Ali je vstajništvo res uplahnilo?
Od lanskega marca se nizajo “neuspele” demonstracije. Zakaj? Nesoglasja med vstajniškimi skupinami in organizacijami so se kazala od vsega začetka vstajniškega dogajanja. Namesto da ni bila konferenca vstajništva januarja letos v Cankarjevem domu “kongres”, manifestacija enotnosti v različnosti je bil dejansko nova faza v sektašenju. Nergalo se je na pisatelje, češ ponudili so napačen program saj naj bi bili začetni govori namenjeni prestarim in napačnim, ki da so govorili predolgo in ne dovolj radikalno. Tudi če je bilo marsikaj od tega res, to sploh ni bilo važno. V resnici je bilo DSP že zgodaj, decembra predvidelo, da bo tako srečanje čimvečih predstavnikov vstajniških skupin kmalu nujno. Potem je društvo rezerviralo prostor in vložilo vso energijo in kar nekaj sredstev, da je izsledilo čez osemdeset organizacij, skupin in skupinic in z veliko nujno improviziranega posvetovanja organiziralo “program”, vrstni red govorcev. Tudi drugi shodi in skupščine, ki so se dogajale po mestu v tem času niso bile vzor demokratičnega dialogi ampak prej šole sektašenja in izključevalnosti. Zdi se, da razlika med kritičnim dilogom in sektašenjem ni znana v teh krajih. Kot da se ne zavedamo, da je kritičnmi dilog nujen za uspešno politično delo. Kritični dialog pa pomeni upoštevanje drugega in izključuje klanovsko sektašenje. Nič novega, saj se to isto dogaja tudi v parlementarni politiki. Dejansko nimamo strank ampak ekslkuzivne mafijske klane. Vlada levega trojčka je padla zaradi ne- ali pomanjkljivega dialoga. Zavrnjena pokojniska reforma je bila posledica nepsosobnosti nekega minstra in vlade vzpostaviti učinkoviti in predsvem spoštljivi dialog s socialnimi partnerji. Nič drugega ni onemogočilo nastanek Jankovičeve vlade. Končno tudi Janševa koalicija glede tega ni bila drugačna. Vse to so hudi simptomi politične nezrelosti. Med vstajniki poslušam od marca lanskega leta, kako ti in ti niso resni, kako se z onimi ne da pogovarjati, kako se nima smisla več pogovarjati in tako naprej. Zato smo imeli marca vstajo z odrom, ki je povzročil razdor, potem smo imeli vstajo za katero je krožilo več različnih informacij o kraju in času, pa so ljudje tavali po mestu za raznimi odceplenimi skupinami, potem smo imeli vstajo proti Mišiču, za katero je šel poziv v javnost nekaj dni pred dogodkom. Glede tega organizatorji niso bili usklajeni. 29 oktobra je bila v Mariboru proslava lanske oktobrske vstaje, ki so jo v zadnjem trenutku napovedali po vsej Sloveniji. Večina skupin je podprlla 29o dan prej. Enako je bilo z nedavno TRSovo vstajo v podporo KPK. Solidarnost se je pridružila na dan protesta dopoldne. Po vsakem od teh dogodkov se je na veliko govorilo in pisalo, da je vstajništvo uplahnilo in zamrlo, da so ljudje pasivni in neodgovorni …Tako govore tudi nekateri predstavniki vstaj Ni res! Tega ob takih soliranjih in malomarnem organiziranju ne moremo vedeti! Je pa res, da vsaka taka vstaja povzroči, da državljani vse bolj dvomijo v resnost in sposobnost organizatorjev. Ti lažni alarmi delajo hudo politično škodo. Vstaje bodo namreč še hudo potrebne. In takrat zaradi teh lažnih preplahov, zaradi teh neresnih sklicov ljudje ne bodo razumeli, da gre zares. Ali pa bo mobilizacija trajala dlje, kot bi bilo sicer potrebno. Če se taka razgradnja vstajništva ne dogaja namerno, gre za neogovorne in brezglave akcije. Ki so gotovo v korsit tistih, ki si vstaj ne žele. Niso ljudje tisti, ki so neodgovorni in pasivni. Nekompetentni in neodgovorni so organizatorji. Vstajniki s(mo)o pozimi na ulicah pokazali kar veliko mero odgovornosti, iznjadljivosti in celo kulture dialoga. Na protestih je bilo več kulture dialoga kot pogosto na shodih in sestankih domnevnih voditeljev. Tega bi se morali zavedati vsi tisti, ki zdaj iz vstajništva vstopajo v politiko. Kot kaže, niso poklicani za to, da bi državljnane učili demokratičnega, strpnega in demokratičnega dialoga. Zdi se, da je obratno. In prav je tako, sa je prav to, zahteva da se država vrne državljanom, bila glavna zahteva t.i. ulice. Za začetek bi morali prenehati organizirati že vnaprej na neuspeh obsojene, brezglave in škodljive demonstracije. Seveda lahko vsak protestira kolikor se mu ljubi. Vendar pravice, da svoj protest napoveduje kot vseljudsko vstajo, će ni nikakršne možnosti, da bi ta to tudi postal.
Igor Koršič