Zavedam se, da postajam nekak dežurni zagovornik naših zimskih vstaj. Naj se ve, da to ni moj namen. Res pa je da se ne morem  znebiti vtisa, da vstaje nimajo zagovornikov. Kot da bi bile nekaj ženantnega. Kar je še zlasti čudno, če vzamemo v obzir, da se nekatere nove politične sile  rade sklicujejo nanje in se pri tem cel obmetavajo z očitki o upravičenosti takega sklicevanja.

Nedavno sem se odzval na pisanje Antić – Gabrove, ki vstajam in njim naklonjenim medijem očita neselektivno negativen odnost do stare,  uveljavljene politike. Zato me je toliko bolj zanimalo, kaj ima o vstajah za povedati Slavoj Žižek.

Priznam, da me njegov mlačno nenaklonjeni odnos ni presentil.  Njegova tišina je bila zgovorna že med samim dogajanjem. Razen tega mi je ostal v spominu kot nekdo, ki je dobesedno pobegnil študentom AGRFT, ko so pred parlamentom brali Cankarjeve Hlapce. Meni tista mala manifestacija pomeni pomembno sporočilo slovenski javnosti, da je nekaj hudo narobe v državi in da temu zmoremo reči Ne!  Po moje je šlo za nekak uvodni akord, najavo tistega kar prihaja. Žižkove ocene vstaj so  precej prenetljive. Začne z moraliziranjem, češ šlo je za upor priviligiranih, srednjega razreda, bolj za karneval kot  za protest. Kje pa so bili ti, ko so se dogajale druge svinjarije, ko so stavkale  Murine delavke in delavci itd. Čeprav bi bilo lepo, če bi imeli samoumevno solidarnost v državi, je očitek  privlečen za lase. Sam sem bil na prvem mariborskem dogodku, ki ga je organiziral 29o, 29. oktobra 2012. Tam  se je zbralo 600 ljudi, z odra so mi zgledali kot pretežno delavci. Naslednji dogodek je bil skupna manifestacija sindikatov, upokojencev, gasilcev,   študentov  in drugih 17. novembra 2012. Šlo ja za izrazito delavski protest.  Kar sploh ni važno. Važno je, da se je dogajal po vsej Sloveniji, da so tako ali drugače sodelovali sindikati, veterani, upokojenci, anarhisti idr., vsi ki so čutili potrebo po protestu. Prav v tem, v odsotnosti centralnega vodenja, v dejanski odsotnosti organizatorja tiči izvirnost in moč teh vstaj. Dobesedno vsak si je lahko napisal svojo parolo in izrazil svojo zahtevo.  In če se jih strne in poveže, te zahteve nikakor niso nerelevantne. In so pomembno sprmenili stanje zavesti državljanov. Vemo, da ni nujno da ostanemo nemočne žrtve. Da je v slogi moč. Da želimo ohraniti socilano solidarnost. Da zavračamo neoliberalne dogme. Itd.  Žižek ima probleme s tovrstno spontanostjo, kar pove v drugem delu tega pogovora, ko polemiziran z neko domnevno “liberalno” vrednoto, ki prisega na posameznika. Žižek zagovarja “voditelja”, nekoga, ki “poriva”, “čeprav ne zagovarjam stalinizma.” Iz tega lahko sklepamo, da mu taki pluralistični protesti načelno niso všeč. Naključje ali ne, ampak protest s Hlapci pred parlamentom je bil tudi takšen, brez vodje in vodstva. Celo brez manifesta. Ta protest je upravljal “plenum”, “občni zbor”, ki se je odvijal vsak večer po opravljeni akciji. Na teh srečanjih še predsedujoči ni bil dogovorjen in je zato po potrebi to nalogo opravljalo več ljudi. Kljub temu so bila srečanja kratka in učinkota in so se zaključila z jasnimi sklepi. Značilna je bila razprava o tem, ali potrebujejo študentje nek skupen program, manifest.  Hitro je prevladalo soglasje, da manifesta ne potrebujejo. Značilna je bila razprava, ki je pripeljala do takega sklepa. Nekdo je vprašal ali vsak zase ve, zakaj potestira. Ali ti  pri sebi veš zakaj si tam, je vprašal nedko. Ker je bil odgovor pritrdilen, je iz tega sledil dogovor, da medijem odgovarja vsak po svoji vesti in svojih prepričanjih. Kljub tem je bil skupen nastop za medije kar prepričljiv. Sam sem z največjim zanimanjem opazoval to dogovarjanje. Zdelo se mi je, da morda gledam neko najavo prihodnosti, udejanjeno utopijo. Za razliko od Žižka mi je taka anarhoidna težnja simpatična. Morda čedalje bolj uresničljiva. Vsaj morala bi biti. Na drugi strani so hierarhične tendence boljševikov (in katolikov), ki so pokazale svojo, kaj naj rečem civilizacijsko razdiralno naravo. Res je, da je vse odvisno od situacije. Če je vojna ali revolucija, je hierarhično delovanje  “bojnih enot” nujno. Drugače pa je smiseln pragmatičen pristop: Čim manj disicipline in čim več samoiniciative in avtonomnega delovanja je lahkonekaj kar je bolj učinkovito od “kadaver” discipline. Vendra Žižka očitno bolj zanimajo ideje kot praksa. Če je bil prvi očitek ta, da vstaje niso bile pravočasne in da niso nastopali pravi družbeni razredi ali sloji, in da ni bilo  vodij, je Žižkov sklep še bolj presentljiv. Strinja se namreč s kritiko vstaj, ki so jo izrekali zlasti  janševci in drugi iz njegove vladajoče koalicije. Vstaje naj bi bile vodene iz ozdaja. Žižek gre celo dlje in identificira ozadje s starimi levo sredinskimi silami. Pa smo v  Murglah. Ker sem bil malo bolj aktivno soudeležen, moram reči,  da takega ozadja nisem opazil. Kar ne pomeni, da nismo imeli simpatizerjev in podpornikov. imeli smo pa podpornike in simpatizerje, s takimi in drugačnimi interesi.  Koliko je bilo med temi starih levih sil ne vem. Vnedar par te sile vstajam  pogosto upravičeno očitajo odsotnost vodenja, jasne ideologije in posledično nerazlikovanje med levimi in desnimi. Lahko da je imel kdo med koordinatorji kakšna navodila, ampak to gotovo ni bilo odločilno. Toliko vem. Zmedeno in šibko delovanje tistih, ki so šli iz vsatj in obvstajniškega dogajanja v politiko ne kaže  na huda ozadja. Pri vsaki politični akciji so nujno vedno ozadja. Osamosvajanje države jih je imelo. Amapk to ne more biti dejstvo, ki nujno diskreditira samo akcijo. Če akcija uspe uresničiti svoje cilje je vse v redu. Vseeno  me čudi, da se Slavoj Žižek tega ne zaveda. Povdarjanje teh ozadij pa nekako pomeni poskus zmanševanja pomena dogodkov. Morda nehote je malce drugače Boris Pahor trdil isto Namreč da so vstaje bile vodene od nekdanjih komunistov. Pahor je videl paralele med fašističnimi manifestacijami iz svojega otroštva in tokratnim vseslovenskim dogajanjem. Seveda podobnosti obstajajo: V obeh primerih gre za javno in množično izražanje nezadovoljstva z nečem. Tu se podobnost tudi konča. Argument, ki ga tako kot ostali kritiki vstaj, v prid domevnega vodenja iz ozadja, uprablja tudi Žižek, je desjtvo, da so svtaje usahnile, potem ko je Janševa vlada padla. Ni bilo čisto tako. Res pa je, da so se spori med različnimi koordinatorji v tistem trenutku stopnjevali. Zadnji protest za javno zdarvstvo  je bil 15. junija 2013. Res je da bi jih lahko bilo več. Res je da politika koalicije Bratuškove ni bila bistveno drugačna od Janševe. (Bratuškova ni več poniževala in zmerjala državljanov.) Res je, da sonekateri od tistih, ki se jim je mudilo v politiko še sklicevali vstaje.  In to popolnoma neprimerno, tako da se je zdelo, da to počenjajo samo zato, da bodo lahko potem trdili, da ljudje nočejo, da je vstajniški duh uplahnil in podobno. Vse to kaže bolj na nespretnost in prebujene politične apetite kot pa na kakšno veliko zaroto.

Zanimiv je še en  Žižkov očitek, tisti, ki pravi da vstajniki niso imeli socialnih razlogov za proteste, saj  protestniki sploh niso bili prizadeti. Razen najav nekih minornih rezov v javnem sektorju,  konkretnih posegov, ki bi prizadeli prebivalstvo, sploh ni bilo. Čista resnica! Prav to smo poskušali sporočiti tujim medijem v “znamenitem” pismu, na katerega se je malce neustrezno odzval takratni premier Janez Janša. Medijem smo sporočali, da naše zahteve niso sindikalne, ampak politične: da so uprejene proti populizmu, neoliberalizmu, globaliziranim financam  in korupciji.  (Spomnite se, podpisnikov – avtorjev tega dopisa tujim medijem je bilo nad 100.000.)  Zakaj bi to bilo problematično? Zdi se, kot da je Žižek razočaran, da ni bilo bolj dramatičnega konflikta med lačnimi množicami in zločinskim režimom. Očitno mu bolj usteza protestiranje 29o v New Yorku. Čeprav je zahvaljujoč policiji tudi pri nas bilo kar slikovito. Je pa res, da smo bili mednarodno občutno manj vidni.  Vendar smo se uprli transstrankarski ineoliberalni deologiji in politiki, ki s sistemsko korucpijo povzroča permanentno krizo.  Ne samo pri nas. Tudi v vsej EU, če ne tudi širše.  Kot da nam Žižek očita prav tisto, na kar smo že takrat bili ponosni, dejstvo da smo vstali, ne samo  zaradi konkretno  krivic,  ampak zaradi vzrokov zanje.

Škoda, da Žižek ne razloži svojih zadržkov do Združene levice. Predvidevam, da ga najbolj moti odstonost močnega voditelja. Pa saj na to vendar igrajo vsi drugi: Miro Cerar, Alenka Bratušek, še prej Janković… Ker ne razumem dobro, zakaj naj bi bilo to dobro, od kod ta regresija, je čisto mogoče, da se ti personifikatorji politike (kar pomeni tdui pristajnje na ameriški politični tingel-tangel),  ravnajo po nasvetih in namigih Slavoja Žižka? Ali pa so ta nov fenomen pozvročili spindoktorji, ki jih Žižek inspirira? Eden takih je prehodil dolgo pot od Drnovška, Jankoviča vse do Bratuškove. Kako je to prišlo do Mira Cerarja pa naj ostane uganka.