Spoštovani,

žal ni razvidno, kdo je poimenski avtor vašega pisma, zato se na vas obračam kot na Filmsko iniciativo. Ne glede na to, da se je letošnja strokovna komisija PS odločila, da poleg odstopne izjave ne bo dodatno pojasnjevala okoliščine odstopa, saj je po statutu zavezana k molčečnosti, pa sem se odločil, da vaše pismo vseeno potrebuje razlago, če si kot ustvarjalci zares želimo delovati v klimi, ki bo zdrava za vse.

Za začetek bi rad poudaril, da ima vsako stanovsko združenje legitimno pravico lobirati za boljše pogoje delovanja na vseh področjih. Vseeno pa velja opozoriti, da gre pri Filmski iniciativi za umetnostno združenje, od katerega se že načelno pričakuje, da bo to počelo po principu gentlemanskega bontona, sploh kadar to počne javno. Jaz in ostali člani komisije pa pri tem nikakor ne mislimo biti kolateralna škoda.

V svojem pismu ste navedli, da gre pri letošnjem odstopu komisije za svojevrsten paradoks, saj komisija bojda ni kompetentna, da bi razsojala o prispelih predlogih s področja avdiovizualne umetnosti. Še več, ko bo naslednjič odstopila komisija, naj odstopi vsaj “prava”.”
Potrebno je vedeti, da Prešernova nagrada in nagrada Prešernovega sklada nista izključno stanovski nagradi, temveč se podelita posamezniku, katerega presežno delo prepoznata tako stroka kot tudi širša akademska javnost, ki ima lahko z dotičnim poljem umetniškega ustvarjanja nagrajenega posameznika posreden stik. Zato sta nagradi najviši državni občeumetnostni priznanji. Razumem, če bi problematizirali našo sestavo komisije pri svojih izključno stanovskih nagradah, recimo pri nagradah Festivala slovenskega filma ali Festivala dokumentranega filma. Vendar ne gre za to.
Ko že razpravljamo o kompetencah: nisem vedel, da smo igralci tako minoren del filmske umetnosti, da jo ne znamo ali ne zmoremo kvalitetno artikulirati, da bi se do nje strokovno in kritično opredeljevali. Oba igralca v komisiji se aktivno in profesionalno (ne ljubiteljsko) ukvarjava z avdiovizualnimi stvaritvami, kolikor to dopušča čas in prostor v katerem se je znašel slovenski film. Nagrajenka Prešernovega sklada in predsednica letošnje strokovne komisije Nataša Barbara Gračner ima celo več filmskih stanovskih priznanj kot jih ima marsikateri priznani slovenski filmski ustvarjalec. Tudi oba magistra dramaturgije Tea Rogelj in Primož Jesenko sta s svojim študijem na AGRFT globlje spoznala metode scenaristike, filmske teorije in zgodovine filma. Nagrajenec Prešernovega sklada Jani Virk pa je tako ali tako urednik igranega programa na RTV Slovenija. Torej letošnja strokovna komisija le ni svetlobna leta daleč od avdiovizualne obrti, kot to v pismu želi predstaviti Filmska iniciativa.
Jasno, strokovna komisija po statutu PS pokriva več področij, ki so med seboj sorodna in prepletena, zato je njena sestava raznolika, letošnja izbira članov pa (glede na zgoraj našteto) verjetno primerna. Samo poimenovanje strokovne komisije je v pristojnosti UO Prešernovega sklada ali Ministrstva za kulturo in ne strokovne komisije.
Naša komisija je vsakič po načelu pravičnosti podala UO enakovredne predloge na pobudo različnih stanovskih organizacij in posameznih predlagateljev z vseh umetniških področij, ki jih je pokrivala. Vedno v soglasju. Kadar do soglasja ni prišlo, je predlagala drugega kandidata, tudi z drugega področja.
Zanimivo, da se je Filmska iniciativa letos odločila diskreditirati člane komisije, saj so ti v skoraj isti sestavi (namesto Nataše Barbare Gračner je komisiji predsedovala Ženja Leiler, namesto Mihe Nemca pa je letos v komisiji Samo Strelec) lansko leto predlagali za nagrado Prešernovega sklada filmskega režiserja in predstavnika Filmske iniciative Metoda Pevca za dokumentarni film “Aleksandrinke”, ki je nagrado po odločitvi UO tudi sprejel!”
Kje je bila takrat Filmska iniciativa s svojimi javnimi pomisleki glede strokovnosti komisije? Zadovoljno pomirjena je licemerno uživala sadove stanovskega vrtičkarstva.