Krize je konec, nove razmere zahtevajo prilagoditve
Naloga vlade je sprejemanje ukrepov za razvoj dobrega podjetništva.
Ključne besede: [Delosled] kapital, [Delosled] produktivnost, [Delosled] gospodarska rast, [Delosled] davčna stopnja, [Delosled] podjetništvo
-0:36
Državni zbor je sredi decembra, kot je bilo pričakovano, zavrnil pobudo Levice za zvišanje minimalne plače. Neposvečeni naj ne mešajo štrene sistema. A je imel predlog trdno podlago, tako da se bomo z njim ali podobnim v naslednjih mesecih zagotovo še ukvarjali.
Postaviti si moramo nekaj izhodišč, ki so, verjamem, nesporna. Veljajo za Slovenijo, saj so kod drugod tudi drugačna. Prvo izhodišče je razumevanje, da je smisel gospodarske rasti rast blaginje prebivalstva, ki vključuje tudi določena razmerja enakosti. Ko govorimo o »rasti«, govorimo o tem, ne o čem drugem. Drugič: upoštevanje, da je pogoj za povečevanje blaginje povečevanje produktivnosti dela. In tretjič: zavedanje, da nista ne prvo ne drugo samonikla produkta tržne ekonomije, ampak da morata biti vedno tudi posebna cilja vladnih politik.
Očitno nesorazmerje
Krize je konec, gospodarska rast (rast BDP) je že četrto leto zapored dobra in dosega letos že 5 odstotkov, ob dobrih pričakovanjih tudi za naprej. Realne povprečne plače pa so rasle v teh štirih letih in rastejo še naprej samo po približno odstotek in pol. Pokojnine in drugi transferni prejemki prebivalstva se še kar niso odlepili od velikih krčenj v času krize; zaradi finančnih rezov in odsotnosti politik se zmanjšuje kakovost javnih storitev; stopnje neenakosti so se v krizi povečale, občutenje (ekonomske) varnosti se naglo slabša. Do določenega izboljševanja prihaja v sedanji konjunkturi samo zaradi prehajanja brezposelnih v zaposlenost, drugih premikov skoraj ni. Zdi se, da obnovljena »rast« ne vleče tudi rasti blaginje.
Vendar je gospodarska rast zelo slabo podprta z rastjo produktivnosti dela. Rast povprečnih plač – plač na zaposlenega – je omejena z rastjo produkta na zaposlenega (če ni »nepošteno« že izhodiščno razmerje med obema, kar v Sloveniji ni). V primerjavi z okrog štiriodstotno letno rastjo produktivnosti med letoma 1993 in 2006 je znašala ta v zadnjih štirih letih precej pod dvema odstotkoma in celo letos samo malo čez. Gospodarska rast je ekstenzivna, v tem smislu nekvalitetna. Žene jo predvsem rast očitno cenenega zaposlovanja, ki znaša letos že skoraj tri odstotke.
Delež »sredstev za zaposlene« v dodani vrednosti, ki je najširši kazalnik razmerja med stroški dela in produktivnostjo dela, pa le kaže na zaostajanje rasti stroškov oziroma dohodkov od dela. V predelovalnih dejavnostih, ki odločajo o slovenski konkurenčnosti, se je ta delež zmanjšal z okrog 61 odstotkov v daljšem obdobju pred krizo do letošnje jeseni na 57 odstotkov. Tako nizko ni bil od osamosvojitve še nikoli. To smer gibanja potrjuje tudi zmanjševanje deleža končne porabe gospodinjstev v BDP. Ta je bil (z eno netipično izjemo) zadnjič tako skromen kot letos davnega leta 1992.
Še bolj se je, čeprav šele po zakonu za uravnoteženje javnih financ (zujf), v zadnjih letih zmanjševal delež končne porabe države, ki kaže predvsem aktivnost javnih storitev. Spet in spet je treba opozoriti, da sestavljata blaginjo tista osebna, realizirana kot individualna poraba, in tista kolektivna, realizirana s porabljanjem javnih storitev, za katere plačujemo davke. Davki so važni. No, tukaj obravnavamo samo dohodke od dela (v gospodarstvu). Zaostajanje njihove rasti za rastjo produktivnosti dela ni zelo veliko, a je evidentno. Krize je konec, nove razmere zahtevajo prilagoditve.
Pri tem se ne smemo spraševati samo, ali dana rast produktivnosti dopušča rast plač. Vlada bi morala z dopuščanjem rasti plač povečati tudi pritisk na produktivnost! Sedanja medla rast produktivnosti odraža očitno deformacijo, da je mogoče v teh časih ustvarjati odlične dobičke tudi brez vlaganj naporov v kakovost. Še več, ustvarjati jih je mogoče – z vladno podporo – v povsod prisotnem socialnem dumpingu, s katerim je delodajalsko zanikrnim podjetjem dopuščeno, da blokirajo napredek normalnih. Odsotnost politik vodi Slovenijo v razvojno slepo ulico. Združenja delodajalcev bodo vedno ščitila obstoječe, posel vlade pa je, da pritiska, da se obstoječe vedno znova preseže. Gorje družbam, katerih vlade tega niso sposobne.
Lahko omenim, da madžarska vlada v podobnih razmerah že drugo leto zapored močno zvišuje zakonske minimalne plače, samo letos za 15 do 25 odstotkov, in da bo nadaljevala približno tak tempo še naslednje leto. »Paket« spremlja davčna razbremenitev, a z manjšim učinkom. Plače naglo rastejo tudi na Češkem – torej v državah, ki sta značilni slovenski konkurentki. Razkorak med produktivnostjo in (nizkimi) plačami je v obeh državah, v katerih prevladujejo tuja podjetja, bistveno večji kot v Sloveniji, zato pri nas tako veliko prilagajanje ni možno. »Princip« je pa isti.
Naraščajoče neravnovesje
Prikazano nesorazmerje je samo del naraščajočega slovenskega makroekonomskega (in socialnega!) neravnovesja. Delež narodnogospodarskega »varčevanja« v BDP je že večji kot kadar koli pred letom 2006, ko se je začel naš pretekli »boom-bust« cikel. Dobički podjetij so že tri leta odlični in krepko presegajo njihovo investiranje. Najkasneje letos so se podjetja že otresla preobremenitve z razdolževanjem, tako da se velik del tega »varčevanja« zgolj kopiči v raznih finančnih naložbah v tujini, katerih stvarna protipostavka je ogromen slovenski zunanji presežek. Domača poraba je že za več kot desetino manjša od domačega produkta. Slovenija mora ustvarjati določen presežek že za plačevanje obresti na javni dolg, pa še nekaj več. A koliko več?
Po krizi obnovljeno gospodarsko dinamiko spremlja izrazito pomanjkljivo okrevanje investiranja ter končne porabe gospodinjstev in/ali države. Tako sestavljena visoka rast ni vzdržna. Če odštejemo od letošnje 5-odstotne rasti BDP prispevek zunanjetrgovinskega presežka, ostane od nje samo okrog 3,5 odstotka, v tretjem četrtletju samo še 2,3 odstotka. Če ne bo sprememb v strukturi, se bo začelo samodejno prilagajanje rasti, zaposlovanja in dobičkov navzdol. Ali pa se bo rast prelivala le v dohodke premožnejših slojev, kar tega scenarija ne spreminja, razen da še bolj skrha že zdaj dovolj krhko socialno ravnovesje.
Sedanja struktura slovenske rasti je primerljiva z nemško, kjer so tako ravni materialne blaginje kot ravni tehnološke učinkovitosti že v območju dovršenosti in zasičenosti – kar v Sloveniji še niso! V Sloveniji moramo svoje ravni produktivnosti in blaginje nenehno povečevati. Namesto tega smo se zataknili v »rasti brez razvoja«, v napihovanju rasti brez prave vsebine in smisla. Smo v gibanju, ki se bo, če ne bo sprememb, prej ali slej zrušilo samo vase.
V Sloveniji bi se morali zavedati, da je stanje s pol nižjimi plačami in pol nižjo produktivnostjo kot samo nekaj kilometrov stran čez mejo inherentno nestabilno. V konjunkturi z visokimi dobički se bo to stanje spreminjalo, pa če to kdo želi ali ne! V igri je samo dilema, ali bo teklo prilagajanje kaotično in regresivno ali upravljano in progresivno ob vztrajajoči nizki produktivnosti ali z vsiljevanjem naporov za njeno povečevanje. Med potezami, ki jih mora v taki situaciji povleči vlada, je tudi poseg v zvišanje najnižjih plač.
Za zgled regresivnega prilagajanja si vzemimo enega od načinov, kako se podjetja upirajo zviševanju plač in zato produktivnosti. Bazen velike krizne brezposelnosti se je skoraj izpraznil in ta pritisk je pač že prisoten. Zato dosega letos že tretjino povečevanja skupne zaposlenosti zaposlovanje tujcev. Obramba nizkih plač pa hkrati odganja Slovence. Neto priseljevanje tujcev (letos okrog 7500 oseb) le še neznatno presega neto odseljevanje državljanov Slovenije. Nasilno ohranjanje neravnovesja ga samo obrača v širšo razvojno deformacijo: v slabšanje povprečne kvalifikacijske strukture, v zmanjševanje produktivne kapacitete prebivalstva Slovenije. In kakšen bo vsaj vpliv na plače? V prejšnji slovenski konjunkturi, v letih 2007–2008, je bilo priseljevanje še veliko večje in odseljevanja skoraj ni bilo, pa so takrat plače v gospodarstvu v zadnjem letu vseeno porasle za kar 9 odstotkov.
Za kakšen kapital?
Zares utemeljen zadržek do zviševanja stroškov dela je samo naslednji: da je konjunktura čas za nujno sestavljanje zdaj tako šibkega slovenskega kapitala. Dobički, tudi tisti »neporabljeni«, gradijo kapital in so zato še kako pomembni – ampak dobički dobrega podjetništva, dobički, ustvarjeni s tehnološko in drugo poslovno učinkovitostjo, in ne dobički, ustvarjeni z izčrpavanjem vseh preostalih delov družbe! V Sloveniji bi se le morali naučiti česa iz naše prejšnje, povsem zavožene konjunkture 2007–2008:
– v kateri se je, takrat s kreditom, sestavljal napačen zasebni kapital, po napačnih poteh in v napačnih panogah, kapital, nesposoben preživetja v normalnih razmerah poslovanja;
– v kateri je vlada še »podprla gospodarstvo« z velikim znižanjem obdavčitve kapitala, čemur sta sledila po izteku konjunkture neizogibno ogromen fiskalni primanjkljaj in njegovo saniranje z zujfom ter z zviševanjem DDV in trošarin, vedno v breme dohodkovno najšibkejšega prebivalstva;
– v kateri se je, skratka, iz obeh vrst podpore kapitalu izcimilo zgolj zniževanje rasti produktivnosti že v letu 2007; in na koncu uničenje kapitala; zmanjšanje blaginje in enakosti ter javni dolg, ki obremenjuje sredstva za slovenski kolektivni standard vsako leto z milijardo evrov za obresti.
Kapital in dobički »kar tako« niso merilo in niso cilj! Cilj so kapital in dobički dobrega podjetništva. Naloga vlade je sprejemanje ukrepov za razvoj dobrega podjetništva. Poskrbeti mora za delovanje pravne države pa za kakovost izobraževanja – kar ni tema tega prispevka. Vedno pa mora poskrbeti tudi za zadosten pritisk, da bo zagotavljalo gospodarstvo naši zemljepisni legi in zgodovini primerno normalno napredovanje blaginje prebivalstva, vključno z določenimi razmerji enakosti.
Na koncu dodajmo še čisto kratek razmislek o potrebnem fiskalnem spoprijemu z neravnovesjem. Nesporno pravilo je, da naj se v konjunkturi ustvarja fiskalni presežek: prek zvišanja davčnih stopenj in/ali znižanja izdatkov (in nikakor, kot v tisti žalostni epizodi pred desetletjem, obratno!).
Upoštevajoč obstoječo sestavo slovenskih javnih bilanc in vsebino neravnovesja, ki ga je treba uravnati, bi morala vlada predvsem zvišati davčne stopnje. Smiselno bi bilo zvišati prispevne stopnje za okrepitev financiranja javnega zdravstva, lahko tudi v breme neto plač (torej s prenosom sredstev iz sfere individualne porabe v sfero te, tako cenjene kolektivne). In enkrat bo že treba zagristi v kislo jabolko obdavčitve dobičkov, ki je v Sloveniji skoraj na ravni evropskih davčnih oaz. Za koriščenje izplena iz tega posega je očitni prvi kandidat področje visokošolskega izobraževanja in znanosti (s čimer odigra država svojo vlogo posrednika med kratko- in dolgoročnimi koristmi gospodarstva). Za večji del zvišanja tega davka pa je lahko predvideno tudi povratno znižanje, ko se konjunkturni cikel prevesi navzdol.