Svetina o Šalamunu: Bil je gejzir pesniške imaginacije in življenjske energije
Kot resnični planetarni pesnik je pisal o vreli intimi in najbolj bolečih nacionalnih temah, meni Meta Kušar.

Ob slovesu Tomaža Šalamuna je predsednik Društva slovenskih pisateljev Ivo Svetina za STA zapisal, da je bil Šalamun »gejzir pesniške imaginacije in življenjske energije«. Pesnica in esejistka Meta Kušar pa je menila, da je »pogled v vsako njegovo knjigo pogled v pesniško metafizično inteligenco in v neuničljivo semantično jedro«.
Svetina je v svojem spominskem zapisu poudaril, da je bil Šalamun »gejzir pesniške imaginacije in življenjske energije« vse od leta 1966, ko je v samozaložbi izdal svoj prvo pesniško zbirko Poker, pa do pred 14 dnevi, ko je izšla njegova zadnja zbirka z naslovom Dojenčki, in dodal: »Le kdo drug kot Šalamun bi pesniško zbirko naslovil Dojenčki!«
Šalamun je, tako Svetina, na tisoče, na desettisočev verzov napisal v skoraj pol stoletja in postavil slovensko poezijo na svetovni zemljevid. Dodal je, da se je s Pokrom zgodil absolutni prelom v tedanji slovenski poeziji in odmik od tradicionalnega razumevanja lirskega pesništva.
»Ko je konec 60. let minulega stoletja odhajal v ZDA, smo ga spraševali, kaj bo tam počel. ‘Pisal bom pesmi,’ nam je suvereno odgovoril in odšel ter začel pisati svoje prve ameriške pesmi, čeprav v slovenskem jeziku, saj je ugotovil, da bo le tako lahko stal in obstal na vrhu Parnasa, kajti če bi se odločil za angleščino, bi bil kar nenadoma eden od 20.000 obetavnih mladih ameriških pesnikov. Začeli so ga prevajati v angleščino, nemščino, francoščino, italijanščino, španščino in še v mnoge druge svetovne jezike. Bil je in ostaja najbolj prevajani slovenski pesnik,« je spomnil Svetina.
»Poezija je zato, ker človek ni bog, in to je, kar človek najtežje prenese,« je Svetina povzel enega od Šalamunovih znamenitih verzov in pojasnil: »Tako rekoč ugotovitev, ki ji ni mogoče ugovarjati, predvsem zato, ker jo je napisal Šalamun. Neizmerna moč iznajdevanja novih in novih besednih in stavčnih zvez, na tisoče prispodob in metafor pričajo, da je v Šalamunu živela, gorela tista ‘božja iskra’, ki je predpogoj, da človek preseže svojo povprečnost, da se zavihti ne le na rame velikanov, ki so živeli in ustvarjali pred njim, ampak na svoja lastna ramena in tako doseže tisto redko in hkrati tudi nevarno stanje, ki mu lahko rečemo tudi čezčloveško.«
»Tudi za Šalamuna velja, da je vse svoje življenje pisal eno samo pesem, zato je lahko napisal več kot 40 pesniških knjig. Živel je le od besede in v njih. Vse je spreminjal v poezijo; svoje intimno življenje kot tok svetovne zgodovine. Zato je bil in bo ostal eden največjih slovenskih in svetovnih pesnikov. Človek, ki je svojo človeško mero presegel s tem, da se je žrtvoval za Poezijo,« je sklenil Svetina.
Pesnica, esejistka in publicistka Meta Kušar je svoj zapis, posvečen Šalamunu, naslovila Svetli princ ne odhaja v temi, počaka na božič. »Pogled v vsako njegovo knjigo je pogled v pesniško metafizično inteligenco in v neuničljivo semantično jedro – od Pokra naprej napovedano: njegovo pleme. V nas, Slovence,« je poudarila.
Kušarjeva je Šalamunovo poezijo začela brati pri 27 letih, leta 1979: »V njegovih pesmih sem prepoznala slovenskega pesnika, ki se ni vdal ne dirigiranemu in hudo omejenemu intimizmu štirih pesnikov ne ludizmu, ki so ga lepili nanj, ampak je kot resnični planetarni pesnik pisal o vreli intimi in najbolj bolečih nacionalnih temah – o spravi, ki se je še danes le redki znajo dotikati in spodbujati; nikakor ne politiki in tudi pesniki ne.«
»Moje razpoznavanje znamenj se je dogajalo v času, ko se še nihče ni mogel okužiti z mednarodno šalamunsko konjunkturo in v oazi akademske svobode mentorja prof. Borisa Paternuja, ki ga ni motilo, da pesnika rešujem iz ječe ekstravertiranega modernizma; to je ludizma in reizma,«se je spominjala Kušarjeva.
Izrazila pa je bojazen, »da po skoraj pol stoletja pri nas njegovo delo predvsem prenašamo, to je tiskamo, premalo beremo in še manj globinsko dojamemo. Ker so vsebine njegove poezije arhetipske, mora tako široka biti tudi recepcija – vse drugo je rezultat osiromašene domišljije in duhovne zaostalosti. Šalamun je pesnik individuacije in spodbujevalec nacionalnih intrapsihičnih dogajanj, brez katerih ne bomo vzdržali, torej sprejeli, človečnosti,« je sklenila Kušarjeva.