Vse še enkrat od začetka?

Zdaj smo torej spet tam, kjer smo nekoč že bili – čisto na začetku. Lahko začnemo spet kar z novico, da sta gospod ban Dravske banovine in knezoškof ljubljanski na Vrhniki pozdravila Italijane in se jim zahvalila za prihod. Potem lahko dve leti in pol citiramo časnik Slovenec in glasilo Domoljub o dučejevih velikanskih uspehih in poldrugo leto še o večni zvestobi Hitlerju – vse do končnega poloma 9. maja 1945, ko je bilo hvale konec in je samo še general Rupnik verjel, da bo Nemčija s čudežnim orožjem, v resnici atomsko bombo, za katero so nemški fiziki tekmovali z ameriškimi, kdo jo bo prvi izdelal, naredila… Bo zdaj res treba 72 let po koncu vojne odpreti posebno rubriko za nazaj? Do kam še, do Koseskega in Prešerna?

Svet se vrti, če Slovenci hočemo ali ne. Nenehno se na njem dogajajo stvari, ki jih razumemo ali ne razumemo (raje ne kot ja). V nevidnem ozadju pa močni in bogati pripravljajo dogodke, ki se potem tudi zgodijo (nič se ne zgodi kar samo od sebe), ali pa jim priprave uidejo iz rok in udarijo tudi po njih. Tako se je pripravljala tudi druga svetovna vojna. Neodvisno od diplomatov pa tudi obeh državnikov, ki sta v Münchnu mahala s Hitlerjevim podpisom, češ da sta rešila mir v Evropi, ko sta se Francija in Anglija sprijaznili z okupacijo Avstrije in Sudetov. Že prej pa so neke druge vplivne skupine v ozadju tiho računale, da se naj Nemčija kar oborožuje, da bo lahko obračunala s komunizmom.
Takoj jeseni 1939 je bil svet presenečen, ko je vojaška strategija Wehrmachta pometla po Evropi zastarele in nesposobne nasprotnike, presenetila pa je tudi s svojo zločinsko ideologijo. Ves nemški narod se je pustil obnoreti, da se je kot brezčuten stroj zapodil v osvajanje Evrope. Za začetek le Evrope. Saj so korakajoče divizije, omamljene od zmag, pele: »… und Morgen die ganze Welt!« Jutri ves svet! Ampak tega ni hotel nihče jemati resno, dokler se niso zamajali temelji tedanje Evrope, pravzaprav vsega sveta, ko so se nemški tanki že vkopali pred Moskvo in se skozi Norveško in Finsko približevali severnemu tečaju, v Afriki Sueškemu prekopu in tudi nahajališčem nafte, enote gebirgsjägrov so osvajale vrhove na Kavkazu, kjer je tudi nafta, in so nebo nad Londonom branili samo še poljski piloti, ki so po zasedbi Poljske pribežali v Anglijo, ker drugih ni bilo več…
Takšen je bil položaj konec leta 1941 in v začetku leta 1942, potem ko so se na Večni poti že sestali ustanovitelji OF in sklenili, da bo odgovor na okupacijo oborožen upor. To je dejstvo. Kako so formulirali besede, se pa poznavalci lahko še naprej prepirajo. Toda iz tega dogovora so nastali zelo konkretni partizanski bataljoni in brigade ter pozneje tudi korpusi in divizije, vmes pa je nastala še nesrečna Dolomitska izjava, da se vse stranke politično podredijo Partiji. Premeten ukrep ali nujno zlo? S tem je bilo resda tudi za vnaprej konec demokracije, po drugi strani pa ostaja odprto vprašanje, kaj bi nastalo iz velikega upora, ki se je moral spopadati z regularno armado velesile in z vsemi njenimi policijskimi in vohunskimi službami, če bi že v tistih hudih časih zavladala v njem demokracija z vsemi svojimi strankarskimi zdrahami, kot jih danes z varne razdalje gledamo v državnem zboru.
Previdni meščani so takrat govorili, da je najbolje biti nevtralen, se ponižno potuhniti in ubogati ter počakati, da nesreča mine, ko se bo pokazalo, kdo od velikih bo zmagal. Za primer še danes navajajo narode, ki so vojno prestali brez žrtev, pametno, kot rečejo. Ne povedo pa, da so za njih padali manj pametni fantje z one strani oceana in z njimi še cela vrsta vojakov z vseh delov sveta, ki so krvaveli in ostali pokopani daleč od svojega doma, da bi obglavili to evropsko zlo.
Nič ni bilo v tem velikem šestletnem spopadu vnaprej odločenega. Nobena zmaga ni bila zagotovljena. Samo neumna odločitev Führerja je obvarovala Evropo, da ni bil tudi britanski otok osvojen. Za zavezniške armade na vzhodu in zahodu je bil dragocen sleherni odpoklic nemških divizij s fronte v nemirno zaledje proti partizanskim enotam. Ne bi zavezniki oblekli in oborožili partizanov, če jih ne bi kot svoje zaveznike tako krvavo potrebovali. Vsak nemški vojak v boju proti partizanom je bil vojak manj na veliki fronti. In vsak slovenski domobranec, ki je v boju proti partizanom nadomestil nemškega vojaka, da so tega lahko poslali na fronto, se je bojeval na napačni strani. Tega se je dobro zavedal tudi veliki strateg zavezniškega boja Churchill, ki si o partizanstvu ni delal utvar glede zavezništva po vojni. Preveč odkrito je povedal, da bi se v tem boju zvezal tudi s hudičem, ki bi mu pomagal zmagati – tako zares je šlo.
Zato se ne spodobi nabirati izjav in brskati po malenkostih, ki ta gigantski spopad podcenjujejo. Prav tako država ne more biti kaj posebno ponosna na spomenike, ki jih bodo še postavili vojakom, ki so se z ramo ob rami borili s skupaj z nacisti – in jim izročali tudi zavezniške pilote, ki so pristajali na naših tleh, kadar jih niso pravočasno rešili partizani. Pa piloti niso bili komunisti.

Milan Maver, Ljubljana