Na AGRFT imamo predmet naratologija  Pripovedovanje je seveda naš posel. Ko smo ta, v svetu redek predmet uvajali, se nismo zavedali, da  bo pripovedovanje, “zgodba”  postalo prav vse na tem svetu. Še zlasti politika in reklama. Ti dve dejavnosti povezujejo spindoktorji, sodobni šamanii. Vsak produkt imai svojo zgodbo. In  spindoktorja. Vsaka stranka in politik toliko bolj. Tako pogosto poslušamo Stojana Pelka ali Jeretiča in ne Bratuškove, Pahorja ali Popoviča. Perfidna personalizacija politike je obscena, saj prikriva popolno odsotnost tistega, kar naj bi ime in priimek zagotavljala, namreč odgovornosti. (V nočnih morah vidim  politike, spindoktorje, tajkune, škofe in ostale mešetarje kot ujede,  mrhovinarje, ki se pasejo na kadavru propadle države.) Izvorno se vede o pripovedništvu ne ukvarjajo z zavajanjem in manipuliranjem ljudi. Pripovedi načelno osmišljajo posameznika v soočenju z zgodovino in družbo. Od nekdaj sta dve vrsti pripovedi.  Tiste uradne , duhovnih in posvetnih oblasti in emancipacijske, za katere skrbe novinarji in umetniki. Ene pravilom zlorabljajo zgodovino in svete spise za laži in prevare. Druge skrbe za resnico. Danes tudi umetniške veščine vse češče uporabljajo za manipuliranje.  Mediji postajajo  trobila politike in kapitala.  Vladajo filistri. Kakšna je torej zgodba Slovenije po zadnjih volitvah? Kaj nas čaka z vstopom ZL v parlament? Tako ZL kot Miro Cerar sta dediča zahtev, ki so jih postavile vstaje. ZL ne pušča dvoma o tem, da želi delovati v imenu vstajništva. Za Cerarja se še ne ve.  Naloga ni lahka. Je kar veliko interesov in posameznikov v državi, ki so jih vstajniške zahteve prestrašile. Upravičeno.  Zato ne more presenetiti, če so vstaje (bile) deležne omalovaževanja, poskusov diskreditacij, (očitki o  ozadjih),  morda celo sabotaž. Članice ZLso  z načelno držo in z  združevanjem  že pokazale dobro mero zrelosti.  Delo v državnem zboru je odlična priložnost za pridobivanje izkušenj in za izpopolnjevanje političnega programa. Prav povezovanje in združevanje je znamenje sposobnosti za demokratično reševanje razlik in nasprotij in ključni kriterij za uspešno upravljanje Slovenije. Tudi načelna odločitev za delo v opoziciji obeta.  Nasprotje temu so umazani kompromisi, nenačelna politika kravjih kupčij. Kdo so kravji mešetarji? Partijski otroci so po osamosvojitvi v dobrih dveh desetletjih državo spravili na tla in jo temeljito oplenili. Parole o socializmu, s katerimi so nas politični povzpetniki morili v prejšnjem sistemu, so čez noč zamenjali s frazami o liberalizmu, svobodnem trgu, zgodbi o uspehu, Sloveniji kot Švici, NATU in podobnim.  Domnevni nekdanji revolucionarji so se začeli histerično drenjati v neki sredini. Radi bi nas prepričali, da je ta sredina nevtralna, objektivan, pravična, za vse in proti kinomur. A res!?  Oportunizem, nenačelnost, preračunljivost in pohlep  sta čez noč postali najvišji družebeni vrlini.  Blagoslovili so jih, tudi z osebnimi zgledi, tako cerkveni dostjanstveniki kot svečeniki svobodnega trga, novodbni zveličarji, neoliberalni ekonomisti.  Zaradi primitivnega nagnjenja k avtoritarnem, črnobelem razumevanju družbe, se je del partijskih otrok, potem ko so jih zavrnili evropski social demokrati, zatekel k poveličevanju kolaborantstva in surovem anti-prosvetljenstvu.  Če k temu dodamo še RKC, ki si je  prisvojila znatno državno bogastvo in svojo mrežo dala v uporabo desnim populistom, je slika slovenske katastrofe popolna.  Vse skupaj je paravan za pospešeno ropanje države in prebivalstva (preko NLB tudi tujega.) Zato vstop Združene levice v parlament za začetek pomeni nujno normalizacijo. Odslej nimamo zgolj desno-levo-histerično-sredinskih nekritičnih zagovornikov neoliberalnega kapitalizma ampak tudi prave antikapitaliste. Kar ni brez problemov. Saj  ni čisto samoumevno, kako reševati probleme, ki so posledice kapitalizma. S preprostimi formulami in političnimi floskulami gotovo ne.  Socializmi so drug za drugim propadli zaradi usodnih problemov v socialističnih in komunističnih doktrinah in  praksah samih. Zato  lahko le upamo, da bo  nastajoča “nova levica” za začetek tudi dovolj samokritična. Lagodje zaklinjanja, ponavljanja starih, zlizanih in včasih hudo kompromitiranih parol ne bo dovolj. Poleg tega težav z gospodarsko stagnacijo, razlojevanjem in hirajočo demokracijo nima samo Slovenija. Za današnjo krizo je soodgovorna tudi globalna levica (v krizi). Če smo čisto jasni, je komuniste  pokopal problem demokracije, social demokrate pa kapitulacija pred globaliziranim kapitalom. Tudi to je dediščina, ki jo mora ZL vzeti na svoja ramena. Seveda, če želi postati učinkovita pri iskanju izhoda iz globalne, gospodarske, socialne, politične in vse kaže tudi duhovne krize.

SMC brez programa je še vedno velika neznaka. Število profesorjev in doktorjev v stranki in v parlamentu ni nujno dober znak. Propad Habsburške monarhije zgodovinar A.P. Taylor pripisuje prav obilici profesorjev v dunajskih vladnih krogih. Koliko profesorjev je sodelovalo pri “reševanju” izbrisanih in varčevalcev NLB? Slovenski politiki še danes primanjkuje tako načelnosti kot pragmatizma. Načelno mora nova vlada zmagati neizprosno vojno proti sistemski korupciji (se pravi korupciji v vrstah politike), posledičnem ropanju države in državljanov,  (tudi s privatizacijami), obnoviti in utrditi razsuti demokratični sistem in demokratično kulturo in določiti in zagnati  prioritete nacionalnega razvoja. V ta namen mora opredeliti nacionalne interese in jih uveljavljati tudi v tujini. Za naše interese razen nas samih, seveda ne bo poskrbel nihče drug. Tudi EU ne.  Še več, EU niti približno ne zmore poskrbeti za svoje lastne interese (Ukrajina!). Tudi zato  se mora država  pripraviti tudi na črni scenarij: na morebitni razkroj EU in evra. Ne sme se nam ponoviti leto 1918!  Za uresničevanje naštetih ciljev je nujna dobra mera političnega pragmatizma, spretnosti, pretkanosti in odločnosti. .Ali prihajajoča vlada kaj od naštetega sploh želi? Če želi, ali tudi zmore? Čer ne, se kmalu vidimo. V novi zgodbi.  Na naslednjih volitvah.

Igor Koršič

(Večer, 4. avgust, 2014)