Opravičilo za nedavni komentar, iz katerega je bilo razvidno, da smo nasedli šovu nekdanjega ministra za zdravstvo, Gantarja. Se zgodi. Fantje so namazani z vsemi žavbami. Pri tem igrajo pomembno vlogo mediji. Brez njihovega sodelovanja, to je, če bi bili mediji budni in dovolj kritični, tako komedijanstvo ne bi moglo biti uspešno. Čisto nekaj drugega je odstop Klemenčičeve ekipe. Izjava članice protikorupcijske komisije, da imamo preveč prava, ki se tako zlorablja, da ne vemo več kaj je prav verjetno zadane bistvo vseh naših političnih šovov, katerih namen je prikriti ropanje.
Heroj Gantar
Včasih se je prav nemogoče dovolj načuditi, kako malo je treba, da kdo postane narodni heroj. Ta teden je to uspelo ministru za zdravje Tomažu Gantarju – sam se je razglasil za borca zoper korupcijo, tistega, ki mu ni uspelo zlomiti lobijev, zaradi česar seveda odstopa. In že so vsi pograbili to njegovo samooznako in mu hiteli prikimavati. Mediji so vabili goste, da so se strinjali, kako je slovensko zdravstvo v bistvu ena sama korupcija, Gantar pa borec, ki mu ni uspelo. Zlomil se je.
Je bil Gantar res tak borec proti lobijem? Poglejmo. V začetku oktobra je Mladinin novinar Borut Mekina razkril, da minister Gantar v celoti upošteva interes treh zasebnih zdravstvenih zavarovalnic. Vsi ministri doslej so se borili proti njim, on pa jih je imel v svojih svetovalnih telesih. V trenutku najhujšega zategovanja pasu v državi je na podlagi zelo očitnega lobiranja zavarovalnic Vzajemna, Triglav in AS prav heroj Gantar predlagal interventni zakon, ki naj bi bil sprejet po nujnem postopku in s katerim bi trem zavarovalnicam dobesedno podarili 30,1 milijona evrov. Minister Bručan je namreč leta 2006 uvedel določilo, po katerem morajo tri zasebne zdravstvene zavarovalnice polovico dobičkov nameniti za rezerve, namenjene zgolj zdravstvenemu zavarovanju. V tem času je Vzajemna »nabrala« 24,3 milijona evrov takšnih rezerv, zavarovalnica AS 5,8 milijona, Triglav pa domnevno nič, saj naj bi bil kljub tekočim dobičkom še vedno pokrival izgubo iz preteklosti. A sodišče EU je lani odločilo, da ta ureditev krši načela unije, kot je načelo o prostem pretoku kapitala, ker ti dobički zavarovalnic ne morejo biti vloženi v katero od drugih držav članic oziroma zavarovalnice z njimi ne morejo prosto razpolagati. Zaradi tega je minister Gantar v interventni zakon zapisal določbo – pod pretvezo spoštovanja pogodbe o delovanju EU. Z drugimi besedami: s tem kupom preveč nabranih premij zavarovancev, namenjenih zdravstvu, naj bi zavarovalnice prosto razpolagale. Noro, zunaj vsakršne logike javnega denarja.
Vlada je za to Gantarjevo »darilo« v resnici izvedela šele iz Mladine. V njenem imenu je nato poslanka SD Andreja Črnak Meglič vložila dopolnilo in denar je ostal zavarovancem. Šlo je za las. A to še ni vse, Gantar je šel še naprej, njegova naloga je bila še večja: dosedanje dopolnilno zavarovanje je želel celo spremeniti v obvezno dodatno zavarovanje. V čigavem interesu? Kdo bi imel korist? V interesu prav teh treh zavarovalnic, zavarovalniškega lobija! To bi šele pomenilo pravo privatizacijo zdravstva. In ko je koalicija pred tednom odločila nasprotno, da se izpelje odprava dodatnega zdravstvenega zavarovanja, da se torej ta nora anomalija odpravi, se je Gantarju zalomilo.
Mimogrede: prav v času ministra Gantarja so se dobički treh zavarovalnic povečali, izjemno. Prav ta minister jim je leta 2012 omogočil zvišanje premij, pa čeprav so že ves čas poslovale z dobičkom. Narobe svet. In od tega Gantarja so se ta teden mediji poslavljali kot od zadnjega borca proti lobijem – in sicer zato, ker jim je v poslovilnem pismu sam napisal, da je zadnji heroj.
Zgolj za predstavo. Lani smo trem zasebnim zavarovalnicam plačali 468 milijonov evrov premij, one pa so naprej plačale zgolj 400 milijonov evrov za zdravila in zdravstvene storitve. Kar 68 milijonov evrov sredstev, namenjenih za zdravstvo in plačanih zasebnim zdravstvenim zavarovalnicam, je poniknilo v obliki dobička in stroškov dela.
A to ne pomeni, da je ta bitka dobljena. Tako kot povsod se tudi v zdravstvu vedno znova kaže na zdravnike, na direktorje bolnišnic itd. Toda prave bitke pri korupciji vedno potekajo v zakonodajnih postopkih. Dodatno zdravstveno zavarovanje je v resnici uzakonjena kraja, ki daje zavarovalnicam vsak mesec zakonito darilo. Nobenega razloga ni, da denar v zdravstvo priteka skozi ta dodatna vrata, ko pa ima država že zdravstveni zavod, ki to sam čisto dobro obvlada in zmore.
Kako je to vse skupaj sploh mogoče? Kako je lahko nek lobi tako močan? Oktobra je na to vprašanje za Mladino odgovoril direktor državnega zdravstvenega zavoda Samo Fakin z naslednjimi besedami: »Razlogov, zakaj preprosto ne ukinemo teh zavarovalnic, ni veliko. Ocenjujem, da jih je okoli 4,5 milijona. Približno toliko je različnih sponzorskih nakazil.«