Na pogorišču liberalnega kapitalizma – nauki za Slovenijo (1. del)
V »neoliberalizmu« tečejo vsi svetovni procesi samo še brezupno navzdol …
Franček Drenovec Sobotna priloga
sob, 01.07.2017, 06:00
Ključne besede: [Delosled] kapitalizem, [Delosled] neoliberalizem, [Delosled] 20. stoletje, [Delosled] 21. stoletje, [Delosled] blaginja, [Delosled] plače
Na pogorišču liberalnega kapitalizma – nauki za Slovenijo (1. del)
Kapitalizem = kriza. Foto: Paul Hackett/Reuters
Davčna progresija se formalno ohranja, elitam korporacijskega sektorja pa v resnici ni treba več plačevati davkov. Tudi v zapor jim ni treba, lahko kradejo itd. Elita deluje kot degenerirano poznosrednjeveško plemstvo, zakoni nekdanje meščanske družbe veljajo samo še za podložno rajo.
Živimo v strašnem času razpadanja »sveta, kot ga poznamo«: nepopolnega in nepravičnega, a v večini družb le nekako vedno napredujočega liberalnega kapitalizma. V »neoliberalizmu« tečejo vsi svetovni procesi samo še brezupno navzdol. V tem prispevku nas zanima njihovo odsevanje v Sloveniji. Za to pa bo treba pogledati najprej v družbe svetovnega jedra, od koder izvirajo.
Ekonomska in družbena razmerja, ki jih obravnavajo analize kapitalizma – razmerja med lastniki in delavci, oblastniki in podrejenimi, bogatimi in revnimi –, so pogosto opredeljena na zelo splošni ravni, skoraj brezzgodovinsko. Z nekaj prilagoditvami se lahko nanašajo tudi na visoki neolitik. Za boljši uvid v tisto, kar je prav posebno kapitalistično, so potrebni še dodatni prijemi. O teh morda še največ razkrije pogled v kapitalistično ekonomijo, natančneje proizvodnjo.
V evropskem razsvetljenstvu 18. stoletja se je dokončno sestavilo sodobno naravoslovje in družbam dalo moč, da nadomestijo staro, zgolj od naravnih danosti odvisno pridelavo življenjskih potrebščin z nenehnim industrijskim tehnološkim napredkom. Proizvodnja dobrin se je spremenila, če navedemo kar Marxa, v »zavestno tehnološko uporabo znanosti«. To je naredilo kapitalizem, to je morda prav njegova temeljna definicija. Podrejanje, »izkoriščanje«, neenakost so v kapitalizmu pripeti na to posebno vsebino.
Kapitalizem poganja nenehno povečevanje produktivnosti dela. Če nadaljujemo še malo z Marxom: v kapitalizmu »se izvajajo vse metode za povečevanje družbene produktivne sile dela na račun posameznega delavca […] v enakem obsegu, kakor si ta proces osvaja znanost«. »Vse, kar delni delavci izgubijo, se zdaj koncentrira v kapitalu.« Kapitalistična razredna struktura odseva to posebno produktivno strukturo: v proizvodnji, ki jo žene instrumentalizirana znanost, se »glava« delovnega procesa razloči od »roke in noge«. Kapital je najprej tehnološka kategorija in šele potem vse drugo. Velika produktivna moč tako vprežene znanosti se realizira samo znotraj omejenih obsegov posameznih specializiranih sklopov proizvodnje. Kapitalistični vodilni razred, kapital, se zato sestavi kot zgolj s trgom in konkurenco posredovana individualna »podjetnost«.
S to radikalno družbeno preobrazbo opravljen prenos novoveškega racionalizma v praktično življenje družb jim je dal njihovo zmogljivost izjemnega materialnega napredka. In šele z njim »svobodo«. Ne govorimo o prehajanju fevdalnih podložnikov v nič manj podložen in v začetku še bolj ubožen industrijski proletariat. Stroge patriarhalne in politične norme starega, v goli fizični eksistenci nenehno ogroženega sveta je lahko nadomeščal z resničnim občutenjem individualne moči in avtonomije samo dinamičen materialni napredek v vse širših družbenih slojih – počasi, korakoma, v vse širših krogih novega kapitalističnega »srednjega razreda«.
Liberalizem kapitalističnega sveta ima svojo specifično »materialno bazo«. Ima jo tudi demokracija, ki prevaja v politično ureditev tržno razdrobljenost novih nosilcev ekonomske moči (dokler je še tržno razdrobljena). Ima jo ideologija, v kateri religije starega, od skrivnostnih naravnih sil odvisnega sveta nadomesti vera v znanost in napredek (dokler še je napredek). Kapitalizma ne moremo razumeti, če ne razumemo vsebin in procesov v njegovi produktivni sferi.
Kapitalistični »razvoj«
Kapitalizem je dinamičen. Nenehen znanstveni in tehnološki napredek, ki poganja njegovo materialno »rast«, je vpet v nenehno široko družbeno spreminjanje. Različne tehnološke sestave proizvodnje zahtevajo različne sestave zaposlovanja, to se pravi različne izobrazbene in druge parametre socialnih struktur. Sovpasti morajo s čisto določenimi strukturami porabe družbenega produkta in zato s čisto določenimi strukturami podjetniške in družbene delitve dohodka. Ustvarjajo različne vzorce podjetniškega upravljanja in delovanja trga in zato različne vzorce uveljavljanja moči in oblasti. In tako naprej.
Kapitalizem ni en sam, ne v prostoru ne v času. Spreminjanje – »razvoj« – posameznih družb lahko poteka gladko ali pa ne. V teh kompleksnih procesih so netehnološke vsebine družb bistveno bolj toge od podjetniških tehnoloških. Postopen tehnični napredek pripelje v vodilnih gospodarstvih občasno do stanja, v katerem širša družbena razmerja, ki so podpirala staro tehnološko bazo, že blokirajo njen nadaljnji razvoj. Dobički presahnejo; brez dobičkov ni investiranja in rasti; izbruhne globoka »kriza«. Ta ni le ekonomska. Kapitalizem je osiromašil vse sestavine življenja ljudi, da bi jim dal tisto, po čemer je v materialno še nenasičeni družbi največje povpraševanje: perspektivo rasti materialne blaginje. Ko izgine še ta, zazeva zares strašna praznina.
Morda je potrebna opomba. Govorimo, da poganja kapitalistično »rast« in dobičke tehnološki napredek. To ni sporno, prav to je kapitalizem. Na obrobjih in v samem jedru sistema v stanjih, ko je tehnološki razvoj ustavljen, pa posega oblastniški razred tudi v sodobnem svetu še po drugih vzvodih prisvajanja dohodka. V »krizi« odločajo monopol, politična moč, policija in vojska. Kapital se obrne v rentništvo in plenjenje. To ni kapitalizem. Če bi bil, ne bi bil bistveno bolj dinamičen od monarhičnega fevdalizma Ludvika XVI. To s kapitalizmom samo sobiva.
Razvoj v 20. stoletju
Zgoraj povedano lahko ilustriramo z zgodbo o »prebijanju« fordovskih tehnologij 20. stoletja. Stari produktivni sklop premogovništva in jeklarstva ter masivne strojegradnje, izdelovanja parnikov, železnic in druge velike infrastrukture 19. stoletja je v vodilnih družbah v začetku naslednjega stoletja že usihal. Trgi so se zasitili, prodajne cene niso več pokrivale vložkov. Uveljavljanje bistveno višje produktivnosti novih tehnologij množične serijske proizvodnje dobrin za široko porabo pa je zahtevalo preusmerjanje prej potrebnih velikih akumulacij k plačam in davkom, da bi postale čim širše plasti prebivalstva tudi zadosti močan potrošnik. Zahtevalo je nove posege v šolstvo in infrastrukturo ter velike fiskalne transferje dohodka od bogatejših k tistim z večjo »nagnjenostjo k porabi«. Politiki bi morali začeti razmišljati čisto drugače.
Pa niso. Vladali so pravoverni liberalci, ki so zaupali trgu in zasebni pobudi: pobudi večinskega starega kapitala. Ob krčenju normalnih trgov so evropske države zaposlovale svojo staro industrijo z orožarskimi naročili. Liberalizem v kriznih razmerah je proizvedel fašizem in vojno. V »mladih« ZDA so bili prožnejši. Henry Ford je že v začetku stoletja podvojil plače zaposlenim. V krizi je steklo javno investiranje v ceste, ki so omogočile uporabo avtomobilov, in v električna omrežja, ki so omogočila uporabo gospodinjskih aparatov. Problemov ne rešuje investiranje v karkoli, temveč zelo določeno investiranje. Staro merjenje ekonomske moči držav s tonami jekla, kilometri železnic in tonažo trgovskih mornaric je nadomestilo računovodstvo skupnega nacionalnega (materialnega) produkta in porabe. Po drugi svetovni vojni so porasle obdavčitve v vodilnih družbah na polovico BDP-jev; če bi kdo predlagal kaj takega samo dvajset let prej, bi ga vsi imeli za norca.
»Razvojni preboj« vedno poženejo šele potrebne miselne in politične prilagoditve! Z veliko več te podpore so ZDA dosegale vijugav, a vztrajen kapitalistični napredek vse 20. stoletje do začetka sedemdesetih. V kontinentalni zahodni Evropi so dolgo blokirani novi potenciali izbruhnili v znamenitih »gospodarskih čudežih« šele po drugi svetovni vojni in se je zato cikel končal pozneje, v različnih državah različno, v Nemčiji šele v prvih letih 21. stoletja. Ene zgodbe je bilo konec, začela se je druga. Kakšna? Preden gremo naprej, dodajmo še naslednje.
Pojav »držav blaginje« 20. stoletja pogosto pojasnjujejo s pritiskom delavskega gibanja in grožnjo socializma, okrepljeno z uspešno sovjetsko revolucijo. A je težko utemeljiti, da je bil ta dejavnik edini ali celo glavni. Z njim ni mogoče pojasniti, zakaj so se plače v ameriški avtomobilski industriji podvojile že leta 1914. Ni mogoče pojasniti ameriškega kolapsa v neoliberalizem že dvajset let pred zlomom Sovjetske zveze. Nobenih velikih preobrazb kapitalizma, niti današnje, ni mogoče pojasniti zunaj konteksta njegovih »realnih« procesov.
Foto: Rebecca Cook/Reuters
Tudi o zlomu Sovjetske zveze pove še največ predolgo vztrajanje v tehnološki strukturi, v kateri so speljali njeno začetno modernizacijo, katere gonilna sila pa je čez desetletja že ugasnila. Za nadaljnji razvoj s priključevanjem na novejše vsebine svetovnega tehnološkega napredka bi morali – tako ali drugače – preusmerjati dohodek in porabo (in zato ekonomsko in politično moč) s centralnih skladov akumulacije in investiranja k podjetjem in prebivalstvu, česar sovjetska partija ni zmogla. Prav to »prebijanje« je vodilo Slovenijo od šestdesetih let prejšnjega stoletja do njenega tranzicijskega uspeha v devetdesetih in še malo naprej.
Enaindvajseto stoletje
Fordovska paradigma 20. stoletja – proizvodnja dobrin za široko porabo – je v vodilnih kapitalističnih družbah že dolgo v zatonu. Avtomobilski trg je v ZDA dosegel zgornjo mejo gostote (ta je skoraj povsod pri nekaj več kot 500 avtomobilih na 1000 prebivalcev) že pred skoraj pol stoletja. Sistemi se še vrtijo z drobnimi tehničnimi napredki, a z usihajočo dinamiko. BDP »držav z visokim dohodkom« (po definicijah Svetovne banke) je rasel v šestdesetih letih 20. stoletja povprečno 5,4 odstotka na leto, potem vse manj in po letu 2000 samo še 1,7 odstotka. Problem ni preprosto kvantitativen. Pri že doseženi materialni blaginji se zdi ljudem nadaljnje kopičenje materialnih dobrin že nepomembno. V ospredje stopa občutenje pomanjkanja vse druge, nematerialne blaginje. Postmaterialnim potrebam pa lahko ustrežejo samo nove »proizvodnje«, organizirane – tako ali drugače – kot javne službe. Razvoj takih je blokiran ali pa so organizirane še po starem, v primežu zasebnih interesov. Staro je izčrpano, novega še ni, sistem je v globoki krizi.
Ni mogoče prezreti velike teže sodobnega lomljenja. Kapitalizem je ustvarila prav njegova moč poganjanja materialnega napredka. Starejše in druge možne načine organizacije družb je izpodrival in izpodriva še naprej s to močjo in obljubo – ki sta v vodilnih družbah zdaj že pošli. Ekonomske in politične ureditve in ideologije, ki nudijo samo to in nič drugega, se sesedajo. Je zato že kar konec kapitalizma? S tem se ne bomo ukvarjali, naj se drugi. V praktičnem življenju družb so procesi tega reda tako in tako dolgi, morda stoletni.
Tukaj obravnavamo »praktične« plati sodobnega preobražanja, kateremu dominirajo vedno bolj agresivne – ker so vedno bolj nemočne – obrambne poteze izumirajočih starih establišmentov: že od sedemdesetih let prejšnjega stoletja v ZDA in Veliki Britaniji, potem na Japonskem in v zahodni Evropi, najprej v Franciji in Italiji, in šele v zadnjih petnajstih letih v politično bolje upravljanih Nemčiji in Skandinaviji. Bolj ko so prestrašeni, bolj samo mlatijo okrog sebe. Temeljno dejstvo je, da vodilnih družb ne poganja več, kot jih je zadnjih nekaj stoletij, napredovanje materialne blaginje. V značilni »neoliberalni« deformaciji kapitalizma se je sistem povsem spremenil.
Neoliberalizem
Prvič, dobičke po starih vzorcih daje samo še prodajanje in investiranje v materialno še nenasičeno svetovno periferijo, zaradi česar vodilne družbe spet posegajo po čedalje trši zunanji agresiji (v zadnjih letih spet, kot že prej Tatari, Mongoli, Francozi in Nemci, še proti bogati, 150-milijonski Rusiji). Z velikopotezno imigracijo, ki znižuje stroške lastnih starih proizvodenj in jim nudi tudi dobrodošlo dodatno kupno moč, pa dozirajo dobičkonosnost »dežel v razvoju« še v svoje lastne.
Foto: Shamil Zhumatov/Reuters
Drugič, v krizi se vedno okrepi koncentracija kapitala za doseganje monopolnih pozicij in rentniških dohodkov. Sedanje izjemno povečevanje obsega podjetij ustvarja že sam tehnološki razvoj, predvsem razvoj upravljavskih tehnologij. To je temeljno in nepovratno! K temu dodaja svoje še sistemska »financializacija«. Centralnobančno napihovanje borznih vrednosti podjetij jim omogoča stomilijardne medsebojne prevzeme, po katerih ostajajo v financah, agroindustriji, internetu in drugje na svetovnem »trgu« samo še peščice subjektov. Trg umira. Zanesljive dobičke ustvarja samo še veliki monopolni sektor.
V krizi starega sveta je veliki korporacijski kapital še edino, kar deluje. Prestrašeni stari politiki so voljno podlegli njegovemu pritisku, da si povsem podredi še institucije demokracije in države. Območje politike so zapolnili direktno, brez vsake državniške nadgradnje, interesi največjih in najbolje organiziranih (a ne nujno povezanih in usklajenih) aglomeracij zasebnega kapitala. S svojo veliko močjo in učinkovitostjo so povozile staro demokracijo z ekspertno upravljanim »postresničnostnim« populizmom. Z izumiranjem trga kot načina delovanja gospodarstva izumira tudi demokracija kot način delovanja politike.
Tretjič, novo vsemogočnost velikih zasebnih monopolov legitimira perverzna neoliberalna ideologija o vsemogočnosti trga. To prevaro podpira svetovno omrežje vrhunsko izobraženih ekonomistov – njihove fakultete jih učijo samo še brezvsebinsko, brezsmiselno matematiko. Uporabno ekonomsko analizo še omogočajo elementarni stari analitični aparati, medtem ko je z visoko matematiko dokazovana znanstvenost sodobne makroekonomije namenjena v glavnem samo še legitimiranju s to matematiko nepovezanih sporočil o nujnem podrejanju vsega ekonomskega in družbenega življenja »trgom«. Z zgodovinskim izumiranjem tržne ekonomije izumira tudi nekoč slavna kapitalistična ekonomska znanost. V neoliberalizmu je v resnici nihče več ne potrebuje; njena glavna funkcija je samo še ideološka.
Četrtič, v neizogibni deindustrializaciji, ki jo pospešuje tudi tehnološko dohitevanje perifernih gospodarstev, so se vodilne družbe prestrukturirale predvsem v velike zasebne finance (temeljito že pred desetletji ZDA in Velika Britanija, zdaj pa se počasi umika iz industrije v finance, kot kaže, tudi Nemčija). Najprej je to bilo zgolj spodbujanje pešajočih potrošniških motivacij s kreditom, potem je dobilo »finančno poglabljanje« že sebi lasten vzgon. Dobički in ekonomska moč so prešli iz realnega gospodarstva v vse bolj rentniške in roparske finance, katerih preživetje morata zagotavljati nebrzdana monetarna ekspanzija in deregulacija. To uničuje trg, ampak saj trg ni več važen. Sistemski finančni balon se nenehno napihuje in zahteva nenehno reševanje z dodatnim napihovanjem. Kriza stare realne ekonomije pa dobi videz ponavljajočih se »finančnih kriz«.
Petič, predvsem v ZDA se uveljavljajo tudi nove postfordovske panoge, ki so potencialno že v postmaterialnem svetu. Vendar so vprežene zgolj v ustvarjanje zasebnih dobičkov in krepitev neoliberalno deformirane družbe. Izjemni potenciali novih biotehnologij v kmetijstvu, zdravstvu in drugje so podrejeni zasebnim strategijam peščice tehnoloških gigantov. Nekoč znamenita silicijeva dolina se ukvarja samo še s pehanjem ljudstva v kronično bebavost in podložnost korporacijskemu in državnemu nadzoru. Znanost ima danes, čisto drugače kot v starem kapitalizmu, strahotno moč. Dokler bo še naprej v službi sedanjih podivjanih zasebnih interesov, se bo svet majal na robu obstoja. In šel v nekem trenutku tudi čez.
Šestič, vse, kar ni nov gigantski korporacijski sektor, je postalo nepomembno, skoraj odveč! Majhna podjetja ter zaposlovanje in dohodki od dela so prepuščeni ekstremnemu trgu. Neoliberalni sistem se je prilagodil temu, da poraba prebivalstva ne more več poganjati rasti in da zadošča, da vsaj vegetira. Ni več nosilna, je samo še obstranska. Zato so postali nepomembni tudi keynesijanski transferji in drugi izdatki države, namenjeni prebivalstvu. Davčna progresija se formalno ohranja, elitam korporacijskega sektorja pa v resnici ni treba več plačevati davkov. Tudi v zapor jim ni treba, lahko kradejo itd. Elita deluje kot degenerirano poznosrednjeveško plemstvo, zakoni nekdanje meščanske družbe veljajo samo še za podložno rajo.
Ko socialno stabilnost družb ne vzdržuje več napredek materialne blaginje, se radikalizirajo drugi vzvodi zagotavljanja reda in discipline. S tržno »mobilnostjo«, »prožnostjo« in obsežno imigracijo, če se omejimo samo na ekonomijo, odvzema sistem iz socialnih okolij vse vsebine življenja, ki jih dajejo družinske, krajevne, nacionalne in druge vezi, ki nudijo ljudem vsaj neko avtonomijo in zmožnost samoorganizacije. Zgodovino, tradicijo in nakopičeno socialno izkušnjo izriva sistemsko vsiljevanje bebavosti »socialnih omrežij«. Z izginjanjem industrije je izginila tudi skupnost »delavskega razreda«. V absolutni tržni prisili opotekajoča se amorfna masa ljudstva je samo še podredljiva delovna sila in vsaj vegetirajoči potrošnik – v družbah z izjemnim tehnološkim znanjem, v katerih morajo ljudje kljub temu več delati kot kadarkoli v prejšnji zgodovini.
Alternative neoliberalizmu
Neoliberalno nazadovanje vodilnih družb – nazaj v »dežele v razvoju« – teče po vseh vzvodih, vedno bolj groteskno in destruktivno. Statistično izkazano stagniranje blaginje prikriva, da se ta za naraščajoči del prebivalstva celo zmanjšuje in da se še nekajkrat bolj kot materialna blaginja zmanjšuje nematerialna. O kakšnih posnetkih na televiziji misliš, da so iz Hondurasa ali Gvatemale, pa so iz ZDA. Jedro propadanja je že vseskozi v ZDA (in Veliki Britaniji), a je bila pozornost z veščim stvarnim in medijskim manipuliranjem preusmerjena predvsem v Evropo. Za vzdrževanje samozavesti velesile je to zelo pomembno. Zato je bilo nedavno dogajanje z ameriškim Trumpom (in angleškim brexitom) za marsikoga presenečenje, pa ne bi smelo biti.
Ko razmišljamo o tem, kako premagati neoliberalizem, moramo razmišljati o konkretnih »realnih« vsebinah sodobnega prelamljanja. Tedaj je na primer takoj na dlani, da zgled ne more biti socialnodemokratsko in keynesijansko spoprijemanje s krizo prve polovice 20. stoletja. Z njim so države sproščale pot fordovskemu razvoju, ki je zdaj v svetovnem jedru že izčrpan. Nobenega zgleda ni. V svetovnem jedru so poti naprej poti v neznano.
Alternativam neoliberalizmu lahko rečemo »leve« samo pogojno, saj so se stare vsebine razmerij levo-desno in konservativno-napredno izpraznile. Stari konservativci, liberalci in socialni demokrati so se brez večjih razlik podredili velikemu zasebnemu kapitalu, ki jih vzdržuje (s skrbno kadrovsko selekcijo po kriteriju nesposobnosti in neavtonomnosti) samo še za ohranjanje videza stare demokracije. Novo napredno se šele začenja sestavljati. V času velikega lomljenja bo spet odločala sposobnost analize: sposobnost razumeti, kaj se dogaja in kaj je zato možno in treba storiti. Nova »levica« bo morda vzletela šele po dokončnem zdrsu neoliberalnega osrednjega toka v odkrit, neolepšan fašizem. A bo morala tudi v tako radikaliziranem konfliktu »vedeti, kaj hoče«.
Plače in blaginja
V vodilnih kapitalističnih družbah problem niso več, kot pred desetletji, nizke plače. Problem so zelo nizki dohodki na spodnjem socialnem robu, o tem nekaj več pozneje. Sicer pa ne! Osebni dohodki in osebna poraba v vodilnih družbah niso več omejitev blaginje. Problem je, da ni več ničesar, kar bi spet pognalo rast blaginje starega, samo v materialnih dobrinah veščega sveta.
Neoliberalizem odgovarja na ta problem retrogradno. Alternativa mora usmeriti pogled naprej. Ta pokaže čisto nov svet postmaterialne »proizvodnje« in blaginje. Pogled v prihodnost je meglen, naloga političnih gibanj je, da ga izostrijo. Za prvi orientir si lahko vzamejo – poleg nujnega razvoja standardnih visokotehnoloških panog – že prisotno obilno novo povpraševanje, zaradi katerega so Skandinavci, na primer, že dolgo pripravljeni plačevati ogromne davke: povpraševanje po socialni skladnosti in občutenju enakosti, po (ekonomski in socialni) varnosti, saniranju neoliberalne okoljske devastacije … Fordovsko merjenje uspešnosti družb z BDP-jem je že povsem očitno nesmiselno. V svetovnem jedru že vse kliče po novih »proizvodnjah« z množičnim novim »produktivnim« angažiranjem zdaj na videz odvečnega prebivalstva! Odvečno je samo v kontekstu odslužene stare produktivne paradigme.
To je temeljno in ne bo škodila primerjava z zadnjim obdobjem propadanja evropskega fevdalizma. Za njegovo ekonomsko znanost, tisto francoskih fiziokratov, je bilo produktivno samo kmetijstvo in drugo obiranje plodov narave. Obrti in manufakture so lahko produkte kmetijstva in rudarstva le preoblikovale. Zato je bilo nepojmljivo, da bi, kot so zahtevali klasični ekonomisti, prilagajali sistem tem neproduktivnim dejavnostim (npr. s sproščanjem uvoza žita, da se zniža njegova cena in poceni industrijsko delo, torej v škodo produktivnega sektorja in njegovih fevdalnih elit). Francoski fevdalizem je trajal – do razpleta na giljotinah –, dokler je bila njegova nujna radikalna alternativa nepojmljiva. Alternativo je treba narediti pojmljivo.
Jedro sodobnega problema, ki ni več problem materialne blaginje, temveč nematerialne, je, da te ne more zagotoviti zasebna, tržna ekonomija. Tržna že umira sama od sebe in brez trga nas vodi zasebna pobuda v pogubo. Bistvo postmaterialnega prebijanja bo prebijanje iz zasebnega v javno. V svetovnem jedru ne gre več za plače naproti dobičkom. Gre za javno naproti zasebnemu: za vseobsežen miselni in stvarni prehod k uveljavljanju in usposabljanju novemu času primernega javnega. Ob izumiranju stare, iz tržne ekonomije izvedene demokracije bo treba začeti ustvarjati novemu času primerno novo. O usodi sveta se odloča na tej fronti. Opozicija v svetovnem jedru mora imeti načrt za to. Graditi mora zavedanje – delujoč ideološki okvir – o tem.
Današnje spontano umikanje ljudi, predvsem mladih, v lastne drobne posttržne, postmaterialne niše je zares samo umikanje. Njihove ekonomske in socialne inovacije so ukrojene natančno po meri tistega, kar si želi sistem od svoje pasivne in ubožne raje: da se marginalizira in umakne. Medtem ko njegova elita neovirano uničuje svet. Treba se bo vrniti v »politiko«.
Kapitalistični razvoj je bil vedno pogojen z veliko vlogo države. Današnja na videz strogo tržna gospodarstva svetovnega jedra pa ohranjajo pri življenju zares samo še njihove države: ekstremna emisija denarja in drugo nenehno državno reševanje zasebnega kapitala, policija, tajne službe in vojska. Znanje in znanstveni napredek nastajata prevladujoče v javnih institucijah ali vsaj z javnim denarjem, korporacije ju le privatizirajo in tržijo. Nadomeščanje trga z državo je v resnici že v polnem teku. Perverznost neoliberalizma je, da je pod izključnim nadzorom podjetij. »Zasebna pobuda« daje videz, da še vedno deluje samo zato, ker si je prilastila vse »javno«. Samo to prevaro bo treba razkrinkati ter zgrabiti in (povsem) predelati tisto, kar je že tukaj.
Nadaljevanje prihodnjič.