O civiliziranih Nemcih in bednih Slovencih

Nekdanjemu uredniku Dela in novinarju se je »zgodil« tvit. Napisal je, da so bili Nemci precej civilizirani v primerjavi s povojnimi poboji, pri katerih so metali ljudi v jame. Kam pa so metali Nemci ljudi? V označena pokopališča s cvetjem in javno razsvetljavo? Če že niso pepela raztrosili po negovani trati?
Screen Shot 2018-01-04 at 17.05.06.png
Izjava je groteskno sprevržena. Nemška agresorska vojska, ki je napadla številne države z idejami o svoji »rasni« večvrednosti, uničevalnimi taborišči, mučilnicami in pobojem civilistov, nima nobene povezave s tem, kar običajno razumemo kot civilizirano. V napadu na Jugoslavijo in Slovenijo, v zatiranju slovenskega jezika in kulture, pobijanju in mučenju naših prednikov, ni bilo nič civiliziranega. Prav tako je jasno, da povojni poboji, kjer so metali ljudi v jame, tudi nimajo nič s civiliziranostjo. So brutalna posledica vojne. Neopravičljiva, a pogost maščevalen ukrep.

V filmu Pod peskom (2015) nemški ujetniki, najstniki, ki niti še nimajo brade in niso mutirali, otroci, deminirajo obalo Danske. Te sestradane fantiče vsak dan raztrešči na sto in en košček. Načrtno so jih uporabljali za to. Maščevalen ukrep – zavezniki niso žrtvovali svojih ljudi, temveč vojne ujetnike agresorske vojske. Film na neizmerno ganljiv način prikaže, kaj vojna je – civilne žrtve na vseh straneh zaradi političnih psihopatov.

Bolezen ime ti je manjvrednost

Omenjeni tvit o civiliziranih Nemcih in veliko bolj bednih domačinih je zgolj en od simptomov hude nalezljive bolezni, od katere se dejansko umira. Imenuje se manjvrednost. Sramovanje lastne biti, hud dvom v svoje sposobnosti in vrednost. Tako državo, kot vemo, lahko vsakdo izkorišča.

Po Sloveniji so postavljeni spomeniki herojem, resničnim junakom in junakinjam, ki so zrli smrti v oči in niso izdali svojih ljudi v času 2. svetovne vojne. Ustrelili so jih, mučili in mnogim med njimi, večna jim slava, umorili tudi družino. Nepredstavljivo. Bolečina in zločin, ki se pretakata v krvi nas, njihovih potomcev. Ne, nikoli ne bomo pozabili.

Kljub temu vse več slovenskih medijev, ki na kolenih drgnejo čevlje tujemu kapitalu, strahopetno zmanjšuje pomen narodno osvobodilnega boja. Ker narod se je osvobodil nacističnega in fašističnega okupatorja, nadvlade Vatikana in kapitalizma. Zgodovina, ki je že minila! Zdaj pisatelji, novinarke in številni drugi sodobni izdajalci izkoristijo vsak trenutek, da slabšalno pišejo o zgodovini Slovenije. Kritika je seveda potrebna – zelo je nujna! A takšna, ki kaže pot in ne tista, ki rine Slovenijo v blato manjvrednosti pred vsem, kar je tuje.

Pogubno je za narod, da njegova lastna intelektualne srenja meni, da je vse iz tujine boljše. Čemu potem sploh krinka, da moramo imeti svojo državo? Da ne bi izgledalo, da je šlo za prevzem s strani tujcev?

Tujega nočemo, svojega ne damo, je bil jugoslovanski moto. Vendar iz tujine je marsikaj dobrega in treba je tudi deliti svoje z drugimi. Kar je želel slogan sporočiti je, da država nima namena napadati, temveč braniti svoje. Ga ni zdaj takega slovenskega junaka, kajne?

Izjava na tviterju je zato pošastna do vseh, ki so neizrekljivo trpeli, lahko kot otroci vojaki, prisilno mobilizirani, žrtve pobojev ali heroji. Tako kot odrezana glava prašiča na spomeniku Borisu Kidriču, ki jo skrajno desničarski medij tudi odobrava.

Pomnimo, komur je kakorkoli »smešna« odrezana glava kogarkoli, utegne izkusiti peklenskost. Bo prepozno?

Izdajalec ni vreden minute poguma heroja. A vendar je ta umrl tudi za njegovo svobodo pisanja v slovenščini. Verstehen?