Neke vrste okrogla miza o pošastnem stanju potniškega prometa na železnici na TV 1, 25. 10. 17.
Na eni strani predstavnica civilne družbe in raziskovalec, nekdanji sodelavec pri strategiji razvoja SŽ iz leta 1995.
Na tej strani tudi prispevki z eksperti in bivšimi ministri, ki vsi pričajo o poraznem stanju zapostavljenega potniškega prometa.
Na drugi strani dva državna uradnika, eden predstavnik SŽ, drugi predstavnik direkcije za železnice.
Že oddaja sama govori o zapostavljenem in neizkorščenem poštniškme prometu SŽ: koga pošljejo na TV, kdaj je oddaja na sporedu (17,30)?!
Stanje: Obupno zastareli, akutno premali vozni park (gomulke), v zanemarjeni infrastrukturi, po tirih iz 19. stoletja, s hitrostjo izpred sto let prevaža pretežno šolsko mladino in upokojence pod pragom revščine. Tisti ki v to niso primorani, ker si ne morejo privoščiti avtomobilov, si s tako železnico nimajo kaj pomagati. Potniški promet je za razliko od dobičkonosnega tovornega, javni servis. Namenjen državljanom.
Država je leta 1995 spisala edino dokončano startegijo, ki je niti niso poskusili uresničiti. Minister Vlačič je tudi pisal ambiciozne načrte, vendar so bili nedokončani in z novo vlado opuščeni. (Deloval je veselo privoščljiv.) On je celo predvidel več variant železniške povezave z Brnikom. Zdaj že take misli na ministrstvu zavračajo s češ, pride v poštev, ko bo štiri milijone potnikov. Nič o tem, da je kot v železniškem potniškem prometu, število potnikov odvisno od kakovosti dostopa do letališča.
Skratka naše železnice v groznem stanju izpred sto let z hudim pomanjkanjem vlakov. Okrog nas, v Benetkah, na Dunaju, v MUnchnu se hitre evropske proge končajo. Potniški promert za naš čas pa je že v Beljaku in Gorici, če ne že v Zagrebu in na Balatonu. Sosedi gradijo hitre proge ob naših mejah, kar nas dela za enklavo zaostajanja, ki bo časom postal popolnoma odveč in nezanimiva.
Kaj na to predstvnika državnih železnic in direkcije: Vlaki so resda stari, so pa skrbno negovani in varni, vozijo z evropskimi zamudami, direkcija piše nove strategije in pospešeno popravlja stare proge. Predstavniki direkcije izgleda kar hud, češ, čemu takšni očitki, saj je stanje normalno, potniki se vendar vozjo v napih valakih, ki se premikajo. Predstavnik SŽ še prizna, da to in ono ni v redu, predstavnik direkcije pa užaljneo brani državo pred očitki, češ nič ni narobe in dela se na tem, da bi bilo še bolje.
Kot da oba predstavnika države naučeno igrata nesposobnost in nemabicionznost v prid argumentom po privatizaciji železnic.
Od kod ta kultura samozagovarjanja, ta popolna odsotnost samo kritičnosti? Tradicija, ki je v reku, da ne pluvaj v žlico, ki te hrani? Okostenelost (visoko) šolskega sistema, ki proizvaja vdane uradnike za 19. stoletje? Avtoritarnost, ki se nam vse od cesarja in starojugolsovanskih diktatur do komunizma? Neoliberalni prezir do še tega bednega ostanka države? Kje že se je izpopolnjeval minister? Kje že se je predsednik države naučil “zmagovalne miselnosti”?