Mladina
Huje kot v tridesetih
Evropsko gospodarstvo preživlja hujšo krizo, kot je bila tista v tridesetih letih prejšnjega stoletja
Igor Mekina | 16. 11. 2013
Paul Krugman ocenjuje, da je danes vsaj »enako slabo kot v času velike depresije«.
© AP
Znani ekonomist, komentator New York Timesa in nobelov nagrajenec Paul Krugman v svojih zapisih na svojem blogu neprestano smeši zagovornike varčevanja. Njegovi komentarji so še posebej zanimivi prav sedaj, ko je Slovenija dobila pohvale od tistih, ki so najpogosteje tarče Krugmanovih najbolj uničujočih in duhovitih kritik – to pa je prav Evropska komisija in še posebej njen komisar Olli Rehn. V svojem zadnjem komentarju z naslovom Izjemen dosežek Evrope se tako na primer Paul Krugman ukvarja z ocenami nekaterih ekonomistov in evropskih komisarjev, da gre EU počasi in zagotovo bolje ter da zato ta politika že daje rezultate.
Kako slabi so učinki te politike Krugman nato ponazori s preprostim grafom, ki prikazuje padec in nato počasen vzpod industrijske proizvodnje od leta 1930 naprej, ki kaže, da je po padcu proizvodnje za 30 odstotkov v Evropi sledil počasen vzpon, ki je v osmih letih od začetka padca vendarle privedel do več kot popolnega okrevanja gospodarstva. Nato je seveda sledila vojna, kar pa je že druga zgodba. To je bilo v času ‘velike depresije’, ki je privedla do največjih pretresov na evropskem kontinentu – šest let po začetku sodobne krize pa je krivulja evropskega ‘okrevanja’ povsem drugačna. Po padcu, ki je skorajda na ravni tistega iz časov največje gospodarske krize sodobnega sveta, se namreč krivulja industrijske proizvodnje samo malo vzpne, nato pa znova pade in na tej ravni nadaljuje ali celo pada – v prihodnost. In to brez perspektive skorajšnjega okrevanja, na kar opozarja tudi Paul Krugman, ki ocenjuje, da je danes vsaj »enako slabo kot v času velike depresije«, pri čemer od točke, kjer so evropska gospodarstva v tridesetih letih okrevala, danes nazadujejo. »Biti slabši kot v tridesetih letih, to je res izjemen dosežek,« je sarkastičen Krugman.
Kako slabi so učinki te politike Krugman nato ponazori s preprostim grafom, ki prikazuje padec in nato počasen vzpod industrijske proizvodnje od leta 1930 naprej.
© AP
Na podoben način se je v zapisu Mario in varčevalci ob znižanju obrestnih mer ECB, ki jo je sporočil Mario Draghi, Krugman ponorčeval iz evropskih politikov. »Tisti, ki spremljajo te zadeve, so verjetno opazili, da so samo pred tednom dni varčevalci (‘austerians’), še posebej Olli Rehn, pa tudi mnogi drugi, pozdravljali znake ekonomske rasti v tem četrtletju kot zmagoslavje svoje politike v zadnjih štirih letih. Da, bilo je neumno – torej, lahko bi se na primer tepel po glavi, nato zmanjšal intenzivnost tega samokaznovanja in zagotovo bi mi bilo bolje. Toda, ali to že pomeni, da je bilo to, da sem se tepel po glavi, dobro zame?« sesarkastično sprašuje Krugman in opozarja, da Evropska centralna banka zagotovo ne bi zniževala obrestnih mer, če bi »Evropa res okrevala«.
Na podoben način je Krugman že ob največji ameriški finančni krizi kritiziral tudi poskuse republikancev, da v ZDA vse breme krize prevalijo na pleča najšibkejših. In v tem pogledu so njegove ideje precej bliže pogledom Jožeta Mencingerja kot pa slovenskih ‘mladoekonomistov’. »Zmanjševanje pravic nezaposlenim zato, ker ste prepričani, da jim je še prelahko, je kruto celo v normalnih časih, toda v času, ko se gospodarstvo nahaja v depresiji, je stranski učinek tega uničevanje delovnih mest,« piše Krugman. Po njegovi oceni je kljub temu potrebno priznati moč slabih idej. »V letu 2011 so zmagoslavni republikanci sprejeli koncept, ki je bil že popularen v Evropi oziroma se zavzeli za ‘razširitev varčevanja’ – to je prepričanje, da bo zmanjšanje porabe vzpodbudilo gospodarstvo s tem, ko se bo okrepilo zaupanje. Izkušnje so kmalu zatem pokazale napačnost tega koncepta. V vsem razvitem svetu so zmanjševanje porabe spremljali veliki padci. Na koncu je celo IMF priznal, da se je zmotil, ter da so bistveno pocenili učinek zmanjševanja porabe na zmanjšanje rasti. Toda kot lahko opazite, republikanci niso posebej znani po spreminjanju svojih stališč zaradi nasprotnih dejstev … Zadeve bi lahko bile še hujše. Ta teden smo se izognili padcu v prepad. Toda še zmeraj smo na cesti, ki ne vodi nikamor,« opozarja kolumnist New York Timesa.
Kot vse kaže, ima še bolj prav kot se zdi, kajti jegove ocene očitno in žal še vedno veljajo tudi za Evropo.