Vulgarizacija minimalne plače

januar 23, 2017
By JP Damjan
in gospodarstvo
9 komentarjev
Prejšnji teden, pred petkovo sejo Ekonomsko-socialnega sveta, ko naj bi vladna stran predlagala, če in za koliko se bo dvignila minimalna plača v letošnjem letu, je potekala velika piarovska ofenziva tako iz sindikalne kot iz delodajalske strani. V skladu z zakonom o minimalni plači, se ta usklajuje vsako leto najmanj z rastjo cen življenjskih potrebščin, vlada pa lahko upošteva tudi ostale kazalce, kot so gibanje plač, gospodarske razmere oziroma gospodarska rast in gibanje zaposlenosti. Jasno, sindikati so zahtevali dvig za 5%, delodajalci pa so pristali le za uskladitev z inflacijo (0.5%), vlada pa se je na koncu glede na dobre razmere v gospodarstvu in trgu dela odločila za dvig za 1.8%.

Slednje pomeni, da bo okrog 30,000 prejemnikov minimalne plače letos prejemalo za dobrih 14 evrov bruto več (povečanje iz 790.73 na 805 evrov na mesec), kar pomeni dvig za slabih 10 evrov neto (iz 604.35 na 614 evrov mesečno).

Je ta dvig minimalne plače ekonomsko neupravičen in ali bo, kot so rohnele Finance, “sprožil val odpuščanj v delovno intenzivnih panogah, povečanje dela na črno in prekarizacije“? Bo ta dvig potopil podjetja?

Jasno, da ne. Čeprav so, medtem ko so si pulili lase iz jeze, povsem enako v “ločenem mnenju” rohneli minister za gospodarstvo Počivalšek (“dvig minimalne plače po ministrovem mnenju korak v napačno smer. Povzročil bo dodaten pritisk na podjetja po plačevanju davkov in prispevkov ter upočasnil zaposlovanje, in sicer predvsem v storitvenem sektorju. Dvig minimalne plače predstavlja dodatno tveganje za delo na črno, prav tako za prekarizacijo”) in predstavniki delodajalcev (“zvišanje minimalne plače bo najbolj prizadelo prav tista podjetja, ki se še vedno borijo z izgubami”).

Obema, ministru Počivalšku in predstavnikom delodajalcev, je skupno to, da rohnijo, kot da bo konec sveta, ob tem pa svojih trditev o škodljivosti dviga minimalne plače ne podkrepijo s številkami. Prav nobene številke ali kakšnega drugega numerično podkrepljenega argumenta niso predstavili glede tega, za koliko naj bi dvig minimalne plače za slabih 15 evrov bruto “upočasnil zaposlovanje“, in za koliko naj bi povečal “tveganje za delo na črno, prav tako za prekarizacijo“. Zakaj svojega rohnenja niso podkrepili s številkami ali drugimi argumenti? Ker jih pač nimajo.

V nadaljevanju bom na zelo preprost način pokazal, zakaj se tokrat delodajalci glede škodljivosti dviga minimalne plače motijo. Njihove pavšalne trditve namreč temeljijo na stari zablodi ekonomistov glede škodljivosti minimalne plače, ki sta jo leta 1995 v knjigi “Myth and Measurement: The New Economics of the Minimum Wage” zelo uspešno ovrgla dva izmed najboljših ekonomistov na področju ekonomike dela David Card in Alan Krueger. Temu so sledile tudi druge študije v zadnjih dvajsetih letih, ki za za razvite države skorajda brez izjeme kažejo, da minimalne plače nimajo negativnega vpliva na zaposlenost. Če že, naj bi bil ta učinek minimalno prisoten le med prvimi iskalci zaposlitve (mladimi), vendar ne nujno ter med slabo plačanimi negovalci v domih za ostarele v V. Britaniji. Tudi dvigi minimalne plače v ZDA v posameznih državah niso nikjer povzročile upada ali zaustavitve zaposlovanja v delovno-intenzivnih sektorjih. Tudi uvedba minimalne plače v Nemčiji leta 2015 ni povzročila prav nobenega kolapsa ali zaustavitve zaposlovanja.

In zakaj minimalne plače in njihova rast niso imele negativnega učinka na zaposlenost? Preprosto, ker so podjetja zaradi tega bolj povečala produktivnost in organizacijsko učinkovitost, zmanjševala fluktuacije v zaposlenosti, zmanjšala plače tistim z visokimi plačami in nekoliko dvignila cene.

Ta mit glede škodljivosti (dviga) minimalne plače je mrtev. Ekonomija je to vrgla iz učbenikov. Morda boste to našli še v kakšnem zastarelem učbeniku za mikroekonomijo v prvem letniku, toda v bolj zahtevnih učbenikih in resni empirični ekonomisti so ta koncept pokopali. Že omenjeni Alan Krueger je lani povedal, da postopno dvigovanje ameriške minimalne plače iz 7.25 $/uro na 12 $/uro naj ne bi imelo škodljivih učinkov. Problematična bi lahko bila velika enkratna povečanja, denimo enkratna podvojitev minimalne plače, ker pač podatkov o tem, kaj se zgodi v takšnem primeru še nimamo.

Dvig oziroma uskladitev minimalne plače v Sloveniji za letošnje leto za 1.8% oziroma za slabih 15 evrov mesečno seveda ne spada med drastična povečanja, ki bi lahko bila zelo nepredvidljiva. Zato kakšnih posebnih negativnih učinkov iz tega naslova (“vala odpuščanj v delovno intenzivnih panogah, povečanja dela na črno in prekarizacije”) ne moremo pričakovati.

Če bi gospodje (minister, delodajalci, novinarji) v roke vzeli kalkulator, bi hitro ugotovili nesmiselnost svojih trditev. Namreč, skupen strošek povečanja minimalne plače za 15 evrov bruto za 30,000 prejemnikov na letni ravni pomeni 5.4 mio evrov, od tega se četrtina nanaša na zaposlene v javnem sektorju. Bodo zaradi tega, zaradi teh dodatnih 4 mio evrov stroškov za celotno gospodarstvo, propadala podjetja? Bodo zaradi tega podjetja na veliko odpuščala ali zaustavila zaposlovanje? Ste resni?!

Vendar ali je uskladitev minimalne plače ekonomsko sploh upravičena? Je, če je ustrezno podprta z nominalno rastjo cen in rastjo produktivnosti. V ekonomiji običajno govorimo v realnih kategorijah, torej po upoštevanju rasti cen (inflacije). Če so cene končnih izdelkov porasle za nek odstotek, je seveda povsem upravičeno, da se tudi proizvodni stroški (predvsem strošek dela) temu prilagodijo z ekvivalentno rastjo. Uskladitev plač z inflacijo je tako nevtralna, saj zgolj prilagodi raven plač glede na preteklo rast cen.

Toda to ni še ni vse. Treba je namreč upoštevati tudi rast produktivnosti. Če so podjetja v prejšnjem obdobju svojo dodano vrednost realno povečala, je seveda povsem upravičeno, da se temu prilagodi tudi rast plač. Ker s tem podjetja dejansko nagradijo zaposlene za večjo storilnost oziroma z njimi delijo sadove povečane storilnosti. In v ekonomiji imate eno izmed zakonitosti, da sta dinamika produktivnosti in plač med seboj tesno korelirani. (to korelacijo lahko vidite tudi v Sloveniji v spodnji sliki, ki kaže rast produktivnosti in rast plač v celotnem gospodarstvu).

Slika 1: Rast produktivnosti in rast plač v celotnem gospodarstvu (2008=100)

place-in-produktivnost_1

Vir: Podatki SURS, lastni preračuni.

Če se rast plač prilagodi rasti produktivnosti, bo učinek na proizvodne stroške nevtralen, saj so plače zgolj ex post povečale proizvodne stroške za enako razmerje, kot se je povečala učinkovitost podjetij. Zaradi tega, ker so podjetja nagradila svoje zaposlene v enakem razmerju, kot se je povečala produktivnost, se njihova konkurenčnost ni niti za dlako poslabšala. Pač pa so s tem dobili bolj motivirane zaposlene. Tak je tudi rezultat nedavnega eksperimenta ameriškega giganta Walmarta (sicer znanega po stiskanju plač svojim zaposlenim), ki se je v začetku 2015 odločil povečati plače (in izboljšati usposabljanje ter možnosti napredovanja): rezultat je bil v boljši motiviranosti in večji storilnosti zaposlenih, v bolj čistih trgovinah itd.

Če izhajamo iz te logike, je torej manevrski prostor za povečanje plač enak vsoti med nominalno rastjo cen (inflacijo) in realnim povečanjem produktivnosti. V slovenskem primeru bi bil prostor za povečanje plač letos torej enak vsoti med lansko stopnjo inflacije (0.5%) in lanskim povečanjem produktivnosti (2.8% povečanje BDP na prebivalca), kar bi zneslo 3.3% odstotno povečanje. Takšno povečanje plač bi bilo za gospodarstvo nevtralno. S tem gospodarstvo ne bi bilo oškodovano, saj bi se minimalna plača zgolj prilagodila lanski inflaciji in porastu produktivnosti.

Ker je vlada minimalno plačo povečala zgolj za 1.8% (namesto za 3.3%), je torej strošek plač za najslabše plačane povečala za manj, kot so se lani nominalno povečale “koristi” za gospodarstvo. Ali drugače rečeno, strošek dela najslabše plačanih bo zaradi tega zaostajal za nominalno rastjo produktivnosti in podjetjem omogočal stroškovne prihranke (v konkretnem primeru za 1.5% pri plačah) . In natanko takšne trende lahko vidite, če denimo primerjate rast produktivnosti in rast plač v panogi, ki ima ob gostinstvu največ slabo plačanih zaposlenih – v proizvodnji oblačil. Spodnja slika kaže, da je za razliko od preostalega gospodarstva, rast plač v industriji oblačil po letu 2008 močno zaostajala za rastjo produktivnosti.

Slika 2: Rast produktivnosti in rast plač v celotnem gospodarstvu (2008=100)

place-in-produktivnost_1_tekstilna

Vir: Podatki SURS, lastni preračuni.

Vlada bi v prihodnje dejansko morala v zakon zapisati formulo, po kateri bi se letno usklajevala minimalna plača, s čimer bi se povečala transparentnost in predvidljivost poslovnega okolja. Primerna formula za uskladitev minimalne plače bi morala upoštevati nominalno rast cen in realno povečanje produktivnosti. Na agregatni ravni bi to pomenilo uskladitev minimalne plače z nominalno rastjo BDP na prebivalca (ali na opravljeno uro). Lahko bi formula predvidevala rahlo zaostajanje za realno rastjo produktivnosti (denimo za 1 odstotno točko. Lahko bi se vzela produktivnost zgolj tistih panog, kjer je delež zaposlenih z minimalno plačo največji.

Čemu torej takšen “halo” zaradi uskladitve minimalne plače zgolj za polovičen odstotek glede na tistega, ki bi bil še vedno stroškovno nevtralen za gospodarstvo? Verjamem, da je ta logika večini novinarjev “španska vas”, saj ne razumejo ekonomije. Bolj me čudi strašansko nepoznavanje ekonomije pri tistih, ki bi jo morali zelo dobro poznati “po svoji dolžnosti” – minister za gospodarstvo in predstavniki delodajalcev.

No, seveda ne gre samo za nepoznavanje ekonomije, pač pa za načrtno ignoriranje ekonomije pri nekaterih novinarjih in pri krovnih gospodarskih združenjih. Gre za namerno manipuliranje. In to pri najšibkejših. Stavim, da ko gre za diskusijo glede njihove lastne plače, jih napovedane uskladitve plač ne motijo. Motijo jih je le pri tistih, ki so na minimalni plači.

In to je tista človeška primitivnost, nizkotna vulgarnost predstavnikv sedme sile in gospodarstva, ki mene moti.

Deli:

Naši otroci delajo več kot povprečen odrasel!

Proti koncu izteklega se leta je po družabnih omrežjih gromko odobravanje sprožil zapis učiteljice Barbare Gros. Prikaz stanja v šolskem sistemu, ki ga je naslikala z besedami, je tako strašen, da si vsekakor zasluži javno debato. Pravzaprav po njej prav vpije. Gorje družbi, ki ne zna poskrbeti niti za lastne otroke. Barbara je učiteljica že petindvajset let. Poleg tega ima za sabo tri mandate kot sindikalna zaupnica, torej zastopnica pravic delavcev v šolskem sindikatu. V dobrih dveh urah pogovora je s svojo širino in pogumom name naredila vtis človeka, kakršnega v tovarnah bodočih državljanov potrebujemo. Kako zlovešče torej, da je z eno nogo že zunaj sistema, saj pravi, da je v šolstvu vse skupaj postalo preveč nerazumno in da preprosto ne zdrži več. Tudi v prihodnje bo mladim dušam pomagala najti pravi korak po poti življenja, le da v kaki drugi obliki, ki otroke ne bo učila predvsem potrpeti.
Mateja J. Potočnik
gros barbara1
AVTOR:

Jure Aleksič

ZNAČKE:

otroci
učiteljica
barbara-gros

Sistem noče izobraženih ljudi (le slepe sledilce), zato proizvaja nevrotične, izžete otroke Kako to, da je iz vas privrel tako oster zapis o stanju našega šolstva?

Ker nisem več mogla gledati, kaj se dogaja. Kot učiteljico in kot človeka me ves čas boli srce, ko pomislim, kako se ti otroci zame trudijo. Ker me imajo radi, ker mi zaupajo, ker mi v svoji otroški preprostosti resnično hočejo ugoditi … Pa je tempo tako poblaznel, da me pogosto že tretjo šolsko uro stekleno gledajo in sploh nič več ne morejo.

Prav ponoreli učni načrti, pravite, so srčika problema.
Učni načrti so tako nabutani, da je za otroka, kot bi imel nekaj služb. Predstavljajte si, da moraš zjutraj doma oskrbeti krave, koze in kure, potem moraš v redno službo – zelo naporno službo, kjer pogosto opraviš še kako naduro in te ves čas lovijo roki, ker so ti naložili preveč. Popoldne moraš v dodatno službo, recimo anketiranje na terenu, saj drugače finančno ne prideš skozi mesec. Zvečer spet opraviš zadolžitve v hlevu, ponoči občasno nekje dežuraš kot varnostnik, zjutraj pa komaj vstaneš in se spet odvlečeš v hlev. No, predstavljajte si leta in leta tega in dobili boste izkušnjo naših otrok v šolskem sistemu.

Ko vas je delo v razrednem pouku do konca zamorilo, ste zaprosili za delo v podaljšanem bivanju.
Prošnja je bila na srečo odobrena. To mi zdaj sicer omogoča malce bolj sproščeno in obenem temeljito delo z otroki. A po drugi strani sem tako dobila še celostnejši vpogled vanje – in tako tudi v to, kako preobremenjeni so. Pet ur pouka na dan, eno za drugo, popoldne pa še domače naloge za doma in učenje. S tem, da se jih vmes ves čas zelo priganja. Dajmo!! Hitro!! Še to je treba, pa še to in to – hitro se oblecite, hitro izračunajte, hitro to, hitro ono… Vse to zato, ker nam je vsem skupaj vsako sekundo dneva za petami učni načrt. Če so dejansko dovolj pridni, da se učijo, delajo naši otroci več kot povprečen odrasel.

Še pred petimi leti bi imeli najbrž prav. Ampak danes je nekaj najbolj normalnega, da odrasli delajo od deset do dvanajst ur na dan. Prav to je morda celo glavni motor našega propada.
No, v tem ciničnem smislu je slovenska šola morda res precej dobra priprava za odraslo življenje. Nič čudnega ni, da so tudi učitelji toliko bolj napeti, ko otrokom ne gre dobro. In zato mnogi nalagajo toliko več domačih nalog, da bodo učenci snov ja utrdili. In zato so otroci pogosto še toliko bolj nestrpni in nasilni drug do drugega. Zaradi norih zahtev vsi tako hitimo, da se nima nihče več niti časa ustaviti in vprašati: pa zakaj vendar vsi skupaj tako hitimo?

Prav res: zakaj? Za vami je že četrt stoletja poučevanja. Včasih, pravite, je bila naša šola drugačna?
Oh, ko sem začenjala, je bilo bistveno drugače. Seveda tudi takrat reči niso bile nikjer blizu idealnim ali rožnatim. A so bile vseeno neprimerljivo boljše.

Kaj se je potem zgodilo?
Iz nekega razloga se je začelo s tem maničnim napihovanjem učnih načrtov. Če si moral prej jemati trideset stvari, si jih moral po novem sto trideset. In ko si mislil, da v leto preprosto ni možno nabiti še več reči, so storili natanko to. In ko je do konca prepljusknilo, so pač nabasali noter še dodatne ure pouka in dodatne izbirne dejavnosti. Nepredstavljivo. Ampak najbrž ti res ni treba biti genij, da znaš predvideti, da bo posledica vsega tega utrujen otrok? Utrujen otrok pa je naporen otrok. Tako kot smo utrujeni odrasli naporni odrasli. V šoli smo se torej znašli utrujeni otroci in utrujeni učitelji, potem so nas pa začeli čedalje bolj obiskovati utrujeni starši in pravico iskati pri utrujenih ravnateljih.

Ampak kako bi sploh lahko prišlo do tako norega stanja? Kdo je najbolj odgovoren za to?
Hja, na neki točki se je sistem očitno odločil, da mu najbolj ustrezajo izmozgani in izžeti ljudje. Glede učnih načrtov pa je poseben problem obsežna skupina ljudi, ki je prepričana, da so otroci samo leni. In da velja preprosta enačba: več ko jim naložiš, več znajo. Nekateri to res iz srca mislijo, in to z najboljšimi nameni. Prepričani so, da se otrokom samo ne ljubi, da gre pač za razvajene generacije… Ampak ni res!! Trdim, da v pavšalu to ni res. Z otroki ni nič narobe. Otroci se samo na različne načine prilagajajo nevzdržni situaciji.

Kaj bi bilo treba storiti, da se jim nemudoma olajša stisko?
Vsaj pol tega balasta bi bilo treba nujno oklestiti. Pa raje še kaj več! Obljubim vam, da bi potem otroci veliko več znali. Morda se sliši paradoksalno, pa ni. Namesto da jih obstreljujemo z nebistvenimi informacijami, bi lahko tako učinkovito utrdili bistvene. Otroci bi bili bolj spočiti in s tem dojemljivejši za znanje. Gradivo bi lahko bistveno bolj ponotranjili, zato bi jim osvojeno znanje dolgoročno bolj koristilo. Ne pa da si kopico ne nujno najpomembnejših podatkov zapomnijo za tri dni, potem pa komaj čakajo, da lahko pozabijo. Ker je itak že na sporedu nova pošiljka stvari, ki se jih morajo naučiti za tri dni. V takem sistemu ni petica prav noben porok za dolgoročno znanje. Kot odličen zgled za nasproten pristop lahko ponudimo, recimo, Finsko.

Ki se vedno znova uvršča na samo čelo lestvic merljive uspešnosti šolskega sistema.
Ampak veste, zakaj? Ker se tam reči res lotevajo drugače. Obiskala sem jih, zato vem, o čem govorim. So med državami z najmanj urami pouka, pa tudi otroci šolo začnejo kasneje – celo leto kasneje kot pri nas. Aparat učiteljev za povrhu ne obremenjuje s skoraj nobeno birokracijo, tako da se lahko s celim bitjem posvetijo poučevanju. In imajo pri tem tudi zelo proste roke. Tam inšpekcije sploh ne obstajajo.

Kako ne obstajajo? To se vseeno sliši malce preveč čudno.
Prav res, če gledamo z vidika našega sistema, kjer se ljudi samo kontrolira. Tako divje in stalno kontrolira, da so živčni in izčrpani že samo od tega. Če ljudem dodeliš zdravo mero odgovornosti, jih bo večina svoje delo opravila povsem dovolj dobro ali bolje. Če pa boš nad njimi ves čas izvajal kontrolo za kontrolo in jim s tem na vsakem koraku sporočal, da jim ne zaupaš, bodo izgubili veselje do samostojnega in ustvarjalnega dela.

Več v Zarji št. 1., 3. 1. 2018. brez testov in ocen

Finski in slovenski šolski sistem
p_finska_sola1
AVTOR:

Tina Horvat

ZNAČKE:

šolski-sistem
finski-šolski-sistem
slovenski-šolski-sistem

Bi hodili v šolo, kjer pouk traja okoli tri ure in pol, z vmesnimi odmori po 15 minut, kjer do sedmega razreda ni ocen in do 16. leta starosti skoraj ne bi pisali testa? Ker v tej šoli delo doma ni zaželeno, se vam popoldne ne bi bilo treba veliko učiti, domačih nalog skoraj ni. Povrh vsega je šola zastonj, saj so učbeniki in delovni zvezki, prevozi, pa tudi topli obroki brezplačni. Glavno vodilo šolskega sistema je, da imajo otroci pravico ostati otroci, zato se vpisujejo v prvi razred šele s sedmimi leti, in da je najboljše učenje skozi igro. Sliši se pravljično, vendar takšna šola v resnici obstaja, in sicer na Finskem.

Mnogim se šola, kakršno imajo na Finskem, zdi na prvi pogled razpuščena, preveč prijazna do učencev in premalo resna, saj ne vceplja dovolj delovnih navad, ki jih nujno potrebujemo v življenju. Brez garanja, piflanja in slepega sledenja predpisani snovi se otroci v taki šoli pač ne morejo prav veliko naučiti, pomislimo. Vendar je ravno nasprotno. Po vseh mednarodnih merilih in raziskavah (TIMMS, PISA) finski otroci dosegajo najboljše rezultate, čeprav sami zatrjujejo, da zanje rezultati raziskav niso tako pomembni, kot je zadovoljstvo staršev in otrok.

Zakaj se nič ne naučimo od Finske?

Čeprav je Finska kot velika učilnica, kamor dobesedno vsi šolniki sveta hodijo odkrivat skrivnost njihovega uspeha, pa vsaj za Slovenijo ne bi mogli reči, da smo se od njih kaj naučili. Naš šolski sistem je v popolnem nasprotju s finskim, saj je storilnostno naravnan, zastarel, za mnoge prezahteven, usmerjen k piflanju za ocene in ne za znanje, k vsrkavanju neverjetnih količin informacij, k zatiranju ustvarjalnosti in samostojnega razmišljanja, premnogi učenci izdelujejo šolo le s pomočjo staršev ali dragih inštrukcij.

A medtem ko se mi že desetletja ukvarjamo z reformo za reformo, pri čemer imamo vsi občutek, da nam nobena ne pomaga kaj dosti, saj postaja šolanje vedno večja muka za množico otrok, staršev in tudi učiteljev, na Finskem pravkar poteka reforma njihovega dokazano dobrega učnega načrta. Predvsem temelji na povezovanju predmetov v tematske sklope oziroma področja, klasični predmeti, kakršne poznamo za zdaj povsod po svetu, pa naj bi na Finskem postopoma izginili.

Učni načrt prepuščen učiteljem

Ker gre pri učnem načrtu za vodilni usmerjevalni načrt vsakega šolskega sistema, je zanimiva primerjava slovenskega in finskega. Finski šolski sistem je popolnoma decentraliziran, največjo odgovornost in vpliv na poučevanje imajo lokalne skupnosti in same šole s svojimi učitelji. Pristojnost države sega le do skupne zakonodaje in financiranja, medtem ko je vsebinska in praktična plat prepuščena učiteljem.

Še posebej decentraliziran pa je na Finskem učni načrt oziroma kurikulum, ki je veliko manj zavezujoč kot v Sloveniji. Gre zgolj za usmerjevalni načrt, učiteljem pa je prepuščena svoboda, da najdejo načine in metode poučevanja. Ti se razlikujejo od šole do šole in so prilagojeni lokalnim potrebam ter razmeram. Zelo pomemben del učnega načrta na Finskem je, da ne vsebuje toliko predpisov, česa vse se morajo naučiti oziroma kaj morajo znati, ampak se osredotoča na to, kako najbolje priti do znanja.

Slovenska mantra: piflanje in bitka za ocene

Vse to je pri nas znanstvena fantastika. Izvrševanje teoretično povsem definiranega, povsod enakega in zelo obširnega, a v praksi zelo neučinkovitega šolskega učnega načrta je postalo glavna mantra, katere žrtve se počutijo tako učitelji kot učenci in njihovi starši. Mnogi učitelji, s katerimi smo se pogovarjali, vendar niso hoteli biti imenovani, se pritožujejo, da pri pouku preprosto ne morejo poučevati, kot bi hoteli, in učencem postreči še s kakšnimi dodatnimi zanimivostmi, ampak morajo drveti skozi snov, da jih bo čim več doseglo čim boljše ocene, da se bodo lahko vpisali v srednjo šolo ali bili čim uspešnejši na maturi. Bitka za ocene je značilna tako za osnovno kot za srednjo šolo, in videti je, da se kakovost učitelja meri le v tem, da čim več učencem z domala srednjeveškimi metodami, kot sta piflanje in učenje podatkov na pamet, s frontalnim predavanjem izza katedra vcepi v glavo na tisoče informacij. Ker učiteljem med poukom preprosto ne uspeva slediti nacionalnemu kurikulumu, grejo prehitro skozi snov, učenci je ne razumejo in posledično morajo tisti starši, ki si to lahko privoščijo, plačevati drage inštrukcije.

Prehitro skozi preveč snovi

Na Finskem je pri naravoslovnih predmetih v razredu največ 16 učencev, da lahko vsako uro izvajajo eksperimente, v slovenski šoli pa večinoma ni več dovolj časa za to in tudi ne za igro, sproščenost in sodobnejše metode poučevanja, saj si morajo zgolj za test ali ustno spraševanje zapomniti v učnem načrtu predpisano snov. Medtem ko za prvih šest let devetletke to še ne velja popolnoma, v zadnjih treh razredih in predvsem v srednjih šolah učitelji, učenci in starši družno bentijo nad zapovedano hitrostjo jemanja snovi.

Na Finskem ni testov in ocen!

Med vsaj za nas zelo nenavadnimi značilnostmi finskega sistema je tudi to, da ne poznajo nacionalnega preverjanja znanja, saj so zelo nenaklonjeni ocenjevanju učencev. V prvih šestih razredih otrok sploh ne ocenjujejo, edini nacionalni test pa opravijo pri starosti 16 let. Učence vsakodnevno ocenjujejo učitelji, vendar ne zgolj s pisnimi testi in spraševanjem, ampak predvsem z opazovanjem in spodbujanjem k sodelovanju. Pri tem jim ne gre toliko za ocene, ampak predvsem za to, da ugotovijo, kateri učenci bi potrebovali dodatno pomoč za doseganje uspeha.

Petnajstminutni odmori in malo učenja

Pouk se v osnovnih šolah na Finskem začenja med osmo in deveto uro, kar je podobno kot v Sloveniji, velika razlika pa je v trajanju odmorov in količini domačega dela. Pravzaprav je oboje ravno premosorazmerno, finski osnovnošolci na nižji stopnji imajo v enem šolskem dnevu 75 minut odmora, doma pa se skoraj ne učijo, medtem ko imajo slovenski otroci 30 minut odmora in so zelo obremenjeni z delom doma.

Kje je tukaj skrivnost? Verjetno v tem, da učitelji na Finskem otrokom nočejo krasti prostega časa in jih spodbujajo k samostojnosti ter temu, da čim več naredijo že v šoli. Domačih nalog tako rekoč ne dajejo, če jih, pa jih mnogi otroci naredijo kar med odmori, ki so dolgi po 15 minut. Razen če jih med odmori ne »naženejo« ven, saj spodbujajo tudi gibanje na svežem zraku.

Finskih staršev šola ne obremenjuje

Predvsem starši na Finskem niso zelo obremenjeni s šolskimi obveznostmi svojih otrok, marsikdo niti ne ve, kaj natančno v šoli počnejo, medtem ko za slovenske starše velja, da še enkrat hodijo vsaj v osnovno, če ne tudi v srednjo šolo, saj morajo toliko sodelovati pri domačem delu, učenju, plakatih, predstavitvah in domačih nalogah. Domače delo v Sloveniji je naraslo že do absurdnih razsežnosti! Seveda v teoriji vsakdo želi in ve, da je za njegovega otroka najbolje, če tisti preklemanski plakat naredi sam, a ker je od ocene malodane odvisna njegova prihodnost, se na koncu pri veliko osnovnošolcih konča tako, da jim pomagajo starši.

Dobri in dobro plačani učitelji

Zagotovo so za tako uspešen šolski sistem »krivi« tudi dobri in dobro plačani učitelji. Ti morajo imeti na Finskem magisterij, poklic pa je po ugledu takoj za zdravniškim. Zaradi tega je za študij veliko zanimanja, vpisna selekcija pa zelo huda. Skozi vpisno sito pridejo le najboljši, doštudirajo pa najbolj motivirani. Pomemben kriterij za vpis pa niso samo (odlične) ocene, ampak tudi individualen pogovor, s katerim strokovnjaki presodijo, ali ima kandidat za vpis tudi čustvene in psihološke sposobnosti za poklic učitelja.

Obvezna delovna prisotnost

Še ena razlika je med Slovenijo in drugimi državami, in sicer predpisana obvezna prisotnost v šolah. Pustimo ob strani zlobna natolcevanja o tem, kako veliko prostega časa in kako dolg dopust imajo slovenski učitelji, a dejstvo je, da je v več kot polovici držav (tudi v državah z najboljšim šolskim sistemom) obvezna prisotnost v šoli predpisana, pri nas pa ne. V Sloveniji sta predpisani splošna delovna in učna obveznost, in sicer to pomeni, da je lahko učitelj, da opravi polno delovno obveznost (40 ur), prisoten v šoli le toliko, kolikor traja njegova tedenska učna obveznost, to je 22 oziroma 21 ur pouka za osnovnošolske učitelje. Z drugimi urami lahko razpolaga po svoje in nad tem ni nobenega nadzora.

Povsod, kjer je predpisana obvezna prisotnost v šoli, je ta višja od te, ki jo (je) (n)imamo v Sloveniji. A obvezna prisotnost ne pomeni, da imajo učitelji recimo 35 učnih ur na teden, ampak to, da svoje delo – priprave na pouk in govorilne ure, popravljanje testov in vse drugo, opravijo v šoli. Kot smo izvedeli, so na Švedskem, kjer je obvezna prisotnost 31 ur, ali na Finskem (27 ur) učitelji tudi po pouku na voljo učencem. Ti imajo zaradi tega manj dela in učenja doma in v teh državah je povsem nepojmljivo, da bi učenci izdelovali osnovno šolo s pomočjo inštrukcij in staršev.

***

Kakšno šolo imajo v Avstriji?

Da bi se kaj naučili od boljših od nas, ni treba iti vse do daljne Finske, ampak lahko samo poškilimo takoj čez mejo, v Avstrijo. Tamkajšnji šolski sistem nam je opisala Slovenka, ki živi v Celovcu, mama dveh otrok, srednješolke in osnovnošolca.

Storilnostna naravnanost: »Šola v Avstriji nikakor ni tako storilnostno naravnana, kot je v Sloveniji. Prej nasprotno. Otroci so v avstrijskih šolah veliko bolj sproščeni, včasih kar malo preveč. Popoldne niso pretirano obremenjeni z delom za šolo, zato jim ostaja več časa za druge stvari.«

Količina snovi: »V avstrijskih šolah ni takšne panike zaradi točk, kot je v slovenskih. Zadnja leta je nekaj panike povzročila novost – nacionalna matura, to pomeni, da so pisali iste naloge po vsej državi hkrati. Učitelji niso vedeli, kaj jih čaka, in je bilo to tudi pokazatelj njihovega dela. Morali so se potruditi in razrede naučiti dovolj za maturo, saj niso vedeli, kakšne naloge bodo. Prej so jih namreč pripravljali vsak malo po svoje in so tudi vedeli, katere naloge bodo pri maturi.«

Inštrukcije: »Učenci inštrukcij v glavnem ne potrebujejo, veliko si pomagajo sami med sabo.«

Brezplačna šola, pa še družinska podpora: »Učbenike, delovne zvezke in slovarje plača država, knjige in delovne zvezke dobijo učenci v šoli. Starši morajo kupiti le zvezke ter pisalni in risalni pribor. Vsakega septembra ob začetku šole dobi vsak otrok sto evrov, ob tem da tudi vsak otrok, ki se šola oziroma študira, dobi družinsko podporo, ki ni odvisna od zaslužka staršev. Za moja dva otroka dobimo tako vsak mesec 400 evrov družinske podpore.«

Status učiteljev: »Učitelji imajo zelo dober status, predvsem starejši. Nekateri imajo kot državni uslužbenci službo zagotovljeno, tudi če zanje ne bi bilo dela. Ta status so sicer leta 2001 ali 2002 ukinili. Učiteljska plača na začetku ni bajna, okoli 2500 evrov bruto, vendar pa imajo dober sistem napredovanja po razredih, tako da vsako drugo leto dobijo višjo plačo in so do upokojitve že zelo dobro situirani. Mislim, da so pred kratkim te razrede napredovanja ukinili, pa zato malo zvišali začetno plačo.«

Maturantski ples: »Maturantskega plesa se veseli vsa šola, ne samo maturanti. Udeleži se ga večina dijakov višje stopnje. Ples na naši gimnaziji pripravijo dijaki sami, vse organizirajo sami (glasba, prostor, okrasitev, catering, varnost, reševalci, sponzorji), pomagajo jim starši in učitelji, podpisnik pogodb je Združenje staršev. Z dobičkom, ki ga imajo – letos je bilo to npr. 15.000 evrov, si privoščijo končni izlet, deset odstotkov dobička gre pa v socialni sklad za pomoč socialno šibkejšim dijakom. Kot sem slišala, je v Sloveniji čisto drugače, predvsem zelo drago, in da imajo monopol nad prirejanjem maturantskih plesov podjetja, naši dijaki pa si naredijo tak ples, kot si ga želijo. Priprave za ples 2017 so se že začele.«

Zarja št. 18, 3.5.2016

O civiliziranih Nemcih in bednih Slovencih

Nekdanjemu uredniku Dela in novinarju se je »zgodil« tvit. Napisal je, da so bili Nemci precej civilizirani v primerjavi s povojnimi poboji, pri katerih so metali ljudi v jame. Kam pa so metali Nemci ljudi? V označena pokopališča s cvetjem in javno razsvetljavo? Če že niso pepela raztrosili po negovani trati?
Screen Shot 2018-01-04 at 17.05.06.png
Izjava je groteskno sprevržena. Nemška agresorska vojska, ki je napadla številne države z idejami o svoji »rasni« večvrednosti, uničevalnimi taborišči, mučilnicami in pobojem civilistov, nima nobene povezave s tem, kar običajno razumemo kot civilizirano. V napadu na Jugoslavijo in Slovenijo, v zatiranju slovenskega jezika in kulture, pobijanju in mučenju naših prednikov, ni bilo nič civiliziranega. Prav tako je jasno, da povojni poboji, kjer so metali ljudi v jame, tudi nimajo nič s civiliziranostjo. So brutalna posledica vojne. Neopravičljiva, a pogost maščevalen ukrep.

V filmu Pod peskom (2015) nemški ujetniki, najstniki, ki niti še nimajo brade in niso mutirali, otroci, deminirajo obalo Danske. Te sestradane fantiče vsak dan raztrešči na sto in en košček. Načrtno so jih uporabljali za to. Maščevalen ukrep – zavezniki niso žrtvovali svojih ljudi, temveč vojne ujetnike agresorske vojske. Film na neizmerno ganljiv način prikaže, kaj vojna je – civilne žrtve na vseh straneh zaradi političnih psihopatov.

Bolezen ime ti je manjvrednost

Omenjeni tvit o civiliziranih Nemcih in veliko bolj bednih domačinih je zgolj en od simptomov hude nalezljive bolezni, od katere se dejansko umira. Imenuje se manjvrednost. Sramovanje lastne biti, hud dvom v svoje sposobnosti in vrednost. Tako državo, kot vemo, lahko vsakdo izkorišča.

Po Sloveniji so postavljeni spomeniki herojem, resničnim junakom in junakinjam, ki so zrli smrti v oči in niso izdali svojih ljudi v času 2. svetovne vojne. Ustrelili so jih, mučili in mnogim med njimi, večna jim slava, umorili tudi družino. Nepredstavljivo. Bolečina in zločin, ki se pretakata v krvi nas, njihovih potomcev. Ne, nikoli ne bomo pozabili.

Kljub temu vse več slovenskih medijev, ki na kolenih drgnejo čevlje tujemu kapitalu, strahopetno zmanjšuje pomen narodno osvobodilnega boja. Ker narod se je osvobodil nacističnega in fašističnega okupatorja, nadvlade Vatikana in kapitalizma. Zgodovina, ki je že minila! Zdaj pisatelji, novinarke in številni drugi sodobni izdajalci izkoristijo vsak trenutek, da slabšalno pišejo o zgodovini Slovenije. Kritika je seveda potrebna – zelo je nujna! A takšna, ki kaže pot in ne tista, ki rine Slovenijo v blato manjvrednosti pred vsem, kar je tuje.

Pogubno je za narod, da njegova lastna intelektualne srenja meni, da je vse iz tujine boljše. Čemu potem sploh krinka, da moramo imeti svojo državo? Da ne bi izgledalo, da je šlo za prevzem s strani tujcev?

Tujega nočemo, svojega ne damo, je bil jugoslovanski moto. Vendar iz tujine je marsikaj dobrega in treba je tudi deliti svoje z drugimi. Kar je želel slogan sporočiti je, da država nima namena napadati, temveč braniti svoje. Ga ni zdaj takega slovenskega junaka, kajne?

Izjava na tviterju je zato pošastna do vseh, ki so neizrekljivo trpeli, lahko kot otroci vojaki, prisilno mobilizirani, žrtve pobojev ali heroji. Tako kot odrezana glava prašiča na spomeniku Borisu Kidriču, ki jo skrajno desničarski medij tudi odobrava.

Pomnimo, komur je kakorkoli »smešna« odrezana glava kogarkoli, utegne izkusiti peklenskost. Bo prepozno?

Izdajalec ni vreden minute poguma heroja. A vendar je ta umrl tudi za njegovo svobodo pisanja v slovenščini. Verstehen?