Na trenutke se zdi shizofreno. Prevladujoča govorica pred evropskimi volitvami je o okrevanju gospodarstev in umiku krize. A za mnoge se situacija ne izboljšuje, napovedujejo se nove milijarde dolgov – orodja moči in obvladovanja – ki jih bodo družbe morale plačati za reševanje bank. Kako razumeti sedanji trenutek?Vselej obstajajo poraženci in zmagovalci. Živimo kombinacijo kriz. Krizo institucij in stare ideje o Evropi, pa globalno krizo kapitalizma, ki še ni končana. Zelo pomembna je okoljska kriza, ki jo prevladujoče politike le še poglabljajo. Na različnih celinah je situacija različna. V EU se je bančno-finančna kriza preoblikovala v dolžniško. Podružbljenje bančnih dolgov in varčevalni ukrepi, s katerimi se nadaljuje, delajo sedanjo krizo unikatno. Ničesar, kar bi bilo podobno New Dealu, ni na obzorju. Sedanji kapitalizem ob krizi le še zaostruje odnose med družbenimi razredi in močno slabi položaj delavstva v najširšem smislu, od nezaposlenih do nekdanjih delavcev. Temu lahko dodamo krizo levice in tudi sindikatov. Zato skupin z močjo, vplivom in bogastvom ni strah. Ne bojijo se upora. Krizo izrabljajo za krepitev neoliberalnih politik. Njihov cilj je zlomiti še zadnja jedra evropskega upora v javnem sektorju, kajti tam so se še ohranile določene družbene pridobitve, ki so ostanek nekdanjih bojev.

Danes med političnimi načrti ne najdemo načrta krepitve drugačne, bolj socialne in družbene Evrope. Edini cilj je povečati konkurenčnost. Bodimo konkurenčna Evropa pred Kitajsko v krasni globalizaciji, je njihov moto.

Kaj to prinaša?Tisto, česar nikoli ne prinese, je znižanje dividend delničarjev, rent lastnikov in dobičkov. Tudi to je všteto v cenah, ki naj bi na vsak način morale biti konkurenčne. Sedanji finančni sektor pobira velikanske dobičke. Konkurenčnost pa se dosega le z zniževanjem plač delavcev. Zasleduje se dva cilja: prvi je privatizacija področij, ki še niso privatizirana. Pri storitvah gre tu predvsem za višje šolstvo in zdravstvo ter preoblikovanje pokojninskih blagajn, da bi se lahko za privatni žep špekuliralo s sredstvi, ki jih ljudje in država tja naložijo. Drugi cilj je preoblikovanje zakonodaje na delovnopravnem področju, ob zatrjevanju, da se želi doseči višjo ali celo polno zaposlenost. Ključno vprašanje pri tem je, o kakšni polni zaposlenosti govorimo: gre za statistično zaposlenost, ki prikriva velik del prebivalstva, ki je zaradi dolgotrajne brezposelnosti izstopil s trga dela in ne išče več zaposlitve. V tej množici prevladujejo ženske, ki se ponovno pogospodinjijo, spet drugi se odločijo vrniti h kmetovanju, tretji preprosto emigrirajo. Kombinira in uvaja se »nemške« reforme ter zaposlitve za en evro, rezultat pa je popolna fleksibilnost in teptanje dostojanstva vseh in vsakega delavca. Ponuja se le vse večjo prekernost, ki postaja prevladujoči del globalnega sistema.

Kaj potem pomeni govor o okrevanju gospodarstev?Okrevanje je izraz liberalnih ekonomistov. Temelji na indikatorjih, vezanih na BDP. A okrevanje, če obstaja, je šibko in zelo neenakomerno med članicami EU. Hkrati rast BDP ne pove nič o tem, kako je bila rast financirana, kakšne družbene in okoljske posledice prinaša, niti kako se rast BDP razporedi v družbi. Lahko imamo gospodarsko rast, merjeno z BDP, pa hkrati vse večjo revščino, družbeno neenakost in brezposelnost.

Neoliberalna politika je vse od sedemdesetih let naprej vseskozi konsistentna. Temelji na washingtonskem konsenzu in sloganu TINA (There Is No Alternative), ki je zaslovel z Margaret Thatcher. Odziv na strukturno krizo dobičkonosnosti v osrednjih kapitalističnih državah je bil načrt, kako uničiti dediščino New Deala in družbena razmerja moči iz časa gospodarske rasti po drugi svetovni vojni. To je pomenilo uničiti moč delavskega, sindikalnega upora, česar so se lotili z ukrepi, ki so de facto zmanjševali članstvo v sindikatih, z uvajanjem in krepitvijo novih netipičnih oblik zaposlitev ali s slabitvijo njihove pogajalske pozicije. Glavni cilj je bil obuditi dobičkonosnost. Za to so bila potrebna nova področja za investicije, ki se jih je hkrati pogojevalo z zahtevo, da so plače delavcev strošek, ki ga je treba čim bolj zmanjšati, saj zmanjšuje dobičke. Kako znižati plače? Delavce je treba diferencirati, čim bolj individualizirati njihov položaj in pogoje dela, povečati negotovost. To stre kolektivni upor. Z govorjenjem, da so brezposelni sami krivi za svoj položaj, ker so preleni ali pa hočejo preveč zaščite in previsoke plače, se je povečeval ideološki pritisk.

Nikoli se ne omenja deleža znotraj cene ali stroškov, ki gre za dividende, rente in izplačilo dobičkov ter nagrad. Tako v starih kot v novih kapitalističnih sistemih, denimo na Kitajskem, se meri le možne dobičke. Te pa se uporablja za špekulacije v finančnem sektorju. Današnji kapitalizem teži k čistosti, ki bo dosežena, ko bodo tako narava kot delavci le še ena od surovin.

Kakšne politične posledice to prinaša?Nastajajoči kapitalizem je lahko le nedemokratičen. Kajti ni res, da imamo več trga in manj države, ampak imamo več trga in več ter vse močnejšo liberalno državo. Njena naloga je, da vsiljuje trg ljudem. To ni novo. Zgodovinsko gledano ni nikoli obstajala človeška družba s trgom, če ni bilo državnega aparata, ki bi trg in komodifikacijo ljudi, denarja in narave uveljavljal med ljudmi.

EU je bila model, v katerem so mnogi videli možnost alternative in upora proti neoliberalnim politikam globalizacije. Toda po letu 1983, s še zadnjim obratom proti neoliberalizmu v Franciji in med evropskimi socialdemokrati, se je zgodilo ravno obratno. Ta obrat se je leta 1989 le še radikaliziral in izkristaliziral, v devetdesetih pa so ga zapisali in utrdili z maastrichtskim sporazumom. Na obzorju je le tekmovalnost. O solidarnosti, o socialni zaščiti ni ne duha ne sluha. Morda je na obzorju celo razpad EU, saj gre za neuravnoteženo tvorbo s skupno valuto, a brez realnega skupnega proračuna, ki bi lahko blažil neenakosti med regijami. Tekmovalnost pa te le še povečuje. Ključne odločitve sprejemajo demokratično neodgovorni organi, od evropske komisije, Evropske centralne banke do Mednarodnega denarnega sklada. Imamo več tekmovalnosti, manj demokracije in vse več protidružbenih ukrepov.

Sistem je po eni strani močan in avtoritaren, a hkrati nekonsistenten in na robu eksplozije. Sedanji alternativi sta dve. Prva zagovarja prelom z EU in ponovno uveljavitev nacionalnih valut v imenu večje konkurenčnosti. Ta možnost ohranja prevladujočo tekmovalno logiko odnosov med ljudmi, ki šibi možna sodelovanja. Gre za skrajno desničarske alternative, ki zagovarjajo odmik od EU, a brez solidarnosti in z veliko sovraštva do vseh drugačnih.

Druga možnost lovi ravnotežje med ohranjanjem ideje Evrope, a hkrati ne čaka na velike spremembe na ravni EU. Gradi na nacionalnih uporih in nepokorščini zoper nepravične ter neučinkovite ukrepe. Kajti vsi smo v vrsti, da se neoliberalne ukrepe v celoti uveljavi tudi pri nas.

Zato mora biti upor grajen v množini; na vsebinskih, idejnih temeljih, ne na formalnih, normativnih delitvah. Vsi delavci, tudi nemški, smo močno na udaru. Evro je pomembno orodje, a ni ključni dejavnik teh procesov. Priboriti si moramo nazaj skupne javne storitve, skupna javna dobra, med njimi tudi denar…

… denar?Denar spada mednje. Ne more biti privatno orodje, ampak mora biti javna dobrina za oblikovanje družbenega in gospodarskega razvoja. Bančni sistem s centralnimi bankami na čelu mora delovati v okviru skupnih okoljskih in družbenih ciljev. Zato ni pomembno, v kateri državi ste, ali imate evro ali ne. Državne meje so umeten konstrukt in v različnih okoliščinah pomenijo različne stvari. Ste na Balkanu ali v EU; država evra ali država v krizi; periferna država ali močno povezani z jedrnimi državami? Zavezništva prihodnosti ne morejo biti med narodi, ampak med akterji. Med delavci, študenti in upokojenci. Kajti grški upor ne povezuje vseh Grkov in Grkinj, povezuje pa interese večine v Grčiji z interesi 99 odstotkov Špank, Slovencev, Nemk in Francozov.

V vseh državah imamo močne, vladajoče sloje, ki so zelo zadovoljni, da lahko uporabijo evropske načrte proti lastnim delavcem, intelektualcem, učiteljem… Zavezništvo mora biti prioriteta in med glavnimi programskimi cilji.

Neoliberalni radikalizem želi določiti na eni strani temeljne družbene odnose, na drugi pa, kako je organizirano gospodarstvo. Nekatera vprašanja so globalna: bomo ubranili univerzalne pravice do šolanja in zdravstvene oskrbe za vse, denarja, ki mora služiti družbenim ciljem, gospodarstva, ki mora biti podrejeno okoljskim in družbenim učinkom, ki jih pušča za sabo? V EU so pred nami tudi vprašanja o demokratičnosti postopkov in o pravici do samoodločbe za vse ljudi – ta zajema dejanski ljudski nadzor nad odločitvami ter pravico do svobodnega zavezništva, skozi katerega se lahko oblikujeta resnični upor in alternativa globalnemu udaru neoliberalne tekmovalnosti.

Prej sva govorili o gospodarski rasti kot merilu konca krize. Koliko je kriza spremenila razmerja moči, ki vplivajo na to, kdo bo imel koristi od rasti?Obstaja ideologija, da lahko vsak posameznik poskuša po svojih najboljših močeh biti briljanten in priplezati čim višje po družbeni lestvici. Imamo posamične zgodbe o uspehu, ki jih propagandisti vselej postavljajo za zgled. A pogoji za plezanje po družbeni lestvici so danes v neprimerno večji meri odvisni od tega, v kakšno družino smo se rodili, ali so naši starši zaposleni, ali nam lahko omogočijo izobraževanje in primerno zdravstveno oskrbo, kot pa od naših sposobnosti. Pogoji so hudo neenaki.

Ob tem današnja zelo majava rast, kjer in če obstaja, večinoma temelji na spremenjenem razmerju trgovinske menjave, kajti industrijski kolaps, strmoglavljenje plač in krčenje domače potrošnje so sovplivali na zmanjšanje uvoza in morda skromno krepitev rasti v izvozu. Dolgovi in finančna odvisnost ob bančni krizi, ki v gospodarstvo ne pripusti potrebnega kapitala, skupaj z zahtevo po proračunskem varčevanju pomenijo nižanje življenjskega standarda za veliko večino. Če že, se viša davke, kot je DDV, kar najbolj prizadene prav najrevnejše. Hkrati se še vedno oglašajo zahteve po znižanju davkov na kapital in dobičke, saj naj bi le tako lahko pridobili tuja neposredna vlaganja. To je še vedno dominantna logika, ki je popolnoma nesmiselna. A za majhno skupino ljudi ima jasne koristi, in ti postajajo vse bogatejši.

Maja bodo volitve v evropski parlament. V Grčiji je profesorica, ki je leta 2009 kandidirala na listi socialnih demokratov, razlagala, da se je treba navaditi na globalizirani trg, da smo živeli preko svojih zmožnosti, da danes protestira razvajeni srednji razred. Kako odgovoriti na to?Reakcije ljudi so pragmatične. Toda če ne bomo prenehali s širjenjem dogme konkurenčnosti, slej ko prej pridemo do sistemskih ovir in omejitev. Ljudje bomo razdeljeni ob dilemi zapornikov, prisiljeni v odločanje med slabimi možnostmi. Edina rešitev je, da podremo zapor.

Konkretno: zapor je logika TINA-politik, da je varčevanje in večanje fleksibilnosti ter konkurenčnosti delavcev neizogibno, ker obstaja globalizem. Ta zapor je utvara. Lahko se odločimo za sodelovanje. Lahko poenotimo boj, za kar pa potrebujemo gradnjo novih alternativnih rešitev in sistemov. Oblikovati moramo sodelovanja, ki razbijajo konkurenčnost in tekmovalnost. Medsindikalna in politična zavezništva so pomembnejša kot kdajkoli prej. Hkrati potrebujemo ideološki protinapad v brk socialdemokratskim in sistemskim argumentom, ki sprejemajo tekmovalnost kot naravno danost, konkurenčnost pa kot neizogibno. Tekmovalnost je konstrukt, politična izbira majhnega števila posameznikov z veliko močjo sprejemanja odločitev. Ljudi izolira, omeji njihove možnosti in jih postavi drugega proti drugemu. Če nam ponujajo le barbarske izbire in racionalnost sistema ponuja le krivične možnosti, prek katerih iz 21. stoletja skačemo v 19. stoletje, moramo zavrniti ta sistem.

Vidite kje zametke tega?V Grčiji to zagotovo razume Syriza. Argument je preprost: dosedanji ukrepi z varčevanjem na čelu so nepravični in neučinkoviti. Prioriteta morajo biti javne storitve, javne službe ter zmanjševanje brezposelnosti z odpiranjem kakovostnih delovnih mest.

A vse to nasprotuje sedanjim sporazumom in sistemu. Ekonomski ukrepi, ki jih vlada uvaja in vzdržuje, so neučinkoviti! Podpreti moramo Grke in Grkinje, ki se temu upirajo. Kajti skupaj živimo v evropski uniji bank, državnih elit in lobijev. Potrebujemo pa unijo delavk in delavcev različnih narodnosti, ki zavračajo, da bi tekmovali drug proti drugemu, ki ne verjamejo, da je drugi prelen ali da si ne zasluži enake socialne zaščite.

Je to naivno in utopično? Nič bolj kot sedanji načrt EU, da se evropske družbe preoblikuje v »svobodne ekonomske cone«, ki le še tekmujejo druga proti drugi. Ta utopija je reakcionarna in nazadnjaška, v spregi s ksenofobno in nacionalistično opozicijo sedanjim politikam. Moja izbira je progresivna utopija s konkretnimi cilji in vrednotami.

Konkretnimi?Se spomnite kampanje za javno zdravstvo v Španiji in bele plime? Kampanja poteka že drugo leto, v desetih državah. Španski odpor je preprečil privatizacijo šestih španskih bolnišnic in se širi. Se spomnite lokalnih kampanj proti privatizaciji vode v Italiji in Grčiji? Ljudje so razumeli in jasno povedali, da javno-zasebna partnerstva prinašajo manj učinkovito oskrbo in dražijo dobavo osnovne življenjske dobrine. V vzhodni Evropi vidimo upor proti privatizaciji tovarn, ki jo je zaznamovala korupcija. Ljudje verjamejo, da imajo »slab kapitalizem« in da se jim je zgodila »kriminalna privatizacija«. Ni res. To je kapitalizem. Privatizacija, kot se je zgodila, je točno to, kar zahteva kapitalistični sistem. Ni šlo za napake in nepravilnosti, ampak za jasen odsev drobovja sistema, v katerem živimo. Korupcija ne živi le na vzhodu in na periferijah. Gre za vsesplošen pojav, vgrajen v kapitalizem, vezan na finančno ogrodje sistema.

Boj za povrnitev dostojanstva delavcem in zagotovitev dostojnih pogojev dela v proizvodnji pomeni tudi novo kritiko sedanjih odnosov produkcije. Kritično je treba oceniti vlogo bank. Potrebujemo javni bančni sistem in ni treba, da ponovimo napake preteklosti. Podružbljenje bank in pluralistični javni nadzor nad delom vseh javnih institucij pomenita, da se nismo več pripravljeni zanašati na sedanje državne strukture, da bodo rešile krizo za nas. One so nas vendar v veliki meri pripeljale vanjo. Potrebujemo nove, alternativne, samoorganizirane oblike gibanj in delovanj delavcev, sindikatov, lokalnih skupnosti…

Kot bi rekel Antonio Gramsci, potrebujemo protihegemonsko ideologijo, ki bo ljudem jasno povedala, da niso ničesar krivi, niti se ne motijo, ko zahtevajo spoštovanje svojih pravic, dostojanstvo in določeno socialno zaščito.

A pogosto slišimo, da države preprosto nimajo denarja, niti ga ne morejo dobiti na finančnih trgih. Grčiji nekateri ekonomisti predlagajo oblikovanje notranje valute kot edino možnost izhoda iz krize. Kako realen je argument, da države nimajo denarja?Ni. Države imajo vsa orodja, da pridobijo potrebna sredstva. Če nič drugega, lahko dvignejo davke, in pri tem mislim na davke na kapital in dobičke, ne na krivične davke, ki prizadenejo najšibkejše. Nova, vzporedna valuta je mogoča, a tudi brez nje imamo možnosti. Prerazporeditev denarja na družbene, ne pa na finančne in bančne prioritete ter reforma obdavčitve bi zadostovali za zagotovitev več delovnih mest in socialnih varoval. Res pa je, da bi bilo vse to učinkoviteje, če se izvede na evropski ravni.

V ekonomiji govoriti, da ni izbir in alternativ, je podobno neumno, kot če sedite z nekom pred televizijo in vam ta govori, da ni druge možnosti, kot da gledate program, ki ga on izbere. V demokratični družbi se moramo skupaj odločiti, za kaj naj se denar, ki ga država pobere prek davkov in iz drugih virov, porabi. Bo šel v celoti za reševanje bank ali bomo zagotovili univerzalno kakovostno oskrbo najmlajših in starostnikov? Seveda gre tu za stalen konflikt. A vsak od nas mora imeti možnost, da sovpliva na določitev teh prioritet. To niso, ne morejo niti ne smejo biti odločitve kluba privilegiranih.

Ampak kaj pa francoski primer poskusa visoke obdavčitve milijonarjev in beg kapitala?V Franciji imamo socialdemokratski model vladanja, ki je postal de facto socialno-liberalni model. François Hollande uvaja ukrepe, ki si jih želi desnica. Po volitvah je pozabil na vse bolj socialne obljube, ki smo jih slišali med kampanjo.

A vendar ostaja dejstvo, da politična volja temelji na družbeni moči, ki odraža družbena gibanja in pritisk. Problem je, da smo v Evropi videli množične proteste in poskuse boja, pozitivnih rezultatov pa je bilo zelo malo. To je demoralizirajoče in zato je skrajna desnica vse glasnejša.

Le družbeni upor in boj ne bosta dovolj. Slej ko prej naletimo na zid političnih ukrepov in sistemskih politik. Ko mislimo politične alternative, moramo graditi strukture, ki bodo prisiljene v nenehen stik z gibanji, upori in ljudmi in bodo pod njihovim nadzorom. Drugače bomo po volitvah zelo hitro spet soočeni z dominantnimi razmerji moči in »realističnimi« političnimi ukrepi, kar bo na koncu pomenilo, da bodo snedli besedo in spremenili smer.

Zdi se, da imajo različne države v EU različen manevrski prostor, koliko slediti diktatu iz Bruslja. Kaj je odločujoči dejavnik suverenosti notranjih politik članic EU?Pomembna sta družbeni pritisk in podpora. Če imajo politiki na oblasti občutek, da imajo iskreno podporo volilcev, ne bodo sprejemali neumnih odločitev. Problem je, da danes v Evropi težko najdemo politike, ki ne bi manipulirali.

Drži, da današnji vladajoči sloji različno vidijo razvoj njihove države znotraj neoliberalnega sistema. Ponekod se krepi in spodbuja inovativnost, poskuša upočasniti pavperizacijo delavstva ter nekoliko omejiti bančni in finančni sektor. Nacionalni upor v tem pogledu seže najdlje.

Poglejte, lahko pristanemo na tržno tekmovanje pri čevljih ali stolih, a konkurenčnost ne deluje, ko govorimo o zagotavljanju javnih storitev in dobrin. Te temeljijo na drugih načelih in zasledujejo druge cilje. Prav tako ni res, da je za Evropo najpomembnejši konkurent Kitajska. Največ trgovanja se konec koncev zgodi znotraj Evrope, med članicami. Tudi večinski del neposrednih tujih investicij pride iz drugih evropskih držav.

Res je le, da tisti, ki jih zanimajo le čim višji dobički, opletajo z nesmiselnimi primerjavami kitajskih in evropskih plač delavcev. A logika, ki temelji na dobičkih, ni naravna danost. Lahko jo omejimo in ustavimo. To je politična odločitev z ekonomskimi posledicami. Lahko omejimo dobičke in okrepimo notranjo trgovino ter izmenjavo, lokalno in regijsko proizvodnjo, ki navsezadnje tudi bolje odražata lokalne in regijske potrebe. To zmanjša absolutistično naravo tržnih kriterijev in konkurenčnosti ter vzpostavlja drugačna, na sodelovanju utemeljena merila.

Prej ste v kontekstu privatizacije omenili korupcijo. Ta, se zdi, da ni le odraz kapitalizma, ampak ob dolgovih tudi orodje, kako množice držati nemočne in sokrive znotraj neoliberalizma. Hkrati se nekateri bojijo, da odpira vrata avtoritarnim voditeljem. Kakšno vlogo igra govor o korupciji?Korupcijo se lahko kot argument uporablja na zelo sumljive in nejasne načine. Pomembno je razumeti, da korupcija ni eksces, izjema ali napaka znotraj kapitalizma. Je ključni del sistema, ki v koruptivne prakse vpleta državo, podjetja, trg in banke. Nujna je torej transparentna analiza vseh teh odnosov, saj država ni ločena od sistema investiranja ali bančništva, lobijev. Vse je prepleteno. Ne gre torej za zgodbe korumpiranih posameznikov, ampak za sistemsko lastnost, da ni ločnice med logiko dobičkonosnosti in korupcijo. Kapitalistična logika zahteva, da se iz denarja z investicijami ustvari dobiček. Pod kakršnimikoli pogoji že, bolj ko so dobičkonosni, tem bolje. Ker se ceni čim večji in čim hitrejši dobiček in je nadzor sistemsko luknjičav, kapitalistična logika soustvarja sistem korupcije, ki vpliva na vse vpletene. Ustvarja se občutek, da so vsi korumpirani. A tu velja biti natančen in videti izjeme, drugače smo spet znotraj totalitarne TINA-ideje.

Obstajajo mnogi, ki so iskreni in pošteni, obstaja način produkcije, ki se lahko zaščiti pred koruptivnimi praksami. Oblikuje se lahko sistem volitev in političnega organiziranja, ki težje zapade pod korupcijo. Spet smo pred nujnostjo izgradnje alternativnega sistema, ki presega le boj proti kolateralni škodi, ki jo vseskozi ustvarja sedanji sistem.

Rešitev za sedanji trenutek je javna demokratična razgrnitev dela vseh državnih institucij in porabe javnega denarja. Sodelujejo naj različne strokovnjakinje, akademiki, sindikalisti, delavke, uporabniki bank… Poglejmo, ali lahko imamo družbeni nadzor nad vsemi (pro)računi. Kako in za kaj se porablja denar? Kaj so alternativne možnosti? Kakšne bi bile fiskalne posledice? Podobno se lahko naredi za vse zadolžene velike tovarne. Naj sodelujejo delavci, sindikati, porabniki in skupnost, v kateri tovarna deluje. Enako naj velja za banke. Banke morajo spet postati javne institucije z družbenim poslanstvom. Vse to je naše in mora biti stvar našega nadzora, soodločanja.

Izkušnje obstajajo znotraj gibanja za odpis dolgov državam tretjega sveta. Od njih se lahko učimo, z njimi delimo ideje in možnosti. Tako že imamo evropski del gibanja za odpis nelegitimnega dolga in prepoved oderuških obresti, ki temeljijo na špekulacijah in tendenci, da se revnejši in srednji sloj zadolžita skozi sistemsko družbeno obubožanje. Robinov Hoodov ni. Pluralistični demokratični nadzor strank in izvoljenih teles ter javnih institucij je nujen. Preprosto je treba vedno znova iznajti resnično demokracijo. Demokracija se ne more ustaviti na vhodu v tovarno, niti ne more biti skrčena le na glas na volitvah. Gre za transformativen proces, ki se nikoli ne konča.

V Grčiji in Franciji so v nekaterih tovarnah delavci prevzeli nadzor in postavili na noge novo, drugačno proizvodnjo. Vi ste preučevali tudi jugoslovansko izkušnjo. Včasih se zazdi, da je preteklost prej cokla za prihodnost kakor vir dragocenih izkušenj in napak. Kako vidite jugoslovansko izkušnjo v današnjih okoliščinah?Veste, človeška bitja smo vselej soočena s procesi poskušanja in delanja napak. To je normalno. Ni čiste, brezkonfliktne družbe. Vsako razmišljanje o družbi, v kateri ne bo napetosti, je iluzorno. Pomembno pa je opozoriti, da nihče ne govori o oživitvi preteklosti. Govorimo o oblikovanju nečesa novega, pri čemer črpamo tudi iz preteklih idej, napak in izkušenj. Če bi v preteklosti vse delovalo prav, ne bi moglo biti uničeno, ne glede na to, da je šlo v Jugoslaviji za kombinacijo notranjih in zunanjih dejavnikov. Nihče ne išče opravičila za vse, kar je bilo, toda Jugoslavija ni bila le zatiralski sistem ali Goli otok. Ni šlo le za represivnost enovladja. Šlo je za bogastvo izkušenj, ki so danes pomembne.

Resnični demokratični nadzor ljudi in delavcev v samoupravljanju je bil zelo omejevan z vrha ali iz centra, če želite. To je bil problem. Kljub temu sem napisala knjigo Disintegration of Yugoslavia: Lessons for Europe. Kajti vsak projekt, v katerem želite zgraditi večnacionalno skupnost, ki naj spoštuje samoodločbo ljudi in enakopravnost, je postavljen pred podobne izzive. Odnose podrejenosti ali izkoriščanja, vse oblike zatiranja je treba aktivno razkrivati in odpravljati. Priznati je treba razkorak med ideali in realnostjo ter demokratično iskati možnosti izboljšav in poprave napak. Odgovorov ne bomo našli kar na lepem v žepu ali na koncu jezika. A konkretni predlogi jugoslovanske levice v šestdesetih letih so danes lahko dragocen vir razmisleka. Danes vidimo, da se moramo izogibati tako delavskemu upravljanju, ki ga vase posrka država, kot tistemu, ki se podreja trgu. V procese odločanja je treba vključiti vse, ki se jih neka odločitev dotika. Vseh ne zanimajo vsa vprašanja. Za to niti ni potrebe, niti ni to zares smiselno. Misliti velja o razvejanem horizontalnem sistemu mrež, ki se delijo in povezujejo glede na področja in vsebine ter organizacijsko raven – nacionalno, lokalno, občinsko…

Vsaka zveza mora ohraniti transparentnost in demokratičnost. Prek solidarnosti in redistribucije je treba manjšati neenakosti, tako v regijskem razvoju kot ekonomske, a to je treba tudi jasno osmisliti. Vse to so vprašanja, ki vam niso tuja in so danes ključnega pomena za Evropo. Sebičnost, ki jo uvaja trg in ki razjeda solidarnost, je mogoče preseči z jasnim nadzorom in gradnjo zaupanja ter z razumevanjem prednosti in koristi, ki jih enakopravna skupnost prinaša. Veliko se lahko naučimo iz jugoslovanske izkušnje. Iz njenih neuspehov in prednosti. Vprašanja o skupnih javnih dobrih, kaj vse spada mednje in kdo ima pravico o njih odločati, so vprašanja prihodnosti.