POTI IZ KRIZE: O NUJNI SKUPNI VSEBINI       [Franček Drenovec, 27.3.2014]

»V Beltincih je bil 1948. jazz bend. Si misliš?! Danes pa narodnjaki igrajo na Prešercu sredi Ljubljane! Noro, a?« (Vlado Kreslin)

 

Kako neki, da je bil takrat v Beltincih jazz bend? Ali potem v Trbovljah Laibach – medtem ko so danes narodnjaki obvladali že Ljubljano? Kot da bi bili tisti časi ustvarjalni, današnji – v demokraciji in svobodi – pa spet primitivni in zatohli! In od kod v času grobe komunistične represije odlični kazalniki modernosti in liberalnosti socialnih praks in institucij, kakršnih danes ni več, ali materialnega napredka, kakršnega ni bilo pri nas ne prej ne kasneje?

 

Zgornje vprašanje je treba očitno obrniti: od kod nam naši idiotski klišeji, ki sestavljajo sedanjo slovensko »popularno« zgodovino in ki nam prav preprečujejo, da bi zgodovino razumeli? V čigavem interesu je postal ta bedni nadomestek zgodovine »popularen«? S kakšnimi cilji – in posledicami? No, vsaj slednje že poznamo.

 

Modernost in ustvarjalnost

 

V Sloveniji je stekel v šestdesetih letih prejšnjega stoletja razvojni val, ki je bil z manjšim zamikom vzporeden z dinamičnim preobražanjem v vsej evropski periferiji izven sovjetske cone. Naš predtranzicijski vzorec je bil »južnoevropski«, ne »vzhodnoevropski« (in saj je še vedno povsem »južnoevropska« tudi sedanja kriza).

 

Takoj po vojni so se lotili komunisti osrednjih šibkih točk dotedanjega kapitalističnega napredka. Podeseterili so izobraževalne kapacitete družbe in na tej novi kadrovski podlagi s časom zgradili nov, širok industrijski sektor, s katerim smo se končno (tako kot drugje na periferiji) prebili iz spon vseobvladujoče arhaične kmečke ekonomije. S postopnim liberaliziranjem pa smo se (drugače kot v sovjetski coni) na koncu utrdili tudi kot dobro delujoče, na zahod usmerjeno izvozno gospodarstvo, vklopljeno v moderno socialno (keynesijansko) državo.

 

V tem velikem razvojnem projektu se je sestava aktivnosti prebivalstva obrnila na glavo; produktivni, ekonomski, socialni in miselni napredki so bili velikanski. Sproščale so se energije in ustvarjalnost, rasla sta samozavest in ponos. V Sloveniji je bila v teh desetletjih v resnici opravljena še ena velika »meščanska revolucija«, še en energičen poseg naprednih, modernizirajočih elit proti vsemu staremu, arhaičnemu, primitivnemu, provincialnemu.

 

To ni hvalnica. Procesi niso bili idilični. Niso mogli biti – v izhodiščno potapljajoči se periferni družbi, obremenjeni z visoko stopnjo ekonomske, socialne in politične dezintegracije. Komunisti so povzročili tudi veliko škode. Zatirali so preostanke starih elit tja do »kapitalistov« v drobnem sektorju. V začetku so izropali večinsko prebivalstvo, kmete, da so postavili na noge bistveno produktivnejšo industrijo. Stare elite, ugnezdene v starem gospodarstvu, takšnega obrata ne bi zmogle. Tega ne zmore nobena strategija, utemeljena zgolj na trgu in na optimiziranju obstoječega. Preboj iz statične, v zaostalosti zamočvirjene družbe mora vedno vključevati tudi protitržno in protiekonomsko nasilje. Mora! In seveda zamenjavo elit.

 

Poti razkroja

 

Nazaj v sedanjost: pred desetletji zagnano preobražanje evropske periferije je še nedokončano. Ostajajo veliki zaostanki v produktivni učinkovitosti in še večji zaostanki v trdnosti javnih institucij (»države«), ki so glavni vzrok sedanje regionalne krize.

 

Modernizacijski projekti druge polovice 20. stoletja so bili projekti velikega forsiranja družbenih procesov, ki so jih vodile ozke vrhnje elite. V Sloveniji sta stara poganjajoča elita in njen projekt zamrla s prehodom »starega režima« v tranzicijo. Zelo na grobo lahko razločimo pet vzporednih poti tega prehoda.

 

(1.)  Stari razvojni val je temeljil na državnem poganjanju izvoznega gospodarstva. V tranziciji so te politike razpadle. Alternativno dinamiko je zagotovil razmah tehnološko plitkih storitvenih panog in gradbeništva, usmerjenih na domači trg (ki so ustvarile praktično vso rast zaposlovanja v tranziciji). Poznejše zadolževanje, ki je šlo skoraj v celoti v te panoge, jih je napihnilo že čez vse meje (seveda brez povečanja tej zadolžitvi primerne produktivne učinkovitosti). Zdaj, ko je ta retrogradni vzorec rasti nepovratno mimo, šele vidimo, kako je medtem že opešala dinamičnost izvoznega sektorja. Imamo povsem deformirano produktivno strukturo, ki ni več sposobna »lovljenja« in »dohitevanja«. Če smo prej stalno in zanesljivo presegali povprečne evropske stopnje rasti, zdaj za njimi sistematično zaostajamo.

 

(2.)  Stare ekonomske elite so vznikale iz kompleksnih razmerij med državo in menedžmenti, predvsem v izvoznem gospodarstvu. Različne kombinacije takšnih navez so poganjale vse tedanje razvojne zgodbe v Evropi, vzhodni Aziji in drugje (kot tudi že vse prejšnje). S prodorom neoliberalizma se je filozofija spremenila: država je postala nepomembna, veljajo samo še interesi kapitala. V slovenski tranziciji je nastajal zasebni kapital večinoma v »domačem« sektorju, po čudnih bližnjicah in s čudnimi ljudmi. Ko je prehajala ekonomska moč z nekdanjih direktorjev na nove lastnike, je prehajala iz tehnološko intenzivnega izvoznega gospodarstva v ta mizerno vodeni, miniaturni, od dvomilijonskega trga odvisni in razvojno impotentni sektor. Razmerja med podjetniki in politiki pa so se skrčila v najbolj primitivno provincialno pajdaštvo.

 

(3.)  V tranziciji so se delovna mesta preselila množično v tradicionalne storitve in še bolj množično v drobni sektor, v delovna in socialna okolja z bistveno manj vgrajene varnosti, kolektivnosti in integracije. Iz teh okolij ne vidiš širše skupnosti, družbe in države. Težko razumeš, da je »ekonomija« še kaj drugega kot tvoja družinska in vaška ekonomija. Težko vidiš, da mora biti nekje tudi neko zahtevno upravljanje javnih zadev. Politiko razumeš kot bolj ali manj nepomemben cirkus; in greš na volitve kot bi šel na izbor najboljšega klovna.

 

Ideološki razkroj

 

(4.)  Ko se je v zadnjih desetletjih 20. stoletja izčrpal fordovski vzorec gospodarske rasti razvitega zahoda, so se (najprej v ZDA) preusmerili od dotedanjega centralno nadzorovanega širokega ekonomskega napredka k uveljavljanju rentništva in parazitizma velikega monopolnega kapitala, s težiščem na financah. Doseganje tega cilja so podprli z agresivnim prostotržnim režimom za podreditev preostalega gospodarstva in družbe (s posebno težo na dobičkih in kontroli, ki jih daje vsiljevanje kredita, doma in mednarodno, po standardni, že večtisočletni recepturi vseh propadajočih ekonomskih ureditev).

 

Prenos nove neoliberalne ideologije v družbe s še nedokončanim fordovskim razvojem je verjetno glavno skupno ozadje sedanje krize evropske periferije. Državno razvojno poganjanje je zamrlo, v ospredje je prišel nebrzdan razmah financ in drugih monopolov. In če ne prej, se je vsaj zdaj v krizi pokazalo, da je bil v periferijo izvožen zgolj posebni kolonialni neoliberalizem, samo njegova plast podložnih, podrejenih plačnikov rente, brez rentnikov.

 

V slovenski tranziciji so nastopile s takim eksplicitnim kolonialnim programom že od samega začetka stranke »pomladi«. V drugem desetletju je stekel v njihovi režiji dobro organiziran preboj »mladih ekonomistov«, ki so s svojo prostotržno mantro že krepko determinirali naš lastni »južnoevropski« razkroj pred krizo. Danes obvladujejo že vso strankarsko sceno.

 

Ne spreglejmo: Slovenija je šla v tranzicijo z normalnim, delujočim, mednarodno integriranim gospodarstvom, brez značilnega »vzhodnoevropskega« kolapsa. Normalnost zahteva normalne ekonomiste, ne ceneno povzpetniško recitiranje ideoloških floskul. V vsesplošnem tranzicijskem razkroju pa je raslo (z denarjem in karierami podprto) povpraševanje po prav teh floskulah; nekdanjo znanost in profesionalnost je nadomestila interesno pogojena ideologija.

 

(5.)  Kakor koli ocenjujemo našo nekdanjo oblast, pa je ta s časom – z vračanjem komunistov v zavezništvo s staro slovensko liberalno tradicijo ter s poseganjem po tedanjih svetovnih vzorcih ekonomskega in socialnega moderniziranja – le zagotovila Sloveniji delujočo in odgovorno politično elito. Očitno! V tranziciji je to staro nedemokratično elito pobralo. Nadomestiti bi jo morala nova demokratična. Pa je ni. V »mladi demokraciji« je pobralo vsakršno elito.

 

Slovenija je še »v razvoju«, naše plače dosegajo šele polovico tistih čez mejo. Slovenske elite morajo svojo družbo poganjati in spreminjati, sicer niso elite. Naj so mehanizmi političnega vzpenjanja nedemokratični ali demokratični, v zaostajajoči družbi morajo zagotoviti nacionalno vodenje, ki gre nenehno čez meje obstoječega! Naša začetniška demokracija pa je zgolj posrkala v politiko najglasneje kričeče produkte vsega siceršnjega provincialnega razkrajanja – ki so zdaj življenjsko odvisni od tega, da Slovenija taka zanikrna predpotopna provinca tudi ostane. In se bodo za to borili. Krog zaostalosti je sklenjen.

 

Zanikrnost in zatohlost

Če povzamemo: v tranziciji je korak za korakom razpadalo vse doslej doseženo slovensko moderno, napredno, neprovincialno. S časom se je na pogorišču starega »sistema« poganjanja in moderniziranja sestavil nov celovit, zaokrožen »sistem« obnovljene slovenske predpotopne, predmoderne zatohlosti.

 

V tranziciji smo izgubili svoje elite: ekonomske, intelektualne, politične. In z njimi državo. Izgubili smo nacionalno vodenje. Brez tega si pa v sodobnem svetu mrtev. Za vsak primer še opozorilo na pogosto optično prevaro: to, kar imamo, pač ni država. Je samo po neoliberalnih napotkih izpraznjen javni prostor, ki so ga zavzeli zasebni interesi, v brezvladju pač pretežno navaden kriminal. To je prav nasprotje države.

 

Še en kliše je, ki ga je treba razbiti, ker je v sami srži zamegljevanja sedanje tranzicijske destrukcije: kliše, da je bil potop vgrajen že v sam začetek tranzicije (ki še ni bil pod nadzorom »mladih« ekonomistov in druge današnje navlake). Za ogorčene ljudi je ta enostavna resnica zagotovo privlačna – čeprav je v popolnem nasprotju z dejstvi in podatki.

 

Spet in spet bom opominjal na to, da je bila v prvem obdobju tranzicije slovenska gospodarska rast med najvišjimi v Evropi; da jo je poganjal pretežno domači kapital; na ravni praktično polne zaposlenosti; v okolju delujoče socialne države; brez primanjkljajev in zadolževanja; in zato z najboljšimi ocenami mednarodnih institucij. To kakovost je še nosila inercija starega razvojnega projekta, starih državnih in strokovnih aparatov in še neokuženega gospodarstva. Denarja takrat ni bilo, veljale so celo stroge omejitve zunanjega zadolževanja. Ampak saj v kapitalizmu ne gre za denar, za »imeti«; gre za »narediti«, za znati narediti. Kapital, ki je zlahka pridobljen, bo tudi zlahka zapravljen. Tudi kapital, tako kot vse drugo, moraš najprej znati narediti. V začetku je bilo to še jasno.

 

Degradacija produktivnih, ekonomskih, socialnih, miselnih in političnih struktur je bila postopna. Končni sprožilec potopa je bil obrat v vseobsežno privatiziranje. Ko je pritekel pred slabim desetletjem v deželo denar, so ga znale nove »elite« – v zdaj že povsem novem »sistemu« in v procesih, ki so jih zdaj podpirale že prav vse institucije sistema – samo še pokrasti in zapraviti.

 

Korupcija in prostitucija

 

Kakšna bosta v takem »sistemu« rast in razvoj? Bodimo realni. Živimo v zatohlem retro svetu, v nazadovanju, ne v napredovanju. Novi »sistem« ni imel nikakršnih možnosti.

 

Po letu 2008 (po obdobju največjega investiranja v zadnjih treh desetletjih!) je upadla slovenska sposobnost ustvarjanja BDP za več kot desetino. Spet smo tam, kjer smo bili pred slabimi desetimi leti – kot da bi bili že ves ta čas v stagnaciji, s tem da je to raven produktivne učinkovitosti zdaj obremenil še velikanski zunanji dolg. Ko govorimo o vzrokih krize, ne govorimo o kraji, temveč o elementarni destruktivnosti celotne razvejene strukture nove, v »sistem« zapakirane provincialne zanikrnosti.

 

Kolaps produktivne baze je spremljal kolaps pripadajočih ekonomskih elit. Propadel je skoraj ves novi zasebni kapital izven drobnega sektorja. Preživel je v glavnem samo državni kapital v infrastrukturnih in drugih panogah, ki vlečejo naravno in prostorsko rento, ter tisti v tržnem, predvsem izvoznem sektorju, namenjen podpori teh pomembnih mest domače podjetniške kakovosti. Zdaj bodo zato (samo zato), da se prikupijo tujcem, uničili tudi ta kapital.

 

Zamajala se je politična nadstavba. V petih letih krize so se zamenjale štiri vlade. Na ulicah je izbruhnila vstaja, padli sta prvi dve politični zvezdi. Ankete kažejo popoln izpad podpore etablirani strankarski nomenklaturi. V politiki so bila to leta beganja in tavanja, vse bolj tudi strahu, brez predstave o tem, kako naprej. Dokler se ni končno našla rešitev. Akcija je stekla nekako v začetku leta 2012 in teče odtlej neprekinjeno (kljub vmesni zamenjavi vlade).

 

Ko se je bilo treba na neki točki le spoprijeti s krizo, so predali vodenje države tujcem. Niso padli v najbolj grobi bruseljski »varčevalni« program, ker so sprejeli podoben program za izognitev programu. Pomembne javne institucije predajajo v direktno upravljanje tujcem. Državno premoženje bodo prodali tujcem. Glede rasti in razvoja govorijo skoraj samo še o tujih naložbah. Domači kapital so uničili, zdaj gredo – voditelji Slovenije, slovenski osamosvojitelji – pod skrbništvo tujega. Korupcija je prešla v prostitucijo.

 

Pred kratkim sem prebral, da bodo predali večino preostalega slovenskega državnega kapitala v prosto upravljanje tuji zasebni finančni firmi. Utemeljitev je, da so tako storili v Romuniji (in res dvomim, da še kje drugje). V svojem prvem velikem nastopu so pošiljali »mladi« ekonomisti vladne delegacije v Estonijo, zdaj smo že v Romuniji. Se spomnite, kako smo včasih, še vse do pred desetimi leti, hodili po zglede v Skandinavijo? Kako povsem so degenerirale naše »vizije« – v tem našem majhnem geografskem žepku med dvema najbogatejšima evropskim regijama!

 

Ni mogoče spregledati, s kakšnim navdušenjem se v vseh krogih establišmenta spet združujejo in konsolidirajo. Kako so videti srečni, ko so Slovenijo končno le uspeli narediti do dna zanikrno in primitivno – končno takšno, na kakršno se edino spoznajo in v kakršni lahko edino preživijo; končno državo po svoji meri.

 

Kolonija

 

Svoj obrat pojasnjujejo s tem, da je »očitno, da sami ne znamo«. To je neumnost. Nekoč smo znali to, kar zdaj oni uničujejo in prodajajo, celo sami ustvariti. Še vedno znamo večinoma sami ustvarjati svoj še vedno nemajhen izvoz. In podobno na mnogih drugih področjih. Je pa res, da tega znanja ni v primitivnih, skorumpiranih kadrovskih kuhinjah sedanjih političnih strank – ki so edine, ki imajo pravico nastopa. Nismo kar po naravi kolonija. Nekateri so, mi drugi pa nismo.

 

Ljudje, ki so naše provincialno pogrezanje prav povzročili, nam zdaj pripovedujejo o slovenski zaplankanosti, ki jo bodo presegli z mednarodnim integriranjem. Menda je jasno, da nekega takega »mednarodnega« bitja v današnjem svetu ni. Obstajajo samo ameriški Wall Street, londonski City, Nemčija in Avstrija. Za te štiri skupine interesov je zdaj v Sloveniji poskrbljeno. Kaj pa za naše? Je predvidena kakšna graditev naših lastnih sposobnosti za naše lastno nastopanje v tem svetu, skladno z našimi interesi? Seveda ni; saj je predvideno prav nasprotno.

 

Hlapci pod tujim gospodarjem še niso »mednarodni«. Prehod v kolonialno podreditev pa le daje politikom novo, na videz delujočo opcijo odklopa od svoje nezadovoljne domače baze. To ni demokratična opcija. Provincialna zanikrnost se je v slovenski zgodovini že enkrat prevesila v kvizlinštvo in v fašizem. V vzorčnih deželah neoliberalnega kompradorstva, pred desetletji v Latinski Ameriki, so prišli prej ali slej na cesto tanki. V Sloveniji dosegamo novo zgodovinsko dno, ki postaja bolj in bolj primerljivo s tistim iz leta 1941.

 

Mimogrede še to. Gnili in stagnantni nedemokratični režimi bodo vedno gojili videze modernosti. Vladne in druge službe nekdanjih latinskoameriških banana republik so vodili doktorji znanosti z najboljših ameriških univerz. Jelcinovo Rusijo je spravila leta 1998 v bankrot ekipa tedaj najslavnejših ameriških ekonomistov (ki so jo leta 1991 »pomladniki« pripeljali tudi v Slovenijo, takrat še neuspešno). Prebijanje iz statične, negibne, zaostale družbe pač ni »tehnični« in še najmanj ekonomski problem. Če smo se doslej le kaj naučili, smo se to, da ne sme biti tak projekt nikoli prepuščen ekonomistom (kaj šele – bognedaj – finančnikom).

 

»Prebijanje«

 

Pred večino držav evropske periferije je dolgotrajno mrcvarjenje v ekonomskem, socialnem in političnem gnitju. V tem času se jim dogaja (z obilno tujo pomočjo) zgolj utrjevanje in konsolidiranje njihovega novega statusa zavoženih, mednarodno nekonkurenčnih in politično razsutih družb. Ta perspektiva bo presekana, šele ko stečejo – kar v nekem trenutku pač bodo – procesi nujnega velikega, globinskega prevračanja in spreminjanja.

 

V Sloveniji smo spet v trdem prijemu provincialne negibnosti, tako kot nekoč pred tričetrt stoletja v tedanji evropski kataklizmi. In spet se propadli stari establišment rešuje v kvizlinštvu. Glavni procesi tega novega zgodovinskega kolapsa so še pred nami. Dogajalo se bo marsikaj, naraščala bosta konfliktnost in represija. To je v tem trenutku edino, kar se da reči z gotovostjo.

 

V takih stanjih ni hitrih rešitev. Rešitve so samo v velikem spreminjanju, s cilji in rezultati šele v desetletnem horizontu. Prenehati moramo razmišljati samo o (nikoli uspešnem) reševanju sprotnih tegob in se preusmeriti predvsem k tem končnim ciljem in namenom.

 

Povrniti bo treba dinamičnost, gibanje, spreminjanje. Za to bo treba obnoviti družbeno, nacionalno poganjanje – kakršno ne daje nikoli zgolj podpora tržni ekonomiji. Poganjanje mora biti vedno lasten, avtonomen projekt države oziroma politike.

 

V tranziciji je bil stari slovenski razvojni val iz druge polovice 20. stoletja prekinjen, družba se je sesedla v svojo pradavno provincialno zanikrnost. Stari projekt bo treba obnoviti, zdaj pač na tej višji ravni zahtevnosti: v demokraciji in v tržni, pretežno zasebniški ekonomiji. V Sloveniji, z našo predzgodovino, je bil to že vseskozi edini logični cilj tranzicije (pa se je vse zasukalo drugače).

 

Prihajajoča leta bodo v znamenju sestavljanja novih elit: ekonomskih, političnih, intelektualnih elit. Počasi bodo morale zapolnjevati praznino, nastalo v tranzicijskem kolapsu in – končno – nadomestiti tiste prejšnje izpred dvajsetih let. Prostor je prazen in čaka, da ga zapolnimo. Vredno se je angažirati, tudi izpostaviti.

 

V opozorilo naj nam bo vsaj ena, čeprav nepopolna primerjava, tista z letom 1941, ko se je velik del slovenske politike (in cerkve) združil z okupacijskimi vojskami v načrtnem, sistematičnem izbrisu slovenskega ljudstva. Takrat je bila vojna in so bila razmerja prignana do roba, primerjava je pretirana. »Princip« je pa isti. Treba se bo angažirati, tudi izpostaviti. Gre, končno – tako kot takrat –, za najbolj temeljne stvari človeškega dostojanstva in ponosa. In gre – spet – za sámo preživetje. Izbiri sta se zarisali z vso ostrino. Ni več sive cone.

 

Izražanje večine

 

Tranzicijski potop je bil absoluten samo v politiki. »Mlada demokracija« je proizvedla zgolj naše prastare klerikalce in liberalce, naš prastari provincialni oportunizem brez državniške pristojnosti in odgovornosti. Kot da bi nekdo zavrtel film nazaj. Ko so s časom zamrli še zadnji ostanki nekdanjega državniškega poguma tistih, ki so zdaj samo še liberalci, so oboji v svojem neizbežnem končnem razkroju odkrili »enotnost«. In iščejo zanjo še enotnost ljudstva, v običajni maniri vseh nedemokratičnih ideologij in režimov. Tej enotnosti se je treba upreti.

 

Dejstvo je, da smo si v »ljudstvu« spet hudo narazen. Čisto nič nismo enotni. Meje med zadovoljstvom in nezadovoljstvom s provincialno primitivnostjo so seveda drugje, kot so bile pred tričetrt stoletja. Stare izstopajoče ljubljanske elite 20. stoletja (ki so jo v vojni obdali z žico!) ni več, procesi so šli zdaj že v vso geografsko širino in z njimi naše razlike. A so tu. Moramo jih sprejeti in moramo jih izkazati: mi smo mi, vi ste vi! Naj se ve. Nismo isti.

 

O stanju med »ljudstvom« imamo včasih čudne predstave. Zavajajo nas arhaični, patriarhalni vzorci zelo posebnih ciljnih publik komercialnega medijskega prostora, ter prav takšni vzorci izbranih publik tranzicijskih politikov. Medtem kažejo raziskave, npr. Slovensko javno mnenje, povsem drugačne, normalne evropske vzorce. Življenje v kapitalizmu je postalo za veliko večino ljudi zelo resna in trezna stvar. V naši popolnoma neurbani Sloveniji, preplavljeni z drobno »vaško ekonomijo«, je ta resnost zagotovo še slabo artikulirana, nekako »v iskanju«, a nas je takih le večina – čeprav nas ni nikjer videti. Vidijo se samo oni drugi, čeprav so manjšina.

 

Na to večino se je treba opreti: na aktiviranje demokracije. Že dvakrat v zadnjem tragičnem desetletju (v dveh »zimah slovenskega nezadovoljstva«, po Ciprasu) je izbruhnil spontan ljudski upor proti najbolj izpostavljeni osebi našega novodobnega pogrezanja v predmoderni primitivizem. Množica – večina – je pokazala, da želi nekaj drugega; in da – večina – išče, kaj, konkretno, drugega. Če hočeš voditi, se ne moreš samo prilepiti na ta neartikulirani upor in mu dodati, kot svoje, le par gesel. Resnim ljudem, ki so v resnem »iskanju«, je treba ponuditi resen, razdelan, v jeziku vsakdanjega življenja razumljiv in oprijemljiv načrt pozitivne alternative.

 

Izražanje naprednosti

 

Izvirni greh tranzicije je bil razkroj vsega javnega, skupnega, družbenega. Javna sfera in država sta postali samo še en poseben trg, samo še en prostor za uveljavljanje zasebnih interesov (ki so na koncu predali javne posle kar tujcem). V tem ni nič abstraktnega, manj pomembnega, sekundarnega; je popolnoma konkretno; in bistveno.

 

Ukinili so »pravno državo« in začeli razstavljati še »socialno državo«. Sisteme za utrjevanje občutenja skupnosti in pripadnosti, ki vzdržujejo družbeno normalnost v vseh (normalnih) majhnih evropskih državah, je začela nadomeščati vizija socialno raztreščenih banana republik svetovne kolonialne periferije. In tretje: že zelo dolgo je, odkar so zamrle tiste državne politike, ki usposabljajo družbe za sodelovanje v svetovnem ekonomskem, natančneje tehnološkem napredku. Te so primarne; v zaostalem in revnem okolju tudi ne bo pravne in socialne države.

 

Finska, recimo, se razlikuje od, recimo, Romunije, po kakovosti teh treh vrst javnih politik in ne po svobodi trga (ki je zagotovo večja v slednji). V družbah, kakršna je Slovenija, vzniknejo zasebne motivacije in aktivnosti v veliki meri same od sebe. Ozko grlo je vedno sposobnost nadzora, usmerjanja in poganjanja. Obnavljanje navedenih treh družbenih podsistemov bo morala biti osrednja vsebina prihodnjega obnovljenega moderniziranja Slovenije in prva – konkretna, praktična, operativna – naloga prihodnjih vlad.

 

Mogoče manjka neko pojasnilo. Državne »razvojne politike« niso nikoli nadomestilo za delo, znanje in podjetnost vse velike množice ljudi v družbi. Cilj razvojnih politik je vedno predvsem ustvarjanje pogojev, da bodo ambicije in energije ljudi vodile v želene rezultate; in kot prvo, skrb za maksimalen razvoj ustvarjalnih in produktivnih kapacitet in potencialov ljudi. O tem razmišljamo (in ne o kakšnih genialnih potezah kakšnih genijev na oblasti).

 

Žarišče

 

Glavno vprašanje je, seveda, kako sploh sprožiti kakršno koli spreminjanje – v tem, navznoter povsem prepletenem in zaščitenem »sistemu zaostalosti«. Ga je sploh mogoče preseči brez revolucije? Kje so njegove šibke točke, tiste, v katerih je najbolj ranljiv? Pa da so hkrati tudi odločilne, z nabojem, da poženejo še nadaljnje spreminjanje? Kje je mogoče zgrabiti že po prvem manjšem preboju v politiko, kar »subverzivno«: skoraj neopazno, a z velikim učinkom?

 

Potop v provincialno zatohlost je bil povezan z opuščanjem aktivnega mednarodnega umeščanja. Ta temeljna vizija nekdanje elite, ki je, vgrajena v vsaj nosilne točke ekonomske dinamike, poganjala naš stari razvojni val, je degenerirala v »mladi demokraciji« – okrepljeni z »mlado« prostotržno norijo – v veliko preusmeritev k domači porabi, navznoter, v svojo miniaturno deželico, dokler se nismo v njej (napihnjeni s tujim kreditom) zadušili.

 

Končne posledice vidimo v sedanjem grozečem usihanju slovenske »konkurenčnosti«, zaradi katerega že znižujejo plače in ubijajo javne storitve. A samo posledice. V njihovem ozadju je usihanje veliko širšega družbenega podsistema, ki mora dajati gospodarstvu (če se omejimo samo nanj) za konkuriranje potrebne kapacitete znanja in ustvarjalnosti.

 

Recimo takole. Del najbolj neposrednih »makro« determinant podjetniške učinkovitosti je v domeni »pravne države«. Drugi del je pa v tem širokem podjetniškem zaledju, v zaporednih koncentričnih krogih v izobraževanju in raziskovanju; v spodbujanju in usmerjanju mladih; v kanalih prehajanja iz šol v gospodarstvo; v prvem krogu v naravoslovnih vedah, pa vse do nič manj pomembnih krogov v družboslovju; in obrnjenih predvsem v prihodnost, ne v sedanjost, za nujno prihodnje nadomeščanje starega z novim.

 

Družbeno dinamičnost, gibanje in spreminjanje – na koncu tudi industrijsko in izvozno – daje šele ta sklop državnih ustanov in politik, usmerjenih v nasilno prebijanje siceršnjega, zgolj »ekonomskega« toka stvari. Ne zanemarjamo drugih mest poganjanja, a je ta sklop le osrednji, nujno osrednje žarišče. Ta razvojna bližnjica je že dolgo nesporni prvi recept za preobražanje zaostalih družb. In za ustvarjanje novih elit: da bodo, kot smo rekli, čez deset let vodile naša podjetja, šole in bolnice in državo. (Kar tudi pojasnjuje, zakaj so sedanje »varčevalne« politike naravnane najbolj prav v onesposabljanje tega sklopa.)

 

V svojem starem razvojnem valu smo v Sloveniji dosegli ravni srednjeindustrijske družbene strukture. V tranziciji se je gibanje v tem »dolgem ciklu« zaustavilo in se že celo obrnilo navzdol. Nov pozitiven obrat lahko zdaj požene samo projekt prehoda v zrelo industrijsko družbo z naraščajočimi postindustrijskimi vsebinami. Odveč je pripomniti, da se to ne bo zgodilo znotraj produktivnih, ekonomskih, socialnih in miselnih okvirov, kakršne daje še vedno prevladujoči srednješolski izobrazbeni standard. V tej sferi je osrednja kritična točka strukturnega prebijanja.

 

»Dolgi rok«

 

Še enkrat: kako prebiti »sistem zaostalosti«? Družbenih preobrazb ni, če ne sodeluje kapital, vsaj del kapitala, recimo tisti »naprednejši«. A ne prezrimo koristi, ki jih daje zaostalo okolje tudi dobrim, visokotehnološkim podjetjem. Za njih sedanja skromna ponudba inženirjev idr. povsem zadošča, hkrati pa je zato, ker so njeni skoraj edini uporabniki, vsaj pol cenejša od tiste v razviti soseščini. Zakaj bi podprli politike, ki bi povečale potrebe po inženirjih (in vseh drugih delavcih) še v drugih delih gospodarstva in dvignile njihovo ceno? Kaj bodo svetovali vladi? Ali ni dobrim podjetnikom najbolje, če so redki in izstopajoči?

 

Večini industrijskih panog nudijo zaostala okolja velike prednosti. Privlačijo tuje neposredne naložbe. Menda je jasno, da je v isti igri tudi domači kapital. Tuji politiki bodo interes svojih podjetnikov (za to, da je Slovenija zaostala in da taka tudi ostane) aktivno podprli. Domači politiki pa istega interesa svojih lastnih podjetnikov ne smejo! No, tu ne govorimo o politikih, govorimo o naših najboljših podjetnikih. Ali so vsaj ti sposobni širšega razmisleka, namreč tega, da je scenarij nasilnega vzdrževanja zaostalosti tudi za njih – na malo daljši rok, ko se bo začelo zato že resno lomiti – zelo, zelo slab? Moramo upati, da so tudi taki.

 

Kar največja svinjarija bi bila vsekakor obnovitev »razvojne« filozofije državnega investiranja, tistega, ki je bilo med glavnimi povzročitelji slovenske krize. Seveda je na potezi država, ampak s čim? Če bi takrat, ko je bilo denarja v izobilju, namenili samo desetino tistega, ki je bil zapravljen za navadno vlivanje asfalta in betona, ustanovam in politikam, ki zares povečujejo produktivne in ustvarjalne sposobnosti ljudi, bi zdaj naš BDP že lepo rasel in s časom še bolj (in bi svoje dolgove brez težav odplačevali). Ampak na tem področju ni korupcije in kraje in velikega bogatenja. To je področje, ki je povsem zunaj horizontov novodobnih slovenskih »elit«.

 

Slovenski kazalniki socialne mobilnosti prek izobraževanja – prek znanja – so že na samem dnu evropskih lestvic. Osebni ekonomski in socialni napredek dajejo, poleg skorumpiranega biznisa v politično obvladovanem sektorju, v veliki večini še vedno le delo, marljivost in garanje ter na njih oprto podjetništvo. V današnji Sloveniji so potenciali nadaljnjega razvoja v taki »produkcijski funkciji« že praktično nični. Ljudje razmišljajo zase in za svoje otroke že dolgo prav skozi optiko preseganja te omejitve (očitno neuspešno, ko pa dela država prav nasprotno). Ta »ljudski« pogled je izrazito dolgoročen, celo več kot desetleten, pa je večini popolnoma normalen! Resni ljudje bodo vedno podprli resne politične pobude – ko jih bodo nekoč od nekoga dobili.

Kapitalizem

 

Upoštevajmo, da smo v Sloveniji še globoko v »industrijskem načinu proizvodnje«, v kapitalizmu. Poti doseganja kapitalistične zrelosti v zdaj zaostajajočih evropskih družbah bodo seveda (kot je to vedno) drugačne od poti, po katerih so šle vodilne družbe; v Sredozemlju, na primer, zagotovo ne bo uspelo tako podivjano vsiljevanje zgolj materialnega obilja. A dejstvo je, da so ravni slovenskih plač in javnih storitev takšne, da je na dnevnem redu še vedno materialna rast, z vsem, kar jo pogojuje. Še vedno morajo temeljno produktivno in ekonomsko dinamiko zagotavljati – pod nadzorom dobro delujoče države – individualne motivacije in aktivnosti, pod pritiskom medsebojnega tekmovanja, vključno z individualnim podjetništvom.

 

Če v Sloveniji ta zadeva – »trg« – ne deluje, je to predvsem zato, ker ne deluje njen določujoči drugi pol, »država«. Ne more pa država v Sloveniji trga kar nadomestiti.

 

Drži, da imamo v zgodovini kapitalizma izrazito pozitivne sekvence s prav ekstremno vlogo države, a samo v kontekstu forsiranega prebijanja blokad kapitalističnega razvoja. Tudi vsi »realni komunizmi« 20. stoletja so reševali primarno problem materialne rasti in razvoja. In v tem kontekstu vidimo nekdanjo izstopajočo slovensko uspešnost: zato, ker je bil uvodni ekstremni nastop komunistične države pozneje tudi zrahljan; ter v obeh obdobjih s posebnostmi, ki so bile naravnane k osvajanju tedaj vodilnih fordovskih struktur kapitalizma. (Na koncu koncev je bilo kardeljevsko samoupravljanje le posebna forma vcepljanja liberalizma v enostrankarski sistem in podjetništva v sistem državne lastnine.)

 

Po drugi strani pa prav rentniški, roparski neoliberalizem nikakor ni več – po nobeni definiciji, po nobeni teoriji – kapitalizem. Glavni vzrok kolapsa evropske periferije je bila prav ta nasilna predčasna ukinitev kapitalizma (v nasprotju z zdaj verjetno že kar končno krizo kapitalizma v razvitem centru, ki je neoliberalizem tudi ustvarila). Malo poenostavljam, ampak samo malo.

 

Nujna skupna vsebina

 

Današnje evropske »leve« vizije nastajajo v družbah, ki so že pred desetletji dosegle vrh kapitalističnega materialnega obilja in v katerih se zdaj že kopiči občutenje potrebe po alternativah. V Sloveniji pa je bil zadnji veliki preskok narejen šele pred nedavnim, in je segel šele do pol poti. Refleksije ljudi so še obremenjene z zadovoljstvom s tem preteklim napredkom. Kolikor pa se s časom le odpirajo pogledi naprej, ostajajo v izraziti večini znotraj horizonta vsega še nedoseženega kapitalističnega: še nedosežene materialne blaginje in še nerealiziranega polnega, »poštenega« dohodka od svojega dela, znanja in podjetnosti.

 

Če hočeš ponujati ljudem politične rešitve za slovenski potop prek vzvodov demokracije, moraš znati politično artikulirati to večinsko željo in potrebo. Seveda ima politična akcija tudi svoje bolj splošne ali kar populistične plasti, svoja gesla pravne ali socialne države, morda liberalizma in morda socializma. Ampak zraven bodo morale biti tudi te povsem praktične vsebine! Te stvari so fundamentalne, veljavne za vsak ideološki okvir. (Tudi za socialističnega; tudi izvirni kardeljevski sistem je bil usmerjen predvsem v poganjanje elementarnega kapitalističnega napredka. Veljavne bodo tudi če bo, recimo, spet revolucija, in tedaj še toliko bolj.)

 

Vsi vemo, da rešitev ne bo dal sedanji politični establišment, oziroma da so pogojene prav z njegovim odstranjevanjem. Zgolj delanje nekakšnih novih »strank« pa je tako plehko. Sestaviti bo treba (kot je to vedno) široko »gibanje« političnih aktivistov, ljudi iz gospodarstva, iz prava in z univerz, sindikatov, marketinga, piscev člankov, pesnikov in pisateljev in pop zvezd. Stranke so lahko samo vrh ledene gore. Za vso potrebno širino in globino pa bo moral nastop vseh posameznih skupin vključevati – kot nekakšen skupni razpoznavni znak – tudi skupno vsebino neke take realistične, razumljive in oprijemljive »praktične« paradigme. Ker, oprostite, to niso vaje v narcisizmu in v teoretski veščini; začenja se igra za usodo Slovenije.

(Stališča avtorja so njegova osebna stališča.)