Nemogoče je spregledati dejstvo, da javne in “strokovne” razprave tako o NPK kot o drugih političnih projektih pri nas ne služijo iskanju najboljših rešitev ampak vsesplošnem medsebojnem obračunavanju, ki še najbolj spominja na splošne pretepe na nekdanjih gasilskih veselicah. Pretep se je običajno začel tako da je nekdo zakričal “Auf biks!”. To je bil signal, da se je vsak spoprijel s svojimi, običajno namišljneimi sovražniki, s konkurenco pri družicah, mejnih sporih in podobnem. Potem je padalo križem in poprek. Še po drugi vojni je bilo pri tem nemalo mrtvih. Veselični pretepi so legalizirali reševanje preganjavic z napadanjem praviloma namišljneih sovražnikov, tekmecev in škodljivcev nasploh. “Auf biks” Ministrstva za kulturo, je bil tokrat očitno strokovno in politično ne dovolj usklajen predlog NPK, ki ga je dalo v javno razpravo. Vse kaže da ga vsi deležniki razumejo got grožnjo, ki pomeni da je v nevarnosti status quo, t.j. njihove pridobljene ugodnosti.

V ozračju vsesplošnega, najpogostje utemeljenega nezaupanja o namerah oblasti. drugače tudi biti ne more. Ne samo kulturna politika, ampak kar vsa politika v poosamosvojitveni Sloveniji je razen redkih izjem zgolj kradla javno, skupno dobro, kar celo nihče ne zanika. Vse od poniklega denarja od trgovine orožja, denacionalizacije in privatizacije, avtocestnega križa, prilaščanje denarja za zdravstvo, nepripravljnenosti odgovornih za zdravstvo prevzeti odgovornost za sistemske strokovne katastrofe … itn, itd. Bilo bi čudno, če ne bi bili vsi oškodovani državljani prežeti z globokim nezaupanjem. Nezaupanje in sumničneje vseh proti vsem, še zlati tistim, ki v imeni države predlagajo kakršenkoli projekte za skupnost, je morda največja značilnost naše nacionalne kulture. Da ne bom naprtil vsega samostojni Sloveniji, priznam, da sem to obsedenost s vsesplošnim sumnjičenjem zaznal že prej. Še zlasti so bili sumljivi posamezniki, ki so se za kaj posebej potrudili, in za to žrtvovali svoje osebne interese. Le kaj imajo za bregom, kakšne prednosti zase skrivajo za smuljivo dobronamernostjo, se je spraševalo vsepovsod. Seveda je prejšnji sistem proizvajal nezaupanje do obalsti s svojim temeljnim ustrojem, z demnevno samoupravo, za katero pa smo vsi vedeli, da je upravljana. Tega “vrhovna oblast” niti ni skrivala.

Družbe z večstoletno demokratično tradicijo se kljub temu, da jih ne pesti akutno nezupanje vseh proti vsem, trudijo, da s svojimi postopki javnih razprav zaupanje utrjujejo. Medtem ko je pri nas za upravljanje z javnimi intresi odločilno načelo “arm’s length principle” neznano in se prevaja tudi s “podaljšano roko politike “(!), se denimo na Švedskem trudijo da bi zaščitili strokovnost odločitev v kulturi celo z dvakratno oddaljneostjo od politike in države.

Znano je, da je Slovenija po indeksu koruptivnosti uvrščena tam okrog devetdesetega mesta: Poleg dejanske razširjenosti korupcije je to tudi jasen pokazatelj vseslošnega nezaupanja, saj raziskave ugotavljajo zaznavo korupcije med nami samimi. Zaradi na več načinov dokazanega hipertrofiranega nezaupnaja bi zato v naših procesih sperejemanja skupnih projektov morali procese sprejemanja prilagoditi tem danostim.

Naše javne strokovne razprave so običajno same sebi namen, zgolj formalnost, ki jo mora zaradi videza vsak predlagatelj izvesti. Treba je pač zadostiti zakonu. Zato so (namerno?) gradiva preobsežna in nestrukturirana, nerazumljiva in roki za javno razpravo prekratki. Predvsem pa je gradivo nestrukturirano. Kako naj na primer verjamemo vladi o drugem tiru, ko je pa odgovorni minister nastopil svoj mandat z vehementno izjavo, da drugega tira ne rabimo? In ni nikoli čutil potrwbe da bi pojasnil zakaj je svoje stališče spremenil. Državljaninismo nikoli seznanjeni z različnimi variantami, ampak samo z enim koceptom- Nikoli niso bile predložene realne analize razlik med predvidenimi stroški v Avstriji, na Kitajskem in pri nas. Tudie neki drugi, do valde kritični strokovnjaki predtsavijo popolnoam drugačen projekt, kot edini mogoč, brez variant.

Kar precej butalsko skrivamo dejstvo, da vsaka različica pomeni pluse in minuse. In da se moramo na koncu odločiti, katere minuse bom sprejeli za izbrane pluse. Menda ni projekta, ki bi pomenil eno in edino možno izvedbo, kot nam dopovedujeje tako predlagetelji kot kritiki. Seveda je treba predstaviti projekte tako s prednostmi kot s pomanjkljivostmi. Nezupanje, strah pred kritiko in nesposobnost za javno razparvo, so verjetno vzrko da alterantive zamolčimo.

Nacionalna kulturna politika je nujno kompleksna. Tvegal bom trditev, da so strokovne razprarve, razen z paranoično prepriljivostjo pogojen s samim centraliziranim, etatističnim sistemom te politike ki smo ga zgradili po osamosvojitvi. Ker je področje kulture od izraznega plesa, knjižnic do filma nadvse raznoliko, krovni predlog že v načelu ne bo mogel zadovoljiti vseh posamičnih interesov, ki izhajajo iz popolnom različnih pogojev, v katerih različne stroke delujejo. Decentralizacija v taki ali drugačni obliki je zato nujnost. Narekuje jo heterogenost področja kulture.

Namesto da poslušamo in beremo pavšalne in neargumentirane ocene o tem, kaj je moderno in kaj zasatarelo, usmerjeno v prihodnost ipd, bi morali začeti razpravlajti o temeljnih alternativah med katerimi moramo izbirati. Ker je ključno vparašanje kdo, kako in o čem naj odloča v kulturi, moramo izbirati nekje med varianto, ko o vsem odloča minister in drugo možnostjo, ko minister, v vladi, družbi in tujini zastopa finančne in strateške interese kulture, promovira pomen kulture a družbo, skrbi za analitično spremljanje njenega delovanja, za nadzor zakonitosti in gospodarnosti. Medtem za konkeretno odločanje o programih skrbe avtonomne stroke same. Izbirati bi morali med “modeli”, ki izhajajo iz “arm’s length principle”, ki omogočajo strokam avtonomnost, in modelom “arm in arm”, kot je to ustrezno in izvirno poimenovala arhitektaka sedanjega sistema. Gre za model popolne zlizanosti kulture z neoliberalno politiko in državo. Argumenti, ki jih navajajo kritiki proti prvi varianati (s takimi ali drugačnimi agnecijami), “councili” itd, so zgovorni. Agencije bodo omogočale reze, povečale stroške… Dokler smo pod perotmi politike, na ministrstvu, v vladi, v strankah, v EU, pod cesarjem …, smo na varnem.

Moj namen ni opredeljevati se za eno ali drugo skrajnost, saj je med obema neskončno vmesnih variant, od katerih ima vsaka svoje prednosti in poamanjkljivosti. Želim le izpostaviti, da pred novim modelom kulture nujno potrebujemo novi model z drugače zastavljenimi in drugače izvedenimi javnimi in strokovnimi razpravami na vseh ravneh, od kabineta, do razprav z zavodi, društvi, agnecijami, lokalnimi skupnostmi, ustvarjalci, vlado, parlamentom, strankami in javnostjo.

Začeti moramo se predlaganjem kratkih in jedrnatih različic s prednostmi in pomanjkljivostm, in tako omogočiti strokam, da se odločijo kaj natančno si želijo, v kakšnem sistemu želijo delovali da bodo delali in ustvarjali bolj učinkovito.