Ni vprašanje, če bo Slovenija hotela v bolj povezano EU ampak je vprašanje ali bo sploh povabljena, je približni povzetek izjave predsednika Pahorja na posvetu z bombastičnim naslovom Slovenija 2030. Če bi to bilo res, tega nihče ne bi smel predstavljati Slovencem na skrajno servilen in nekritičen način. Še najmanj predsednik republike.  Očitno je obdržal nekdanjo komunistično retoriko in socialistično samoupravljanje, neuvrščenost in TIta  zamenjal z EU. Ta snobovska obsedenost z t.i. elitnimi klubi!  Gre za nadaljevanje servilnosti, ki so ga Slovenci kazali do zadnjih dni Avstro-Ogrske.  Edino relevantno vprašanje namreč je, ali bo EU preživela svojo popolnoma zgrešeno politiko in katastrofalen projekt Evro? Neodgovorno, na robu kaznivega je prikrivati to vprašanje državljanom Slovenije. Menda mi ni treba poudarjati, da vprašanje ni zraslo na mojem zeljniku. Razen tega, da je evrospka kriza vidna s prostim očesom,  si vprašanje postavljajo najbolj prodorni analitiki evropskih razmer. (Med drugimi Krugman, Soros, Stieglitz, Asch …). Če bo EU preživela, je vprašanje, ali se bo Sloveniji splačalo v njej ostati? Ali bo EU omogočala uresničevanje njenih interesov? Da bi si to vprašanje postavila, bi slovenska politika morala vsaj približno vedeti kateri so ti sloveksi interesi. Pa ne ve. In to prikriva za bombastičnim evro kičem, ki ga prodaje Pahor. Drugo relevantno vprašanje je, kaj bo Slovenija storila, če bo EU propadla? Ali ima izhodne strategije? Seveda jih nima, zardite tega ker so njeni voditelji uspavani z nekritičnim malikovanjem EU.

Kičarsko lepljivo predsednikovo izvajanje so dopolnili evrospolanci:

Štirje evroposlanci s skupno izjavo:

Lojze Peterle (NSi/ELS), Jelko Kacin (LDS/ALDE), Tanja Fajon (SD/S&D) in Mojca Kleva Kekuš(SD/S&D), ki so se danes udeležili Pahorjevega projekta, je med drugim zapisalo:

• »Po dvajsetih letih samostojnosti in desetih letih članstva v EU, bi bilo treba na novo obravnavati vprašanje nacionalnega interesa in opredeliti, kaj so za Slovenijo temeljna vprašanja nacionalne varnosti.«

Komentar: Nič “na novo”, saj to nikoli razen slepega priključevanja EU in NATU, ki ni nikakršen nacionalni interes ni bilo storjeno. Nacionalna varnost je bila že davno zakockana  z demoliranjem TO iz spremembo slovenske vojske v intervencijski kontingent  za imperialističnih vojne. Zato je skrajni čas, da se nacionalni interesi končno opredelijo in varnost zagotovi. Tega gotovo ne bodo storili podpisniki in tisti, ki jim pripadajo, saj so prav oni odgovorni za to, da to doslej ni bilo storjeno. Ti  ljudje spuščajo zgolj dimne zavese. To je njihova vloga.

• »V krizi EU ne vidimo razloga za evroskepticizem.«

Komentar: Se bojim da res. Saj prav v tem je problem. Edino evroskeptiki, ljudje, ki so kritični do EU, lahko EU rešijo. Tega zagotovo ne morejo storiti servilni propagandisti in postavljalci potemkinovih vasi. Enako je bilo nekoč z Jugoslavijo in z Avstor-Ogrsko. Niso ju pokopali kritiki, ampak tisti, ki so vzklikali “Bog živi na cesarja!” in “Po Titu Tito.” Tako kot takrat, zdaj ti lakaji tolmačijo kritičnost z antievropskostjo, z evroskekticizmom, skratka z nasprotovanjem EU.

• »Postavljanje bančne unije je eden od dokazov, da se EU ureja in se pripravlja na novo raven gospodarske in s tem tudi politične integracije.«

Komentar: Bravo! Krasen dokaz. Ali so morda tudi kakšni problemi kje? Kaj pa če nova raven gospodarske in s tem politične integracije ne bo sprejeta? Kako pa je s pravim evroskepticizmom, s pravim in načelnim nasprotovanjem  EU, povezanim s skrjano desnim populizmom, ki se eksplozivno krepi na vseh koncih EU? S čim namreva EU to zajeziti? S sajenjem rožic? S vzklikanjem evroparol? Bo to prepričalo Irce, Špance, Grke, Italijane, Britance …?  Kako so se zaklinjali nad trdnostjo Jugoslavije v osemdestih! EU je enako Jugoslavija, samo z večjimi problemi krat  dvajset. EU je samo še malček bolj birokratska in naivna kot je bila Jugoslavija.

• »Naša verodostojnost je odvisna tudi od implementacije ključnih načel EU, še posebej glede pravne države in socialno tržnega gospodarstva. Čim bolj “evropski” bomo, tem močnejši bo slovenski glas v EU.«

Servilnost! Prav obratno! Čimbolj kritični bomo, tem močnejši bo slovenski glas v EU. Servilni upravičeno vzbujajo prezir. In postanejo nevidni. Pravni red in socialno tržna država je naš interes in naša zahteva. Trenutno nam EU tako državo in družbo bolj onemogoča kot omogoča. Seveda verniki v TIna (There is no alternative) tega ne morejo videti. Ker v  thatcherjevskih ukazih evropske birokracije, ki je v rokah mednarodnega kapitala vidijo edino alternativo.

Igor Koršič