Izboljšati državo ali zamenjati ljudstvo?

Gospod Mića Mrkaić kot mantro ponavlja tezo o državni podpori kot vzroku za vse težave tega sveta. Zlo, v katerega prepričuje svoje bralce so poleg države še paraziti umetniki, sindikati in ljudje, delojemalci. Bralec dobi vtis, da je Slovenija nekak preostanek komunističnega etatizma v sicer svobodnem svetu, kjer neomejeno vladajo tržne zakonitosti.

Ta teza je empirična laž. O tem pričajo ZDA, kjer sicer vulgarni ideologi to misel prodajajo kot kavbojski mit, v praksi pa ZDA intervenirajo in podpirajo, če je potrebno tudi hollywoodsko proizvodnjo filma. Le od svoje konkurence zahtevajo, da umakne zaščite. Žal Mrkaič ni izjema, tudi razni LDS-ovi pooblaščenci za kulturo so imeli »državne seske« za poglavitni problem.

Škodljivost tega cenenega populizem ni samo v razširjanju ideološke laži, ampak kot vsaka populistična ideologija tudi ta prikriva prave probleme. Nenehno kazanja s prstom na umetnike, socialno državo, sindikate in na zaposlene kot na nesposobne parazite, onemogoča razpravo o pravem problemu, o kakovosti naše države. Vprašanje, ali je ta država slaba in ali je nujno tako, se sploh ne zastavi.

Če bi država bila tako zlo potem tudi prava ne bi bilo. Potem bi bile idealne države Nigerija, Liberija, Irak takoj po okupaciji in nekoč Srbija. Tu se, vsaj teoretično, Mrkaić strinja s Kardeljem, ki je v teoriji odpravljal državo, kot nekaj a-priori nesprejemljivega.

Državo vodi politika in to bolj ali manj kvalitetno. Empirično ugotovljeno dejstvo je, da je naša država najslabše kar imamo. Medtem, ko se Slovenija po delavnosti, izobrazbi, produktivnosti, varnosti uvršča znatno više, je po kakovost države na 47. mestu. To samo potrjuje ugotovitev tujcev, da je naša primerjalna prednost kakovost, izobraženost, delavnost, podjetnost njenega prebivalstva, gotovo pa ne kakovost države.

Politiki in druge družbene elite so običajno nosilci zaščite javnih interesov. Pri nas ni tako. Dobri pogoji za gospodarjenje sicer niso edini javni interes, kar izhaja iz miselne matrice, kjer je država vedno nekaj slabega, zasebna lastnina pa vedno nekaj odličnega. Tisto kar velja za gospodarstvo velja tudi za druge dejavnosti, denimo za kulturo. Nizka kakovost države se kaže tudi ko država ne uvidi, da kultura postaja pomemben del gospodarstva in da kot izjema na trgu potrebuje poseben režim, zaščito. Četudi jo njeno širše okolje, EU, v to nenehno prepričuje.

V novih demokracijah elite na verjamejo v javni interes. Zato imamo politike, ki temu interesu bolj škodujejo kot ga ščitijo. Temu primerni so potem tudi uradniki, ki bi morali neko določeno politiko izvajati, pa je ne, ali pa jo slabo. Riba pač vedno smrdi pri glavi.

Vzemimo film. Imamo Filmski sklad, ki bi moral omogočati pogoje za kvalitetno produkcijo, distribucijo in razvoj filma in avdio vizualne kulture. Tako je v vseh »starih«, tudi največjih evropskih državah. O nedavna tudi na Hrvaškem. Naša država pa tega ne zna ali/in noče. Raje se ukvarja z državnim producentstvom, to je z vmešavanjem politike v filmske posle, v scenaristiko, produkcijo, celo post produkcijo. Prejšnje vlade so to počenjale pod mizo, diskretno. Zdajšnja gre do konca. Seveda to upravljanje ne more biti drugačno kot nekvalitetno, saj to delajo politični birokrati in samozvani eksperti s posebnimi političnimi pooblastili, skratka klani in ne strokovnjaki. Država namreč za te politike ne predstavlja nujnega instrumenta politike, ampak zlo samo, ki bi ga pravzaprav bilo treba odpraviti. Ker pa se to ne da izvesti do konca, jo je treba kot volilni plen, fevd, zlorabiti in oropati. Država je kot svinja, kjer so politiki urejevalci reda okrog njenih seskov, ki jih ljubosumno čuvajo zase in za svoje kliente.

Nekritični apologeti vsega domnevno ameriškega, ki se ne sramujejo norega redukcionizma in kot edino merilo kakovosti vsega, tudi filma in umetnosti dopuščajo uspeh na blagajni ali »box officu«, pogosto tako pretiravajo, da njihova servilna proameriškost za Ameriko samo ni sprejemljiva. Kar kažejo tudi trenutne ameriške kritike stanja svobode v naših medijih. To dvomljivo proameriškost izvažajo misijonarji, diplomanti ali post diplomanti na ameriških ekonomskih fakultetah. Kot provincialni nepristni »Američani« imajo pač tipična obeležja vseh konvertitov in »poturic«: farsično fanatičnost, prezir lastnega okolja in agresivnost.

Pametni srbski igralec Miki Manojlović pravi, da filma v Evropi ni, ker ga politiki ne rabijo več, obstaja le še v nerazvitih okoljih, kot je Srbija. V Sloveniji, pravi, ga že ni več. Naše nove elite filma niso hotele, paradoksalno, od demokratizacije in osamosvojitve naprej.

Morda, gledališče, opero, slikarstvo, skratka tradicionalne umetnosti še potrebujejo. To so statusni simboli, potrebni vsem parvenijem, kot mesta, kjer se lahko kažejo v svojih novih oblačilih. Film je za plebs, za ljudstvo, za vsakogar, kar je danes prezirano. Berite kaj si o teh ljudeh, o večini ljudi, o neizjemnih ljudeh, o ljudeh, ki zgolj delajo, ki hodijo v službo, o »povprečnežih« dejansko o ljudeh, ki niso dovolj spretni ali brezobzirni, da bi obogateli, misli gospod Mićo Mrkaić.

Nekoč je poslanec Evropskega parlamenta, sarkozijevec, nekdanji minister za kulturo in pravosodje Francije Jacques Toubon dejal, da se motijo tisti, ki pričakujejo, da bo evropska kultura močnejša, ko bodo vzhodne države stopile v Unijo. Obratno bo, je trdil. Tudi Španija in Portugalska, tudien nekdanji diktaturi, sta potrebovali desetletje in več, da sta se naučili evropskih manir in spoznali, da trg ne bo rešil vseh problemov v kulturi.

Edino česar ne razumem je, zakaj mi tako rinemo na Vzhod, saj smo vendar imeli delno tržno, celo delujočo ekonomijo, nismo bili za zaveso, edini smo bili celo nekje vmes. Tudi zemljepisno in kulturno smo bolj na Zahodu kot na Vzhodu. Za to neumnost ni več odgovorna naša geopolitična lega, ampak je zanjo odločilna naša volja. S tem kažemo, kdo dejansko smo.

Res je, da se redukcionistični demagogi niso pojavili šele z vulgarnimi ekonomicisti. Tudi revolucionarni marksizem ni bil nič drugega. Zdaj smo pač v regresivnem obdobju vulgarne kopije razsvetljenstva, le da je »razum« zamenjala »ekonomija«. Vsaj na Divjem Vzhodu, kamor se z našimi »ekonomisti – filozofi« brez dlake na jeziku vred, za vsako ceno želimo priključiti.

Igor Koršič