Osnutek Nacionalnega programa za kulturo 2014 – 2017

Predlogi dopolnitev oziroma sprememb

1. Četudi razumem težnjo oziroma odločitev predlagatelja in avtorjev besedila, da se Nacionalni program za kulturo (NPK) izogne poskusom definiranja kulture in predvsem njene vloge in pomena za državo, nacijo (narod), družbo…, menim, da gre za politični strateški dokument, ki v osnovi mora pojasniti svoja izhodišča in svoj strateški cilj. Če je v osnutku ugotovljeno, da kultura za Slovence ni več edinstvenega pomena, kot je bila, zato, ker »je stoletja nadomeščala državo«, je tem bolj pomembno, da avtorji izpostavijo, ali je njen pomen še vedno edinstven iz drugih razlogov oziroma, ali ni več edinstven, je pa kultura vseeno v javnem interesu (zakaj?) oziroma kakšna je/bosta, po njihovem mnenju, njena vloga in pomen danes in v prihodnje, da ostaja pomembna dejavnost v javnem interesu in  si zasluži vsa ta prizadevanja, cilje in ukrepe ter sredstva, ki so ji namenjena v nadaljevanju besedila.

Četudi vsebina in obseg pojma kultura ostajata nekako a priori  razumljena (neopredeljena) in četudi je jasno, da NPK ne govori (ne samo niti predvsem) o umetnosti, gre po mojem mnenju za dejavnost in polje oblikovanja in izražanja identitete skupnosti, v okviru katere ta kultura nastaja (velja v enaki meri za druge kulture, npr. francosko, nemško, ameriško..). S tega vidika kultura kot (tudi) avtorefleksija te skupnosti tej skupnosti omogoča, da se pravzaprav sploh zaveda same sebe kot skupnosti in s tega vidika (še vedno) utemeljuje tudi državo kot institucijo, katere edini namen je zagotavljati pogoje za obstoj skupnosti, za čim višjo raven varnosti in blagostanja te skupnosti. Kultura pa je polje, na katerem se torej oblikuje zavest skupnosti o sebi, kakorkoli že se skupnost dojema in vidi in s tega vidika je kultura za državo in za nacijo (kot skupnost vseh državljank in državljanov) pomembna in v javnem interesu in zato država skrbi in mora skrbeti zanjo ter ji omogočati svoboden, nikakor ne politično usmerjan (diktatura!), razvoj.

Vem, da to zveni deklarativno in, morda, patetično in ne pričakujem, da bo tako ali prav to napisano v, recimo, preambuli NPK. Še vedno pa menim, da državni zbor kot organ, ki bo NPK naposled sprejel, mora na nek način povedati, kaj je in zakaj je kultura seveda z vidika države in ne z vidika kulture same in ne z namenom usmerjanja kulture ter razločevanja med tem, kaj je prava kultura in kaj ne ali česa podobnega. Skratka, država se mora zavedati pomena kulture in to kot absolutno svobodne dejavnosti, jo omogočati ter hkrati v celoti odmakniti svoje roke od nje.

2. Predlagam, da se pomen in vloga RTV Slovenija, ne glede na že navzoče omembe v drugih poglavjih in še posebej v poglavju o medijih, pričakovanja v zvezi s kulturnimi programi RTV, potrebni ukrepi za zadovoljevanje teh pričakovanj ipd., obravnavajo v posebnem poglavju NPK in to še posebej z vidika kulture v ožjem pomenu besede, torej ne samo ali predvsem kot vsaj načeloma politično nevtralni informativni medij. RTV po mojem prepričanju mora biti v NPK opredeljena kot morda celo najpomembnejša kulturna ustanova, ki sama producira zelo raznolik in obsežen umetniški program (Program ARS, številne druge umetniške in v širšem pomenu besede kulturne oddaje v ostalih programih televizije in radia), zagotavlja obstoj in razvoj vrste žanrov, ki brez RTV sploh ne bi obstojali v Sloveniji, npr. radijska igra, TV igra, pravljice, TV film, razprave in eseji pisani posebej za radijski medij, vseh vrst »talk showi«, televizijski in radijski, velik obseg umetniške reprodukcije v okviru radijskih in TV programih, oddaje umetniškega in delno izobraževalnega značaja za mladino oziroma otroke, oddaje, ki omogočajo kritiko in refleksijo dogajanja v okviru drugih umetnosti in kulturnih institucij itd. itd. To je še posebej pomembno, ker prav RTV omogoča stik z »elitno« in tudi s kakovostno množično kulturo številnim poslušalcem in gledalcem, ki drugače tega stika sploh ne bi imeli.

3. Predlagam, da predlagatelji več pozornosti posvetijo vprašanjem ohranjanja in prihodnosti kulturne krajine v Sloveniji in v zvezi s tem tudi vprašanjem urbanizma, in da v zvezi s tem ob opazni kritični drži NPK zavzame tudi bolj proaktivno držo in v tem pogledu Ministrstvu za kulturo naloži tudi tesnejše in konkretnejše sodelovanje z ministrstvom, pristojnim za prostor in onim, ki je pristojno za okolje. To vprašanje je pomembno tudi z vidika »kulturnega turizma« kot enega od polj, ki se ga NPK tudi dotika.

4. NPK bi se najbrž moral posebej posvetiti vprašanju »slovenskega kulturnega prostora« v ožjem in širšem pomenu besede; pri čemer ne mislim samo na nekoč politično popularno formulacijo »skupni slovenski kulturni prostor« (Slovenija, zamejstvo, zdomstvo), temveč merim na to, da imamo na eni strani prostor znotraj meja RS kot najožji in primarni kulturni prostor, ki mu je namenjena slovenska kultura, nadalje že omenjeni »skupni slovenski kulturni prostor« v že znanem pomenu besede in nadalje nekoč znani in zelo povezani kulturni prostor na območju nekdanje Jugoslavije, ki je dejansko deloval in vsaj do neke mere še vedno deluje kot enotni kulturni prostor ob veliki stopnji kulturne raznolikosti. Ta prostor je bil za mnoge avtorje v preteklosti prostor prve verifikacije (tudi za pisatelje, še zlasti za glasbenike, publiciste, gledališke režiserje, likovnike…) in nemalokrat so umetniška dela, še zlasti pa publicistična dela ipd. doživela prve in celo edine objave v tem širšem prostoru in ne v Sloveniji. Interes za to, da bi se ta prostor spet bolj čvrsto povezal, ponovno vzpostavil, in da bi tudi politike držav na tem območju sprejele koordinirane institucionalne ukrepe v ta namen, obstoja. Je pa danes to prizadevanje omejeno na osebne stike in interese ter kvečjemu še na stike in skupne projekte raznih društev, posameznih zavodov, zasebnih založnikov, galeristov ipd. Po moje je to vprašanje za slovensko kulturo eksistencialnega pomena, kajti omejenost primarnega slovenskega kulturnega prostora utegne biti za koga tudi klavstrofobična, neposreden prodor v globalni prostor je zelo težak, možnosti omejene in praviloma zahtevajo prilagoditve v smeri množične kulture oziroma diktatu kapitala, ki obvladuje globalni kulturni trg, ta širši kulturni prostor pa, kot rečeno, omogoča nujno verifikacijo kakovosti, omogoča reference itd.

Trzin, 5.7.2013 Tone Peršak