Why art?

Svetovni mediji in organizacije za zaščito človekovih pravic molčijo, medtem ko poteka ukinjanje svobode medijev v ZDA in Rusiji. Najprej so ZDA prisilile ruski mediji v ZDA kot sta RT in Sputnik da se prijavita kot tuja agenta. To pomeni, da bodo morali redno oddajati finančna poročila in svoje novice opramljali disclaimerji, deklaracijami, da je medij tuji agent. Pri tem so uporabili zakon iz leta 1938, ko bil uporabljen zadnjikrat proti nacistični Nemčiji. Med medanrodnimi televizijami RT izstopa po kvaliteti, uravnoteženosti in objektivnosti. RT zaposljuje vrsto vrhunskih novinarjev iz ZDA in VB, kot je Larry King. Na RT redno nastopajo politiki in vrhunski strokovnjaki iz vseh koncev sveta. Utemljitev za ta ukrep so očitki ameriških obveščevalnih služb, da televizija vnaša razdor v ameriško družbo in dvom v njihov demokratični sistem, saj poročajo o problemih: o rasizmu, o nasilju, o težavah z volitvami … Rusija se je odzvala z recipročnim ukrepom, vendar mora najprej sprejeti nove zakone, ki jim bo take ukrepe omogočila.

Tudi samoodločba narodov je na udaru. Po dogajanju v Kataloniji je kitajsko zunanje ministrstvo izrazilo zadovoljstvo, saj je očitno, da suverenost držav in nedotakljivost mednarodnih meja pridobivata na veljavi.

ik

Dogajajo se čudne stvari. To proklamacijo DSP so na AVAAZ nekako zamrznili. Začel sem sumiti, da smo ovirani od kakšne druge agencije, denimo East Stratcoma? Celo Guardian je objavil poročilo o tem, da poročanje mednarodnih ruskih medijev v EU povezujejo z ruskim vmešavanjem. Nihče ne pove, da je tako razmišljanje nezaslišano. Da postavlja pod vprašaj svobodo medijev, to sveto osnovno načelo demokracije. Ne pristali smo na logki resničnih novic (naših news) in lažnih (njihovih). Guardian poroča, da se ne strinjajo vsi v EU, zamolči kdo se ne, ne zaradi svobode medijev, ampak zaradi želje po umirjanju odnosov z Rusijo zaradi trgovski interesov. Ruska mednarodna televzija, mimogrede odlična, se mora prijaviti v ZDA kot tuji agent, v skladu z zakonom oporabljnenim za naci Nemčijo leta 1939. Kaj se vendar dogaja? Ža zdavnaj bi morali zvoniti vsi alarmi na tej in oni strani Atlantika. Dogaja se pa nasprotno, rusko histerijo nenehoma napihuje liberalna stran, clo vsi satirični šovi, ne pa denimo Foxnews.

ik

Proclamation for Catalonia and Europe

We Slovene writers and other workers in culture are asking the people, the citizens of EU states, to support our demand that our elected governments as well as unelected EU bureaucrats stop insisting that the freedom of Catalans is an internal matter for Spain. Such repressive constitutionalism legitimizes and even encourages the use of force by the Spanish state against the people of Catalonia and thus fuels civil war.

To pretend that constitutions are above human rights is a denial of the basic European and universal human values upon which democracies of European Union are built.

Catalans cannot hope for support for their democratic aspirations from the EU as it currently is. European history is a disgraceful history of betrayals. From selling Czechoslovakia to Hitler in Munich to preaching to the besieged Bosnians in Sarajevo to negotiate with Milošević, Europe has learned nothing. Therefore we need a different Europe and different EU. A Europe with a memory, one that will learn from the mistakes of the past, in order to unconditionally defend freedom and democracy for everyone for the future.

The free Catalan culture that is developing in accordance with the self‐determination of the Catalan people cannot be an internal matter. Culture and language are part of the irreplaceable and precious human heritage and cultural diversity of the world. This heritage in all its diversity should be protected in the interest of humankind.

We are asking the people, the citizens of EU states, to demand that our elected representatives stop claiming in our name that the conflict between Catalan elected representatives and the Catalans that voted in the referendum on October 1 for the independence of Catalonia and the Spanish state should be resolved in accordance with the Spanish constitution. The rights of expression and self‐determination come before any constitution. These rights are above any state, super state, capital, military or any other vested interest.

The Europe of regions has long been talked about. Existing national states are not god given. For a number of reasons, more EU will inevitably sooner or later produce more
Catalonias all over the continent. We demand that our elected representatives and unelected EU bureaucrats take this process they themselves are generating into account and act accordingly.

EU bureaucrats should for example stop making pronouncements on the number of EU states to their liking and other similarly scandalous and inappropriate statements. Being unelected, they have no mandate to express anything other than what EU states authorize.

We are therefore asking the people, citizens of EU states, to unconditionally demand that our elected governments and unelected EU bureaucrats condemn every use of violence against the citizens and noncitizens of EU states that are peacefully exercising their inalienable right of self expression. And this includes holding referendums for independence.

We are asking the people, citizens of EU, states to demand that our elected governments and unelected EU bureaucrats stop ignoring our basic rights and explicitly or implicitly

endorsing the use of any kind of violence and intimidation of citizens peacefully expressing their fundamental rights. Nobody should beat us for expressing our thoughts and the right to self‐determination.

We are asking the people, citizens of EU states, to support the independence of Catalonia, when the majority of the people of Catalonia vote for it. The Spanish and other EU states, our elected representatives, as well as unelected EU bureaucrats, must respect the right of Catalans as well as other peoples of Europe to decide on their own future.

We are asking the people, citizens of EU states, to support Catalonia in order to help the European Union to respect its own fundamental values.

Ljubljana, November 4, 2017

Slovene writers and other workers in culture

The Catalan dream will not be extinguished by force
Matthew d’Ancona

Secession from Spain would be unwise for many reasons. But in this age of hectic change, the search for identity cannot simply be dismissed
Sunday 29 October 2017

It’s remarkable what you can learn in Slovenia. At a conference on politics, security and development in Bled earlier this year, I was lucky enough to chat to the Catalan delegates, proudly representing the interests and wisdom of their ancient principality. With considerable poise and dignity, they seemed to me to be channelling Pericles on the Athenians: we do not imitate, but are a model to others.

So I am not surprised that Madrid is as frightened as it evidently is by Catalonia’s unilateral declaration of independence. This is not a tinpot province threatening to secede as a means of squeezing a bridge or two out of central government. Recognised as a distinct political entity since the 12th century, it has always treasured its autonomy – lost under Franco and recovered after his death in 1975. Since Friday, its separation from Spain to become a fully functioning sovereign state, though still improbable, is quite conceivable.

Madrid appears determined to inflame separatist emotions rather than to seek a diplomatic solution to the crisis
This alone represents a terrible defeat for Mariano Rajoy, the Spanish prime minister, whose response was to order the sacking of the entire Catalan government, the closure of Barcelona’s ministries, the dismissal of Catalonia’s police chief and the dissolution of its regional parliament. Though Madrid has generously declared that Carles Puigdemont, the deposed Catalan president, is welcome to run in the snap election on 21 December, he remains, confusingly, at risk of arrest for rebellion.

There are all sorts of cogent arguments against secession – the best of which is that Catalonia itself is profoundly divided on the question. The region has a low credit rating, and debts that have more than tripled since 2009. It is not remotely ready to manage its own defence, currency, utilities, border controls and infrastructure. An absolute rupture from Spain would make Brexit seem a mere bagatelle.

Yet Madrid – aided by Brussels – appears determined to inflame separatist emotions rather than seek a diplomatic solution to the crisis. The independence referendum held on 1 October may have been technically illegal, as Spain’s constitutional court asserted, but the often brutal manner in which the poll was obstructed by the national police and Guardia Civil made such appeals to the rule of law seem like a preposterous fig leaf for street-level authoritarianism.

Advertisement

While the Spanish government pontificated, social media fizzed with shocking video of officers in riot gear using violence to prevent Catalan citizens from peacefully casting their votes. At that point, the question changed from “Is this referendum meaningful?” to “How are such scenes possible on the streets of a modern liberal democracy?”

Rajoy’s strategy has been spectacularly unnuanced. At every turn, he has scorned the independence movement as no more than a plot “to liquidate our constitution”, a “criminal” conspiracy, and “a clear violation of the laws, of democracy, of the rights of all”. King Felipe VI has loftily chastised Catalans for trying “to break the unity of Spain and its national sovereignty, which is the right of all Spaniards to democratically decide their lives together”. With dependable insensitivity, Jean-Claude Juncker declaredon Saturday: “There isn’t room in Europe for other fractures or other cracks – we’ve had enough of those.” The Brussels naughty step is getting rather crowded.

Because of Spain’s singular history, the integrity of the nation has special significance. In a country governed by a military dictator between 1939 and 1975, the threat of disaggregation and lawlessness is especially vivid.

But in an age of hectic change such as ours, history must be granted a vote rather than a veto. Bad memories may explain present errors, but they do not excuse them. And Rajoy is proving himself unequal to the moment. Simply asserting that the rules have been broken and will be enforced is a pitiful approach to a hugely complex cultural dilemma.

Take a step back: if the early 21st century has a unifying theme, it is that the rules-based order that seemed triumphant in 1989 faces a series of fundamental challenges. Prime among them is a burgeoning of the secessionist impulse, of tribalism and populist resistance to distant elites. In this era of disruption, nomadism and technological revolution, the appeal of place and space has returned. A longing for what Heidegger called wohnen – “dwelling” – is suddenly resurgent. In some instances, as in Charlottesville, this takes the form of a despicable blood-and-soil nativism. But the instinct is not always reprehensible. For Catalans to crave their own nation is not intrinsically wrong, whatever its impracticalities and inconveniences.

Catalan leader vows ‘peaceful resistance’ as Madrid takes control of region
Read more
Those of us who still value rules-based internationalism have to acknowledge that not everyone is at ease on the rollercoaster of modernity. That much was made clear by last year’s EU referendum and the election of Donald Trump. The notion that politics is simply a branch of economics is no longer sustainable (if, indeed, it ever was). The issue of identity has assumed a fresh importance that we ignore at our peril.

It takes pathological form in the ugly “identitarian” movements of the European far right. But it also infuses the politics of the mainstream – from Catalan separatism to parliament’s scrutiny of the EU withdrawal bill. The primal need to belong, to be more than a tiny cog in a global machine, is asserting itself with astonishing force. As Sebastian Junger writes in his book Tribe: “Humans don’t mind hardship, in fact they thrive on it; what they mind is not feeling necessary.”

Advertisement

I am deeply suspicious of the populism that offers easy solutions to complex problems: secession, like hostility to immigration, cannot possibly be the panacea that its champions typically claim. I still believe in the liberal order, viable nation-states and the supranational agreements that make possible global collaboration between them. But it is idle to pretend in 2017 that this order is in especially good shape.

We are in the foothills of a formidable debate about its future, and how it should be adapted to address the inequities of globalisation, the transformative power of technology, and the fears of communities great and small that they will be swept away by the hurricane of change. If the Catalan crisis has a lesson to date, it is that Madrid’s answer – repressive constitutionalism, so to speak – is no answer at all. Saying the same, only louder, will not preserve the integrity of Spain or of anything else. In the unfolding of history, the greatest mistake is to believe there is a script.

• Matthew d’Ancona is a Guardian columnist

Neke vrste okrogla miza o pošastnem stanju potniškega prometa na železnici na TV 1, 25. 10. 17.
Na eni strani predstavnica civilne družbe in raziskovalec, nekdanji sodelavec pri strategiji razvoja SŽ iz leta 1995.
Na tej strani tudi prispevki z eksperti in bivšimi ministri, ki vsi pričajo o poraznem stanju zapostavljenega potniškega prometa.
Na drugi strani dva državna uradnika, eden predstavnik SŽ, drugi predstavnik direkcije za železnice.
Že oddaja sama govori o zapostavljenem in neizkorščenem poštniškme prometu SŽ: koga pošljejo na TV, kdaj je oddaja na sporedu (17,30)?!
Stanje: Obupno zastareli, akutno premali vozni park (gomulke), v zanemarjeni infrastrukturi, po tirih iz 19. stoletja, s hitrostjo izpred sto let prevaža pretežno šolsko mladino in upokojence pod pragom revščine. Tisti ki v to niso primorani, ker si ne morejo privoščiti avtomobilov, si s tako železnico nimajo kaj pomagati. Potniški promet je za razliko od dobičkonosnega tovornega, javni servis. Namenjen državljanom.
Država je leta 1995 spisala edino dokončano startegijo, ki je niti niso poskusili uresničiti. Minister Vlačič je tudi pisal ambiciozne načrte, vendar so bili nedokončani in z novo vlado opuščeni. (Deloval je veselo privoščljiv.) On je celo predvidel več variant železniške povezave z Brnikom. Zdaj že take misli na ministrstvu zavračajo s češ, pride v poštev, ko bo štiri milijone potnikov. Nič o tem, da je kot v železniškem potniškem prometu, število potnikov odvisno od kakovosti dostopa do letališča.
Skratka naše železnice v groznem stanju izpred sto let z hudim pomanjkanjem vlakov. Okrog nas, v Benetkah, na Dunaju, v MUnchnu se hitre evropske proge končajo. Potniški promert za naš čas pa je že v Beljaku in Gorici, če ne že v Zagrebu in na Balatonu. Sosedi gradijo hitre proge ob naših mejah, kar nas dela za enklavo zaostajanja, ki bo časom postal popolnoma odveč in nezanimiva.
Kaj na to predstvnika državnih železnic in direkcije: Vlaki so resda stari, so pa skrbno negovani in varni, vozijo z evropskimi zamudami, direkcija piše nove strategije in pospešeno popravlja stare proge. Predstavniki direkcije izgleda kar hud, češ, čemu takšni očitki, saj je stanje normalno, potniki se vendar vozjo v napih valakih, ki se premikajo. Predstavnik SŽ še prizna, da to in ono ni v redu, predstavnik direkcije pa užaljneo brani državo pred očitki, češ nič ni narobe in dela se na tem, da bi bilo še bolje.
Kot da oba predstavnika države naučeno igrata nesposobnost in nemabicionznost v prid argumentom po privatizaciji železnic.

Od kod ta kultura samozagovarjanja, ta popolna odsotnost samo kritičnosti? Tradicija, ki je v reku, da ne pluvaj v žlico, ki te hrani? Okostenelost (visoko) šolskega sistema, ki proizvaja vdane uradnike za 19. stoletje? Avtoritarnost, ki se nam vse od cesarja in starojugolsovanskih diktatur do komunizma? Neoliberalni prezir do še tega bednega ostanka države? Kje že se je izpopolnjeval minister? Kje že se je predsednik države naučil “zmagovalne miselnosti”?

Zanimivo ozadje novih lastnikov Pop TV in glavobol za državo
avgust 29, 2017
By jpdamjan

O prevzemu družbe Proplus, ki med drugim vključuje Pop TV, Kanal A in ostale tematske programe, ki jo je od CME sklada odkupila Skupina United Group, se je pri nas sicer precej pisalo. Vendar pa je ostalo precej informacij še nerazkritih ali pa ne postavljenih v kontekst. Zame so zanimiva predvsem spodnja dejstva, morala pa bi biti tudi za regulatorje, finančno upravo in obveščevalno-varnostno službo.

Prvo dejstvo je, da je Skupina United Group že lastnica telekomunikacijskega podjetja Telemach, ki je s prevzemom Tušmobila postal kompletni ponudnik telekomunikacijskih storitev in dejansko drugi največji igralec na telekomunikacijskem trgu, Vendar je bil Telemach do sedaj zgolj ponudnik dostopa do vsebin, ne pa samih vsebin, to pa je postal s prevzemom Proplusa. Ta prevzem je, kot je opozoril kolega Marko Milosavljević iz FDV, v nasprotju z veljavnim zakonom o medijih, ki v prvem odstavku 61. člena izrecno prepoveduje, da bi ponudnik telekomunikacijskih storitev smel biti izdajatelj radijskega ali televizijskega programa in smel razširjati programske ali oglaševalske vsebine.

61. člen
(1) Operater, ki izvaja telekomunikacijske storitve, določene v 111. členu tega zakona ali v zakonu, ki ureja telekomunikacije, ne more biti tudi izdajatelj radijskega ali televizijskega programa in ne sme razširjati programskih ali oglaševalskih vsebin, razen kadar pridobi dovoljenje za izvajanje radijske ali televizijske dejavnosti iz 105. člena tega zakona.

Drugo zanimivo dejstvo, ki ga je treba razumeti v zgornjem oziru, je tudi nedavni obisk Davida H. Petraeusa, predsednika KKR Global Instituta, ki je skoraj 78% lastnik Skupine United Group, pri predsedniku slovenske vlade Miru Cerarju, finančni ministrici Mateji Vraničar Erman in ministru za javno upravo Borisu Koprivnikarju. KKR Global Institute je veja največjega private equity sklada na svetu KKR (Kohlberg, Kravis & Roberts). KKR upravlja s skoraj 100 milijardami dolarjev premoženja, ima sedež v davčni oazi, solastnik (s 50 mio evri) pa je tudi Evropska banka za obnovo in razvoj, EBRD), od leta 2013 pa se intenzivneje ukvarja tudi z naložbami v telekomunikacije prek KKR Global Instituta.

Petraeus je po pisanju Večera “predstavil rezultate investicije v Telemach ter splošne aktivnosti, ki jih KKR načrtuje v Sloveniji. Med prihodnjimi aktivnostmi je Petraeus poudaril možnost investicij KKR Global Instituta v slovenske mobilne komunikacije ter možnosti povezovanja na področju internetne varnosti.“

Petraeus je najbrž lobiral za vladno privoljenje kot regulatorja za prevzem Proplusa, kar sedanji medijski zakon skupini United Group prepoveduje. Vendar ne samo to, njegovo matično podjetje KKR se je ne dolgo nazaj denimo zanimalo tudi za prevzem slovenske slabe banke (DUTB), kar bi bil za KKR mačji kašelj. Najbrž ni odveč sum, da bi tukaj lahko prišlo do kakšne “vezane trgovine”.

S tem je povezano tretje zanimivo dejstvo, to je pa je sam gospod Petraeus. David Petraeus namreč ni kdorsibodi, pač pa je upokojeni general ameriške vojske, ki je bil poveljnik mednarodnih vojaških sil v Iraku (2004-2008), nato pa v času predsednika Baracka Obame glavni poveljnik ameriških vojaških sil (2008-2010), nato poveljnik ameriških vojaških sil v Afganistanu (2010-2011) in nato vodja ameriške osrednje obveščevalne službe CIA (2011-2012). Ne da bi želel karkoli špekulirati, vendar je zanimivo, da je finančni sklad KKR za svojega glavnega stratega in lobista na področju telekomunikacij, z aktivnostmi predvsem v Vzhodni Evropi, zaposlil upokojenega glavnega poveljnika ameriških vojaških sil in vodjo ameriške osrednje obveščevalne službe CIA. No, če bi bil jaz predsednik vlade, bi me malce zaskrbelo, da dobršen del telekomunikacijskega trga (Telemach je glavni ponudnik integriranih paketnih telekomunikacjskih storitev na našem trgu in zdaj še digitalnih medijskih vsebin), kontrolirajo ameriška podjetja z vezmi do njene vojske in tajnih služb. Lahko, da je zadeva nedolžna in povsem slučajna, vendar jaz ne verjamem v pravljice o rdeči kapici in bi me zelo skrbelo, če bi moj dostop do telekomunikacij in medijskih vsebin nadzirale tuje države prek svojih podjetij.

Četrto zanimivo dejstvo pa je španovija med KKR in srbsko-slovenskim poslovnežem Draganom Šolakom. Slednji je 22.11% lastnik skupine United Group in njen predsednik uprave, ta družba pa obvladuje velik del telekomunikacijskega in TV trga v vseh državah nekdanje Jugoslavije (SBB, Telemach, TV N1, Sportklub, Total TV, NetTV, Grand) s prihodki blizu pol milijarde evrov (v 2016). Zanimivo je, da Šolak, kot je pred dvema mesecema v hrvaškem Nacionalu prek analize dokumentov “Malta files” razkril slovenski raziskovalni novinar Blaž Zgaga (med drugim znan po trilogiji o trgovini z orožjem in razkritju t.i. Football Leaks, sicer pa član mednarodne raziskovalne novinarske mreže), prek finančne hobotnice podjetij s sedeži v različnih davčnih oazah prenakazuje denar iz posameznih hčerinskih družb in se nato prek podjetij na Malti in Cipru izogne plačilu davkov, ta denar pa nato prek Švice in Lihtenštajna kanalizira naprej sebi oziroma svojim družbam. Kratek opis te hobotnice najdete spodaj:

“Dragan Šolak, srpsko-slovenački biznismen, strastveni igrač golfa i vlasnik više golf terena, vila i privatnih aviona, 2015. godine bio je vlasnik 22,11 odsto udela u „United media grupi” preko kompanije „Gerrard enterprises LLC” sa ostrva Man, dok je 4,99 odsto bilo u vlasništvu firme „Cable management company LTD” sa Britanskih Devičanskih Ostrva. Vlasnica te kompanije najverovatnije je njegova supruga Gordana Šolak”, navodi se u tekstu „Nacionala” od 6. juna ove godine, i dodaje zanimljiva informacija o Šolakovom okruženju:

„Slovenački preduzetnik Tomaž Jeločnik, koji je 2013. u Sloveniji osuđen zbog utaje poreza, njihov je glavni operativac za poslove u državama s niskim stopama poreza. Jeločnik je direktor kompanije ‘United media distribution AG’ u Švajcarskoj i ‘United media limited’ na Kipru, koja je 3. aprila 2014. osnovala ćerku firmu ‘United media Malta limited’ u Florijani na Malti. Ta kompanija, u kojoj nema nijedne zaposlene osobe, osnovana je kako bi hrvatski pružatelji usluga interneta i televizijskih programa na njen račun uplaćivali naknade za televizijska prava i licence. Od avgusta 2014. do avgusta 2015, ‘United media Malta limited’ primila je 6,7 miliona evra od Hrvatskog Telekoma, Iskona i Vipneta, a na Malti je platila samo 27.000 evra poreza.”

…

„Hrvatski Telekom, Iskon i Vipnet svakog meseca ukupno su uplaćivali 413.673 evra na Maltu, dok je malteška kompanija svakog meseca prebacivala 401.614 evra od ‘prava na emitovanje’ na Kipar. Malteška kompanija je svakog meseca zarađivala samo 12.059 evra, od čega je u razdoblju između avgusta 2014. i avgusta 2015. uz dodatak jednomesečnog prihoda od hrvatskih operatera napravila 565.586 evra prihoda pre oporezivanja, na šta je platila 27.007 evra poreza ili 4,7 odsto. Da je veći deo od 6,1 milion ‘operativnih troškova’ ili ‘prava na emitovanje’ završilo na Kipru, proizilazi iz izjave finansijske direktorke kiparske firme”, navodi „Nacional”. Oni u tekstu podsećaju na reči Ligije Fratilu, rumunske direktorke kiparskog ogranka UML, koja je 2014. zvanično rekla da će njihova „malteška firma poslovati u Hrvatskoj i na Kipru”

…

Najmanje 800.000 evra s Malte je primila firma koja je pod imenom ‘United media distribution AG’ osnovana 10. aprila 2015. u poreski ugodnom švajcarskom kantonu Cug. U Cirih se preselila 17. juna 2015, a nekoliko dana kasnije, 24. juna 2015, dobila današnji naziv – ‘United media network AG’. Direktori su, pored (osuđenog za utaju poreza, prim. aut.) Slovenca Jeločnika, i švajcarski advokat Volfram Andreas Kuoni, čija je kancelarija na istoj adresi kao i firma iz Šolakove imperije”

Vir: Express (po Nacionalu)

Iz zgoraj zapisanih dejstev izhaja troje, pri čemer še ne vem, kaj od trojega je huje:

Telekomunikacijski in medijski trg se s prevzemom Proplusa s strani Skupine United Group nevarno – dostopovno in vsebinsko – integrira, pri čemer ima ponudnik dostopa do telekomunikacijskih storitev dominantni (monopolni) položaj tudi pri ponudbi medijskih vsebin in oglaševalskih storitev (70% tržni delež). Regulator trga (AVK) takšne integracije, ki je tudi v nasprotju z medijskim zakonom, ne bi smel dopustiti.
Kontrolo nad telekomunikacijskimi stritvami in medisjkimi vsebinami dobivajo tuja podjetja, povezana z ameriško vojsko in tajnimi službami. Kakorkoli zgornje zveni kot špekulacija, pa si vseeno velja pogledati na Wikileaksu, kako ameriške obveščevalne službe prek Googla in Facebooka nadzirajo osebne komunikacije večine prebivalcev zahodnih držav.
Slovenski telekomunikacijski in medijski trg pospešeno operativno obvladuje poslovnež, ki prek finančne hobotnice podjetij v davčnih oazah utajuje davke v matičnih državah, pri tem pa se “šlepa” na največji svetovni finančni sklad, ki mu s svojim dostopom do vrha politike daje imuniteto.
Te zadeve bi morale vznemiriti regulatorje trga, obveščevalno-varnostno službo in finančno upravo, saj gre za strateške zadeve nacionalnega pomena.

Nemogoče je spregledati dejstvo, da javne in “strokovne” razprave tako o NPK kot o drugih političnih projektih pri nas ne služijo iskanju najboljših rešitev ampak vsesplošnem medsebojnem obračunavanju, ki še najbolj spominja na splošne pretepe na nekdanjih gasilskih veselicah. Pretep se je običajno začel tako da je nekdo zakričal “Auf biks!”. To je bil signal, da se je vsak spoprijel s svojimi, običajno namišljneimi sovražniki, s konkurenco pri družicah, mejnih sporih in podobnem. Potem je padalo križem in poprek. Še po drugi vojni je bilo pri tem nemalo mrtvih. Veselični pretepi so legalizirali reševanje preganjavic z napadanjem praviloma namišljneih sovražnikov, tekmecev in škodljivcev nasploh. “Auf biks” Ministrstva za kulturo, je bil tokrat očitno strokovno in politično ne dovolj usklajen predlog NPK, ki ga je dalo v javno razpravo. Vse kaže da ga vsi deležniki razumejo got grožnjo, ki pomeni da je v nevarnosti status quo, t.j. njihove pridobljene ugodnosti.

V ozračju vsesplošnega, najpogostje utemeljenega nezaupanja o namerah oblasti. drugače tudi biti ne more. Ne samo kulturna politika, ampak kar vsa politika v poosamosvojitveni Sloveniji je razen redkih izjem zgolj kradla javno, skupno dobro, kar celo nihče ne zanika. Vse od poniklega denarja od trgovine orožja, denacionalizacije in privatizacije, avtocestnega križa, prilaščanje denarja za zdravstvo, nepripravljnenosti odgovornih za zdravstvo prevzeti odgovornost za sistemske strokovne katastrofe … itn, itd. Bilo bi čudno, če ne bi bili vsi oškodovani državljani prežeti z globokim nezaupanjem. Nezaupanje in sumničneje vseh proti vsem, še zlati tistim, ki v imeni države predlagajo kakršenkoli projekte za skupnost, je morda največja značilnost naše nacionalne kulture. Da ne bom naprtil vsega samostojni Sloveniji, priznam, da sem to obsedenost s vsesplošnim sumnjičenjem zaznal že prej. Še zlasti so bili sumljivi posamezniki, ki so se za kaj posebej potrudili, in za to žrtvovali svoje osebne interese. Le kaj imajo za bregom, kakšne prednosti zase skrivajo za smuljivo dobronamernostjo, se je spraševalo vsepovsod. Seveda je prejšnji sistem proizvajal nezaupanje do obalsti s svojim temeljnim ustrojem, z demnevno samoupravo, za katero pa smo vsi vedeli, da je upravljana. Tega “vrhovna oblast” niti ni skrivala.

Družbe z večstoletno demokratično tradicijo se kljub temu, da jih ne pesti akutno nezupanje vseh proti vsem, trudijo, da s svojimi postopki javnih razprav zaupanje utrjujejo. Medtem ko je pri nas za upravljanje z javnimi intresi odločilno načelo “arm’s length principle” neznano in se prevaja tudi s “podaljšano roko politike “(!), se denimo na Švedskem trudijo da bi zaščitili strokovnost odločitev v kulturi celo z dvakratno oddaljneostjo od politike in države.

Znano je, da je Slovenija po indeksu koruptivnosti uvrščena tam okrog devetdesetega mesta: Poleg dejanske razširjenosti korupcije je to tudi jasen pokazatelj vseslošnega nezaupanja, saj raziskave ugotavljajo zaznavo korupcije med nami samimi. Zaradi na več načinov dokazanega hipertrofiranega nezaupnaja bi zato v naših procesih sperejemanja skupnih projektov morali procese sprejemanja prilagoditi tem danostim.

Naše javne strokovne razprave so običajno same sebi namen, zgolj formalnost, ki jo mora zaradi videza vsak predlagatelj izvesti. Treba je pač zadostiti zakonu. Zato so (namerno?) gradiva preobsežna in nestrukturirana, nerazumljiva in roki za javno razpravo prekratki. Predvsem pa je gradivo nestrukturirano. Kako naj na primer verjamemo vladi o drugem tiru, ko je pa odgovorni minister nastopil svoj mandat z vehementno izjavo, da drugega tira ne rabimo? In ni nikoli čutil potrwbe da bi pojasnil zakaj je svoje stališče spremenil. Državljaninismo nikoli seznanjeni z različnimi variantami, ampak samo z enim koceptom- Nikoli niso bile predložene realne analize razlik med predvidenimi stroški v Avstriji, na Kitajskem in pri nas. Tudie neki drugi, do valde kritični strokovnjaki predtsavijo popolnoam drugačen projekt, kot edini mogoč, brez variant.

Kar precej butalsko skrivamo dejstvo, da vsaka različica pomeni pluse in minuse. In da se moramo na koncu odločiti, katere minuse bom sprejeli za izbrane pluse. Menda ni projekta, ki bi pomenil eno in edino možno izvedbo, kot nam dopovedujeje tako predlagetelji kot kritiki. Seveda je treba predstaviti projekte tako s prednostmi kot s pomanjkljivostmi. Nezupanje, strah pred kritiko in nesposobnost za javno razparvo, so verjetno vzrko da alterantive zamolčimo.

Nacionalna kulturna politika je nujno kompleksna. Tvegal bom trditev, da so strokovne razprarve, razen z paranoično prepriljivostjo pogojen s samim centraliziranim, etatističnim sistemom te politike ki smo ga zgradili po osamosvojitvi. Ker je področje kulture od izraznega plesa, knjižnic do filma nadvse raznoliko, krovni predlog že v načelu ne bo mogel zadovoljiti vseh posamičnih interesov, ki izhajajo iz popolnom različnih pogojev, v katerih različne stroke delujejo. Decentralizacija v taki ali drugačni obliki je zato nujnost. Narekuje jo heterogenost področja kulture.

Namesto da poslušamo in beremo pavšalne in neargumentirane ocene o tem, kaj je moderno in kaj zasatarelo, usmerjeno v prihodnost ipd, bi morali začeti razpravlajti o temeljnih alternativah med katerimi moramo izbirati. Ker je ključno vparašanje kdo, kako in o čem naj odloča v kulturi, moramo izbirati nekje med varianto, ko o vsem odloča minister in drugo možnostjo, ko minister, v vladi, družbi in tujini zastopa finančne in strateške interese kulture, promovira pomen kulture a družbo, skrbi za analitično spremljanje njenega delovanja, za nadzor zakonitosti in gospodarnosti. Medtem za konkeretno odločanje o programih skrbe avtonomne stroke same. Izbirati bi morali med “modeli”, ki izhajajo iz “arm’s length principle”, ki omogočajo strokam avtonomnost, in modelom “arm in arm”, kot je to ustrezno in izvirno poimenovala arhitektaka sedanjega sistema. Gre za model popolne zlizanosti kulture z neoliberalno politiko in državo. Argumenti, ki jih navajajo kritiki proti prvi varianati (s takimi ali drugačnimi agnecijami), “councili” itd, so zgovorni. Agencije bodo omogočale reze, povečale stroške… Dokler smo pod perotmi politike, na ministrstvu, v vladi, v strankah, v EU, pod cesarjem …, smo na varnem.

Moj namen ni opredeljevati se za eno ali drugo skrajnost, saj je med obema neskončno vmesnih variant, od katerih ima vsaka svoje prednosti in poamanjkljivosti. Želim le izpostaviti, da pred novim modelom kulture nujno potrebujemo novi model z drugače zastavljenimi in drugače izvedenimi javnimi in strokovnimi razpravami na vseh ravneh, od kabineta, do razprav z zavodi, društvi, agnecijami, lokalnimi skupnostmi, ustvarjalci, vlado, parlamentom, strankami in javnostjo.

Začeti moramo se predlaganjem kratkih in jedrnatih različic s prednostmi in pomanjkljivostm, in tako omogočiti strokam, da se odločijo kaj natančno si želijo, v kakšnem sistemu želijo delovali da bodo delali in ustvarjali bolj učinkovito.

Ali bo moral minister Peršak napisati nov osnutek NPK?
Nacionalni program za kulturo 2018–2025: Dosedanja javna razprava kaže, da s predlogom dokumenta ni zadovoljen nihče.

Ženja Leiler Delo
tor, 03.10.2017, 12:00

Rotovnik: » Ministru predlagam izdelavo novega osnutka, takega, da ne bo v sramoto slovenski kulturi, ampak ji bo odprl stvarno perspektivo in jo napolnil z realnim optimizmom.«

Korenčan: »V osnutku NPK ni ničesar vrednega, ničesar, kar bi bilo vredno podpreti.«

Plut: »Na področju nevladnih organizacij in samozaposlenih v osnutku NPK manjkajo konkretni in sledljivi ukrepi, ki so v strokovni javnosti in v dialogu s stroko že dolgo na mizi za zagotavljanje stabilnega razvoja sektorja.«

Cetinski: »Še enkrat bi bilo treba resno razmisliti o ustanavljanju agencije za umetnost, ki bi razporejala sredstva nevladnim organizacijam, po nekaterih predvidevanjih pa tudi javnim zavodom.«

Svetina: »Četudi cenim napore, ki so bili potrebni, da se je ta dokument rodil, moram reči, da ne ustreza svojemu namenu: zaradi njega se slovenski kulturi ne bo godilo nič bolje, ne javnemu ne nevladnemu sektorju.«

Kardum: »Dokument je servilen, komaj berljiv, v napovedanih in nedorečenih zakonskih spremembah pa tudi skrajno škodljiv.«

Konec novembra 2013 je bila v državnem zboru s 67 glasovi za in enim proti sprejeta Resolucija o nacionalnem programu za kulturo 2014–2017. Obveznost sprejetja te resolucije določa krovni kulturni zakon, a kljub tako rekoč plebiscitarni podpori dokument, ki ga je takratni minister za kulturo dr. Uroš Grilc označil za strateški dokument razvojnega načrtovanja kulturne politike, še zdaleč ni bil v celoti realiziran. Pravzaprav nihče ne ve, koliko je sploh bil. To velja tudi za večino predhodnih.

Po veljavnem krovnem zakonu, ki je prav glede priprave NPK lani novembra doživel nekaj sprememb, mora program časovno obsegati najmanj osem let (prej štiri), na podlagi sprejetega programa pa naj bi vlada sprejela še tako imenovani akcijski načrt, s katerim bi morala za obdobje štirih let določiti »ukrepe (obseg in vrsto kulturnih dejavnosti), cilje, obseg sredstev in čas za njihovo uresničitev ter kazalce, po katerih se bo merilo njihovo doseganje«. Koliko časa lahko poteče med sprejetim NPK in akcijskim načrtom, zakon ne določa.

Avgusta letos je ministrstvo tako predstavilo 78 strani dolg predlog osnutka novega nacionalnega programa, ki časovno obsega obdobje 2018–2025, in ga poslalo v javno razpravo. Ta je potekla konec septembra. Zato smo nekaterim akterjem slovenske kulturne politike postavili dve preprosti vprašanji: Kaj je v predstavljenem predlogu NPK tisto, kar bi bilo po njihovem mnenju vredno podpreti? In kaj v predlogu nikakor ni ustrezna rešitev nakopičenih problemov?

Dokument je nelegalen in nelegitimen

Nekdanji dolgoletni generalni direktor Cankarjevega doma ter član skupine SRČ, ki je letos spomladi predstavila svoj predlog novega krovnega zakona, Mitja Rotovnik, je do predloga NPK načelno odklonilen: »Če bi odgovoril na zastavljeni vprašanji, bi to pomenilo, da sprejemam osnutek programa kot osnovo za njegovo dopolnjevanje. Zato sporočam, da je tekst, ki je v javni obravnavi, nelegalen in nelegitimen, je nerealen in neuresničljiv, je nekonsistenten, je brez razvidnega koncepta posodobitve kulturnega sistema, je brez vizije, čeprav je v njem tudi poglavje o viziji, je nabirka vsega mogočega in nemogočega, vendar brez stvarne finančne projekcije, skratka, je zmešnjava vseh zmešnjav.«

Mitja Rotovnik Foto: Leon Vidic/Delo

Poleg tega Rotovnik še dodaja, da »za nameček beremo na začetku nepotrebnih devet (!!!) strani dolge observacije ministra, med katerimi je preveč takih, ki v uvodu v nacionalni program ne smejo biti zapisane: ker ne držijo in ne vzdržijo preizkusa v praksi, ker so tako osebne in hkrati enostranske, da sodijo v kakšno kulturno revijo. Ministru predlagam izdelavo novega osnutka, takega, da ne bo v sramoto slovenski kulturi, ampak ji bo odprl stvarno perspektivo in jo napolnil z realnim optimizmom.«

»Ničesar, kar bi bilo vredno podpreti«

Tudi Uroš Korenčan, predsednik Kolegija direktorjev slovenskih gledališč, je do dokumenta kritičen. Na prvo vprašanje tako odgovarja, da v predlogu NPK »ni ničesar vrednega, ničesar, kar bi bilo vredno podpreti. Gre za dokument, ki je metodološko oporečen, ki ni razvojno naravnan in vnaša že v izhodiščih nepotrebne potenciale napetosti in nestrpnosti med področji kulture, med različnimi zvrstmi in izvajalci, med javnim in nevladnim sektorjem itd. Ker ni opremljen z akcijskim načrtom, lahko iz predloga zgolj razberemo nastavke ukrepov, ki pa so za kulturo škodljivi.«

Na vprašanje o neustreznih rešitvah Korenčan odgovarja, da je najbolj škodljiv »predlagani koncept decentralizacije na način prenosa sredstev iz centrov na periferijo. Glede na okoliščine naše kulture je edini sprejemljiv (in nujen) koncept decentralizacije v smislu prenosa vsebin (kulturnih dobrin) z vzpostavitvijo ustrezne distribucijske mreže po Sloveniji.«

Uroš Korenčan Foto: Igor Zaplatil/Delo

Druga zaskrbljujoča namera NPK pa je po Korenčanovem mnenju »ustanovitev agencije za umetnost, saj je nedomišljena, za ustanovitev predvideva odvzem 20 odstotkov sredstev javnim zavodom (še preostala programska sredstva) in obeta distanciranje usode denarja za umetnost od medresorskega usklajevanja. Prepričan sem, da se mora obravnava predloga NPK zaustaviti in da mora prevzeti delo priprave nacionalne strategije kulture druga – nova ekipa.«

Manko konkretnih in sledljivih ukrepov

Nekaj bolj naklonjena predlogu NPK je Jadranka Plut, predsednica Asociacije, združenja nevladnih organizacij na področju kulture, ki pravi, da osnutek NPK »detektira nekatere ključne težave v polju kulture, predvsem premajhno sistemsko podporo nevladnim organizacijam (NVO) ter samozaposlenim. A kot strateški dokument, ki naj bi ponudil osemletno vizijo razvoja kulture in umetnosti, je bolj podoben predhodni analizi, ki ji bo pravi NPK šele sledil. Strateški dokument bi moral vključevati jasno opredeljene smernice rešitev, cilje, ukrepe in kazalnike, ki jim bo z akcijskim načrtom mogoče v kasnejših letih slediti.«

Glede neustreznih rešitev pa odgovarja, da predlogu NPK na »področju nevladnih organizacij in samozaposlenih manjka konkretnih in sledljivih ukrepov, ki so v strokovni javnosti in v dialogu s stroko že dolgo na mizi za zagotavljanje stabilnega razvoja sektorja«. Zato predlaga, naj ministrstvo resno razmisli o ukrepih na tem področju in jih prenese v strateški dokument, »saj ga bo le tako lahko mogoče resno vzeti kot usmeritveni dokument kulturne politike«.

Jadranka Plut Foto: Leon Vidic/Delo

Konkretneje predsednica Asociacije meni, da je možno v delitvi na avtorske in neavtorske poklice pri samozaposlenih brez konkretne opredelitve, kako bi se avtorstvo določalo in zakaj je delitev sploh smiselna, zaznati namero pristojnega ministrstva, »da zmanjša število tistih, ki jim plačuje prispevke za socialno varnost. To bo privedlo do še večje prekarizacije najbolj ustvarjalne in ranljive skupine v umetnosti, od katere že sedaj tretjina živi pod pragom revščine. Obenem pa gre za napačno razumevanje sodobne umetnosti, ki je kreativen in kolektiven proces. Pogrešamo vizijo in razvojne ukrepe za samozaposlene, recimo uvedbo karierne dinamike (spodbude za tiste, ki vstopajo v status, torej mlade umetnike, za tiste, ki so že na vrhuncu kariere, in tiste, ki izstopajo iz statusa).«

Tako kot Korenčan je tudi Jadranka Plut zadržana do predloga ustanovitve javne agencije za umetnost. »Ker agencija (zelo verjetno) ne bo neposredni proračunski uporabnik, obstaja nevarnost odpiranja področja radikalnim rezom v proračunu. Hkrati se poraja pomislek o možnem zmanjšanju sredstev za umetnost na račun administracije. Ker stroka na ministrstvu gotovo že sedaj ni podvržena pritiskom odločevalcev pri deljenju sredstev, kar je edini argument za ustanovitev agencije s strani ministrstva, neodvisnost stroke ne more biti edini razlog za agencijo. Ustanovitev agencije tudi ne more biti izgovor za neprevzemanje politične odgovornosti za razvoj nevladnega sektorja v kulturi. Primeri iz tujine kažejo, da je agencija smiselna zgolj, če se napaja iz zunajproračunskih virov, kar se v Sloveniji glede na umanjkanje zasebnih sredstev v kulturi zagotovo ne bo zgodilo. Zakaj je v tem primeru za golo prerazporejanje sredstev v kulturi potreben nov, dražji organ, kot je ministrstvo, tako ni jasno.«

»Definirati novo vlogo ministrstva«

Tudi generalna direktorica Cankarjevega doma in predsednica Nacionalnega sveta za kulturo Uršula Cetinski meni, da je treba še enkrat resno razmisliti o »ustanavljanju agencije za umetnost, ki bi razporejala sredstva nevladnim organizacijam, po nekaterih predvidevanjih pa tudi javnim zavodom. Primerjave s tujino kažejo, da so tovrstne agencije uspešne le, kadar imajo na razpolago tako proračunske kot zunajproračunske vire. V predlogu je treba definirati zunajproračunske vire in njihovo pričakovano višino.«

Uršula Cetinski Foto: Igor Modic/Delo

Ob tem Uršula Cetinski dodaja, da bi bilo treba v primeru ustanovitve takšne agencije definirati tudi »novo vlogo ministrstva za kulturo in resornega ministra, saj se poraja vprašanje, kakšno ministrstvo za kulturo bi v tem primeru še potrebovali, kakšne bi bile po novem njegove poglavitne naloge, kadrovska zasedba itd. Za prijavitelje iz kulture bi tovrstna agencija postala najpomembnejši organ v državi, hkrati pa njen direktor ne bi imel takšne politične moči, kot jo ima minister za kulturo, ki je član vlade. Sicer pa je potrebno osnutku NPK obvezno dodati usmeritve na področju investicij in investicijskega vzdrževanja v kulturi, ki jih v tem dokumentu še ni.«

Med najboljšimi rešitvami, ki so v NPK ustrezne, Uršula Cetinski izpostavlja »ideje o okrepitvi trga za vizualne umetnosti s pomočjo nove zakonodaje na področju spodbujanja mecenstva, obveznega deleža za likovno opremo javnih zgradb in področja reprezentančnih daril«.

»Slovenski kulturi ne bo nič bolje«

Predsednik Društva slovenskih pisateljev Ivo Svetina v svojem odzivu pravi, da se že sam naslov »tega dokumenta sliši skorajda veličastno. Za osem let, nekoliko manj kot dve petletki, je zarisana, začrtana, tako rekoč skoraj zgrajena, sezidana prihodnost slovenske kulture, za čas, ko bomo iz drugega desetletja 21. stoletja stopili v tretje! A žal se moramo najprej vprašati, kaj sploh pomenijo ti nacionalni programi, ki so jih pripravljali ministri za kulturo, jih gladko spravili skozi koalicijske vlade in jih je državni zbor, brez posebne razprave, kar pomeni brez zavzetega interesa in strokovne usposobljenosti, sprejel in potrdil. Žal je treba ugotoviti, da vsi ti programi niso prinesli slovenski kulturi ničesar. Težko je to zapisati, a žal ne gre drugače. Kajti proizvajalci tako imenovanih kulturnih dobrin – kar je, mimogrede, neustrezen termin (bene culturali jim pravijo naši zahodni sosedje) – nismo imeli od vseh teh programov ničesar, kvečjemu zelo opazno zmanjševanje proračunskih sredstev. Pa še, mimogrede, zaradi tako imenovane vitke države ukinitev samostojnega ministrstva za kulturo, ker si je Janez Janša zaželel vladati vitki in ne debeli državi, četudi bi moral vedeti, da država ni njegova, ampak od ljudstva.«

Ivo Svetina Foto: Jure Eržen/Delo

NPK, ki ga je s svojo ekipo pripravil pisatelj in minister Tone Peršak, je po Svetinovem mnenju »žal vnovično razočaranje, precej obilno sicer, saj v svojem predlogu obsega kar 78 strani! Četudi cenim napore, ki so bili potrebni, da se je ta dokument rodil, moram reči, da ne ustreza svojemu namenu: zaradi njega se slovenski kulturi ne bo godilo nič bolje, ne javnemu ne nevladnemu sektorju. Slovenskemu umetniku – in ne kulturniku!, saj je to žaljivo poimenovanje, kot je tudi žaljivo poimenovanje umetniških del za ‘kulturne dobrine’ – se ne bo godilo nič bolje! Bojim se, da kvečjemu slabše, saj si je v tem dokumentu t. i. javni interes izboril vladajoče načelo, ki od umetnosti zahteva nič manj kot (med drugim) verodostojnost. Javno sprašujem ministra Toneta Peršaka, tovariša po peresu, naj prosim razloži, kaj pomeni verodostojnost nekega umetniškega dela?! Vemo, da je človek, ki govori eno, dela pa nekaj drugega, upravičeno označen za neverodostojnega. A kaj naj bi to pomenilo na področju umetnosti???

»Minister nas vrača v preteklost«

Do osnutka NPK je odklonilen direktor direktor mestnega javnega zavoda, Centra urbane kulture Kino Šiška, Simon Kardum: »Upam, da osnutek nacionalnega kulturnega programa nikoli ne bo postal predlog, ki bo z lepotnimi popravki pristal na poslanskih klopeh. Je najslabši od podobnih strategij, ki jih je v javno razpravo lansiral katerikoli slovenski minister v tem tisočletju. Izhaja iz analize stanja, ki je napačna, v statističnih podatkih pomanjkljiva in protislovna in niti približno ne dosega »belih knjig« iz preteklosti.«

Simon Kardum Foto: Jože Suhadolnik/Delo

V nadaljevanju svojega odgovora Kardum še pravi: »Ker analitika temelji na napačni detekciji stanja in ne evalvira niti osnovnih, vsem znanih problemov na področju umetnosti, kulture ter kreativnih in kulturnih industrij – vključno s ponudbo, trgom (javnih) kulturnih dobrin, povpraševanju po njih in financiranjem celotne produkcije in investicij -, je že iz uvodno zapisanih misli jasno, da se bodo anonimni soavtorji zaplezali v spiralo okrancljanih metafor in esejističnih izletov v neznano. Čudna izhodišča pač vodijo v zapisovanje čudnih ciljev s še bolj čudnimi ukrepi. Seveda moram Antonu Peršaku čestitat za pokončno držo, vsaj kar se javne obrambe zapisanega tiče.

To, da mu je scena sama, pa tudi druga stroka, odrekla legitimnost in mu svetovala častni umik, nekaj pove tudi o tem, da ministrstvo za kulturo v zdajšnji sestavi niti ne zna, kaj šele hoče, da bi se izkazani potenciali slovenske umetnosti in kulture v naslednjih osmih letih nadgrajevali. Da bi dajali upanje mladim generacijam, da bi prepihali javni in še kateri sektor (najprej uradniški v omenjeni hiši, seveda). Da bi poskrbeli za dodatno javno in posredno javno financiranje in da bi predvsem sistemsko in pravočasno podprli najboljše in najbolj obetavne ustvarjalce v mednarodnem prostoru. Nasprotno, Peršak nas vrača v preteklost, daljno preteklost. Ne le kar se financiranja tiče. Dokument, ki ga ponuja, je servilen, komaj berljiv, v napovedanih in nedorečenih zakonskih spremembah pa tudi skrajno škodljiv. Ena sam žalost.«

EU commission: “If a referendum were to be organised in line with the Spanish constitution it would mean that the territory leaving would find itself outside of the European Union.

“Beyond the purely legal aspects of this matter, the Commission believes that these are times for unity and stability, not divisiveness and fragmentation.”

This outrages reaction confirms what we know allready: EU is defending the interests of the capital not of the peoples of Europe. It is as if Josef Stalin or any other dictator spoke again: “these are times of unity and stability and not diviseveness and fragmentation”. EU has mixed up cause and effect: Catalan referendum and wish for independence is the effect of the use of force, political, military and police of the spanish government and their refusal to negotiate. As is brexit the response to non-democrataic nature of EU.

The root of the problem is lack of democracy in both cases. This is alarming, since democracy and existance of EU are based on fundamental values, on human rights, in this case on that of freedom of expression and of selfdetermination of nations. This are fundamental values for the very existance of EU.(Serbia is right to protest, since it is evident that EU has double standards, not the same criteria for Kosovo anad Catalonia. Bigotry is primal sin of EU. On hollydays EU likes to proclaim that it is based on values, and would like to base its influnece in the rest of the world precisely on suposedly european values that it is manifestly ignoring reagreding Catalonia.

It is extreemly alarming that it is now clear that EU is not capable to recognise the ineviatbility of the democratisation of Spain and emnacipation of Catalonia. Because EU is wrong, for it is not Catalans that are divisive and destabilising, it is antidemocratic governement in Madrid and antidemocratic commission in Brussels that are cousing “exits”. Catalans, as all other domocratic peoples aspire to international collaboration of free and equal peoples in Europe. Massive support for immigrants in Catalonia is a clear proof that Catalans re not excluding and chovinistic.

The validity of fundamental human rights on which EU is based, and with it much of the conteporary global civilisation, cannot be denied by any constitution. It may be usefull to remind ourselves, that these principles, with their roots in the european democratic traditions from ancient Greece on, were widely recognised in the age of enlightenment. And it is these principles that were basis for the liberation of the United states, the French ravolution, voting rights for working class and women and liberation of colonies.

So why should Europeans of today support democratic regression?