Na pogorišču liberalnega kapitalizma – nauki za Slovenijo (2. del)
Ko so aktivne politike potrebne, pa jih ni, bo naraščanje konfliktnosti sililo oblast v vse bolj agresivno samoobrambo.

Franček Drenovec Sobotna priloga
sob, 08.07.2017, 06:00
Ključne besede: [Delosled] neoliberalizem, [Delosled] imigracija, [Delosled] liberalni kapitalizem, [Delosled] globalizacija
Na pogorišču liberalnega kapitalizma – nauki za Slovenijo (2. del)
Slovenija je »zaostajajoča« družba, ki »dohiteva«. Foto: Srdjan Zivulovic/Reuters
Pomagalo bo, če se za začetek vsaj iskreno zgrozimo nad tem, kako se današnjim opozicijam prav fučka za grozote, ki jih povzročajo njihove države drugim. Nobene družbene alternative ne more biti, dokler se opozicija ne spoprime s to največjo grozoto vseh grozot sodobnega neoliberalizma.
Živimo v kaosu razpadanja nekoč tako dinamičnega liberalnega kapitalizma. V »neoliberalizmu« tečejo vsi svetovni procesi samo še navzdol. V tem prispevku obravnavamo njihovo odsevanje v Sloveniji. V prvem delu smo pogledali najprej v družbe svetovnega jedra in z nekaterimi zaključnimi sklepi tega pregleda – o alternativah neoliberalizmu v jedru – uvajamo tudi drugi del.

Svobodna trgovina je vedno interes tehnološko vodilnih družb. V današnjem svetu obvladujejo mednarodni prostor tehnološko ali drugače dominirajoče korporacije svetovnega jedra, podprte z vojaško silo ZDA. Moč državnih politik drugih družb in nasploh moč demokracije sem ne sežeta. Mednarodna politična telesa, npr. OZN, ne delujejo več, delujejo samo še »trgovinske« organizacije in sporazumi. Skoraj nič drugače ni na ravni EU, te sicer normalne in nujne združbe evropskih držav. Odločanje o »trgovinskih« sporazumih, ki podrejajo pravne rede evropskih držav interesom mednarodnih korporacij, so umestili sprva v Bruselj, ker v številnih nacionalnih parlamentih pod pritiskom javnosti ne bi bilo »uspešno«. V Bruslju tega pritiska ni.

Globalizacija

Neoliberalni sistem vsiljuje ta, z državnimi politikami in demokracijo neobremenjeni mednarodni prostor vsem drugim, družinskim, krajevnim, nacionalnim … Nacionalno je slabo, zastarelo, misliti in delati je treba svetovno. To je drugo temeljno ideološko sredstvo neoliberalnega podrejanja (poleg tistega o vsemogočnosti tržnega in zasebnega). Seveda ne zanemarjamo, da se občutenja pripadnosti s časom »širijo«. Še pred desetletji, da ne gremo še bolj nazaj, so bili prebivalci Evrope zgolj Francozi, Nemci itd., danes se že vsaj na pol dojemajo tudi kot Evropejce. Številni že občutimo tudi pripadnost našemu skupnemu svetu. Zato se ne sme zgoditi, da nam to novo pridobljeno širino sprevrže in priskuti njena neoliberalna zloraba.

Vsaka alternativa, tudi »leva«, se mora vrniti v krajevno in v nacionalno. Projekti uveljavljanja javnega, demokratičnega, političnega morajo biti zasidrani predvsem nacionalno. Govor opozicije mora biti nacionalen. Ideološki nadnacionalni, svetovljanski prostor, uspešno podprt s preganjanjem ljudstev v »virtualnost«, je bil ustvarjen prav zato, da zatre vse možnosti lastnega ljudskega mišljenja, komuniciranja in političnega organiziranja. V današnjem času je izstop iz tega prostora pogoj za aktiviranje česar koli ljudskega.

Poglejmo na kratko še v bolj praktične plasti te dileme. Neoliberalna globalizacija je namenjena predvsem podrejanju družb svetovne periferije. Tu govorimo o družbah jedra. Njihov problem je, da jim uničuje industrijo in delovna mesta. Poglejmo. Po dolgem »dohitevanju«, nabitem s protekcionizmom in še marsičim drugim, sta pred slabega pol stoletja Japonska ter v Evropi najbolj značilno Nemčija dosegli in že presegli fordovsko industrijsko učinkovitost vodilnih ZDA. To je bil, ob še drugih razlogih, končni sprožilec tedanjega umika ZDA (in Velike Britanije) iz te tehnološke in širše družbene paradigme. Brez zadržkov so jo prepustile predvsem zaporednim valovom fordovskega prebijanja vzhodnoazijskih družb, ki so s časom dosegli še milijardno Kitajsko. Takrat so se že umikale tudi druge družbe jedra. Na nič več branjenem svetovnem trgu lahko novi prišleki napredujejo normalno, postopno, v začetku z nadomeščanjem še nedosežene tehnološke zrelosti z nizkimi plačami, saj se lahko z izvozom oprejo na porabo tujih prebivalstev, ne domačih.

ZDA zdaj obvladujejo svet s svojimi postfordovskimi panogami in s hipertrofirano finančno (in seveda tajnimi službami in vojsko). Podpornice globalizacije pa so postale tudi številne države zunaj svetovnega jedra, ker tekmujejo uspešno v stari industriji. Zato se je treba vprašati: s kakšno pravico se lahko kdor koli v vodilnih družbah upira globalizaciji, v kateri milijarde ljudi počasi in mučno (ker ne gre nikoli drugače) osvajajo produktivnost in blaginjo fordovskega kapitalizma? Mar je bila svobodna trgovina dobra le prej, ko je vsiljevala moč bogatih nad revnimi, zdaj pa nič več?

In predvsem: za krčenje delovnih mest in blaginje v svetovnem jedru sploh ni kriva industrializacija periferije. Rast uvoza blaga in storitev vodilnih gospodarstev ne presega rasti njihovega izvoza. Zunanjetrgovinski primanjkljaj ZDA se je od leta 1970 do danes povečal samo neznatno, v Nemčiji pa se je celo povečal presežek. Družbe jedra se prestrukturirajo, tako da zaradi izgube stare industrije ne izgubljajo v agregatu, domači produkt se ohranja. Problem je, da je prestrukturiranje napačno. Elite vodilnih družb bi rade, da se zdi, da jih ogroža periferija, pa jih ne. Ogroža jih, da je njihovo lastno sodobno preobražanje napačno, destruktivno in retrogradno, namesto da bi bilo usmerjeno k njihovemu lastnemu nujnemu novemu. To mora biti cilj: ta temeljna nacionalna vsebina, neobremenjena s fiktivno svetovno (o kateri pa povemo še nekaj v nadaljevanju).

Imigracija

Ljudski odpor globalizaciji ima najbolj trdno podlago v tem, da je odpor proti množični imigraciji in njeni vlogi v sodobni pavperizaciji in dehumanizaciji svetovnega jedra. Ta vloga je nesporna! To ve zelo dobro vsaka neoliberalna oblast, to ve zelo dobro njena podložna raja. Edina, ki ne ve o tem nič, je današnja »levica«.

Množična imigracija v sodobnem svetu ni to, kar je bila nekoč. Ni več partner v dinamičnem ekonomskem napredku nekoč ZDA, potem Nemčije in drugih, saj tega napredka danes ni. Današnja množična imigracija je namenjena ohranjanju – deformiranega – starega ter blokiranju napredka. Povrh vsega elitam omogoča, da projicirajo domač socialni razkroj kot problem takih ali drugačnih tujcev, medtem ko ni z »nami« nič narobe.

Opozicija mora zahtevati ustavitev spreminjanja družb z množično imigracijo! To je prvi in nujni pogoj za odpravljanje neoliberalne revščine in neenakosti in za začetek splošnega saniranja ekonomske, socialne in politične funkcionalnosti vodilnih družb. »Pomoč« svetovni periferiji mora biti čisto drugačna. Ena bistvenih vsebin alternativnega družbenega projekta mora biti alternativna globalizacija z masivnim angažiranjem svetovnega jedra v podpiranju razvoja periferije v njej sami. To ni floskula, to je bistveno. Pomagalo bo, če se za začetek vsaj iskreno zgrozimo nad tem, kako se današnjim opozicijam prav fučka za nepopisne grozote, ki jih povzročajo njihove države drugim – pa je tu srž vsega zla. Nobene družbene alternative ne more biti, nobene rešitve ničesar, dokler se opozicija ne spoprime z vso silo s to največjo grozoto vseh grozot sodobnega neoliberalizma.

Samo v napadu ameriškega satelita Saudske Arabije na Sirijo (iz saudskih baz, s saudskim financiranjem in z orožjem, dobavljenim tudi iz Slovenije v organizaciji ZDA, po že v Afganistanu preizkušenem scenariju »vojne s posredniki«) je bilo – pred vstopom Rusije – ubitih štiristo tisoč ljudi in pregnanih v druge dele države in v tujino 11 milijonov, polovica vsega sirskega prebivalstva – pregnanih s še enega, ne prvega, z genocidom in etničnim čiščenjem opustošenega prostora v »obljubljeni deželi«, na katerem zdaj že rastejo ameriške vojaške baze – v agresiji brez vsakega povoda in celo brez utemeljevanja z lažmi, s kakršnimi se je ZDA še zdelo potrebno upravičiti množično pobijanje Iračanov leta 2003. Neoliberalni postresničnostni medijski stroj o tem pač ni poročal, tako kot ne komentira niti tistega, kar že vsi vemo, da izvira iz tega ameriškega satelita ves islamski terorizem od enajstega septembra in Al Kaide do sedanjega Isisa. Ali smo slišali kaj o tem vsaj od evropske »levice«? Kaj drugega kot to, kar so sporočali o sirski vojni šefi nemških koncernov in njihova vlada, namreč, da so za njih begunci dobrodošli? Prišli so pa kakopak z Marsa.

Liberalci

Živimo v času velikega spreminjanja: tega neoliberalnega, ki se dogaja, in tistega alternativnega, za katerega upamo, da se bo zgodilo. V prejšnji veliki krizi je šibkost alternative pahnila tedanje svetovno jedro v strahotno vojno, enak scenarij s prešibko alternativo bi danes uničil svet. Končni razcvet 20. stoletja so prinesli – v ekonomiji – šele razmah čisto novih panog s čisto drugačnimi načini dela, nekajkratno povečanje plač in eksplozija funkcij države, podprta z nekajkratnim povečanjem obdavčitve. Pogledi na to, kaj je normalno, so se obrnili na glavo. V stanjih, kakršno je spet sedanje, so v igri samo velike spremembe, ki predpostavljajo velike miselne obrate. Edine realistične so samo velike spremembe. Ob odsotnosti drugih se bodo zgolj krepile tiste, ki že prinašajo fašizem, vojne in ekološko katastrofo. Moramo se navaditi razmišljati v teh dimenzijah.

V družbah svetovnega jedra ni več »srednje« poti. Stari liberalizem, ki je prinašal blaginjo in svobodo, se je že izpraznil. Poganjal je razvoj in vzdrževal družbeno kohezijo, dokler je v materialno še siromašnih družbah zagotavljal ljudem materialno blaginjo ali vsaj njeno perspektivo. Zdaj se je ta veliki zgodovinski proces že iztekel, po tej ponudbi ni več povpraševanja, delovanje liberalnega sistema se je ustavilo. V zaporedju finančnih kriz in kot naročenih terorističnih napadov se je spremenil v nekaj čisto drugega. Ideološko in politično legitimiranje v kategorijah abstraktne svobode in zasebne pobude daje danes samo še neoliberalizem, ki ubija že doslej doseženo materialno blaginjo in še bolj zdaj potrebno postmaterialno. In seveda svobodo. Liberalizem ni alternativa neoliberalizmu. Je prav nasprotno.

Zadnji v svetovnem jedru delujoči liberalizem, liberalizem keynesijanske socialne demokracije 20. stoletja, je začel dajati že pred desetletji samo še stagnacijo, javni dolg in inflacijo. Potem so prevzeli vajeti neoliberalci. Staro liberalno ideologijo so zadržali (in še navili do fundamentalizma) za legitimiranje sistema, ki sploh ni več liberalen. Ko bo ta ideološka fikcija odslužila, bodo zavrgli tudi njo.

Fašistoidno degeneriranje liberalnega kapitalizma ni novost. Pred slabim stoletjem so nemški liberalci ob propadanju tedanje stare produktivne paradigme s svojo neaktivnostjo ustvarili Hitlerja (in se z njim potem prav lepo pogodili). Edini dosežek velikega ameriškega liberalca Baracka Obame je bil, da je dokončal spreminjanje družbe v takšno, ki je izvolila Trumpa (zdaj že očitno najprimernejšo populistično vabo v rokah resnično vodečih establišmentov). Nič drugačni niso edini dosežki današnjih evropskih liberalcev. V kapitalističnem jedru vodi »srednja« pot v fašizem. Borze so po zmagi Trumpa vzcvetele; svojeglavi in vulgarni Trump je postal po volitvah za establišment že moteč, a je bilo odzivanje Wall Streeta le zgovorno. Tudi silicijeva dolina, ki je vedno prav vzhičeno liberalna, je v svojem najbolj določujočem prostoru, na borzi, toplo pozdravila Trumpa. V družbah svetovnega jedra so liberalci samo še hinavci. Liberalizem je samo še prevara.

Svoboda in liberalizem postmaterialnih družb bosta morala biti nekaj zelo drugačnega od samo še navideznih sedanjih. O tem lahko dodamo naslednje. V spominu imam skoraj sočasne nedavne izjave treh vplivnih zahodnih politikov – predsednikov ZDA in Izraela ter zunanjega ministra Nemčije –, da naj se zavedamo, da starega sveta ni več in da nastaja nov. Natančno tako sta v prejšnji krizi sporočala svoji viziji Mussolini in Hitler: viziji organizacije družbe, v kateri se bo končno udejanjila supermodernost, ki jo je oznanjalo tedanje silno tehnološko preobražanje in ki je niso znali udejanjiti stari liberalni režimi. A je bil fašistični projekt le projekt degeneracije obstoječega starega. Resnično novo je nastalo šele po njegovem zlomu in je bilo popolnoma drugačno: drugačno od prejšnjega sistema in še bolj od njegove fašistične degeneracije.

»Dežele v razvoju«

Vsa predhodna vsebina tega prispevka se je nanašala na države svetovnega jedra, ki vodijo v kapitalističnem tehnološkem napredku. V nadaljevanju pa se ozrimo še na posebnosti kapitalističnega razvoja v »zaostajajočih« družbah (med katere spada tudi Slovenija). Te sestavljajo zelo heterogen svetovni prostor, v katerem so ravni materialne blaginje še značilno nižje od tistih v jedru; in v katerem zato »uvažajo« – vsiljeno ali nevsiljeno – ekonomske in druge družbene vzorce, za katere menijo, da so povezani z visoko produktivno učinkovitostjo vodilnih družb.

Privlačnost vzorcev družbene organizacije, ki dajejo nekje v tujini neprimerno večjo materialno blaginjo (in bogastvo elit), je tako rekoč absolutna, »uvoz« je neizogiben. Značilna kapitalistična razvojna konfliktnost, ki smo jo omenili v prvem delu tega prispevka in ki jo povzročajo neskladja med posameznimi sestavinami družbene strukture, pa je v takih razmerah seveda bistveno večja kot v samoniklo napredujočih vodilnih družbah. Kjer je »uvoz« v zelo velikem neskladju s starimi domačimi družbenimi institucijami, so posledice naravnost uničujoče.

Kakršna koli že so ta neskladja, družbe periferije poganja – uspešno ali neuspešno – »lovljenje« ravni materialne blaginje svetovnega jedra. Poganja jih v to usmerjeno množično motiviranje in prizadevanje v vseh delih družbe! Kapitalizem je ljudsko gibanje. Politični projekti, ki so to prezrli, so propadli. Produktivni napredek periferije ženejo motivacije in sinergije liberalizma.

A mora biti liberalizem normalen, podprt z močnimi državnimi politikami. To velja še posebno za »zaostajajoče« družbe, katerih razvoj mora biti po eni strani forsiran in preskakujoč, po drugi strani pa tudi usklajen z zatečenimi domačimi strukturami. Močne državne politike na elementarno liberalni ekonomski podlagi pa so nadvse zahtevna kombinacija. Enovitega recepta za to zmes ni, edini kriterij je, da deluje. Razvojno ozko grlo v periferiji sta moč in kakovost politične sfere – ki je, kot smo rekli drugje, izrazito »toga« v odnosu do velike spreminjajoče sile in velike kompleksnosti uvoženih struktur. Ta neskladnost je temeljni izvor kriz in dolgotrajnih stagnacij držav periferije.

Vendar je tehnološki in drugi, z njim povezan uvoz pač tudi podlaga za dinamično razvojno »dohitevanje«, ki sestavlja daleč največji del svetovne zgodovine kapitalizma. Nekoč so »dohitevale« tudi Nemčija in ZDA. V zadnjih desetletjih je zgled za to dinamični fordovski razvoj milijardnih družb vzhodne Azije. V Evropi sta bila glavna nedavna pozitivna zgleda Finska in Irska ter do prekinitve »na pol poti« okrog leta 2000 tudi Španija. Dokaj primerljiv je bil tudi slovenski razvoj od šestdesetih let prejšnjega stoletja do prvih let sedanjega. Potem pa, kot v Španiji, nič več. Ko se sprašujemo, zakaj nič več, lahko upoštevamo med drugim naslednje.

Uvoz iz svetovnega jedra je bil do pred desetletji – kjer je bil ustrezno nadzorovan in predelan – uvoz delujočega, z aktivnimi državnimi politikami prepredenega liberalizma. Potem se je skladno s spremembami v jedru spremenil v uvoz neoliberalizma. Za domače elite merodajni koncepti modernosti in učinkovitosti so postali tisti iz ideološkega polja neoliberalizma. Neoliberalizem pa ne poganja rasti in razvoja. Je parazitski in rentniški, odpravlja »politiko«, načelo državniškega vodenja nadomesti s sistemsko korupcijo. Že tako veliko skušnjavo tranzicijskih elit po zgolj lastnem bogatenju legitimizira z avreolo normalnosti in modernosti.

Neoliberalna degeneracija je prizadela njene uvoznice bistveno bolj kot družbe izvora, ker so prve še vedno na poti materialne rasti in razvoja, na kateri normalni liberalizem še ni odslužil! Ljudski upori proti gnili stari predliberalni oblasti, ki so nekoč utirali pot napredku, spravljajo zdaj na oblast samo liberalno govoreče neoliberalce – v vedno novem razočaranju, dokler se ga ne nabere dovolj za odkrito retrogradno protiliberalno reakcijo. V njej je lahko tudi potencial obnovitve angažirane nacionalne države, čeprav so konservativni, pogosto klerikalni (katoliški, islamski …) ideološki konteksti za to bolj slabo jamstvo.

Družbeno valovanje, ki ga sproža neoliberalni razkroj v periferiji, je kar podobno tistemu v jedru. Tako tu kot tam mora opozicija razbijati prevaro, s katero se neoliberalci tržijo kot naprednjaški liberalci. Razlika je ta, da je treba v svetovnem jedru uveljavljati kot alternativo zahtevni projekt njegove postmaterialne prihodnosti, medtem ko gre v »deželah v razvoju« v veliki meri zgolj za uveljavljanje že preizkušenih modelov forsiranega liberalnega razvoja z delujočo pravno in socialno državo ter z aktivnim, nacionalno osmišljenim državnim vodenjem in poganjanjem.

Slovensko »dohitevanje«

Slovenija je »zaostajajoča« družba, ki »dohiteva«. Po več kot petdesetih letih fordovskega razvoja so osebni dohodki in poraba že dosegli določene ravni, a je kapitalistična zrelost še daleč. Slovenska večina še vedno šele odkriva svoj novi, materialno podprt individualizem in ga udejanja šele v masivnem nizkocenovnem potrošništvu (drugače kot po dohodku na prebivalca je Slovenija visoko nad evropskim povprečjem po trgovinskem prostoru na prebivalca). Materialno že bolj ali manj zadovoljen »srednji sloj«, kakršen je prevladal v evropskem jedru že pred desetletji in razvil v tem času že čisto drugačne vzorce mišljenja in obnašanja, je še povsem manjšinski.

Po razpadu stare socialistične podjetniške strukture so delovna okolja večine Slovencev v majhnem ali nekoliko večjem drobnem sektorju (v značilni evropski nižje produktivni »južnjaški« strukturi). Zaposlenost v kmetijstvu je med najvišjimi v Evropi, višja kot v vseh sosednjih državah. Ekonomsko življenje večine ljudi je izrazito tržno in konkurenčno. Sedanje aktivne generacije so ustvarile svoje današnje ravni blaginje v tem okolju in samo v tem okolju vidijo tudi svojo prihodnjo perspektivo. Svoj način življenja in svoj materialni napredek dojemajo v kategorijah liberalnega sistema.

Liberalizem je v Sloveniji (a) želen in (b) delujoč. Natančneje, delujoč je bil – in na volitvah tako dolgo podprt –, dokler ga je še določala stara liberalna elitna filozofija (že dolgo pred celovito sistemsko liberalizacijo po osamosvojitvi). Zdaj ni več, novi uvoženi neoliberalizem ne daje več napredka in blaginje, cilji establišmenta so postali čisto drugi. V zadnjem desetletju velikega privatiziranja in bogatenja elit so rasle realne povprečne plače in poraba prebivalstva letno samo še po odstotek, prej po okrog tri odstotke. Impotentne nove politične elite si kupujejo zaščito bolj in bolj v tujini. A ostaja politično uspešen tudi novi kolonialni neoliberalizem, ker se lahko še skriva za tradicijo starega aktivnega liberalizma. V demokraciji obnovljena strankarska scena se je po začetnem neredu stabilizirala v primitivnem, arhaičnem dualizmu slovenskih »liberalcev in klerikalcev«; zdaj sta obe strani neoliberalni, a Slovenci le volijo »liberalce« (ki seveda vedno razočarajo in jih morajo tisti, ki to sceno upravljajo, spet in spet menjati).

To pač ni več slovensko uporniško svobodnjaštvo iz časa druge svetovne vojne (ponovljeno v novejšem času še proti jugoslovanskim generalom in proti Janezu Janši). Prav nasprotno, sklepajoč po raziskavi slovenskega javnega mnenja in po anketah o »mnenju potrošnikov« je prisotno dokajšnje zadovoljstvo. Poosamosvojitveno obdobje je bilo spet zelo dinamično, ljudje so vlagali veliko truda in, po mnenju večine, tudi veliko dosegli. Zelo veliko jih je doseglo kar največ, kar se jim zdi, da so zmožni doseči; v nadaljnji veliki dinamiki, ki bi še zaostrila tržno konkurenco, bi morda že izgubljali. In seveda: liberalnost Slovencev je še vedno predvsem ekonomska, pač »po slovensko« neurbana, in še ta, kot rečeno, nekoliko plašna. A je le njihov glavni pogled na svet, kakršnega si želijo.

Vsaka resnična politična alternativa se mora pripeti na to večinsko ljudsko hotenje! Podpreti mora v Sloveniji še vedno delujočo visoko produktivno moč tega kompleksnega motivacijskega sklopa! Naj ga ponudi v njegovi pravi vsebini in postavi to vsebino nasproti sedanji, iz tujine vsiljeni prevari. V današnji Sloveniji je to obvezni, nujni okvir tudi za »levico«. Kdor želi samovšečno bluziti na družbenem obrobju, naj, kdor želi delovati politično, pa mora delovati – v grobem – tako. Ker je forsirano »dohitevanje« vedno tudi preskakovanje, pa morajo biti vključeni v projekt tudi pogledi naprej čez meje starega kapitalizma, kakršni se že odpirajo v družbah jedra.

Delujoči liberalizem

Prvi pogoj za delovanje liberalnega sistema (v nasprotju z neoliberalnim) je delujoča pravna država – na vseh ravneh, začenši z delovnopravno, davčno in drugo inšpekcijo. V Sloveniji se ne krade; dohodek dajejo delo, znanje in podjetnost. To mora biti prioriteta, brez tega ne bo delovalo gospodarstvo, ne bo delovala demokracija, ne bo delovalo nič. Drugič, »socialna država«: sistem mora preprečevati revščino. Vzdrževati mora solidarnost in druge vezi, ki ustvarjajo človeško skupnost, družbo, in ki pač niso zgolj tržne. »Zahteve gospodarstva«, ki gredo čez te nujne pogoje za normalno delovanje družbe, so nevzdržne.

In tretjič: jasno mora biti, da je »socialna država« samo kamenček v mozaiku. Opozicija mora predvsem prebijati osrednjo neoliberalno dogmo o nedotakljivosti zasebnih interesov. Napredovanje družb – nekdanje in še bolj prihodnje – predpostavlja močne javne, državne politike ter dobro delovanje državnih aparatov in javnih storitev. Predpostavlja obstoj političnega razreda, ki je sposoben zagotoviti to in na prvem mestu to. Dokler so današnje vodilne družbe še napredovale, so napredovale z vseprisotnim nadzorom in usmerjanjem dobro delujoče države. Razvojno »dohitevanje« pa je sploh izrazito državni, politični projekt.

Osredotočanje na delitev namesto na ustvarjanje je pravzaprav le refleks temeljne neoliberalne prakse. Slovenski dohodki od dela na zaposlenega, ki določajo tudi velikost socialnih transferjev, zaostajajo za tistimi pri »razvitih« sosedih za skoraj 40 odstotkov – zato, ker zaostaja za toliko (v resnici še bolj) tudi produktivnost, ustvarjanje produkta na zaposlenega. Rast produktivnosti dela pa se je v zadnjih letih, v katerih se je po krizi obnovila gospodarska rast, zmanjšala na samo še kakšno tretjino tiste iz predneoliberalnega obdobja. Spremembe v delitvi (najbolj za zvišanje najnižjih plač in potem pokojnin) so v današnji Sloveniji utemeljene in nujne, a ne morejo seči prav daleč. Opozicija se mora usmerjati primarno drugam.

Slovenci podpirajo »socialno državo«, ker visoko vrednotijo enakost in solidarnost. Predvsem pa vrednotijo to, da lahko delajo, da imajo njihovi otroci dostop do dobre izobrazbe in da jim pripade za vloženo delo in znanje pošten zaslužek. Od svojih politikov pričakujejo to, ne pomoči. Želijo državo, ki jim bo zagotavljala to.

Delujoča država

Aktivne politike predpostavljajo politični razred, ki družbo spreminja, v nasprotju s pripenjanjem politikov na zgolj interese obstoječega gospodarstva. Nacionalni politični razred si mora izboriti zadostno – vedno omejeno, a vsaj zadostno – avtonomijo od kapitala, za kar si mora zagotoviti poleg ljudske podpore tudi močno lastno strokovno zaledje. Odveč je pripomniti, da je današnja slovenska politika opustila vse stike z domačo intelektualno bazo in da komunicira zgolj direktno z volivci v značilnem neoliberalnem populizmu. Edina angažirana »stroka« je piar.

Problema ni mogoče zvrniti pavšalno na »mlado« demokracijo. Tudi ta je dajala rezultate, dokler je še delovala stara elitna filozofija, naslednica aktivnega fordovskega liberalizma poznih komunistov po starem evropskem zgledu. Potem jo je nadomestila neoliberalna sistemska korupcija. Razkroj politične elite je vodil v privatiziranje po tajkunskem modelu in potem po kvizlinškem, v obeh primerih v uničevanje domače ekonomske elite; in v uničevanje intelektualne.

V vsej svoji zgodovini, tudi pod komunisti, je bila slovenska politika tesno vpeta v širok krog domače ekonomske in intelektualne elite. Danes preskakuje vsako komunikacijo s središči znanja in modernosti v družbi. Neoliberalna podreditev politike individualnim ekonomskim interesom je bila v Sloveniji, vsaj kar zadeva tovrstno domačo bazo, podreditev (a) najbolj zaostalim in politične podpore potrebnim sektorjem ter (b) agresivnemu špekulativnemu finančnemu kapitalu. Tehnološko in poslovno napredna podjetja delujejo kot praktično eksteritorialne, na svoje tuje trge pripete enklave.

Z na videz fiskalnimi politikami klestijo vlade ciljno usmerjeno po vseh središčih ustvarjanja in reprodukcije znanja, kar lahko v slovenski zgodovini primerjamo samo s politikami okupatorjev. Po letu 1945 so komunisti izčrpavali tedanje, že tako zaostalo kmetijstvo, da so investirali v razvojni kompleks izobraževanja, znanosti in industrije; današnji transferji med (današnjo) zaostalostjo in naprednostjo so prav nasprotni. Komunisti so zatrli velik del starih elit, ampak so tudi sestavljali nove. Sedanja oblast samo uničuje vse slovensko elitno, poganjajoče. Vsak projekt prebijanja iz neoliberalizma bo treba voditi kot široko segajoč projekt zbiranja nove slovenske angažirane elite: v gospodarstvu, na univerzah, v široki civilni družbi, v politiki.

Liberalizem in fašizem

Lahko sklenemo. Ko so aktivne politike potrebne, pa jih ni, bo naraščanje konfliktnosti sililo oblast v vse bolj agresivno samoobrambo. Saj jo že. Grozljivo je gledati, kako se zdaj že »liberalci« sklicujejo na dediščino nekdanjega slovenskega klerikalnega kvizlinškega fašizma. Vzrok ni populizem, saj je ta ideološka vsebina med ljudmi izrazito manjšinska. Staro slovensko provincialno hlapčevstvo oživlja – pač po svoji podobi – zgolj oblast. V stiski in strahu ob pešanju vzvodov mehke manipulacije pa predpisuje neoliberalizem (v Sloveniji pogosto kar prek katere od tujih ambasad) tudi spogledovanje s fašizmom.

Ta grozljivi politični razkroj se dogaja v okolju z večinsko prisotno »ljudsko ideologijo« pozitivnega, delujočega liberalizma, ki pa ostaja politično neartikulirana, kar je naravnost zločin! Lahko bi rekli, da je eden od znakov slovenskega zaostajanja tudi preobremenjenost njene »levice« z zastarelim in neuporabnim teoretskim sofisticiranjem.

Enako škodljiva je panična fiksacija na oblastno degeneracijo, v odnosu do katere zadošča za občutenje naprednosti že vsako nedoločeno, moralistično, svetovljansko svobodnjaštvo – povzeto, vede ali nevede, iz sodobnih neoliberalnih ideoloških aparatov. Izvirni problem ni fašizem, temveč s praznim, brezvsebinskim liberalizmom maskirani neoliberalizem, ki ustvarja fašizem. Sodobni fašizem proizvajajo v razmerah, ki kričijo po spremembah, liberalci, ki ne želijo nič spremeniti. Ne moreš nasprotovati fašizmu zgolj z visokoletečim svobodoumjem, zunaj konteksta nasprotovanja neoliberalizmu.

Arhaični slovenski kontekst »klerikalcev in liberalcev«, v katerem izpade napredna že vsaka abstraktna liberalnost, je že zdavnaj odslužil. Na zgolj tej fronti bo danes prej ali slej zmagal fašizem, ki dopolnjuje neoliberalizem z vsaj neko manifestacijo volje in energije, aktivnosti in vodenja! V Sloveniji mora politična ponudba delujočega liberalnega sistema nadgraditi temeljno liberalno podlago z zelo konkretnim izkazom potrebnih aktivnih (domačih, nacionalnih) državnih politik. Svobodo, ekonomijo, odprtost itd. je treba ponuditi v tej natančno definirani vsebini.