Izr. profesor dr. Igor Koršič Ljubljana, 15. julija, 2013
Katedra za zgodovino in teorijo filma
AGRFT, Univerza v Ljubljani
Pripombe na osnutek predloga NKP
UvodDa bo razprava ostala konstruktivna poudarjam, da bi se te pripombe lahko nanašala na večino uradnih dokumentov in komuniciranja MK (in „širše“) v zadnjih dvajsetih in verjetno več letih. Danes je celo jasno, da je splošna kriza o kateri govorimo v državi neučinkovito »vladanje«, neučinkovito delovanje države in prav táko komuniciranje med stroko, med politiko in stroko in med politiko in državljani. To ugotavlja celo poročilo OECD-ja o delovanju lsovenske države iz leta 2012. Da bi lahko krizo odpravili, moramo najprej prepoznati in priznati vzroke. Predstavniki stroke v svojem prostem času in na svoje stroške že desetletja vsiljujemo učinkovite strokovne rešitve, ki so najpogosteje skregane s vsiljeno, birokratsko izmišljeno, neučinkovito in drago prakso. Naše strokovno znanje tako dobivate »zastonj«. Zato bomo poleg pripomb na zadnjo verzijo zapisali, kako naj bi tak dokument, ki naj bo podlaga za razpravo o ciljih in ukrepih, dejansko izgledal.
Odsotnost dialoga in sposobnosti za dialog
Vsakdo, ki se pri nas dokoplje do še tako skromne porcije politične, birokratske ali akademske moči, si ne more kaj, da ne bi nenehno solil pamet vsem drugim, ne glede na to koliko jo ima sam. Zato smo priče večnim prerivanjem, petelinjenjem, ki radikalno izključujejo eno samo stvar, namreč izmenjavo racionalnih ocen in argumentov. Izpostavljeni smo vedno novim, radikalno novim začetkom, ki se sprenevedajo, da se je z njimi svet začel. Birokrati brez vsake izobrazbe za to stvar, vedo vse o filmski politiki. Člani strokovnih komisij za filmske projekte pozabijo, da če bo projekt res dober, mu še niso videli para, zato ga bodo zelo težko ocenili. Namesto prizanja o načelnih težavah zaznati novo in izvirno, paradirajo s svojo nezmotljivostjo. Svet, ki nam ga take stroke slikajo je večna in monolitna gmota, katere strokovne skrivnosti poznajo le oni sami. Nikoli ni namigov, da obstajajo različni, tudi strogo strokovni, kaj šele estetski pogledi, da za vsak problem obstaja vrsta rešitev, kjer je običajno treba med sabo tehtati koristne in nekoristne posledice. Da obstajajo različni interesi, ki običajno poganjajo ta napihovalska naprezanja, je zariplo zanikano dejstvo. Seveda obstaja tudi vrsta različnih doktrin in praks kulturne politike. Denimo: nekatere države financirajo svojo kulturo iz državnega proračuna, drugi z namenskimi dajatvami, eni jo gledajo izrazito muzejsko, kot strošek, drugi kot investicijo v ustvarjalnost. Eni imajo vitko ministrstvo in tolste in avtonomne sektorje, drugi imajo, tako kot mi, tolsto ministrstvo in shirane in neavtonomne sektorje. Trenutno se monolitnost misli in akcije vzdržuje še vedno v imenu preganjanja samoupravljanja in delegatskega sistema, ampak ti izgovori se menjavajo po ideološkem vetru. Spodoben osnutek programa, ki ga verjetno ne bom dočakal v tem življenju, bi bil odprt, besedilo, ki bi izhajalo iz izčrpnih raziskav, ocene najhujših problemov in predlogov za njih reševanje. Še vedno velja, da se je najbolj približal temu tako imenovani Šeligov osnutek.
Kaj sodi v uvod osnutka?
Natančno opredeljena uporabljena terminologija. Jasno razlikovanje in opredelitve odnosa med kulturo in umetnostjo. Najprej bi morali povzeti namen NPK – ja. Recimo, da se na ta način skuša normativno urediti kulturna politika in morda s tem tudi določene prakse in postopki. Povzeti kaj in zakaj je javni interes v kulturi. Slediti bi moral kratek povzetek sistema znotraj katerega poteka razprava. Torej od kdaj je, kaj je in zakaj je Nacionalni program za kulturo in kako (ne)deluje. Od kdaj je, kaj je in zakaj je Nacionalni svet za kulturo. In kako (ne) deluje. Povzetek bi lahko bil, da je doslej vse to delo bilo pretežna izguba časa in sredstev, saj se sprejeto ni izvrševalo. Ali pa so bile tudi izjeme, ki bi jih kazalo izpostaviti. Morda namig, kako to fatalno napako odpraviti, kajti sicer bi kazalo razmisliti o spremembi obstoječega sistema z NPK in NSK, ki je razsipen s papirjem in vašim in našim časom.
Kaj sodi v uvod »analize«?
Sledi oris našega sektorja in oris stanja v njem, tako imenovana analiza, katere glavni namen je ugotoviti poglavitne probleme, ki bi jih kazalo zapisati v NPK, da bi jih v naslednjem obdobju odpravili. Morali bi priznati, da nikjer ne obstajajo vsi za opis takega stanja relevantni podatki, niti oris zgodovine slovenske AV (filmske) politike. Na podlagi obstoječe parcialne statistike in parcialnih analiz, (nekaj se jih je, celo tujih, nabralo zkozi destletja in večina prihaja do zelo podobnih zaključkom, kjer je pomanjklijo komuniciranje politike in birokracijo s stroko na prvem mestu, vendar te praviloma skrivajo.) in mednarodnih primerjav, bi potem predstavili stanje in predvsem probleme v sektorju.
MK bi moralo najti pogum preseči fevdalno prakso ponarejanja zgodovine za prikrivanje lastnih napak in pošteno zapisati, da je v preteklosti ministrstvo pretežno zaviralo razvoj AV sektorja (verjetno tudi kulture v celotI) in da smo zato v zadnjih dveh desetletjih zaostali za ostalim vzhodnim svetom. (Podobno kot na vseh drugih podorčjih.)
MK bi se moralo odpovedati vsakem zastraševanju z EU o potrebi po upravičevanju državnih pomoči za ta sektor. Slovenija je dolžna zaščititi svojo kulturo tudi z državnimi pomočmi tako po splošno sprejeti Unescovi konvenciji (2005), kot v skadu s splošno usmeritvijo kulturne politike EU. Če pa ne bi bilo nebene zaslombe v aktih pa v skladu z lastno zdravo pametjo: Kajti motite se, da kultura ni več dražavotvorna. Pa še kako je! Tudi za multikulturnost so nujne različne kulture.S tem seveda nimamo v mislih domljubnih hvalnic mami Sloveniji. EU sicer preverja »kulturni status« podprte produkcije, kadar sumi, da se proizvaja »nekulturne« izdelke, denimo komercialno hollywoodsko produkcijo, ali „nekulturne“ medije, ki jo včasih subvencionirajo nekatere evropske države, malce tudi Slovenija. Sicer je Slovenija je zaradi svoje neokretnosti v EU in na svetovnem trgu daleč od tega, da bi kaj takega sploh poskušala. Ko se EU začne vesti protikulturno, morajo slovenski državni organi skupaj s strokami družno in v povezavi z ostalimi članicami nastopiti proti temu. To se občasno dogaja. Navadno težave prihajajo iz direktorata za konkurenco.
»Analiza« stanja kinematografije in AV sektorja
Poglavitni problem je odsotnost celostnega urejanja AV področja (zato zahtevamo t.i. »krovni zakon«). Izpostaviti bi morali nefunkcionalnost pravne ureditve, ki nam onemogoča »evropske rešitve« (ustavne presoje RTV-jevega prispevka za slovenski film). Z mednarodno primerjavo bi morali ugotoviti, da nimamo optimalnega volumna domače produkcije, ki je potrebna da bi sistem deloval. Potem bi morali najti vzroke za to: danes so ti vzroki bolj sistemski kot pomanjkanje sredstev. V konceptu ugotavljate, da je distribucija ključen element kinematografske verige, »ki je odvisen od sektorja prikazovanja, ki je sicer v zasebni lasti, vendar lahko država skozi delovanje art kino mreže …« . Tu je konceptualna zabloda (korupcija), prisotna v naši politiki od začetka. Ne samo, da sta se distribucija in prikazovanje nestransparentno privatizirala, kar je tabu, ki ga še noben NPK ni omenil, ampak se ju še zdaj ščiti pred javnim interesom s prozornim izgovorom, da sta v zasebni lasti. Nič Tudi drugod po Evropi obstaja javni in zasebni sektor, pa delovanje distributerjev in prikazovalcev urejajo v skladu z javnim interesom, z zakonom. Usodno in zmotno je jemanje art-kino mreže za nekaj, kar bo nadomestilo delovanje distribucije in prikazovanja v skladu z javnim interesom. Art kino mreža je pomembna in uspešna vendar glede na delež svojega občinstva marginalna. Gre za nišo, ki jo moramo gojiti, vendar ne sme služiti za izgovor za sistemsko napako, ki je v »zaščiti« komercialne kinematografije pred javnim interesom. To dogmo zagovarjajo predstavniki države in politike od začetka samostojnosti, čeprav niti približno ne vzdrži kritične presoje. In prav tu je ključni, osrednji problem slovenske filmske politike. Iz te nedoslednosti, ki verjetno ni naključna, izhajajo vsi ostali problemi, recimo dejstvo, da je kinematografija ekstenzivna, kar se kaže statističnem dejstvu, da je obisk kinematografov pri nas na dnu v Evropi. Konkretno, pri nas gre za ca en obisk na prebivalca, povprečje v Evropi je 3,4, dobri rezultati pa so 5. Saj ni čudno, če pogledamo »kombinate«, multiplekse, ki delujejo v komercialnih centrih na obrobjih mest na eni, in načrtno ropanje in devastacijo mestnih kinematografov na drugi strani. Nikjer ne piše, da se država ne sme mešati v namene lastnika Kina Vič, da noče prodati dvorane v filmske namene! Ob ugotavljanju obiska kinematografov je treba izpostaviti podatke o gledanosti in pri tem ugotoviti, da je povprečna gledanost slovenskega filma v primerjavi s gledanostjo domačih filmov v drugih evropskih državah visoka, mora celo najvišja. Kljub neurejenosti tega področja! Ko pri tem ugotavljamo sorazmerno skromen tržni delež domačega filma v kinematografih (od 2 do 5%) se lahko začnemo spraševati po sistemskih vzrokih za tako stanje. Kritični volumen je en takih vzrokov. Z mednarodnimi primerjavami se da izračunati da bi tak volumen v Sloveniji znašal 10 celovečercev in da bi z intenzivnejšim trženjem lahko dosegli občutno intenzivnejšo kulturo domačega filma in s tem večji tržni delež. Čeprav je izpostavljanje večje gledanosti kot enega poglavitnih ciljev filmske politike leno pristajanaje na vulgarno količinsko gledanje. Namesto tega, da skušati uporabiti domače uspešnice za zmanjšanje pomena solidne povprečne gledanosti, bi lahko ugotovili, da je teh uspešnic toliko, da je večletna gledanost v kinematografih na zavidljivo visoki ravni. In večanje le-te pač ni naš pšrobelm. Osredotočam se na celovečerne film, ker je pokazatelj občega stanja. S tem nikakor ni rečeno, da ni pomembna tudi vloga televizij. Kvote, ki ji po evropski direktivi televizija mora naročati pri neodvisnih producentih, in kvote, ki določajo minimalni delež domačih vsebin v programih so nadvse pomembne za razvoj celega sektorja. Dejstvo, da se jih ne spoštuje, je katastrofalno, in v NPK sodi zagotovilo, da se bo to upoštevanje kvot striktno izvajalo. Seveda je potrebno zapisati tudi, kako se bo to izvajanje zagotovilo in kako se bodo sankcionirale kršitve. Tega v naših podobnih dokumentih pravilom ni, zato izgubljamo čas s temi obačasnimi očenaši brez učinka na prakso. Seveda bi bilo v javnem interesu če bi Slovenija te kvote unilateralno povišala. Če se že omenja Eurimages, Medio in podobno, je potrebo zapisati, v čem je kleč. Doslej sta večje črpanje teh virov onemogočal sklad in MK, Viba, ker nista zagotavljala paritetnih sredstev, ali časovnih in organizacijskih pogojev, ki bi omogočali večje in uspešnejše vključevanje naših avtorjev in producentov v mednarodne koprodukcije in s tem črpanje evropskih sredstev, ki so namenjene razvijanju evropskega trga in kulture.
Cilji
Iz čimbolj konkretne in izčrpne predstavitve analize se potem »ekstrapolira« cilje. Glede na to, da je problem »ekstenzivnost«, s tem nizka kakovost »kinematografske kulture« in vsebine, ki jih prikazujejo, da so vzroki za to izključitev distribucije in prikazovanja iz javnega interesa, »ustavna protekcija« televizij pred evropskih urejevanjem njihove vloge v verigi, da je problem v odsotnosti «optimalnega volumna«, produkcije in distribucije, so cilji jasni. Če ni ureditve s krovnim zakonom je celostno filmsko politiko treba zagotoviti parcialno. Vključiti v evropsko orientirano ureditev distributerje, prikazovalce (tudi nove, spletne in mobilne), pač s parcialnimi zakoni. Povečati volumen (preko prsta 10 celovečercev), doseči ustrežen tržni delež (15 % v kinematografih, ? % televizijah in na drugih platformah). Pomemben cilj je spoštovanje in izvajanje obstoječe zakonodaje, ki predvideva kvote, torej predvidevanje delujočće implementacije zakonov s predvidenimi sankcijami za kršitelje.
Ukrepi.
- »Krepitev kinematografske itd.«
Čisto zgoraj bi moral biti ukrep, nekakšno zagotovilo, ki bi zagotavljalo da NPK ne bo ostal mrtva črka na papirju.
- Avtomatična podpora ne more biti prioriteta glede na ugotovljeno nadpovprečno gledanost domačega filma. Ni je pa je zato treba izključiti. Paziti pri tem, da bodo za tržno uspešnost nagrajeni zaslužni. Paziti, da to ne bo nižalo kakovosti. (Prioritetni ukrepi bi se morali nanašati na polno vključevanje distributerjev in prikazovalcev (tudi televizij) v verigo , na zagotavljanje izvajanja kvot (MK), na zagotavljanje prioritetnih sredstev in pogojev za mednarodno sodelovanje …)
- Viba. O Vibi je bilo že vse rečeno. V izhodišču bi morala biti temeljita mednarodno primerjalna analiza problema. Na taki podlagi bi potem lahko dali bolj konkretne predloge za rešitev problema (usklajevanje nacionalnega programa s poslovno prakso Vibe, večjo izkoriščanost kapacitet itd.) Vibi manjka delujoči film comission, če vsi to imenujejo komisija, jo bomo tudi mi. (Gre za uporabo besede v smislu komisijskih, posredniškik trgovin.) Več kot destletno popolnoma neuspešno mečkanje tega problema kaže na tisto, kar sem rekel o vsevednih strokovnjakih na začetku. Gre za toplo vodo. Tisti, ki to hoče uvesti, se mora zapeljati do Trsta in videti kako to deluje. Dajte dejavnost v koncesijo in dajte Italijanom, ali Dancem da vam napišejo vsebino koncesije, če nihče pri nas tega ni sposoben.
- Vzpostavitev osrednje vloge SFC je osrednja naloga. Kaj to pomeni konkretno? Ključen problem je tu volumen, ki je potreben za »«osrednjost«. Lahko bi predvideli vključevanje tujih svetovalcev. Ne vem kakšna je razlika med »filmi« in »filmskimi projekti«. Verjetno gre za to da bi SFC moral skrbeti za razvoj projektov. Digitalizacija je tehnološka sprememba, kjer je naloga SFC in države, da jo spodbuja in skrbi, da bo čim bolj ekonomična in tehnološko ustrezna. Financiranje le te je stvar deležnikov na trgu, v kolikor ne gre za paritetna sredstva, ki zagotavljajo pritok sredstev EU. Ker sem se s tem ukvarjal, vem da bi že zdavnaj lahko bili digitalizirani, če ne bi zavirali iz klanskih in drugačnih parcialnih interesov.
- O »razpršenosti« je bilo nekaj žer rečeno (Zupanič): sama razpršenost ne more biti cilj, ker je dejansko problem. Več koproducentov, bolj zapletena in dražja koprodukcija. Dejstvo je, da se ne da vsega zagotoviti na enem mestu. Zato je treba poskrbeti za vire. Zato je nastal Eurimages (ker je najtežje dobiti zadnjih 20%). Ne mešati pripsevka TV v filmsko produkcijo s njihovim koproduciranjem in lastno filmsko produkcijo. To so tri različne stvari. Omogočanje čim več virov (vrat) je naloga filmske politike. Se pravi sistem za paritetna sredstva, meddržavne pogodbe o koprodukcijah, podpiranje regionalnega sodelovanja in podobno. Izhodišče bi morala biti analiza, ki bi kazala, da tu zaostajamo, da je interes za sodelovanje z nami pri tujcih večji, kot je naš za sodelovanje z njimi. To sodelovanje ovirajo posamezniki s čudnimi, včasih patološkimi razlogi. MK in sklad nikakor ni spodbujal našega sodelovanja v mednarodnih okoljih. CECI, Cinereggio, tudi Eurimages, pri vsem tem je bilo zaznati oviranje, prej kot kaj drugega. Tu je prostor za medresorsko sodelovanje MK in MZZ na primer, kjer bi moral obstajati nek kompetenten koordinator. Kolikor vem, je vse to trenutno vodeno neučinkovito in birokratsko.
Splošno:
Finančna sredstva bi morala biti vedno konkretno navedena. Zdaj so navedena, vendar so pogosto predstavljajo del obstoječih budžetov. Kadar so navedena obstoječa sredtsva, je treba to jasno zapisati in predvideti, kaj bo zaradi tega odpadlo, komu bodo sredstva odvzeta.
Kazalniki
- Gledanost slovenskega filma je že lahko kazalnik, ampak ta je že zdaj visoka. Tržni delež slovenskega filma je seveda ključen kazalnik. (Ne) izkazani deleži s strani producentov je neutemeljen mit. Njihov delež je odvisen od sistemskih dejavnikov. Naši producenti niso nič drugačni kot povprečni evropski, kolikokrat bo še treba to ponavljati za gluho lozo!)
- Pri Vibi so kazalniki izkoriščenost njenih kapacitet, kakovost in cene njenih storitev. To se ugotavlja z raziskavami (analizami).
- Kazalnik je tukaj lahko odstotek sredstev, ki je namenjen za razvoj in promocijo, delež EU sredstev, ki je bil zagotovljen s paritetnimi vložki, aktivnosti centra kot aktivnega predlagalca strategij razvoja filmske politike. (Doslej neobstoječe). Gledanost slo filma ne pride v poštev kot kazalnik, še manj število podprtih projektov. To je vse odvisno od množice dejavnikov.
- Kazalnik tukaj je lahko delež tujih vlaganj, vključno z Medio in Eurimagesom, seveda predstavljeno v razpredelnici, iz katere je razvidna dinamika rasti in primerjava z mednarodnim prostorom. Dinamika rasti večinskih kooprodukcij, in kooprodukcija na sploh.
Vključevanje naših subjektov v regionalno in mednarodno sodelovanje.
2. …večjo dostopnost
1. Prvi ukrep bi moral biti ureditev distribucije in prikazovanja. (Politike kinematografov ni z izgovorom, da so zasebni.) Čisto konkretna prioriteta je splošna dostopnost vseh slovenskih celovečernih in ostalih filmov! Za to bo poskrbel DSFU, in bi bilo lepo, če bi pri tem imeli podporo. Razpise je treba dodelati in konkretizirati. Povedati, da razvijanje art kino mreže ne pomeni celotne filmske politike na tem področju, ampak razvijanje pomembne niše filmske kulture. Vključevanje lokalnih skupnosti je treba konkretizirati. Doslej je šlo ( Kinodvor) za reševanje nacionalne politike. Lahko gre za primeren način, dopolnilo, vendar bi ga bilo potrebno raziskati. Če je en župan nekaj pripravljen storiti, to še ne pomeni, da to lahko postane nacionalni model reševanja.
2. Pri filmski vzgoji je ključno sodelovanje, medresorsko in drugačno. Izpostaviti kar je bilo doslej uspešno izpeljanega in iz tega projicirati prihodnje rešitve.
3. Sofinanciranje visokošolskih programov … Zadevo medresorsko uskladiti.
Kazalnik
- Delež evropskih in domačih filmov, delež »art – pleksov«, dinamika rasti gledalcev za evropski in domači film (grafi in »krivulje«).
- Digitalizacija
Kot rečeno gre za tehnološki razvoj, ki ga podpira EU in bi ga morala tudi država z učinkovitim sistemom paritetnih sredstev. Preprečiti je potrebno stekanje denarja v zasebne, pred javnim interesom »zaščitene« žepe prikazovalcev. Digitalizacija pomeni potencialno večje možnosti za zahtevnejše in domače vsebine. Vendar samo v primeru, če se vodi kot premišljena in celostna politika.
Sicer pa naj bodo strateški dokumenti kratki, z veliko podatkovnimi dodatki. Kaj bi želeli, kaj ne deluje, kaj predlagamo za to, da bo delovalo? To je vse. Brez latovščine.
Igor Koršič