Pred predčasnimi volitvami
NERAZUMNE IN NEDOSTOJNE RAZLAGE USTAVE
Andraž Teršek
Andraž Teršek27. 05. 2014
Kdo sem? Kaj sem? Kaj delam tukaj? (Butnskala)
»USTAVA NE ZAHTEVA, DA BI JO LJUDJE RAZUMELI BREZ SOLI V GLAVI IN TUDI NE SME BITI ODVISNA OD RAZLAG, KI BI BILE RAZBREMENJENE ZDRAVE PAMETI. USTAVA NE ZAHTEVA POLITIKANTSKEGA ALI PRAVNIČARSKEGA PONEUMLJANJA. USTAVA TEGA TUDI NE DOVOLJUJE.«
Marsikatero pravno, predvsem pa ustavnopravno vprašanje bi bilo strokovno razrešeno, še preden bi se kot problem pojavilo v družbeni praksi, če bi obstajalo pristno, dobroverno, obveščeno, odgovorno, pozorno, akademsko dostojno, razsvetljeno, pronicljivo, napredno, pluralno in etično prepričljivo, torej resnično svobodno pravoslovno razpravljanje. Samo tako se lahko oblikujeta in razvijata optimalna strokovna in intelektualna kakovost, nenazadnje pa tudi moralna verodostojnost nacionalnega pravnega reda in prava kot kulture. Pravniki bi morali biti ljudje odprtega duha. Še posebej tisti s privilegiranim javnim statusom, predvsem akademskim in javnooblastniškim.
Tudi mimo in počez
Skala nam ne sme pomeniti več kot simbol. Mi iščemo tisto, kar je za skalo, za simbolom.(Butnskala)
Dokler pravne identitete, ki vključuje vse vidike pravniškega izobraževanja in pravnih praks, ne opredeljuje takšen razpravni proces, ne gre preveč zameriti predsedniku države, če skliče predstavnike pravoslovja, ki jih šteje za ugledne in verodostojne, preden se javno podpiše pod točno določeno razlago ustavnega reda. Demokratična javnost sicer upravičeno pričakuje, da bodo imeli nosilci politične oblasti tesno ob sebi ljudi, ki jim bodo omogočili suvereno sprejemanje najpomembnejših odločitev brez prepogostih javnih posvetovanj. Po drugi strani pa ista javnost verjetno upravičeno pričakuje tudi, da se bo nacionalna pravna kultura krepila in razvijala prav v dostojnem, odprtem in naprednem razpravljanju predstavnikov pravniških poklicev. Rezultat takšnega razpravljanja bi morali biti že izdelani strokovni predlogi in konceptualne rešitve aktualnih sistemskih vprašanj; sprejeti s konsenzom, kadar je to mogoče. Lahko bi zmanjšali število po vsebini preveč različnih javnih pravniških komentarjev, dnevno spremenjenih stališč nekaterih vplivnih pravnikov, pa tudi pogostost pravniškega komentiranja na mah, brez (kot se zdi) predhodne študijske priprave.
Nekateri primeri površnega in nedomišljenega spodkopavanja posameznih ustavnopravnih tez ali konceptov, ki so sicer temeljni elementi v učenju ustavnopravne teorije, so presegli mero, ki bi si jo katerikoli ugledni in vplivni predstavnik pravniške stroke smel privoščiti. Na primer izražanje dvoma v obstoj in vsebino koncepta pozitivnih obveznosti države, ki zadeva objektivno in iztožljivo pravno odgovornost države za nedelovanje pravnega reda, slabo zakonodajo, nesprejeto zakonodajo, napake pri delovanju javne uprave ipd. Ali pa v obstoj in vsebino doktrine o stopnjevanju sankcij, po kateri lahko ustavno sodišče, ki že desetletja ni več zgolj negativni zakonodajalec, sankcionira nespoštovanje ustavnosodnih odločb s strani parlamenta tudi s posegom na pozitivno-zakonodajno področje. Ali pa o tem, da se referendumskega predloga ne presoja samo po besedilu referendumske pobude, ampak tudi po dejanskem namenu predlagateljev referenduma. Ali pa o pomenu in vsebini koncepta fiktivne nezaupnice, ki ne dovoljuje, da bi premierova koalicijska večina v parlamentu le navidezno, torej fiktivno, glasovala proti premieru le zato, da bi omogočila hitrejšo pot do predčasnih volitev.
Veliko je primerov, ko se je javno govorilo o pravu ali se je javno komentiralo aktualna družbena vprašanja, pa ne mediji in ne javnost niso opazili strokovne površnosti ali celo konceptualne deplasiranosti izraženih stališč. Drugačno razumevanje pravnih vprašanj in konceptov je nekaj povsem drugega kot njihovo nepoznavanje, pa tudi nekaj drugega kot očitna odsotnost študijske pozornosti določenim vprašanjem.
Tudi zdaj, ko gre za vprašanji razpustitve parlamenta in predčasnih volitev, se v določenem obsegu dogaja podobno. Pravniki nis(m)o ne predsedniku republike ne drugim političnim akterjem in ne javnosti ponudili predhodno konsenzualno izoblikovanih in konkretnih ustavnopravnih rešitev. Pa bi jih lahko. Celo morali bi jih.
Ustava ne zahteva in ne dovoljuje ne-umnosti
Smo empirična družina, ki išče spoznanje v božanski svetlobi.(Butnskala)
Pot do predčasnih volitev po odstopu predsednice vlade se ne zdi težko ustavnopravno vprašanje. Vseeno pa je lahko javnost dobila drugačen vtis, ko je spremljala različne komentarje pravnikov.
Najprej se je pojavila pravna razlaga, da bi moral predsednik države na vsak način bodisi trideset dni paberkovati s poslanskimi skupinami, kako ne želijo nikogar predlagati za novega mandatarja, bodisi bi se moral trideset dni kratkočasiti, ker bi dobil jasno zagotovilo, da poslanske skupine ne bodo nikogar predlagale za mandatarja. Nekateri, ki so sprva kategorično zagovarjali takšno nerazumno razlago ustave, so kasneje malo popustili. Po drugi strani pa je preteklo kar nekaj časa, da se je razširil odmev pojasnila o pomembni razliki med ustavnim institutom, da lahko predsednik države v pogovorih s poslanskimi skupinami trideset dni išče primernega kandidata za mandatarja, na eni strani in na drugi strani institutom štirinajstdnevnega roka, ki sledi omenjenemu roku trideset dni in v katerem lahko tudi poslanci iščejo in predlagajo mandatarja – ker je to njihova ustavna pravica. Dopustnost skrajšanja prvega roka ne pomeni, da je dopustno skrajšati tudi ta, drugi rok, ali da se je tej drugi pravici dopustno odpovedati, npr. z zbiranjem podpisov poslancev. Razlika naj bi bila prepoznavna in razumljiva.
Potem so se začele pojavljati pravne razlage glede volitev v času poletnih počitnic. Najprej se je povsem spregledalo, da obstajata osemnajst let stara ustavnosodna precedensa o tem, da predvolilne aktivnosti in volilno dogajanje ne sodijo v počitniški čas. Potem se je začelo razpravljati, ali trije ustavnosodni precedensi, zadnji z letnico 2014, o tem, da predvolilna kampanja in volitve ne sodijo v čas poletnih počitnic, sporočajo to, kar sporočajo: da predvolilna kampanja in volitve ne sodijo v čas poletnih počitnic. Četudi se o tem ne razpravlja dovolj strokovno, pa se o tem še vedno javno govori kot o negotovosti v objemu meglice. Zakaj? Kaj je glede tega ostalo nerazumljivo?
Zadnje vprašanje v nizu teh javnih branj ustave pa je uresničitev skrbi, da se utegne zgoditi nekaj posebej politično neprijetnega in pravno nedostojnega. Glavni akterji so se še enkrat znesli nad ustavo. Kot bi jo bili pripravljeni teptati, mečkati in žaliti. In kot bi se takrat, ko to počnejo, sami in javno, pred nami, spraševali vse, ali vsaj nekaj od tega:
kako izvajati kampanjo in voliti takrat, ko se to ne sme;
ali se to, da se tega med poletnimi počitnicami ne sme, res ne sme, če se to ne sme;
kdo je rekel, da se to ne sme in zakaj se ne sme, če je to rekel tisti, ki to lahko reče;
kaj storiti, da bi se to smelo in kako to storiti, četudi se ne sme;
ali bi se smelo, če bi se smelo, kar se še ne sme;
kdaj bi se smelo, razen takrat, ko se ne sme in ko se sme, ker tedaj, ko se sme, ni več takrat, ko se ne sme;
koga vprašati o tem in ali vprašati tistega, ki je na to že odgovoril, ker je za to pristojen;
kaj je z ustavnimi roki, če je kaj z njimi;
kateri so ustavni roki, ki so, četudi se ne ve, ali so;
kako vemo, da so to ustavni roki, če ni jasno, da so;
zakaj to niso ustavni roki, četudi se govori, da so;
kako slepa je ustava za roke;
kako neumna je ustava, če ji obraz prekriješ z roki;
kako iskati mandatarja, ki ga ni;
kako najti mandatarja, ki se ga ne išče;
kako najti fiktivnega mandatarja, ker ga je treba iskati;
kako še bolj neumna je ustava, da ne bo prepoznala fiktivnosti iskanja mandatarja, ki ga ni, išče pa se ga le zato, da se bo spoštovalo roke, ki niso takšni, kot jih prikazujejo tisti, ki želijo s koledarjem in fikcijami poneumljeno preslepiti slepo ustavo, ki po njihovem vidi samo gole roke in dovoljuje politično pretvarjanje?
Itd. Nekdo je zapisal: Butalandija!
Nejasnosti? Ni jih!
Butn, butn, butn, butn, butn, butn, butn …(Butnskala)
Predpostavimo, da se išče mandatarja, ki ga ni in ga ne bo. Za izhodišče vzemimo dejstvo, da se vse poslanske skupine zavežejo, da ne bodo ne iskale ne predlagale in ne podprle kogarkoli za mandatarja. Predpostavimo torej, da se ga dejansko ne išče, ampak se samo uprizarja, da se ga išče. Zatorej se fiktivno išče fiktivnega mandatarja. Domnevno pa se ga išče zato, ker naj bi bilo menda samo tako mogoče premostiti koledarski počitniški čas do dneva volitev. Četudi glavni akterji niti ne vedo točno, kdaj naj bi bil čas za volitve.
V naravi ustave ni in ne sme biti nič takega, kar bi se lahko razlagalo s formalistično kratkovidnostjo in konceptualno neumnostjo. Ustava ni skupek pravniških neumnosti in kot celota ni prikaz konceptualne razbremenjenosti umnosti. Fiktivno pretvarjanje, da se nekaj počne, četudi se to dejansko ne počne, ni metodologija za pravilno razlago ustave. Ustave niso pisali neumneži. Ustava ne zahteva, da bi jo ljudje razumeli brez soli v glavi in tudi ne sme biti odvisna od razlag, ki bi bile razbremenjene zdrave pameti. Ustava ne zahteva politikantskega ali pravničarskega poneumljanja, da bi se ostalo zvesto ustavi. Ustava tega tudi ne dovoljuje.
Vse početje pri poskusih uresničevanja ustave v praksi, ki je očitno in dokazljivo fiktivno, ni uglašeno z ustavnim redom. Fiktivno iskanje mandatarja, ki je le v funkciji dnevnopolitičnega uprizarjanja, je ustavno nesprejemljivo. Ustava ne zahteva, da bi se tako pravilno prebrodil predpočitniški ali počitniški čas. Ustava ne zahteva takšne, četudi zgolj navidezne zvitosti in premetenosti, ne zahteva pretvarjanja in dnevnopolitičnega blefiranja. Ustava tega tudi ne dovoljuje. Ustava zahteva, hkrati pa dovoljuje le razumno, logično, ustavniško pronicljivo in sistemsko uravnoteženo politično odločanje in pravno razlaganje.
Ustavno sodišče je trikrat odločilo, da volilne kampanje in volitev ne sme biti v času poletnih počitnic, predvsem ne avgusta. Dokler ustavno sodišče svojega načelnega stališča ne spremeni, do tedaj ne sme biti ne predvolilne kampanje ne volitev v času poletnih počitnic, zlasti ne avgusta. Dokler ustavno sodišče tega stališča ne spremeni, volitev tudi v septembru ne more biti. Odločbe ustavnega sodišča, s katerimi se razlaga ustava, so-določajo in po-določajo vsebino ustavnega reda. Vlada, parlament in predsednik republike morajo upoštevati in spoštovati ustavnosodne precedense kot sestavni del ustavnega reda. Njihovo spreminjanje je možno, a le ob prisiljujočih družbenih okoliščinah, kot rezultat premišljenega in prepričljivega institucionalnega diskurza o ustavi. Dokler takšne spremembe ni, obstaja tisto, kar obstaja: ustavnosodni precedensi in njihova razlaga ustavnega reda, ki je vsebina tega ustavnega reda.
Na dlani je, kaj je mogoče storiti. Obstajajo poti, ki bodo ustavno sprejemljive in razumne. Lahko se preveri stališče ustavnega sodišča o tem, ali so nastopile posebne okoliščine, ki dovoljujejo vdor vsaj določenega dela volilnih aktivnosti v čas poletnih počitnic. Če ustavno sodišče tega ne prepove, bi bile lahko volitve 13. julija. Razpust parlamenta in razpis predčasnih volitev bi se namreč lahko zgodil 19. dan po tem, ko odstop premierke dobi pravni učinek v parlamentu. Če volitev ne bo 13. julija, ustavnosodni precedensi pa ostanejo nespremenjeni, potem kampanje in volitev ne sme biti niti avgusta. Če jih ne bo ne julija in ne avgusta, ker ustavno sodišče ne bi spremenilo svojih precedensov, je povsem razumljivo, da jih ne more biti niti še septembra. Če bi ustavno sodišče dovolilo, da se lahko volilne aktivnosti začnejo že ob koncu avgusta (malo verjetno), bi bile lahko volitve konec septembra.
Če ostanejo ustavnosodni precedensi nespremenjeni, postane očitno in razumljivo, da se je vzpostavilo mirovanje volilnega časa v obdobju med poletnimi počitnicami. Namreč, če v določenem obdobju predvolilne kampanje in volitev ne more biti, ker jih ne sme biti, ta čas kot čas za te aktivnosti ne obstaja, na koledarju je prečrtan. Volilne aktivnosti, ki jih ni mogoče začeti pred začetkom poletnih počitnic, predsednik republike razpiše za konec poletnih počitnic, torej za začetek septembra. Predsedniku, ki bi tako deloval, nihče ne bi mogel očitati, da je zlorabil svoje pristojnosti in kršil ustavni red. Navsezadnje pa tudi o tem vprašanju odloča ustavno sodišče. To isto ustavno sodišče, na čigar precedense se sklicuje predsednik, ko se odloča.
Zaplet in nejasnosti? Ne prepoznam jih. Prepoznam sicer vprašanja, o katerih se lahko institucionalno in ustavnopravno razpravlja in dogovarja, tudi odloča. Ne prepoznam pa ustavnega razloga za mandatarske fikcije in golo formalistična rokovna raztegovanja z dnevnopolitičnimi dramskimi uprizoritvami. Pravo je, naj bo in mora biti kultura. Ustavno pravo, utemeljeno z ustavniško filozofijo kot vedo o razmišljanju o ustavnih vprašanjih in o mišljenju sistema skozi ustavno pravo, pa je izhodišče pravne kulture.