Upravni odbor Prešernovega sklada je podelil nagrado filmu Pedro Opeka, dober prijatelj. Dejanje je sprožilo tipično šentflorjansko debato o tem, ali je bilo to dejanje v skladu z zakoni, pravilniki in uzancami ali ni. O tem, da gre za škandalozno politično in s stroko skregano poseganje v umetnost brez primere, je kot običajno v takih primerih, pretežno tiho. Upravni odbor Prešernovega sklada, katerega člani imajo imena in priimke so zagrešil, kaj naj rečem, vnebovpijoče škandalozni izbor, skregan s samimi temelji filmske in ne samo filmske stroke. Kljub temu se odzivi in razprave usmerijajo vstran od tega primarnega dejstva, denimo na (prastare) načelne in proceduralne probleme. Tako so člani upravnega odbora Prešernovega sklada, strokovnjaki s področja kulture, svoj umazani strankarsko politični posel opravili brez posledic. Po drugi strani so izpostavljeni člani strokovne komisije, ki so korektno opravili svojo nalogo. Ne gre za konkretno politiko, ampak za samo dejstvo, da je odločitev politična. Enako škandalozno bi bilo, če bi nagradili slab film o ne vem kakšni socialistični solidarnosti. Gre za načelno vprašanje o svobodi in avtonomnosti umetnosti. Komunisti v prejšnjem enopartijskem sistemu so si avtonomijo umetnosti redko dovolili tako flagrantno zanikati. Vsekakor sta si umetnost in kultura po drugi vojni postopno izbojevali kar dostojno neodvisnost od politike. Če o regresiji ob tokratnem dogodku molčimo, pristajamo na degradacijo že izbojevanih civilizacijskih standardov. Posledica so napadi civilizacijsko regresivnih sil, ki že zahtevajo izredno sejo Odbora za kulturo in se bodo še naprej zaletavali v neodzivno truplo predstavnikov demokracije, laične države in osnovnih civilizacijskih norm. Preračunljivo taktiziranje o tako fundamentalnih stvareh ni samo nespodobno ampak se tudi ne izplača.
“Nekoč, na primer, so se bili spoprijeli zaradi vprašanja, kako da je izreči krvavo geslo: »Vse zbil!« Nekateri v kotu so kratkomalo zahtevali, da je treba govoriti, kakor je napisano: »Vse zbilj!« Drugi so ugovarjali; treba da je reči: »Vse zbou!« Nekdo se je celo oglasil s svojo posebno modrostjo: »Vse zbiv!« To imenitno vprašanje še nikakor ni bilo razrešeno, ko so načeli že drugo: če bi, na primer, pisali fonetično, ali naj bi tedaj pisali »vse zbou«, ali »vse zbov«; oziroma »vse zbiv«, ali »vse zbiu«. Toliko, da ni prišlo do hudega tepeža; vprašanje samo pa je obtičalo tam, kjer tiči dandanašnji.
V drugem kotu so ob taistem času onegavili mnogo višji problem. Če je namreč gledališka umetnost nujno potrebna za blagor človeštva; in če je, čemu da je. Na koncu je ostalo sredi staje tisto, kar ostane ob rešetanju vsakega kulturnega vprašanja: smrdeč kupček hinavščine. In iz kupčka, tega smrdečega, zraste nov problem: kdo da ga je bil naredil.” Ivan Cankar: Tišina.
Igor Koršič
