Po incidentu na Protikorupcijskem maršu, 2. novembra 2013 v Mariboru lahko ponovno potrdimo, da je Slovenija policijska država.
Mediji so objavili, da se je protest zaključil s petjem in dimnimi bombami, nato pa so se protestniki mirno razšli. Tako je tudi bilo, sledili pa so “že videni”, širši množici v medijih zamolčani dogodki.
Med prepevanjem in skandiranjem je v praznem prostoru med protestniki in policisti razneslo dimne bombe, kot so jih imenovali mediji, v resnici pa je šlo za igračke, podobne iskricam, ki jim sledi dim. Takšne igračke se uporablja med praznovanji, na športnih srečanjih pa se redno uporabljajo v precej močnejši izvedbi.
Gruča policistov je dogajanje spremljala, ni posredovala, niti ni opozorila, da se omenjena sredstva ne sme uporabljati, niti ni ugotavljala od kje oziroma kdo je dejansko vrgel ta dimna sredstva. So pa ves čas dobivali navodila po telefonu in se dogovarjali. Počakali so, da se je protest končal, da so se ljudje razšli, nato pa so si izbrali naključni skupini protestnikov in jih zasledovali ter na koncu izbrali dve izmed protestnic in jima izročili plačilne naloge v zneskih 800 € in 400 €.
Priča opisuje, kako je bil plačilni nalog izročen Mariborski vstajnici. „Obnašanje policije nam je dalo vedeti, da se ne bo končalo tako, da pridemo vsi varno in nekaznovano domov. Zato smo se razšli v skupinah. V naši skupini nas je bilo približno 10. Podali smo se proti mestu in razpravljali, kako si pomagati, da pridemo varno domov. Za nami so vztrajno hodili policaji v civilu in v uniformah. Zato smo se ustavili v lokalu. Za enim vogalom lokala nas je čakala skupina uniformiranih policistov, za drugim policaja v civilu. Ker smo se očitno zadržali predolgo, so se policisti po približno pol ure odločili, da nalogo opravijo možnostim prilagojeno. Pet uniformiranih policistov je vstopilo v lokal. Od naše soprotestnice so zahtevali osebne dokumente, in da odide z njimi do policijskega avtomobila. Izgledalo je strašno, v sredini ženska, okrog nje pa pet uniformiranih policistov, kot da so ujeli in čuvajo največjega zločinca. Pri avtomobilu so bili še trije policisti. Izročili so ji plačilni nalog, ker naj bi uporabljala dimne bombe in menda se je nepristojno vedla do pooblaščene osebe.
Ali je prav, da se kazen izpiše na mestu, kjer ni bilo storjeno kaznivo dejanje? Se nekomu sme slediti, osamiti in naknadno izročiti kazen, ko novinarskih kamer ni več, ko vseh prič ni več, ko se protest konča mirno, kot sliši širša javnost od medijev? Ne po zakonu! Ali je prav?
Druga skupina se je odpravila proti avtomobilom, za njimi pa nekaj policistov, ki so si skupino očitno izbrali za naslednjo tarčo. Po legitimaciji naključno izbrane Ljubljanske protestnice, in ko je ta brez problemov izročila potni list (ipak smo bili na oni strani Trojan ), je sledila zahteva uniformiranega policista, da dotična protestnica izvoli stopiti z njim do policijskega kombija po položnico. Protestnica se je zavedala, da tega uniformirana oseba ne more od nje zahtevati, saj ni storila kaznivega dejanja in je odšla na kavo. Po približno pol ure so ji policisti izročili potni list, zapisnik in seveda plačilni nalog zaradi domnevne nepravilne uporabe pirotehničnih sredstev. Zaradi napačno navedenih dejstev protestnica tudi ni podpisala zapisnika, saj ni uporabljala pirotehničnih sredstev in ji niso bili predočeni nikakršni dokazi, kot je pisalo v zapisniku. Kratko in jedrnato je tudi povedala, da plačilnega naloga ne bo plačala ali odslužila, dokler na svojem mestu ne sedijo tisti, ki so krizo v Sloveniji povzročili.

Aktivni protestniki družno ugotavljamo, da nismo več varni. Policija nas ima zabeležene in sprašujemo se, kaj vse nam smejo naprtiti. Prepričani smo namreč, da če bi protestnici sinoči sami odhajali domov, se ne bi končalo le pri plačilnem nalogu.
Obsojamo zastraševalne metode izvršne veje oblasti. Obsojamo zastraševanje tistih, ki z imenom, priimkom in obrazom branijo osnovne vrednote človekovega dostojanstva, in ki so se zmogli aktivno upreti pokvarjenim in skorumpiranim, tudi policijskemu vrhu.