Nekoč, na primer, so se bili spoprijeli zaradi vprašanja, kako da je izreči krvavo geslo: »Vse zbil!« Nekateri v kotu so kratkomalo zahtevali, da je treba govoriti, kakor je napi­sano: »Vse zbilj!« Drugi so ugovarjali; treba da je reči: »Vse zbou!« Nekdo se je celo oglasil s svojo posebno mo­drostjo: »Vse zbiv!« To imenitno vprašanje še nikakor ni bilo razrešeno, ko so načeli že drugo: če bi, na primer, pisali fonetično, ali naj bi tedaj pisali »vse zbou«, ali »vse zbov«; oziroma »vse zbiv«, ali »vse zbiu«. Toliko, da ni prišlo do hudega tepeža; vprašanje samo pa je obtičalo tam, kjer tiči dandanašnji.

 

V drugem kotu so ob taistem času onegavili mnogo višji problem. Če je namreč gledališka umetnost nujno potrebna za blagor človeštva; in če je, čemu da je. Na koncu je ostalo sredi staje tisto, kar ostane ob rešetanju vsakega kulturnega vprašanja: smrdeč kupček hinavščine. In iz kupčka, tega smrdečega, zraste nov problem: kdo da ga je bil naredil.

 

Spisal Ivan Cankar.

Izbral in priobčil Igor Koršič.

Tu spodaj sta začetek in konec te diagnoze debat v dolini. Žal ne samo kulturniških.

Objavljena je bila  pod naslovom Tišina.

 

Družba je bila, od vseh strani z visoko mejo zastražena, sama vase in v svojo malost zamaknjena; otroci v otroškem vrtcu, piščanci v kurniku. Sonce je sijalo tako prečudežno, da je dala bolha velikansko senco; in kobilica je bila masto­dont. Kdor jih gleda sedaj, resne, starikave, čeljustave, ime­nitno stopicajoče, kričave in jokave pritlikavce, se mu zdi, da bere povesti Gulliverjeve.

 

Klepetanje klep na klep. Kolikor tesna je staja, vendar je kotov in kotičkov brez števila; in vsak kot je zase globus. Človek bi rekel, da gleda spako sveta, gleda utelešen para­dokson: vesoljnost v orehovi lupini, kajti vse do fermenta je bilo tam po kotih, ničesar ni manjkalo: ozka in široka po­litika, domače novice, razne stvari, drobiž in zgodbe za kratek čas, na grobo izmišljeni telegrami, civilizacija od fraka do irhastih hlač, diletantizem in umetnost, obadva v vseh svojih pisanih oblikah, človeško znanje od analfabetskih poljan do jezuitskih višav, zamišljena bogovernost, godrnjav skepticizem in vnebovpijoče framasonstvo, modrost od Pla­tona do Brenceljna, čednosti vse, kolikor si jih je Bog bil izmislil v svoji neskončni dobrotljivosti, bratstvo brez kraja, popustljivost do samoponižanja, blagodarnost do beračenja, zvestoba do histerije, zaupljivost do naivnosti in čisto zraven nezaupljivost do paranoje, hudobnost vsa, kakor jo je bil v bolečini porodil ter nato v svoji grenki prešernosti legijon­krat razcepil satirik Satan Sam, zakrknjena samopašnost, smehljajoča hinavščina, krivogleda zavidnost, hropeče ži­valstvo, tankoglasa pohotnost, sramežljivo izdajalstvo in na prste študirana mladinska poezija. Vse do fermenta.

(Tu se je nahajal izbrani odlomek.)

Perspektiva je bila v tej družbi ob vso pravico in veljavo. Blizu ali daleč, veliko ali malo, važno ali nevažno, teh pojmov ni bilo. Ali pa vsaj merila ni bilo nikakšnega. Po­topila se je ladja, z njo tisoč in več ljudi; to je bila važna stvar. Zgodi se časih, da ugleda človek nenadoma svojo senco na zidu, spačeno, silno in strahotno; preplašen zaokrene korak in senca se mu ponižna in majhna smehlja ob stopalu. Zgodi se časih; v staji se je godilo zmerom. Dogodek, ki bi ga navaden človek, takorekoč, ne ošinil s kotom očesa, je planil v družbo strašen kakor volk med ovce, da se je beke­taje strnila in razbegnila. Beketali so, dokler se niso utrujeni spogledali ter molče ustanovili, da niso pribeketali ni zrna soli. Navsezgodaj so kričali vsako jutro po senzaciji, kakor

lačen otrok po mleku; in senzacija je prišla, ker je morala priti, visoka, črna in koščena, kakor Kamila med Slovence.

 

Kar je bilo v tej družbi zares in vselej važno, je bila važnost sama, važnost kot taka. Karkoli je obsenčila, se je ogromno zavalilo pred oči in na duše, da je sapa ledenela pred odprtimi šobami. Tako se da razložiti čudna prikazen, da se je iznenada v brezdanjo noč zvrnila stvar, še predno je bila dodobrega obmeketana in da se je na njeno mesto kar nasilno, samovoljno in pljuskoma postavila druga. Če je imela važnost ob takšnih svojih kapricah kakšne posebne sazloge in naklepe, ne vem; meni in vam ostanejo skriti na vekomej.

 

Primerilo se je mnogokdaj pod večer, da je klepetanje utihnilo. Pod žaltavo odejo vsakdanjosti se je vzdramil čist spomin na čase, ki so bili, se je zgenila slutnja časov, ki bodo. Oglasila se je pesem, mehka in mila in žalostna, pa vsa polna zaupanja in vere. Globoko in strašno je bilo močvirje, da je tolika lepota vzklila iz njega.

 

»Je pa davi slanca pala . . .«

 

Mirnejša_so lica, dihnil je bil nanje sijaj božje dobrotlji­vosti. Ena sama pesem, drobna kakor ščinkovec, je lahkotno premagala ogromnost nizkote, črno pezo bolečine, dušečo tesnobo staje, vzdignila se vriskaje k nebesom. Iz mrtvih oči je pogledala duša, izkazala je, da je.-

Alarm!

Klepetanje, prerekanje, gramatika; filozofija, umetnost, Kamila, zaupljivost, ljubezen, nizkotnost, pesem, življenje, duša, ničesar več. Tišina tolika, da ni čuti utripanja src. Edino, kar je še ostalo, je občutek brezmejnega ponižanja, nezaslišane smešnosti, grenki, neznosni občutek lastne ma­losti in nemoči.

 

Zdajle si najbrž kdo misli, da sem nameraval načeti zgodovino »celice št. 4.«. Napisal pa sem le nahitro, kako je živel slovenski narod vse do avgusta meseca leta 1914.