PREŽIVETVENE STRATEGIJE SVOBODNJAKOV

O samozaposlenih v kulturi je bilo v samostojni Sloveniji že veliko napisanega, še več pa povedanega. Problematika je kulminirala pred petnajstimi leti, nekaj let po 1994, ko so bili t.i. svobodnjaki kategorizirani kot delodajalci in ne več delavci. Ugotovljeno je bilo, da Slovenija izgublja ključni kreativni potencial, kar je posledica slabega in diskriminatornega socialnega položaja samozaposlenih v kulturi. Takšen položaj ne omogoča normalne regeneracije delovnih in ustvarjalnih sposobnosti svobodnjakov, onemogoča sledenje stroki, odriva ustvarjalce na socialni rob in spodbuja socialni dumping.

Ker pa so človeku lastne sposobnosti preživetja, so se svobodnjaki tako ali drugače znašli tudi v tem položaju, to je med zaposlenimi, ki lahko svoje sposobnosti v celoti usmerijo v delo in cenenim študentskim delom. V prvi vrsti se je boj za preživetje na trgu dela pokazal v socialnem dumpingu, kar pomeni, da so se svobodnjaki odpovedali lastni socialni varnosti, oziroma so pristali za nižanje le-te, pozabili, da jih na stara leta čaka minimalna pokojnina in postali skrajno fleksibilni. Potem so, spričo povzročenega kanibalizma, izsilili takšne in drugačne izjeme, davčne olajšave in subvencionirane prispevke za socialno varnost.

Po dolgoletnih prizadevanjih sindikalne konference SUKI, ki deluje pri Sindikatu kulture in narave Slovenije GLOSA, je bila leta 2009 pri Ministrstvu za kulturo končno ustanovljena delovna skupina za celostno obravnavo problematike samozaposlenih v kulturi. Vanjo so bili delegirani predstavniki civilne družbe kot zastopniki samozaposlenih. Pri tem velja omeniti, da delujejo pri Evropski komisiji odbori za socialni dialog za različna področja že dlje časa. Vanje so vključeni tudi predstavniki samozaposlenih na delojemalski strani, saj so vključeni v sindikate in imajo kolektivne pogodbe. Kot primer si velja ogledati dokumente za avdiovizualni sektor. Pomenljiva je tudi Primerjalnopravna analiza ureditve statusa in socialne varnosti samozaposlenih oseb v kulturi v nekaterih evropskih državah, ki jo je po naročilu Ministrstva za kulturo pripravil Inštitut za primerjalno pravo pri Pravni fakulteti v Ljubljani. Iz nje je mogoče razbrati, da samozaposleni v kulturi niso nikjer v obravnavanih državah uvrščeni v kategorijo delodajalcev. Še več, ponekod se morajo posebej registrirati kot delodajalci, če želijo koga zaposliti. Žal pa se je analiza izognila kolektivnih pogodb, ki pokrivajo samozaposlene in njihovo vpetost v socialni dialog.

Medtem pa so pri nas bili svobodnjaki prisiljeni v še eno preživetveno strategijo. Tisti, bolj podjetni in iznajdljivi, so namreč pričeli ustanavljati nevladne organizacije, zavode in druge oblike organizacij, preko katerih so lažje kandidirali za sredstva za izvajanje svojega programa. Vendar so sedaj sami pričeli najemati druge svobodnjake. Tako smo prišli do neke vrste dvoživk, ki so po eni strani samozaposleni, po drugi pa ustanovitelji, lastniki ali direktorji organizacij in kot taki naročniki ali delodajalci svobodnjakom. Znašli so se v položaju, ko morajo z omejenimi sredstvi realizirati svoje programe, vizije in ambicije. In prav tako kot povsod drugje, bodisi v javnem ali zasebnem sektorju, gradbeništvu ali gostinstvu, je najlažje prihraniti na račun brezpravnega posameznika, ki pristane na vse, da le ima delo (ne službe), da zasluži za golo preživetje in vsaj minimalno socialno vključenost. Zato postajamo Slovenci kot narod čedalje bolj pohabljeni, saj smo najbolj uspešno načeli tisto vezno tkivo naroda, ki se mu reče kultura.

Za ilustracijo še nekaj številk:

• povprečna letna bruto plača v javnem sektorju za leto 2012 je bila 21.444 € (izobrazbena struktura samozaposlenih v kulturi je primerljiva z javnim sektorjem),

• povprečni letni bruto prihodek samozaposlenega v kulturi za leto 2012 je bil 12.513 €,

• skoraj 90 % samozaposlenih v kulturi je zaslužilo manj kot letno plačo zaposlenega v javnem sektorju,

• 45,5 % samozaposlenih v kulturi je zaslužilo manj kot 10.000 € letno,

• 65,5 % samozaposlenih v kulturi je zaslužilo manj kot povprečje samozaposlenih.

Če bi pogledali neto primerjavo bi bila slika še nekoliko slabša, saj nosi samozaposleni vse stroške, ki jih sicer nosi delodajalec (prevoz na delo, prehrana, bolniške, poslovna infrastruktura, izobraževanje, literatura ipd).

Zato je delovna skupina za samozaposlene oblikovala cilje in usmeritve za pripravo nove zakonodaje na področju kulture tako, da upošteva, da samozaposleni v kulturi ne zaposlujejo nikogar, torej jih ni mogoče šteti za delodajalce. Samozaposleni v kulturi nastopajo tako na trgu dela kot na trgu storitev, kar mora zakonodaja prepoznati. Zaradi potrebe po pretoku ustvarjalnega potenciala v celotnem slovenskem kulturnem prostoru, dostopnosti kulturnih vsebin, ekonomike kulturne produkcije in učinkov kulturnih produktov, je delovna skupina predlagala Ministrstvu za kulturo, da mora nova zakonodaja tistim samozaposlenim, ki nastopajo na trgu dela:

– zagotoviti človekove in delavske pravice,

– preprečiti vsako diskriminacijo in nelojalno konkurenco,

– zagotoviti primerljivi socialni in gmotni položaj s primerljivimi zaposlenimi po pogodbah o zaposlitvi v javnem sektorju upoštevajoč stroške samozaposlitve,

– v primeru zaposlitve (zlasti v javnem sektorju) zagotoviti priznanje delovne dobe, delovnih izkušenj, dosežkov, nagrad in priznanj ter tudi neformalno pridobljenega znanja,

– zagotoviti ustrezno nadomestilo prihodka v primeru bolniške nezmožnosti za delo od prvega dne take nezmožnosti,

– zagotoviti ustrezno nadomestilo prihodka v obdobjih brezposelnosti brez izgube statusa,

– zagotoviti ustrezna obdobja počitka med delom in na letni ravni za regeneracijo delovnih sposobnosti,

– zagotoviti ustrezno obravnavo osebnega dohodka,

– zagotoviti pravico samozaposlenih do urejanja vprašanj njihovega socialnega položaja s socialnim dialogom,

– zagotoviti pravno varstvo samozaposlenega v primeru kršitev in ugotovitev elementov delovnega razmerja.

Pri tem je potrebno upoštevati, da samozaposleni nastopa na trgu dela takrat ko:

– so delo ali izidi dela sestavni del delovnega procesa ali izida proizvodnega procesa ali osnovne dejavnosti uporabnika,

– se delo opravlja za plačilo v razmerju do organizacije ali uporabnika, ki izide dela vključuje v izdelek ali storitev, katero prodaja na trgu ali končnemu uporabniku, samozaposleni izvajalec pa nima neposrednega vpliva na oblikovanje tržne cene izdelka oziroma storitve.

– Predlagane smernice se smiselno uporabijo tudi za samostojne novinarje.

Predlagani cilji in usmeritve naj bi postopoma pripeljali do tega, da bi ustvarjalci v kulturi soodločali o svoji usodi in si s svojim delom zagotavljali človeka vredno življenje, ne da bi jim bilo potrebno prositi miloščine politikov (to je drobtinice iz davkoplačevalskega kolača). Z ustreznim in poštenim plačilom za svoje delo bodo tudi svobodnjaki lahko plačevali davke in prispevke, tako kot tisti, bolj srečni zaposleni državljani ter se tako izvili iz diskriminatornega in ponižujočega položaja.

Nevarnosti pri vpeljavi predlaganih ciljev in ukrepov pa se skrivajo v birokratski togosti in ozkoglednosti, v strahu pred spremembami znane prakse in pred neznano prihodnostjo ter v nezmožnosti razumevanja postopkov in predvidevanja posledic. Previdnost velja tudi pri morebitnem konfliktu interesov  tistih samozaposlenih, ki jih bolj kot pošteno plačilo za delo kolegov, skrbi strošek nevladnih in drugih organizacij, ki ne morejo zagotoviti ustreznih virov za svoje delovanje. Sicer pa je v namen razreševanja te problematike Ministrstvo za kulturo ustanovilo Delovno skupino za NVO.

Zavedati se je treba, da predstavlja ustrezna zakonodaja le orodje za dosego ciljev, ki si jih bodo morali samozaposleni izboriti v praksi. Vedeti morajo, da ne bo nihče drug storil tega namesto njih.

Ljubljana, 12. december 2013

Denis Miklavčič, predsednik DS