Ključno je zagotoviti popolno avtonomijo kulture v razmerju do politike in dialoga med tema podsistemoma.

V teh dneh je bila slovenska kultura spet v ospredju pozornosti. Razlog za to so bili zapleti v zvezi z razmisleki, kdo in kakšen naj bo novi minister/ministrica za kulturo in, kot vedno, so se najbolj vroči prepiri razvneli med kulturniki, čeprav je možnost vpliva na odločitve politike res majhna. Vzrok za pretres je strah pred prihodnostjo, ki temelji na izkušnjah iz let po osamosvojitvi. V tem času so se sredstva za kulturo ves čas zmanjševala in skladno s tem so se slabšali pogoji, v katerih delujejo ansambli v javnih zavodih, projektne skupine samozaposlenih in posamezni, večinoma samozaposleni ustvarjalci, pesniki, pisatelji, slikarji, kiparji, igralci, skladatelji. Hkrati je treba poudariti, da se je na ravni sistema v kulturi v teh triindvajsetih letih zgodilo zelo malo. Skoraj nič.

Spremenil se je družbeni red, prešli smo s planskega na tržno gospodarstvo, iz socializma v kapitalizem, kultura kot družbeni podsistem pa je zaostala, enako organizirana in urejena, čeprav ves čas zelo občuti posledice kapitalizma in drugačnega načina razmišljanja na ravni politike in spremembe na ravni medsebojnih odnosov (tudi znotraj kulture). Zgodile so se vsega tri opazne sistemske spremembe: ustanovljeni so bili filmski sklad, zdaj Slovenski filmski center, JAK (Javna agencija za knjigo) in Javni sklad RS za kulturne dejavnosti. Omeniti je treba še uzakonitev knjižničnega nadomestila, ne zadostne poskuse ureditve položaja samozaposlenih in seveda nenehno iskanje magične formule, kako urediti področje medijev, predvsem javne RTV, v kateri politika vidi izključno politično informativni medij in zato manično razmišlja le o tem, kako bi si zagotovila vpliv na ta medij oziroma ga dokončno obvladala.

Res je, da kulturno politiko za skoraj celotni mandat nove vlade že opredeljuje pred kratkim sprejeti Nacionalni program za kulturo (NPK), ki ima gotovo vsaj eno pozitivno značilnost: z njim se je politika pravzaprav prvič odrekla razmisleku ali celo določanju, kaj je kultura in kaj ne, katere estetske ali idejne usmeritve so ustrezne in kaj morda ni dobrodošlo glede na vlogo in pomen kulture za narod oziroma nacijo (skupnost, družbo) in je ta nenehno živi in, upajmo, radoživi razmislek prepustila kulturi in strokam, povezanim z njo. Je pa mogoče NPK poleg najbrž res pretiranega optimizma očitati še kaj; kot sam menim, predvsem premalo poudarjeno in dodelano vlogo javne RTV z vidika kulture v ožjem pomenu besede (umetnosti), kar zadeva umetniško produkcijo same RTV in njeno posredniško funkcijo.

Cilj: avtonomija, svoboda in raznovrstnost

NPK se obravnava tudi vprašanja, ki bi jih kazalo še bolj izpostaviti in čas sestavljanja vlade in ugibanj o novem ministru je za to kot nalašč, celo najprimernejši, čeprav s tem premislekom zamujamo že vsaj dvajset let. Čas je, da spoznamo in priznamo, da je kultura glavna blagovna znamka Slovenije, s katero se lahko kosata samo šport in, glede na specifično težo države z relativno malo prebivalci ter skoraj razpadlim gospodarstvom (z nekaj svetlimi izjemami uspešnih, ob Krki še, srednjih in manjših podjetij) tudi znanost, predvsem z dosežki na področju temeljnih znanosti. Kdor tega ne vidi, je slep za pravi nacionalni interes, čeprav se je že kdaj ogreval za navidezne nacionalne interese, o katerih se je veliko govorilo v preteklosti; najbrž na svetu ni države/nacije, ki bi ob tako malo pripadnikih in tako skromnem obsegu dejavnosti dosegala tolikšne uspehe s kulturnimi dosežki kot Slovenija, naj bo v gledališki, likovni, glasbeni ali filmski umetnosti in književnosti (prevodi, nagrade, vabila na mednarodne literarne prireditve …). To pa pomeni, da bi politika morala kulturi in seveda znanosti in univerzi zagotoviti več podpore in avtonomije, kajti ti podsistemi zdaj delujejo z minimalnimi sredstvi, z veliko napora ter iznajdljivosti, jih slišati in privoliti v dialog z njimi, če hoče obveljati za demokratično. To je ključno, ker prav ti podsistemi pomenijo najpomembnejše razvojne dejavnike. Samo avtonomna, svobodna in raznovrstna kultura lahko vpliva na to, da bodo uporabniki, gledalci, bralci, poslušalci, tudi sami bolj ustvarjalni, inovativni, dojemljivi in odprti za ustvarjalnost in inovativnost drugih, za nove veščine in spoznanja; to pa so glavni dejavniki razvoja za državo, ki ne more konkurirati z masovno proizvodnjo in velikimi industrijskimi giganti na področjih, kot so pridelava hrane, avtomobilska industrija, energetika ipd., temveč mora najti nišne proizvodnje in storitve, ki temeljijo na inovativnosti, znanju in iznajdljivosti. Treba bo priznati, da kultura prispeva pomemben delež v BDP; ne samo neposredno, kot so ugotavljali že pred leti v razvitih državah, čeprav je njen prispevek v BDP tudi v Sloveniji višji kot prispevek gostinstva in primerljiv s prispevkom farmacevtske dejavnosti, ampak tudi posredno, ker kultura vpliva na uspešnost drugih področij, industrij, obrti in drugih storitev, od gostinstva, javnega prometa, turizma, oglaševanja, marketinga itd.

Nadaljnji razmah slovenske kulture je torej v neposrednem interesu države in nacije ne samo zaradi njene vloge na področju oblikovanja in izražanja identitete skupnosti in tako, posredno, zagotavljanja prihodnosti skupnosti (ko bomo razprodali večino slovenskih podjetij tujcem in se bomo znašli v podobnem položaju kot v 19. stoletju, gospodarstvo tega gotovo ne bo zagotavljalo); to pa, kot rečeno, zahteva nujna vlaganja v kulturo, primerljiva vsaj z višino deleža v BDP, ki ga je bila kultura deležna še pred osamosvojitvijo in tudi temeljite sistemske spremembe, ustrezne času in demokratični ureditvi države in družbe.

Neodvisnost ustanov

Ključno je zagotoviti najvišjo, popolno avtonomijo kulture v razmerju do politike in dialoga med tema dvema podsistemoma. Politika, v tem primeru predvsem ministrstvo, mora skrbeti za uresničevanje kulturne politike, ki se oblikuje v dialogu med podsistemom kulture in vlado ter jo določi vsakokratni NPK kot strateški akt razvoja kulture. Naloge ministrstva morajo biti omejene na nadzor nad ustrezno delitvijo in porabo sredstev, vodenje potrebnih nacionalnih investicij, nujne upravne naloge ipd. Odločanje o sredstvih za posamezne dejavnosti znotraj kulture (književnost in knjižničarstvo, film in druge avdiovizualne umetnosti, uprizoritvene umetnosti, likovne umetnosti, glasba, intermedijske umetnosti …) in posamezne projekte mora temeljiti izključno na strokovnih merilih, pri čemer je treba v organih/komisijah, ki odločajo, zagotoviti resnični pluralizem (ustrezno idejno-estetsko, generacijsko, regionalno, spolno … zastopanost) interesov. To pomeni, da bi bilo treba tudi na drugih področjih zagotoviti podobne ustanove, kot so JAK, Slovenski filmski center ali Javni sklad za kulturne dejavnosti, ki trenutno res še ne delujejo optimalno, saj niti nimajo vseh nujnih polnomočij, vsekakor pa je to sistemsko ustrezna rešitev. Morajo pa te ustanove biti popolnoma neodvisne tako od politike kot od interesnih skupin znotraj kulture. Po drugi strani pa mora v kulturi v celoti zaživeti funkcionalna samouprava področij. To pomeni, da morajo stanovske organizacije dobiti več pooblastil in večjo vlogo kot do zdaj ter ustrezna sredstva za izvajanje svojih nalog. Morda je trenutno v tem smislu še najdlje, pač zaradi tradicije, ravno Društvo slovenskih pisateljev, ki organizira festival Vilenica, Slovenske dneve knjige, skrbi za Jenkovo nagrado, za pomemben del izvajanja nalog v zvezi s knjižničnim nadomestilom in delegira predstavnike književnosti v strokovne svete javnih zavodov, ki se s svojo dejavnostjo pomembno dotikajo te sfere (JAK, MGL, SNG Drama Ljubljana itd.). Treba je spoznati, ohraniti in razvijati vlogo javnih zavodov; med drugim tudi z vidika stalnih umetniških ansamblov nacionalnih gledališč, oper, baletov, SF itd., kajti ta ureditev, skladna s srednjeevropsko tradicijo, omogoča razvoj ter večinoma tudi inovativnost in umetniška tveganja znotraj dejavnosti, ki jih javni zavodi pokrivajo, čeprav je gotovo res, kot nas uči izkušnja preteklih desetletij, da se eksperiment praviloma dogaja zunaj javnih zavodov, vendar potem javni zavodi praviloma nova dognanja in prijeme razvijejo ter dokončno umestijo v poetiko posameznega področja. Prav zato je tudi treba urediti status in pogoje dela (tarife, honorarje …) za samozaposlene v kulturi.

Prepričan sem, da je vse navedeno pravzaprav naloga nove ministrice za kulturo, čeprav teža in obseg vseh nujnih sprememb najbrž presegata zmožnosti enega človeka v enem mandatu.

–––––– Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.

Tone Peršak, pisatelj in publicist