The Greek Stand-By Arrangement

For tomorrow’s column I went back to the original, May 2010 stand-by arrangement for Greece, to see what the troika was demanding and predicting at the beginning of the austerity push, and how it compares with what actually happened.

First of all, I quite often encounter people who claim that Greece never really did austerity. I guess this is based on national stereotypes, or something, because the numbers are actually awesome. Here’s non-interest spending as projected in the original agreement versus actual spending since 2010. Because the troika kept increasing its demands, Greek spending has ended up far lower – austerity has been far more intense – than anything envisaged at the beginning.

So how can Greece still be in debt trouble? The original agreement assumed a brief, fairly shallow recession followed by recovery – nothing like the reality of depression and deflation. Here’s nominal GDP as predicted versus actual outcome. Naturally, the collapse of GDP reduced revenue and raised the debt/GDP ratio.

Oh, and unemployment was supposed to peak a bit under 15 percent, not hit 28.

How did they get it so wrong? In the spring of 2010 both the ECB and the European Commission bought fully into expansionary austerity; slashing spending wasn’t going to hurt the Greek economy, because the confidence fairy would come to the rescue. The IMF never went all the way there, but it used an unrealistically low multiplier, which it arrived at by looking at historical examples of austerity while ignoring the difference in monetary conditions.

The thing is, we now have essentially the same people who so totally misjudged the impacts of austerity lecturing the Greeks on the need to be realistic.

 

 

Much too responsible

Paul Krugman

The United States and Europe have a lot in common. Both are multicultural and democratic; both are immensely wealthy; both possess currencies with global reach. Both, unfortunately, experienced giant housing and credit bubbles between 2000 and 2007, and suffered painful slumps when the bubbles burst.

Since then, however, policy on the two sides of the Atlantic has diverged. In one great economy, officials have shown a stern commitment to fiscal and monetary virtue, making strenuous efforts to balance budgets while remaining vigilant against inflation. In the other, not so much.

And the difference in attitudes is the main reason the two economies are now on such different paths. Spendthrift, loose-money America is experiencing a solid recovery — a reality reflected in President Obama’s feisty State of the Union address. Meanwhile, virtuous Europe is sinking ever deeper into deflationary quicksand; everyone hopes that the new monetary measures announced Thursday will break the downward spiral, but nobody I know really expects them to be enough.

On the U.S. economy: No, it’s not morning in America, let alone the kind of prosperity we managed during the Clinton years. Recovery could and should have come much faster, and family incomes remain well below their pre-crisis level. Although you’d never know it from the public discussion, there’s overwhelming agreement among economists that the Obama stimulus of 2009-10 helped limit the damage from the financial crisis, but it was too small and faded away far too fast. Still, when you compare the performance of the American economy over the past two years with all those Republican predictions of doom, you can see why Mr. Obama is strutting a bit.

Europe, on the other hand — or more precisely the eurozone, the 18 countries sharing a common currency — did almost everything wrong. On the fiscal side, Europe never did much stimulus, and quickly turned to austerity — spending cuts and, to a lesser extent, tax increases — despite high unemployment. On the monetary side, officials fought the imaginary menace of inflation, and took years to acknowledge that the real threat is deflation.

Why did they get it so wrong?

To some extent, the turn toward austerity reflected institutional weakness: In the United States, federal programs like Social Security, Medicare and food stamps helped support states like Florida with especially severe housing busts, whereas European nations in similar straits, like Spain, were on their own. But European austerity also reflected willful misdiagnosis of the situation. In Europe as in America, the excesses that led to crisis overwhelmingly involved private rather than public debt, with Greece very much an outlier. But officials in Berlin and Brussels chose to ignore the evidence in favor of a narrative that placed all the blame on budget deficits, and simultaneously rejected the evidence suggesting — correctly — that trying to slash deficits in a depressed economy would deepen the depression.

Continue reading the main storyContinue reading the main storyContinue reading the main story
Meanwhile, Europe’s central bankers decided to worry about inflation in 2011 and raise interest rates. Even at the time it was obvious that this was foolish — yes, there had been an uptick in headline inflation, but measures of underlying inflation were too low, not too high.

Monetary policy got much better after Mario Draghi became president of the European Central Bank in late 2011. Indeed, Mr. Draghi’s heroic efforts to provide liquidity to nations facing speculative attack almost surely saved the euro from collapse. But it’s not at all clear that he has the tools to fight off the broader deflationary forces set in motion by years of wrongheaded policy. Furthermore, he has to function with one hand tied behind his back, because Germany remains adamantly opposed to anything that might make life easier for debtor nations.
The terrible thing is that Europe’s economy was wrecked in the name of responsibility. True, there have been times when being tough meant reducing deficits and resisting the temptation to print money. In a depressed economy, however, a balanced-budget fetish and a hard-money obsession are deeply irresponsible. Not only do they hurt the economy in the short run, they can — and in Europe, have — inflict long-run harm, damaging the economy’s potential and driving it into a deflationary trap that’s very hard to escape.

Nor was this an innocent mistake. The thing that strikes me about Europe’s archons of austerity, its doyens of deflation, is their self-indulgence. They felt comfortable, emotionally and politically, demanding sacrifice (from other people) at a time when the world needed more spending. They were all too eager to ignore the evidence that they were wrong.

And Europe will be paying the price for their self-indulgence for years, perhaps decades, to come.

 

Kaj pa Švicarji?

 

Ah, Switzerland, famed for cuckoo clocks and sound money. Other nations may experiment with radical economic policies, but with the Swiss you don’t get surprises.

Until you do. On Thursday the Swiss National Bank, the equivalent of the Federal Reserve, shocked the financial world with a double whammy, simultaneously abandoning its policy of pegging the Swiss franc to the euro and cutting the interest rate it pays on bank reserves to minus, that’s right, minus 0.75 percent. Market turmoil ensued.

And you should feel a shiver of fear, even if you don’t have any direct financial stake in the value of the franc. For Switzerland’s monetary travails illustrate in miniature just how hard it is to fight the deflationary vortex now dragging down much of the world economy.

Continue reading the main story
RELATED IN OPINION

Regime Change in SwitzerlandJAN. 16, 2015
What you need to understand is that all the usual rules of economic policy changed when financial crisis struck in 2008; we entered a looking-glass world, and we still haven’t emerged. In many cases, economic virtues became vices: Willingness to save became a drag on investment, fiscal probity a route to stagnation. And in the case of the Swiss, having a reputation for safe banks and sound money became a major liability.

Here’s how it worked: When Greece entered its debt crisis at the end of 2009, and other European nations found themselves under severe stress, money seeking a safe haven began pouring into Switzerland. This in turn sent the Swiss franc soaring, with devastating effects on the competitiveness of Swiss manufacturing, and threatened to push Switzerland — which already had very low inflation and very low interest rates — into Japanese-style deflation.

So Swiss monetary officials went all out in an effort to weaken their currency. You might think that making your currency worth less is easy — can’t you just print more bills? — but in the post-crisis world it’s not easy at all. Just printing money and stuffing it into the banks does nothing; it just sits there. The Swiss tried a more direct approach, selling francs and buying euros on the foreign exchange market, in the process acquiring a huge hoard of euros. But even that wasn’t doing the trick.

Then, in 2011, the Swiss National Bank tried a psychological tactic. “The current massive overvaluation of the Swiss franc,” it declared, “poses an acute threat to the Swiss economy and carries the risk of a deflationary development.” And it therefore announced that it would set a minimum value for the euro — 1.2 Swiss francs — and that to enforce this minimum it was “prepared to buy foreign currency in unlimited quantities.” What the bank clearly hoped was that by drawing this line in the sand it would limit the number of euros it actually had to buy.

And for three years it worked. But on Thursday the Swiss suddenly gave up. We don’t know exactly why; nobody I know believes the official explanation, that it’s a response to a weakening euro. But it seems likely that a fresh wave of safe-haven money was making the effort to keep the franc down too expensive.

If you ask me, the Swiss just made a big mistake. But frankly — francly? — the fate of Switzerland isn’t the important issue. What’s important, instead, is the demonstration of just how hard it is to fight the deflationary forces that are now afflicting much of the world — not just Europe and Japan, but quite possibly China too. And while America has had a pretty good run the past few quarters, it would be foolish to assume that we’re immune.

What this says is that you really, really shouldn’t let yourself get too close to deflation — you might fall in, and then it’s extremely hard to get out. This is one reason that slashing government spending in a depressed economy is such a bad idea: It’s not just the immediate cost in lost jobs, but the increased risk of getting caught in a deflationary trap.

It’s also a reason to be very cautious about raising interest rates when you have low inflation, even if you don’t think deflation is imminent. Right now serious people — the same serious people who decided, wrongly, that 2010 was the year we should pivot from jobs to deficits — seem to be arriving at a consensus that the Fed should start hiking very soon. But why? There’s no sign of accelerating inflation in the actual data, and market indicators of expected inflation are plunging, suggesting that investors see deflationary risk even if the Fed doesn’t.

And I share that market concern. If the U.S. recovery weakens, either through contagion from troubles abroad or because our own fundamentals aren’t as strong as we think, tightening monetary policy could all too easily prove to be an act of utter folly.

So let’s learn from the Swiss. They’ve been careful; they’ve maintained sound money for generations. And now they’re paying the price.

IZJAVA DSP PROTI RAZPRODAJI

 

Društvo slovenskih pisateljev poziva Vlado in Državni zbor Republike Slovenije, da prekličeta lani sprejeti sklep o prodaji podjetij v državni lasti. Umik države iz podjetij nikakor ne sme pomeniti, da se uspešna podjetja prodajajo tujim državam ali podjetjem, katerih solastnik je druga država, s čimer se prodaja naša suverenost. Dolžnost vlade je, da omogoči takšno upravljanje podjetij, da bodo lahko ustvarjala nova delovna mesta, sofinancirala nove investicije in tako zagotovila ponovno gospodarsko rast, ki je pogoj socialnega miru in stabilnost naše družbe. S tem bo ohranjena gospodarska suverenost Slovenije, ki je pogoj naše državne suverenosti in nacionalne samozavesti. Slovenska kultura, temelj naše samobitnosti, lahko ohranja in gradi svoj pomen in moč, identiteto in neodvisnost le v suvereni državi, ki je ni brez močnega gospodarstva, kot je tudi ni brez slovenskega jezika. To so resnične prioritete, ki jih morata zagotoviti vlada in Državni zbor Republike Slovenije.

 

Upravni odbor Društva slovenskih pisateljev

 

Ljubljana, 10. januarja 2015.

 

Zagovor Anuške Delić
Odkar je postopek zoper mene prestopil prag tega sodišča, me kolegi, taksisti, prijatelji, znanci, neznanci sprašujejo: “Je to resen postopek?” Vsakič znova odgovorim, da imam sicer dobro intuicijo, a v tem primeru – ob iskrenem spoštovanju do navzočih v tej dvorani – res ne vem natančno, kdo vlada in kdo je dvorni norček.

Ovadba, ki me je privedla do današnjega zagovora, je bila neizpodbitno politična. Slovenska obveščevalno-varnostna agencija oziroma njen tedanji direktor Damir Črnčec, ki v prvih vrstah navija za točno določenega predsednika točno določene politične stranke, je po vseh dosedanjih informacijah zlorabila kazenski postopek za točno določeno partikularno, ne javno korist.

Nekdanji direktor Sove je po podatkih iz sodnega spisa v prvih dveh tednih na svoji novi funkciji na vrhu pomembnega državnega organa najprej sprožil interno preiskavo kot posledico mojih člankov v Delu. Menim, da je šlo zgolj in izključno za povračilni ukrep, ker sem si drznila pred državnozborskimi volitvami javno razobesiti umazano perilo pomembne politične stranke.

Moj zagovornik me je na pred obravnavnem naroku vprašal, če želim, da predlaga, naj tožilstvo odstopi od pregona. Za trenutek sem pomislila, nato pa sem dejala: “Naj kar končajo, kar so začeli!” Tožilstvo je imelo – potem ko je tožilka, ki je spisala obtožni predlog zoper mene, šla na bolniško in bila nato suspendirana zaradi nepovezanih kazenskih zadev – dovolj časa za premislek o tem, ali želi z nadaljevanjem pregona igrati statista v tej politični igri in pri zlorabi kazenskopravnih postopkov za partikularne interese. Lahko bi sámo odstopilo od pregona, pa ni.

In če se tožilstvu ni zdelo vredno prekiniti pregona zato, ker gre v tej zadevi za politizacijo državnih organov in institucij, bi lahko odstopilo od pregona zato, ker gre v prvi vrsti za napad na ustavno zagotovljeno svobodo izražanja, na novinarstvo in v splošnem na medije v domnevno demokratični državi. Novinarji v javnosti ne uživajo visokega zaupanja, nemalokrat utemeljeno in z dobrimi razlogi, toda v novinarskem cehu ni malo novinarjev, ki svoje delo opravljajo v skladu z najvišjimi poklicnimi standardi, ki objavljajo za javnost izjemno pomembne zgodbe, razkrivajo kriminal, korupcijo in, nenazadnje, zlorabe državnih institucij za uresničevanje partikularnih interesov.

Smešno je, da sem danes na zatožni klopi jaz, ne pa tisti, ki so zlorabili državne organe, katerih prva naloga je delovanje v interesu skupnosti. Tu ni tistih, ki že najmanj od leta 2010 gledajo stran, čeprav so zelo dobro seznanjeni z delovanjem neonacistične organizacije Blood and Honour. In smešno je, da pred sodnikom ležijo članki o neonacistih, namesto da bi pred njim stali tisti, ki so vedoma dopustili, da se taisti posamezniki infiltrirajo v varnostno najbolj občutljive državne sfere, kot sta policija in vojska. 2

II.

Po poklicu sem univerzitetna diplomirana novinarka. Na študij novinarstva sem se vpisala pri 25. letih, potem ko sem se vrnila v Slovenijo iz New Yorka, kjer sem prebivala slabih pet let. Po terorističnih napadih 11. septembra sem si dala mesec dni za premislek o tem, kaj želim od življenja.

V tednih po tem grozljivem dogodku sem namreč padla pod popoln vpliv poblaznelih ameriških medijev, ki so tako rekoč verbatim prenašali sporočila oblasti. Tisti časi so bili resda težki, a prav tedaj – še bolj pa pozneje, ko je bilo jasno, da je bil boj proti terorizmu oziroma boj za širjenje demokracije in svobode zasnovan na lažeh o obstoju orožja za množično uničevanje – sem spoznala, kako pomembna je zmožnost medijev, da znajo tudi v težkih trenutkih na aktualne zadeve pogledati s kritično distanco. Ne glede na ceno, ki jo bodo za to plačali. Odločila sem se, da se vrnem v Slovenijo in se vpišem na študij novinarstva.

Skoraj deset let po tem, ko sem za Delo napisala prvo poročilo s tiskovne konference, ki je minila v znamenju pošiljanja poslank na pregled mednožja, ugotavljam, da smo še vedno nezrela demokracija.

V tem času sem kot novinarka med drugim razgalila uradnike na oddelku za šolstvo Mestne občine Ljubljana, ki so nato ostali brez službe, obstoj rakotvornega mehko vezanega azbesta na vlakih Slovenskih železnic, o katerem so odgovorni trdili, da ga sploh ni več, objavila sem prvi članek o dogajanju v zvezi s 6. blokom Termoelektrarne Šoštanj, pisala sem o zlorabah v Dravskih elektrarnah Maribor, ki so odnesle tedanjega direktorja, organizirani združbi, ki opravlja črne likvidacije podjetij, ter nenazadnje o brez plačnikih Slovenski tednik in Ekspres, za katera se je izkazalo, da sta bila de facto nelegalna politična kampanja določenih političnih strank. V zvezi z zadnjo tematiko, zanimivo, nikoli ni odgovarjal in ne bo odgovarjal nihče.

Simptom nezrele demokracije niso le novinarji, ki ne delujejo v imenu javnosti, ampak tudi epidemija neodgovornosti za dokazano najmanj sumljiva, če ne že kazniva dejanja. V skladu s ponarodelo krilatico, da vsaka svinjarija še ni kaznivo dejanje, se v Sloveniji pravosodno orožje najraje uperja v tiste, ki svinjarijo razgalijo. In zato sem tu jaz, novinarka, ki sem delovala v skladu s poklicnimi standardi in zakonodajo Republike Slovenije.

Zaradi gonje proti meni sem morala aktivno preiskovanje desnega ekstremizma resda za nekaj časa postaviti na stranski tir, toda zdaj, ko vem, da v Sloveniji obstaja sodnik, ki je tožilstvu preprečil dostop do prometnih podatkov mojega telefona, s čimer bi bili lahko komprimitirani vsi moji viri, lahko svoje delo nemoteno opravljam dalje. Temu sodniku ali sodnici sem dolžna iskreno zahvalo. Ravnal oziroma ravnala je v duhu enega izmed temeljnih načel demokracije – da so mediji svobodni. 3

III.

V časniku Delo in na spletnem portalu delo.si sem 1. in 2. decembra 2011 objavila tri članke, v katerih sem opozorila na sprego desne politike in desnega ekstremizma.

Kratkovidno bi bilo zatiskati si oči pred obstojem ekstremističnih skupin, ki jih družijo protiustavna stališča o prevladi bele rase, zanikanju holokavsta in poveličevanju nacizma. Porast ekstremizma v državah Evropske unije je dejstvo. V Evropskem parlamentu trenutno sedijo evroposlanci Velike Britanije, ki so zagovorniki skrajnih političnih idej. Politični stranki Jobbik na Madžarskem in Zlata zora v Grčiji sta dejanska, ne fantomska fenomena, postajata politični sili doma in v Evropi – z glasovi volivcev.

Če pustimo ob strani člen Kazenskega zakonika, ki prepoveduje javno spodbujanje nestrpnosti, in zavržna neonacistična stališča, je prav v zavestnih glasovih volivcev razlika med transparentnim udejstvovanjem skrajnih političnih sil in v njihovem delovanju iz zasede. Moji članki so dokazali prav to, da pri nas ekstremna desnica deluje iz zasede, da se je zlila s članstvom najmočnejše politične stranke na desnici. Zato je bilo razgaljenje tega dejstva v neizpodbitnem interesu javnosti, volivcev in volivk, državljanov Republike Slovenije. Če tega dejstva ne bi javno obelodanila, bi si zaslužila kazensko ovadbo. Tako pa sem ravnala kot odgovorna članica novinarskega ceha in kot zavedna državljanka Republike Slovenije, katere temelj je ustavno zagotovljena enakopravnost in spoštovanje človekovih pravic.

Poleg političnih povezav se je skozi moje raziskovanje tedaj (delno pa tudi pozneje) potrdilo tudi to, da so člani oziroma simpatizerji slovenskega krila neformalno organizirane neonacistične organizacije Blood and Honour dejavni v Slovenski vojski in policiji. Vojska je tedaj, leta 2011, po morilskem pohodu Norvežana Andersa Breivika, izvedla notranjo preiskavo, a ni odkrila neonacističnih elementov, oziroma, če sem natančna, ni odkrila pripadnikov Slovenske vojske, ki bi kršili kazensko zakonodajo.

Ker neonacistično združevanje v Sloveniji ni prepovedano, temveč je prepovedano “le” javno spodbujanje k nestrpnosti, sovražnosti, poveličevanje nacizma, zanikanje holokavsta in propagiranje prevlade bele rase, OVS ministrstva za obrambo pod vodstvom Črnčca seveda ni našla in ni mogla najti “pripadnikov, ki bi kršili kazensko zakonodajo”. To pa ne pomeni, da neonacističnih privržencev v Slovenski vojski ni.

In četudi je tedanja obrambna ministrica Ljubica Jelušič na svojem blogu vsakršno povezovanje neonacistov s Slovensko vojsko označila za črno propagando in zapisala, da lahko vojaki v prostem času počno, kar želijo, pa je dejstvo, da tovrstno udejstvovanje slovenskim vojakom prepoveduje Kodeks Slovenske vojske. Po delovnopravni zakonodaji pa so vojaki dolžni tudi v prostem času ravnati tako, da ne škodijo ugledu svojega delodajalca. 4

Če prostočasno udejstvovanje vojakov v neonacističnih organizacijah ne škodi ugledu Slovenske vojske, ki je tako kot vsi drugi zavezana Ustavi in pravnemu sistemu Republike Slovenije, potem je treba na zatožno klop posesti tiste, ki teh kršitev v notranji preiskavi niso odkrili. Toliko bolj v luči informacij v sodnem spisu, ki dokazujejo, da je Sova te povezave odkrila in je o njih tudi obvestila OVS.

Enako velja za policijo, v okviru katere sem sicer šele pred meseci odkrila vezni člen med neonacističnimi privrženci in Centrom za varovanje in zaščito v okviru Policije. Kar zadeva vojsko, pa sem že v člankih leta 2011 pa tudi pozneje objavila, da so uredništvu znana imena vojakov, ki so dejavni v ali pa najmanj simpatizirajo z Blood and Honour.

Nenazadnje je bil o tej problematiki ves čas in redno obveščen najožji vrh slovenske države, a je bil dosedanji odziv omejen na ustanovitev parlamentarne preiskovalne komisije o ekstremizmu, ki naj bi v prvem delu ugotovila potrebe po spremembi zakonodaje, v drugem pa naj bi se ukvarjala s političnimi povezavami neonacističnih organizacij. Toda delo komisije sta že v prvem delu zavrli dve politični stranki – tista, ki sem jo v člankih razgalila, in tista, katere obrambna ministrica je govorjenje o obstoju neonacistov v Slovenski vojski označila za črno propagando.

Drugi odziv države je bil začetek pregona zoper mene. 5

IV.

Specializirano državno tožilstvo mi v obtožnem predlogu očita, da sem kontinuirano pridobivala tajne podatke Sove z naklepom, da bi jih objavila v člankih. Trdi, da sem podatke pridobila protipravno. Kolikor razumem 260. člen Kazenskega zakonika, je objava tajnih podatkov brez dovoljenja državnega organa, ki je informacije označil s stopnjo zaupnosti, kaznivo dejanje. Toda kolikor razumem postopek, ki se vodi proti meni, mora tožilstvo najprej dokazati, da sem sploh razpolagala s tajnimi podatki, da sem jih nato objavila.

Ne vem, kako kani tožilstvo to dokazati, a dejstvo je, da sem preiskovalno delo opravila sama – v skladu s povsem navadnimi novinarskimi metodami.

Po morilskem pohodu Andersa Breivika, zlasti pa oktobra, ko je bila v ljubljanskem klubu Inbox zabava ob 10. obletnici Blood and Honour Slovenija, o čemer je poročal Pop TV, se je v medijih pa tudi med novinarji pojavilo veliko zanimivih informacij in namigov. Sklenila sem, da bom šla po sledeh teh namigov. Informacije, ki sem jih pridobila, sem preverjala s pomočjo javno dostopnih podatkov in logičnega sklepanja, pa tudi pri človeških virih – vseh mojih sogovornikov je bilo okrog deset. Vse ključne informacije, na katerih bi zgodba obstala ali padla v vodo, sem poskusila neodvisno preveriti prek javno dostopnih virov informacij in pri neodvisnih človeških virih. Prav tako sem pridobila odzive ključnih akterjev v zgodbi.

Do konkretnih očitkov tožilstva, ki izhajajo iz obtožnega predloga, se bom opredelila pri branju dokazov obrambe, ko bom tudi podrobneje predstavila tisti del mojega preiskovanja, ki temelji na javno dostopnih podatkih. Toda ne danes ne pozneje ne bom odgovarjala na vprašanja, ki se posredno ali neposredno dotikajo mojih človeških virov. Ne bom govorila ne o tistih, ki so bili moji viri, ne o tistih, ki niso bili.

Dogovor o anonimnosti novinarjevega vira je – ob predpostavki, da ima vir utemeljene razloge za strah pred razkritjem njegove ali njene identitete – temelj novinarskega dela. In te tihe pogodbe z mojimi viri ne bom prekršila, ker bi s tem zanikala pomen novinarskih standardov in ogrozila življenja tistih, ki so kljub morebitnim pomislekom z menoj delili svoje védenje o tej zadevi.

Ponavljam, da sem delo opravila v skladu s Kodeksom novinarjev Slovenije in s Kazenskim zakonikom, pri čemer prvo dokazuje tudi to, da po objavi člankov uredništvo Dela po mojih podatkih ni dobilo niti enega zahtevka za objavo popravka ali odgovora. Klical nas je le oče ene izmed deklet, ki je ovekovečena na fotografiji ob obisku gorenjske delegacije Slovenske demokratske mladine v Državnem zboru, ki se ga je udeležil tudi vodja slovenske Blood and Honour, češ da ni bilo prav, da obrazov drugih obiskovalcev nismo prekrili. Gospodu smo se opravičili, opravičilo pa smo objavili tudi v časniku Delo in na portalu delo.si.

Po moji presoji predmetna kazenska zadeva sodišču ne daje vzvoda za to, da bi zahtevalo, naj razkrijem identitete svojih virov. Toda kljub temu želim še enkrat poudariti, da virov ne bom razkrila in da o njih ne bom govorila. Novinarstvo brez virov je hendikepirano početje, ki ne služi nikomur drugemu kot le centrom moči, ki naj bi jih prav mediji nadzirali. Nedavno se je nekdanji minister na enem izmed spletnih portalov na podlagi paranoidne manipulacije, objavljene na drugem portalu, katere namen je bila diskreditacija mene, mojega kolega in vira v nepovezani zadevi, razpisal o tem, da bi morali novinarji razkriti svoje vire. Ni pa zapisal, če se strinja s tem, da bi novinarji razgalili njega, kadar bi kateremu od nas povedal kaj, kar bi ga lahko spravilo v resne težave.

Novinarji, kot že rečeno, v javnosti ne uživamo visokega ugleda, zato je pridobivanje dobro obveščenih virov pogosto težko. A tiste, ki tvegajo, smo dolžni zaščititi. Žvižgače preganjajo povsod po svetu in preganjajo jih tudi v Sloveniji, vendar sem na zatožni klopi jaz, ne žvižgač, in tako je tudi prav. Če je že treba koga preganjati, je treba preganjati prinašalce novic in informacij, vsi drugi dobijo imuniteto, se izogibajo zapornim kaznim, žalijo sodnike, prirejajo bilance, se prek davčnih oaz izogibajo plačevanju davkov, organizirajo javne manifestacije proti slovenskim sodiščem in najedajo že tako šibke temelje slovenske pravne države. Krivi smo kakopak tisti, ki jih poskušamo zaščititi. 7

v.

Očitki tožilstva implicirajo, da sem v času, ko sem preiskovala zadevo, zaradi katere stojim tu pred vami, nabrala kup dokumentov Sove in da brez fantomskega žvižgača člankov sploh ne bi bilo. Še več, trdi, da sem z njimi celo ogrozila obstoj in nadaljnje delo Sove.

To me zelo skrbi. Dejstvo je namreč, da so se informacije o delovanju Blood and Honour, ki sem jih pridobila leta 2011 in vse do danes, potrdile v dokumentih, ki jih je tožilstvo predložilo v kazenski spis. Vse informacije, tudi tiste, ki jih še nisem objavila in novinarsko obdelala. To, da sem kot novinarka s pomočjo klasičnih metod novinarskega dela pridobila iste ali podobne informacije, kot jih je pridobila Sova, me navdaja s svojevrstnim ponosom zaradi dobro opravljenega dela. In s skrbjo za kakovost dela Sove. Če lahko ena navadna novinarka z okrnjenimi preiskovalnimi metodami nabere iste informacije kot obveščevalno-varnostna agencija z vsem svojim aparatom in zmogljivostmi, potem se je treba vprašati, kakšno agencijo imamo. Toliko bolj, če naj bi taista novinarka celo ogrozila obstoj take agencije.

Enkrat za vselej: v času preiskovanja slovenskih neonacistov nisem niti videla niti brala niti v rokah držala niti enega dokumenta Sove. Nikoli. Prav tako nisem bila na nikakršen način opozorjena ali obveščena, da operiram s tajnimi podatki. Več o tem ni mogoče reči, ker bi bilo to tratenje časa za govorjenje o nečem, kar ne obstaja.

Je pa treba v zvezi z očitki tožilstva o mojemu protipravnemu, naklepnemu in sploh protidržavnemu zbiranju tajnih podatkov dodati, da sem se res od srca nasmejala, ko sem v obtožnem predlogu prebrala, da sem po oceni tožilstva oziroma Sove v člankih objavila tudi napačne informacije, s katerimi je prav tako razpolagala Sova. In to naj bi, bojda, tožilstvo zgolj še utrdilo v prepričanju, da sem godna za kazenski pregon. V obtožnem predlogu piše, da sem v članku napačno navedla, da je na 10. obletnici Blood and Honour Slovenija nastopila ruska neonacistična glasbena skupina Kolovrat. In da sem napačno navedla dan neonacistične manifestacije Day of Honour (Dan časti) na Madžarskem.

Draga Sova, drago tožilstvo, na spletu sem našla letaka za oba dogodka. In za to nisem potrebovala fantomskega žvižgača s Sove. To velja tudi za moje preostalo delo na tej zadevi. 8

VI.

Spoštovani gospod sodnik, ta proces je grotesken. Država me preganja zato, ker sem opravila svoje delo profesionalno, odgovorno, skladno z novinarskim kodeksom in zakonodajo. Ampak ni problema, vlogo dvornega norčka sem ponotranjila in bom po svoji vesti sodelovala v tem procesu, ki ga je zmontirala politična stranka. Ne želim komentirati ravnanja sodišča, toda vi, spoštovana tožilka, ste imeli druge in drugačne možnosti.

Danes smo vsi v istem ekonomloncu. Če se bo v njem naposled skuhalo kaj koristnega za to zavoženo državo, naš čas ne bo porabljen zaman. In to sodišče ne bo predmet javnega zgražanja.

Tu smo zato, ker Republika Slovenija vsaj od leta 2010 ni imela poguma, da bi uredila področje protiustavnih organizacij, ki nestrpnost, sovražnost do drugih, neonacistična prepričanja in zaigrano domoljubje razširjajo med vse mlajšimi državljani in državljankami. Sprejmejo jih v organizacijo s simbolno ustreznim imenom Tukaj je Slovenija, nakar jih pripravljajo, urijo in usposabljajo zato, da bodo v slovenskem krilu svetovne organizacije Blood and Honour speča celica neke politične stranke. Ta politična stranka teh posameznikov do danes še ni izvrgla iz svojih vrst, nasprotno, vse bolj so vključeni v njeno delovanje.

A tudi če se neonacisti ne bi prek zadnjih vrat vključili v politično delovanje, je obstoj neformalne neonacistične skupine, ki se zaposluje v Slovenski vojski in policiji, ima torej dostop do notranjih informacij v teh organih, in ki je pripravljena na ulicah nasilno obračunati z drugače mislečimi ali z nasprotniki njihovih političnih idolov, kot se je to zgodilo pred dvema letoma med mirnimi protesti zoper vlado, resnična grožnja nacionalni varnosti Republike Slovenije. Zlasti, če je ta obstoj nenadzorovan in brez vsakršnih zakonskih omejitev. Jaz ta grožnja prav gotovo nisem.

Anuška Delić

Morilca bosta kmalu sponznala strašno zablodo, ki sta jo razglašala, ko sta po umorih kričala, da sta ubila Charlie Hebdo. V resnici sta z umorom članov malega uredništva v življenje prebudila globalnega in milijardnega Charlieja, neuničljivo silo duha svobode. Gre za podobno zablodo, kot je bila tista, ki je navdihnila naše lokalne politične teroriste, da so ukinili Ministrstvo za kulturo. Tudi oni so tako sprožili plaz, ki je na koncu odnesel njih same.

 

 

V sredo, 7. januarja, ob 18. uri 

v Štihovi dvorani Cankarjevega doma

 

 

NE razprodaja, temveč bolj razumno upravljanje

TELEKOMA NE DAMO!

Na javni tribuni bodo govorci predstavili razloge proti razprodaji državnega premoženja in alternativne predloge o tem, kako izboljšati njegovo upravljanje. Predstavljeni bodo primeri dobre prakse iz tujine, na rešeto pa bomo postavili tudi mite, ki privatizacijo predstavljajo kot edino možnost.

V ospredju bo načrtovana prodaja Telekoma. Napovedana prodaja te družbe je v javnosti dvignila veliko prahu. Polemik je veliko, pravih informacij in konkretnih argumentov pa malo. Telekom ni le uspešno gospodarsko podjetje, temveč vozlišče vseh informacij. Zato je nujno, da se o morebitni prodaji javno razpravlja in poišče najboljšo rešitev.
.
Na javni tribuni bodo v argumentirani razpravi sodelovali uvodni razpravljavci:

dr. Jože Mencinger, avtor peticije proti razprodaji državnega premoženja, ki jo je v manj kot desetih dneh podpisalo več kot 9200 ljudi, bo predstavi vsebinske razloge iz njegove peticije. Če še niste lahko peticijo podpišete na http://www.mladina.si/peticije/ ali na javni tribuni.

Igor Vuksanović, pravnik in svetovalec na ustavnem sodišču, se bo osredotočil zlasti na vprašanja: kje, kako in zakaj so naše »obveze« za prodajo zavezujoče, kdo jih je dal in komu ter kaj lahko sledi, če Telekom umaknemo iz spiska petnajstih podjetij, ki so določena za prodajo.

dr. Bogomir Kovač, ekonomist, bo poskušal osvetliti dilemo, če je bila država doslej slab upravljavec, ali je res treba vse razprodati, ali pa je možno uveljaviti tudi bolj razumno upravljanje?

Po uvodnem delu bo na vrsti javna razprava, na kateri bo imel vsak razpravljavec na voljo 5 minut.

K razpravi so že prijavljeni:

Dušan Semolič, predsednik Zveze svobodnih sindikatov Slovenije
Samo Hribar Milič, predsednik Gospodarske zbornice Slovenije
Andrej Cetinski, Sinteza-KCD, ki bo predstavil primer upravljanja v nemškem podjetju Fraport, ki je jeseni kupilo Aerodrom Ljubljana
Drago Pavšelj, ki bo predstavil in argumentiral razloge proti prodaji Telekoma.

Drugi udeleženci tribune se k razpravi lahko prijavijo pol ure pred začetkom.

Javno tribuno pripravlja skupina Državljani proti razprodaji, ki od Vlade RS zahteva:

1. da takoj zaustavi razprodajo državnih podjetij ter odpove vse dogovore o prodaji Telekoma;
2. da se o prodaji vsakega podjetja odloča posebej in le na osnovi predhodno sprejete strategije razvoja slovenije;
3. da se spremeni način upravljanja državnih podjetij tako, da pri upravljanju enakopravno sodelujejo predstavniki države, zaposlenih, stroke in širšega družbenega interesa (soupravljanje);
4. da takoj začne uvajati spremembe zakonodaje za upravljanje podjetij v državni lasti in pri tem upošteva dobre prakse upravljanja v uspešnih državnih podjetjih, na primer v Nemčiji ali v skandinavskih državah in okrepi družbeni nadzor upravljanja podjetij v državni lasti.
Od Vlade zahtevamo tudi, da – upoštevajoč strokovne argumente in dolgoročni razvojni interes Slovenije ter seveda predvolilne zaobljube – zavrne diktat tujega kapitala in domačih plenilskih združb. Pri tem bomo Vlado podpirali, vendar pa se mora zavedati, da je PRODAJA TELEKOMA tista mejna črta, ki je ne sme prekoračiti!
Vljudno vabljeni vi in vaši prijatelji.

Državljani proti razprodaji so:
Gibanje za dostojno delo in socialno družbo (GDD&SD), Skupina kazenska ovadva (SKO), Protestival, Sinteza, Iskra, Puntarji, Mreža za neposredno demokracijo (MND), 4. skupina ZL, Piratska stranka Slovenije, stranka Solidarnost, stranka TRS.