Bil sem navzoč pri rušenju hiše – črne gradnje – Darka Kuzmiča v Bohinju. Hiše, ne vile. Dodajam; hiša je bila njegov dom, ne vikend! Trideset let. Ni bila arhitektonska grdobija, kakršne sicer rastejo v Bohinju, ampak gozdna brunarica. Darko je mizar, z estetskim občutkom za les. Hiša je bila skoraj nevidna, zadaj za Mladinskim domom. Ni človeka, ki bi lahko rekel, da je koga motila ali kazila naravo. Razen države Slovenije. Tam je bila okrog 40 let, 30 let je bila Darkotu dom. Ni je postavil on, ampak Mladinski dom v državni lasti, za hišnika. To je bil Darko.

Rušenje sta vodila neka inšpektorica in neki uradnik z veličastnim konjskim repom na glavi in rinko v ušesu, kot bi prišel s Papue Nove Gvineje. In okrog 40 policajev. Tu so bile seveda tudi odločbe. Darko naj bi izčrpal vse pravne možnosti za zadržanje rušenja. V dveh letih. Za Jakliča (in vse jakliče) se po osmih letih najdejo še vedno nove in nove in nove pravne možnosti, da se mu ne ruši. In še se bodo, saj ima mož denarja kot pečka in temu denarju se ne izmakne ne uradnik, ne sodnik, ne politik.

Slovenska država ni bila narejena za državljane. Narejena je bila za janše, jankoviće, peterlete, ruple, rodete, bavčarje, virante, erjavce, pahorje in podobno svojat.

Ob slovesu od svojega doma je Darko poljubil sliko Tita. Razumem ga in se s to gesto globoko strinjam.

Nikoli nisem tako preziral države Jugoslavije (čeprav je nisem maral), kot zdaj preziram državo Slovenijo. Državo, ne domovino. Domovino sem obdržal, zgoraj našteti mi je niso mogli vzeti. Ker jo imam v svoji notranjosti. Tja biriči ne morejo vstopiti. Ne pri Darkotu, ne pri meni.

Ali pa se bo sčasoma zgodilo tudi to?

Mate Dolenc

Gorazdova 15, Ljubljana, Belgija