O strupenih sadežih
Oddaja Uroki Depale vasi bi sodila v strankarske medije in tam še vedno ne bi bila poštena, temveč natanko to, kar je: agitka.
Ključne besede: [Delosled] Depala vas, [Delosled] Dimitrij Rupel, [Delosled] Igor Bavčar, [Delosled] oddaja, [Delosled] Uroki Depale vasi
Spodbudilo me je pisanje kolege Petra Kolška na prvi strani Dela in rekel sem si, da si to oddajo moram ogledati: Uroki Depale vasi avtorja Jožeta Možine. Naj takoj razočaram strankarske megere . Glede Depale vasi si v svojih sodbah nisem premislil, z leti sem le uvidel, da niso mogoče črno-bele interpretacije vpletenih, kajti pokazalo se je, da v tej politični igri domala ni nedolžnih. Toliko o tem, mogoče grafična ponazoritev in poziv, naj si javnost ogleda, kje sta stala ter kakšne argumente sta tedaj glede Janše imela Dimitrij Rupel in Igor Bavčar in kaj govorita danes.
Zapustimo torej strogo politično polje tega dogodka in se poukvarjajmo z žanrom in profesionalnimi okoliščinami oddaje, ki kot taka predstavlja dno vsega, kar v pošteni profesiji velja za normalno. Vsaka avtorska oddaja takega tipa predpostavlja subjektivno oceno avtorja, in to je normalno, zato pa zahteva kar najbolj objektivne argumente, nepristranskost in osebno poštenost. Vse skupaj je podobno tistemu, kar na sodišču rečejo samoizločitev sodnika zaradi osebne kontaminacije ali ker so dokazi in argumenti sad zastrupljenega drevesa. Oddajo sem si ogledal in za uvod lahko ugotovim vsaj troje: prvič, da gre za izdelek nacionalne televizije, ki jo strogo zavezujejo profesionalni standardi argumentiranja, drugič, da gre za oddajo, ki pravzaprav ne sporoča o dogodku, ki ga opisuje, temveč je po žanru agitpropovska oddaja o potrebah povsem aktualne politike oziroma oblika pritiska in nespoštovanja pravosodja za potrebe enega politika, ki bi moral iti v zapor, pa upa na politični obrat pri ustavnem sodišču. In tretjič, da gre za avtorja, Jožeta Možino, ki je onkraj dvoma sad zastrupljenega drevesa, saj je v aktualne politične dogodke in ideologijo SDS vpleten povsem neposredno.
Če povzamem vse tri ugotovitve, rečem: ta oddaja je pod vsemi profesionalnimi standardi. Je klasična agitka, ki si dvajset let stare dogodke v arhivu RTV izposoja za montažo nove zgodbe v ezopskem slogu prikrite govorice za potrebe politike tega trenutka. V oddaji prikrito usmerja argumente iz propagandnega arzenala ene stranke in njenega propagandnega stroja. Taka oddaja bi sodila v strankarske medije in tam še vedno ne bi bila poštena, temveč natanko to, kar je: agitka. S tem se kritika izdelka lahko konča, kajti, resnici na ljubo, si kaj več ne zasluži. Odprejo pa se drugi vidiki.
Kaj sporoča nacionalna televizija, ko v svojem programu, programih in informativnih oddajah nenehno uporablja formulo medijskega uravnoteženja namesto profesionalne etike in korektnosti? Kilogram smrdečih in razpadajočih rib in liter kakovostnega parfuma zmešano in deljeno z dve ne pomeni srednje vrednosti dišav, temveč dva kilograma smrdeče gmote. Uravnoteženje, ki se je Slovenije prijemalo tudi v primeru ideološke razprave v šolstvu, ima še en problem, namreč, kdo je tisti, ki postavlja metapozicijo, točko gledišča, s katere se presoja, kaj se sploh uravnotežuje. V SDS je bilo to vedno brutalno jasno: s pozicije moči in oblasti se postavljajo kriteriji za uravnoteževanje in tega so se naučili od LDS, ta pa od KPS in praks nekdanjega režima. Spomnimo se samo nespodobnega dopisovanja med Borutom Pahorjem (SD) in Antonom Ropom (LDS) z naslovi Dragi Borut, dragi Tone, v katerih sta si naravnost očitala, kdo obvladuje nacionalno RTV.
Velja se spomniti nedavne bitke za odgovornost v nenamenskem poslovanju vodstva RTV in na kravjo kupčijo nenačelnosti, v katerem je svet RTV problem pometel pod preprogo. Boris Vezjak je opozoril na politično kuhinjo v svetu RTV, zadnjič v petek v Mladini, in njegova poanta je bila v nizanju dokazov, kako sta dr. Mitja Štular in Jože Možina vseskozi vpletena v aktualno politično dogajanje, proteste in gibanja, ki nedvoumno paktirajo s SDS. Spomnimo se zapletov z Natašo Pirc Musar, ki bi že morala direktorovati na RTV, pa so se na lepem našli vidiki, zakaj ne in da bi se raje uravnoteževalo in delilo plen. Razvojni potencial nacionalne RTV, ki jo plačujemo vsi odjemalci električne energije, si politični pirati prisvajajo, kakor da bi jo plačevali oni in kakor da avtonomni ljudje mimo njih ne obstajajo in ne znajo misliti. Iz take predpostavke nastajajo take oddaje.
Toda ne glede na vse, čeprav so kravje kupčije tega tipa in izpogajane vsebine (Jože Možina se kaže kot del tega projekta) že same po sebi nesprejemljive, si nacionalna televizija ne bi smela privoščiti, da z enakimi sredstvi kot propagandni stroj SDS dvomi o legitimnosti slovenskega pravosodja. Natanko to je storil Jože Možina in nihče na RTV mu tega ni preprečil. Možina je imel sijajen »uravnoteževalski« argument: vse, kar mi boste rekli, bom razglasil za cenzuro. Kaj reči na to?
Če bi se uredniki iz svoje brezpogojne profesionalne avtonomije zmogli sklicevati na novinarsko etiko in profesionalizem, bi tako oddajo odplaknilo že ob pregledu scenarija.