja« zgolj kopiči v raznih finančnih naložbah v tujini, katerih stvarna protipostavka je ogromen slovenski zunanji presežek. Domača poraba je že za več kot desetino manjša od domačega produkta. Slovenija mora ustvarjati določen presežek že za plačevanje obresti na javni dolg, pa še nekaj več. A koliko več?

Po krizi obnovljeno gospodarsko dinamiko spremlja izrazito pomanjkljivo okrevanje investiranja ter končne porabe gospodinjstev in/ali države. Tako sestavljena visoka rast ni vzdržna. Če odštejemo od letošnje 5-odstotne rasti BDP prispevek zunanjetrgovinskega presežka, ostane od nje samo okrog 3,5 odstotka, v tretjem četrtletju samo še 2,3 odstotka. Če ne bo sprememb v strukturi, se bo začelo samodejno prilagajanje rasti, zaposlovanja in dobičkov navzdol. Ali pa se bo rast prelivala le v dohodke premožnejših slojev, kar tega scenarija ne spreminja, razen da še bolj skrha že zdaj dovolj krhko socialno ravnovesje.

Sedanja struktura slovenske rasti je primerljiva z nemško, kjer so tako ravni materialne blaginje kot ravni tehnološke učinkovitosti že v območju dovršenosti in zasičenosti – kar v Sloveniji še niso! V Sloveniji moramo svoje ravni produktivnosti in blaginje nenehno povečevati. Namesto tega smo se zataknili v »rasti brez razvoja«, v napihovanju rasti brez prave vsebine in smisla. Smo v gibanju, ki se bo, če ne bo sprememb, prej ali slej zrušilo samo vase.

V Sloveniji bi se morali zavedati, da je stanje s pol nižjimi plačami in pol nižjo produktivnostjo kot samo nekaj kilometrov stran čez mejo inherentno nestabilno. V konjunkturi z visokimi dobički se bo to stanje spreminjalo, pa če to kdo želi ali ne! V igri je samo dilema, ali bo teklo prilagajanje kaotično in regresivno ali upravljano in progresivno ob vztrajajoči nizki produktivnosti ali z vsiljevanjem naporov za njeno povečevanje. Med potezami, ki jih mora v taki situaciji povleči vlada, je tudi poseg v zvišanje najnižjih plač.

Za zgled regresivnega prilagajanja si vzemimo enega od načinov, kako se podjetja upirajo zviševanju plač in zato produktivnosti. Bazen velike krizne brezposelnosti se je skoraj izpraznil in ta pritisk je pač že prisoten. Zato dosega letos že tretjino povečevanja skupne zaposlenosti zaposlovanje tujcev. Obramba nizkih plač pa hkrati odganja Slovence. Neto priseljevanje tujcev (letos okrog 7500 oseb) le še neznatno presega neto odseljevanje državljanov Slovenije. Nasilno ohranjanje neravnovesja ga samo obrača v širšo razvojno deformacijo: v slabšanje povprečne kvalifikacijske strukture, v zmanjševanje produktivne kapacitete prebivalstva Slovenije. In kakšen bo vsaj vpliv na plače? V prejšnji slovenski konjunkturi, v letih 2007–2008, je bilo priseljevanje še veliko večje in odseljevanja skoraj ni bilo, pa so takrat plače v gospodarstvu v zadnjem letu vseeno porasle za kar 9 odstotkov.

Za kakšen kapital?

Zares utemeljen zadržek do zviševanja stroškov dela je samo naslednji: da je konjunktura čas za nujno sestavljanje zdaj tako šibkega slovenskega kapitala. Dobički, tudi tisti »neporabljeni«, gradijo kapital in so zato še kako pomembni – ampak dobički dobrega podjetništva, dobički, ustvarjeni s tehnološko in drugo poslovno učinkovitostjo, in ne dobički, ustvarjeni z izčrpavanjem vseh preostalih delov družbe! V Sloveniji bi se le morali naučiti česa iz naše prejšnje, povsem zavožene konjunkture 2007–2008:

– v kateri se je, takrat s kreditom, sestavljal napačen zasebni kapital, po napačnih poteh in v napačnih panogah, kapital, nesposoben preživetja v normalnih razmerah poslovanja;

– v kateri je vlada še »podprla gospodarstvo« z velikim znižanjem obdavčitve kapitala, čemur sta sledila po izteku konjunkture neizogibno ogromen fiskalni primanjkljaj in njegovo saniranje z zujfom ter z zviševanjem DDV in trošarin, vedno v breme dohodkovno najšibkejšega prebivalstva;

– v kateri se je, skratka, iz obeh vrst podpore kapitalu izcimilo zgolj zniževanje rasti produktivnosti že v letu 2007; in na koncu uničenje kapitala; zmanjšanje blaginje in enakosti ter javni dolg, ki obremenjuje sredstva za slovenski kolektivni standard vsako leto z milijardo evrov za obresti.

Kapital in dobički »kar tako« niso merilo in niso cilj! Cilj so kapital in dobički dobrega podjetništva. Naloga vlade je sprejemanje ukrepov za razvoj dobrega podjetništva. Poskrbeti mora za delovanje pravne države pa za kakovost izobraževanja – kar ni tema tega prispevka. Vedno pa mora poskrbeti tudi za zadosten pritisk, da bo zagotavljalo gospodarstvo naši zemljepisni legi in zgodovini primerno normalno napredovanje blaginje prebivalstva, vključno z določenimi razmerji enakosti.

Na koncu dodajmo še čisto kratek razmislek o potrebnem fiskalnem spoprijemu z neravnovesjem. Nesporno pravilo je, da naj se v konjunkturi ustvarja fiskalni presežek: prek zvišanja davčnih stopenj in/ali znižanja izdatkov (in nikakor, kot v tisti žalostni epizodi pred desetletjem, obratno!).

Upoštevajoč obstoječo sestavo slovenskih javnih bilanc in vsebino neravnovesja, ki ga je treba uravnati, bi morala vlada predvsem zvišati davčne stopnje. Smiselno bi bilo zvišati prispevne stopnje za okrepitev financiranja javnega zdravstva, lahko tudi v breme neto plač (torej s prenosom sredstev iz sfere individualne porabe v sfero te, tako cenjene kolektivne). In enkrat bo že treba zagristi v kislo jabolko obdavčitve dobičkov, ki je v Sloveniji skoraj na ravni evropskih davčnih oaz. Za koriščenje izplena iz tega posega je očitni prvi kandidat področje visokošolskega izobraževanja in znanosti (s čimer odigra država svojo vlogo posrednika med kratko- in dolgoročnimi koristmi gospodarstva). Za večji del zvišanja tega davka pa je lahko predvideno tudi povratno znižanje, ko se konjunkturni cikel prevesi navzdol.

Nacionalne medijske politike, (tudi filmske), v globaliziranem svetu – National media policies in the globalized world

A propos globalisation, I once wrote somewhere. “As we have managed to survive electrification, we may very well survive globalisation too”. This may be an inside pun for those of us, fortunate enough to have survived noble but dangerous experiment of communism, which a bearded gentleman once described as “socialism with electricity.” Yet I am convinced that the sentence hints at an appropriate approach to globalisation problem. Anyway, this was my preconception, or maybe a hypothesis on the subject of “national visions” prior to my chairing the conference in Ebeltoft. The hypothesis was not taken out of thin air, of course. Rather I drew such conclusions knowing the film situation in Slovenia well, and knowing also, that the situation elsewhere is not fundamentally different.
What should one not do in order to understand the problem of national cinemas in a globalized world, and thus maybe have a slight chance to influence its impact on us? One should not polarise one’s attitude about it. One should not present the issue as “for” and “against.” Not surprisingly it polarising is exactly what is taking place, framing the issue as globalisation versus almost everything else in our world. The pros are preaching gospel of progress, the possibilities of globalisation to make everybody rich and happy – how many times has this not happened since the steam engine – and the anti’s, the luddites, warn for all the disastrous consequences of globalisation. In my mind both lines of arguments are right. But both also draw wrong conclusions.
History informs us that the promises of the optimists have never been fulfilled, and that phenomena such as globalisation have ultimately always served a small minority, and damaged the vast majority of men. Now, we know that the gap between the rich and the poor countries in the world is growing, and there is not even a utopian idea about how to do something about it! This gap is as much about culture as it is about anything else.
The crucial question then remains, can we avoid globalisation? To my mind we cannot, since it is a political and economic process based on technological change. The trains made the first world war an efficient industrial slaughterhouse. We must admit, though, that trains fulfilled other functions too. If our forefathers had stopped the development of heavy industry, they might have stopped a war. But Mr. Lud and his followers were wrong, not necessarily in principle, but because on that there was never any choice.
The situation is similar in our area. Regarding the prospect of national cinemas and other media, we are either pros or anti. Here also we are engaged in useless fights, since we will not be given the choice. The world media market, especially cinema, has, as we know, been globalized for a long time. It is probably a good indicator of how globalisation will be for other areas. The almost total domination of the globalized “Hollywood” film industry (which is in fact super-national and is not the American cinema!) on the world market is an undisputed fact. Yet neither globalized Hollywood or the USA are to be blamed for this. They are only pursuing their best interests in a market economy. It is we, (the rest of the world), who are not doing the same, so we are responsible for our own failures. This is so, in spite of the fact that this globalized Hollywood domination is not solely the result of the superiority of whatever kind of product. The U.S. government, is of course helpful in giving a highly profitable segment of its economy and public relations, (soft power), assistance. Rightly so. The enhancement of trade is one of the roles of governments. Our governments should follow their example.
Cinema and audio-visual media are, as we know, highly profitable economic activities. In the coming world – that is here already! – of the informational economy (and culture), the audio-visual sector will play a pivotal role. But cinema and audio-visual media are also providers of popular and more serious culture, and thus play many other important non-economic roles. Popular culture is an increasingly important instrument of socialisation, personal, cultural, ethnical, political, sexual … So it is legitimate to insist that certain part of the “market cake” should be reserved for local, national, regional culture, primarily for cultural, but also for other reasons. What is culturally functional for US audiences is not necessarily also functional for the audiences of the rest of the world, and the present media market is surely not so fair, that we can naively claim that the audiences are freely making their own choice and buying the product of that choice.
If it is the case that this segment of mass culture fulfills an important public interest, it is fair to demand that media market should be regulated by that public interest. On that basis, nations have every reason to resist the attempts of the American government to include the audiovisual media under the rubric of “free trade” and to eliminate the public interest, as a reason to regulate this particular market. As it says on the Ingmar Bergman’s puppet theatre in his film Fanny and Alexander: This is not for entertainment only!
The crucial question is: are or are not films, as mass culture products, solely entertainment commodities? The answer is, of course, that they are more than just commodities. Then we may conclude that we need national (or regional, or local), films (visions), and in order to have them, we need national (or local, or regional) film policy.
Let us not delude ourselves into believing the national might not be the most important aspect, even if it is the case that other identities may transcend national ones. Even if national identity necessarily is of a minor, and sometimes questionable importance, it is only the state that may still have the necessary power to implement appropriate film policy, as part of a national cultural policy. We should keep in mind that we are contesting powerful multi- and supra-national corporations, often assisted by the only remaining super power state.
Nations will assert their interest only if they have a clearly articulated political will to do that. Who can articulate that will? Who can lobby for it? I think that I am not exaggerating if I say that it is us, critics `and scholars, film makers and film teachers who have the responsibility do that. Who else is there?
The Ebeltoft conference was highly informative to me, because it more-or-less clearly demonstrated the place of national cinemas between the ever present threat of the globalized “Hollywood” industry and its own aesthetic, cultural, local, national or regional ambitions. It emerged clearly, I hope, that the formula of a universal story for global audiences serves perfectly globalized Hollywood’s legitimate goal of making money.
Film as expression and a moulder of local, regional or national culture (vision), film as art, is surely not global in the Hollywood sense. It is global in a different way.. It becomes global and universal only on the level of artistic quality. The history of film art does not consist of globalized Hollywood product designed for a universal market. In fact such products are as a rule ignored by history of film art, eliminated from it. What becomes film history and thus truly global and universal, are films as expressions of local (regional, national) culture, including American, with high, and therefore universal aesthetic quality.
Such cinema needs protection. There is no doubt about that. The question is only what kind of protection. Here there is a difference between the American, or perhaps English- speaking independent producer and director and others. American independent producers or directors can gamble on being chosen by a major global distributor. Others can’t, so they will likely get protection from the state, not necessarily in the form of subsidies, but surely by some kind of special conditions imposed on the market. The fact that protection can also spoil film makers by removing their concern for the audience, does not change the core argument. There are some examples of effective film policies in the world: Denmark, especially at this very moment, and other Scandinavian states, Ireland, Australia, France, Canada, for example. … There are many unfortunate examples of no film policy, of what of happens if the a totally free market prevails. There are so many that it is of no use even to mention them.
It was interesting to see during Ebeltoft interventions how we are influenced in our attitude towards national “visions” in the context of global according to our place and power on the world cinema market. Americans seem to be, by and large, supporters of free and unrestricted market, and that goes even for US independent producers. Consequently they do not feel much for “national visions” either. Europeans are more in favour of the national cinemas and regulated markets. Indians are happy with their domination of domestic cinema on the home market and do not find the subject relevant or pressing. They have do deal with the same problem within India itself, where Bollywood in India plays the role of globalized Hollywood in the world. Ibero- Americans on the contrary, see the issue of national culture and with it national film as a highly pressing matter. In their minds globalisation, also in the film area, is perceived as just another form of (also cultural) colonisation.
By and large I believe the conference has suggested some extremely important issues to reflect (and act)upon.
Igor Koršič
Ljubljana, Decembe 2000
(published in CILECT news)

P.S. Žal ni nihče v Sloveniji poslušal key note speakerja v Ebeltoftu na Danskem leta 2000. (Nihče v Sloveniji tudi ni podprl njegove aktivne vloge v mednarodnem prostoru, čeprav je deset let, dokler se ni utrudil, brez domače podpore ostal v upravnem odboru CILECT, in pridobil za Slovenjo nekaj deset tisoč $ in pripadajočega ugleda). Pri nas sta med tem bila v modi ( v Financah in Sobotni prilogi) Mičo Mrkaić in Samo Rugelj. Sicer bi v Sloveniji danes (2017) lahko imeli popolnoma drugačno medijsko politiko in kulturo.