Po vključitvi v gospodarski sistem EU in v evro območje je Slovenija izgubila več kot tisoč večjih gospodarskih družb. Praktično vsa večja gospodarska podjetja in številna manjša. Število brezposelnih delavcev je naraslo na 130 tisoč in se bo še povečevalo. 300 tisoč prebivalcev Slovenije se je znašlo na robu revščine in ne mine dan, da ne bi bili opozorjeni na številne lačne otroke, kar je civilizacijska sramota brez primera. Odraščajoča, izobražena in strokovno usposobljena mladina pa je ostala brez možnosti zaposlitve in brez vsakršne življenjske perspektive, medtem ko številni socialno povsem neodgovorni lastniki kapitala milijarde evrov povsem zakonito umikajo v davčne oaze ali izrabljajo za zasebni luksuz.

Slovenska politika, ki naj bi skrbela za vzdržno socialno stanje svojih državljanov in zaščito nacionalnih interesov pa s težkimi milijardami davkoplačevalskega denarja rešuje oropane banke, da bi še naprej počenjali isto, kar so počenjali doslej. Za oživljanje gospodarstva in za zmanjševanje brezposelnosti pa ne naredi niti koraka. Slovenija se je spet znašla v položaju, ko ni več sposobna preživeti lastnega prebivalstva. S trebuhom za kruhom morajo spet odhajati številni njeni državljani, predvsem mladi, v katere so bila vložena velika sredstva, nimajo pa možnosti, da bi svoje delovne sposobnosti uporabili doma in v skupno korist.

V takšnem brezperspektivnem gospodarskem stanju bosta v kratkem ogrožena tudi slovenski jezik in celotna slovenska kultura. Razprava o nujnosti univerzitetnega študija v angleščini se je že začela. Evropski program, ki študentom omogoča neoviran prehod z univerze na univerzo po mnenju njegovih snovalcev pomeni velik napredek, zahteva pa skupen jezik. Slovenci smo svojo univerzo dobili šele po prvi svetovni vojni, v Kraljevini Jugoslaviji. Ob njeni stoletnici, kot kažejo aktualna prizadevanja, pa na njej ne bi več predavali v slovenskem jeziku. V gospodarskih družbah, ki jih vodijo tuji lastniki, že zdaj prevladuje raba tujih jezikov in slovenščina bo v prihodnje vse bolj postajala lokalno narečje za popoldansko rabo.

Ob takšnih razvojnih trendih bodo postajale odveč tudi druge nacionalne kulturne ustanove nosilke slovenske etnične identitete. In kakor je splošni civilizacijski model privedel do stanja, da gospodarska rast sploh ne bo več mogoča, se zna zgoditi, da tudi slovenstvu na najvišji stopnji njegovega razvoja in afirmacije, ne bo več kaj početi. Od nas samih je odvisno ali se bomo za hip ustavili in se vprašali, kaj sploh hočemo, kakšna naj bo naša kulturna in civilizacijska prihodnost.

Ali se bomo še naprej prepuščali zunanjim tokovom, kot se prepuščamo sedaj, in se bo z nami zgodilo, kar se pač mora zgoditi? Kot smo slišali, se nekateri naši politiki že veselijo okrepljene prenovljene Evropske unije, ki se bo razvijala v smeri Združenih držav Evrope. To se bo seveda zgodilo po meri njenih največjih in najmočnejših članic. Dobrodošlo pa bo tudi našim, ki bodo dobili položaje v Bruslju. Tam namreč mimogrede, ne da bi prevzemali kakšno posebno odgovornost, postanejo milijonarji. Zato ne preseneča, da je ena sama naša stranka evidentirala kar 42 kandidatov za evropskega poslanca, nima pa niti enega kandidata za zdravstvenega ali gospodarskega ministra doma.

Kaj o prihodnosti EU menimo državljani, ni še nihče vprašal. Vstavimo se torej za hip in razmislimo, kakšno prihodnost pravzaprav pričakujemo, kakšna naj bi bila po naši meri. Ali svoj jezik, svojo kulturo in nazadnje tudi takšen praznik, kot je Prešernov dan, sploh še potrebujemo? Če ga, čemu naj služi? Smo sposobni svojo prihodnost oblikovati na svoj način, v spoštovanju svojih zgodovinskih vrednot in pridobitev ob enakopravnem priznanju teh tudi drugim? To je sedaj vprašanje. Hvala.