Vulgarizacija minimalne plače

januar 23, 2017
By JP Damjan
in gospodarstvo
9 komentarjev
Prejšnji teden, pred petkovo sejo Ekonomsko-socialnega sveta, ko naj bi vladna stran predlagala, če in za koliko se bo dvignila minimalna plača v letošnjem letu, je potekala velika piarovska ofenziva tako iz sindikalne kot iz delodajalske strani. V skladu z zakonom o minimalni plači, se ta usklajuje vsako leto najmanj z rastjo cen življenjskih potrebščin, vlada pa lahko upošteva tudi ostale kazalce, kot so gibanje plač, gospodarske razmere oziroma gospodarska rast in gibanje zaposlenosti. Jasno, sindikati so zahtevali dvig za 5%, delodajalci pa so pristali le za uskladitev z inflacijo (0.5%), vlada pa se je na koncu glede na dobre razmere v gospodarstvu in trgu dela odločila za dvig za 1.8%.

Slednje pomeni, da bo okrog 30,000 prejemnikov minimalne plače letos prejemalo za dobrih 14 evrov bruto več (povečanje iz 790.73 na 805 evrov na mesec), kar pomeni dvig za slabih 10 evrov neto (iz 604.35 na 614 evrov mesečno).

Je ta dvig minimalne plače ekonomsko neupravičen in ali bo, kot so rohnele Finance, “sprožil val odpuščanj v delovno intenzivnih panogah, povečanje dela na črno in prekarizacije“? Bo ta dvig potopil podjetja?

Jasno, da ne. Čeprav so, medtem ko so si pulili lase iz jeze, povsem enako v “ločenem mnenju” rohneli minister za gospodarstvo Počivalšek (“dvig minimalne plače po ministrovem mnenju korak v napačno smer. Povzročil bo dodaten pritisk na podjetja po plačevanju davkov in prispevkov ter upočasnil zaposlovanje, in sicer predvsem v storitvenem sektorju. Dvig minimalne plače predstavlja dodatno tveganje za delo na črno, prav tako za prekarizacijo”) in predstavniki delodajalcev (“zvišanje minimalne plače bo najbolj prizadelo prav tista podjetja, ki se še vedno borijo z izgubami”).

Obema, ministru Počivalšku in predstavnikom delodajalcev, je skupno to, da rohnijo, kot da bo konec sveta, ob tem pa svojih trditev o škodljivosti dviga minimalne plače ne podkrepijo s številkami. Prav nobene številke ali kakšnega drugega numerično podkrepljenega argumenta niso predstavili glede tega, za koliko naj bi dvig minimalne plače za slabih 15 evrov bruto “upočasnil zaposlovanje“, in za koliko naj bi povečal “tveganje za delo na črno, prav tako za prekarizacijo“. Zakaj svojega rohnenja niso podkrepili s številkami ali drugimi argumenti? Ker jih pač nimajo.

V nadaljevanju bom na zelo preprost način pokazal, zakaj se tokrat delodajalci glede škodljivosti dviga minimalne plače motijo. Njihove pavšalne trditve namreč temeljijo na stari zablodi ekonomistov glede škodljivosti minimalne plače, ki sta jo leta 1995 v knjigi “Myth and Measurement: The New Economics of the Minimum Wage” zelo uspešno ovrgla dva izmed najboljših ekonomistov na področju ekonomike dela David Card in Alan Krueger. Temu so sledile tudi druge študije v zadnjih dvajsetih letih, ki za za razvite države skorajda brez izjeme kažejo, da minimalne plače nimajo negativnega vpliva na zaposlenost. Če že, naj bi bil ta učinek minimalno prisoten le med prvimi iskalci zaposlitve (mladimi), vendar ne nujno ter med slabo plačanimi negovalci v domih za ostarele v V. Britaniji. Tudi dvigi minimalne plače v ZDA v posameznih državah niso nikjer povzročile upada ali zaustavitve zaposlovanja v delovno-intenzivnih sektorjih. Tudi uvedba minimalne plače v Nemčiji leta 2015 ni povzročila prav nobenega kolapsa ali zaustavitve zaposlovanja.

In zakaj minimalne plače in njihova rast niso imele negativnega učinka na zaposlenost? Preprosto, ker so podjetja zaradi tega bolj povečala produktivnost in organizacijsko učinkovitost, zmanjševala fluktuacije v zaposlenosti, zmanjšala plače tistim z visokimi plačami in nekoliko dvignila cene.

Ta mit glede škodljivosti (dviga) minimalne plače je mrtev. Ekonomija je to vrgla iz učbenikov. Morda boste to našli še v kakšnem zastarelem učbeniku za mikroekonomijo v prvem letniku, toda v bolj zahtevnih učbenikih in resni empirični ekonomisti so ta koncept pokopali. Že omenjeni Alan Krueger je lani povedal, da postopno dvigovanje ameriške minimalne plače iz 7.25 $/uro na 12 $/uro naj ne bi imelo škodljivih učinkov. Problematična bi lahko bila velika enkratna povečanja, denimo enkratna podvojitev minimalne plače, ker pač podatkov o tem, kaj se zgodi v takšnem primeru še nimamo.

Dvig oziroma uskladitev minimalne plače v Sloveniji za letošnje leto za 1.8% oziroma za slabih 15 evrov mesečno seveda ne spada med drastična povečanja, ki bi lahko bila zelo nepredvidljiva. Zato kakšnih posebnih negativnih učinkov iz tega naslova (“vala odpuščanj v delovno intenzivnih panogah, povečanja dela na črno in prekarizacije”) ne moremo pričakovati.

Če bi gospodje (minister, delodajalci, novinarji) v roke vzeli kalkulator, bi hitro ugotovili nesmiselnost svojih trditev. Namreč, skupen strošek povečanja minimalne plače za 15 evrov bruto za 30,000 prejemnikov na letni ravni pomeni 5.4 mio evrov, od tega se četrtina nanaša na zaposlene v javnem sektorju. Bodo zaradi tega, zaradi teh dodatnih 4 mio evrov stroškov za celotno gospodarstvo, propadala podjetja? Bodo zaradi tega podjetja na veliko odpuščala ali zaustavila zaposlovanje? Ste resni?!

Vendar ali je uskladitev minimalne plače ekonomsko sploh upravičena? Je, če je ustrezno podprta z nominalno rastjo cen in rastjo produktivnosti. V ekonomiji običajno govorimo v realnih kategorijah, torej po upoštevanju rasti cen (inflacije). Če so cene končnih izdelkov porasle za nek odstotek, je seveda povsem upravičeno, da se tudi proizvodni stroški (predvsem strošek dela) temu prilagodijo z ekvivalentno rastjo. Uskladitev plač z inflacijo je tako nevtralna, saj zgolj prilagodi raven plač glede na preteklo rast cen.

Toda to ni še ni vse. Treba je namreč upoštevati tudi rast produktivnosti. Če so podjetja v prejšnjem obdobju svojo dodano vrednost realno povečala, je seveda povsem upravičeno, da se temu prilagodi tudi rast plač. Ker s tem podjetja dejansko nagradijo zaposlene za večjo storilnost oziroma z njimi delijo sadove povečane storilnosti. In v ekonomiji imate eno izmed zakonitosti, da sta dinamika produktivnosti in plač med seboj tesno korelirani. (to korelacijo lahko vidite tudi v Sloveniji v spodnji sliki, ki kaže rast produktivnosti in rast plač v celotnem gospodarstvu).

Slika 1: Rast produktivnosti in rast plač v celotnem gospodarstvu (2008=100)

place-in-produktivnost_1

Vir: Podatki SURS, lastni preračuni.

Če se rast plač prilagodi rasti produktivnosti, bo učinek na proizvodne stroške nevtralen, saj so plače zgolj ex post povečale proizvodne stroške za enako razmerje, kot se je povečala učinkovitost podjetij. Zaradi tega, ker so podjetja nagradila svoje zaposlene v enakem razmerju, kot se je povečala produktivnost, se njihova konkurenčnost ni niti za dlako poslabšala. Pač pa so s tem dobili bolj motivirane zaposlene. Tak je tudi rezultat nedavnega eksperimenta ameriškega giganta Walmarta (sicer znanega po stiskanju plač svojim zaposlenim), ki se je v začetku 2015 odločil povečati plače (in izboljšati usposabljanje ter možnosti napredovanja): rezultat je bil v boljši motiviranosti in večji storilnosti zaposlenih, v bolj čistih trgovinah itd.

Če izhajamo iz te logike, je torej manevrski prostor za povečanje plač enak vsoti med nominalno rastjo cen (inflacijo) in realnim povečanjem produktivnosti. V slovenskem primeru bi bil prostor za povečanje plač letos torej enak vsoti med lansko stopnjo inflacije (0.5%) in lanskim povečanjem produktivnosti (2.8% povečanje BDP na prebivalca), kar bi zneslo 3.3% odstotno povečanje. Takšno povečanje plač bi bilo za gospodarstvo nevtralno. S tem gospodarstvo ne bi bilo oškodovano, saj bi se minimalna plača zgolj prilagodila lanski inflaciji in porastu produktivnosti.

Ker je vlada minimalno plačo povečala zgolj za 1.8% (namesto za 3.3%), je torej strošek plač za najslabše plačane povečala za manj, kot so se lani nominalno povečale “koristi” za gospodarstvo. Ali drugače rečeno, strošek dela najslabše plačanih bo zaradi tega zaostajal za nominalno rastjo produktivnosti in podjetjem omogočal stroškovne prihranke (v konkretnem primeru za 1.5% pri plačah) . In natanko takšne trende lahko vidite, če denimo primerjate rast produktivnosti in rast plač v panogi, ki ima ob gostinstvu največ slabo plačanih zaposlenih – v proizvodnji oblačil. Spodnja slika kaže, da je za razliko od preostalega gospodarstva, rast plač v industriji oblačil po letu 2008 močno zaostajala za rastjo produktivnosti.

Slika 2: Rast produktivnosti in rast plač v celotnem gospodarstvu (2008=100)

place-in-produktivnost_1_tekstilna

Vir: Podatki SURS, lastni preračuni.

Vlada bi v prihodnje dejansko morala v zakon zapisati formulo, po kateri bi se letno usklajevala minimalna plača, s čimer bi se povečala transparentnost in predvidljivost poslovnega okolja. Primerna formula za uskladitev minimalne plače bi morala upoštevati nominalno rast cen in realno povečanje produktivnosti. Na agregatni ravni bi to pomenilo uskladitev minimalne plače z nominalno rastjo BDP na prebivalca (ali na opravljeno uro). Lahko bi formula predvidevala rahlo zaostajanje za realno rastjo produktivnosti (denimo za 1 odstotno točko. Lahko bi se vzela produktivnost zgolj tistih panog, kjer je delež zaposlenih z minimalno plačo največji.

Čemu torej takšen “halo” zaradi uskladitve minimalne plače zgolj za polovičen odstotek glede na tistega, ki bi bil še vedno stroškovno nevtralen za gospodarstvo? Verjamem, da je ta logika večini novinarjev “španska vas”, saj ne razumejo ekonomije. Bolj me čudi strašansko nepoznavanje ekonomije pri tistih, ki bi jo morali zelo dobro poznati “po svoji dolžnosti” – minister za gospodarstvo in predstavniki delodajalcev.

No, seveda ne gre samo za nepoznavanje ekonomije, pač pa za načrtno ignoriranje ekonomije pri nekaterih novinarjih in pri krovnih gospodarskih združenjih. Gre za namerno manipuliranje. In to pri najšibkejših. Stavim, da ko gre za diskusijo glede njihove lastne plače, jih napovedane uskladitve plač ne motijo. Motijo jih je le pri tistih, ki so na minimalni plači.

In to je tista človeška primitivnost, nizkotna vulgarnost predstavnikv sedme sile in gospodarstva, ki mene moti.

Deli: