Ko so sovražnik položnice, si je treba pomagati

Dr. Ahmed Pašić V petih mesecih je civilno gibanje Ejga – za lepše Jesenice pripravilo več kot 40 projektov

Jesenice – Civilna pobuda Ejga – za lepše Jesenice pod vodstvom dr. Ahmeda Pašića je v nekaj mesecih pomembno zaznamovala utrip železarskega mesta. Postala je ena glavnih zgodb v mestu in si nemalo simpatij pridobila v vsej državi. »V slogi je moč,« pravi Pašić.

Blaž Račič

Ahmed Pašić, doktor socialne antropologije, se je po šestletnem delu v Singapurju letos pomladi vrnil domov. Najprej se je samoiniciativno lotil urejanja zanemarjenih otroških igrišč v mestu in k sodelovanju someščane vabil prek družabnega omrežja. Odziv je presegel vsa pričakovanja, prizadevanja za boljši danes so razširili še na druga področja in v petih mesecih pripravili več kot 40 projektov. Civilna pobuda je postala gibanje z več kot 2000 člani na Facebooku, zanje se zanimajo mediji, jeseniški župan Tomaž Tom Mencinger jim je namenil obširno javno pismo.

Ste po nepričakovano dobrem odzivu na vaše prostorske intervencije in humanitarne projekte s sinočnjo okroglo mizo o jeseniškem turizmu vstopili še v svet podjetništva?

Nihče si ni predstavljal, kako bo vse skupaj zraslo v kratkem času. Pozitivni odzivi ljudi so dokaz, da so siti počasnosti, birokracije, stalnega čakanja na nekaj, na nekoga. Začeli smo se organizirati od spodaj navzgor in naredimo tisto, kar lahko naredimo sami. Če se le da, sodelujemo z ustanovami. Če tega drugi ne morejo narediti, je treba sprožiti vsaj pobudo. Moti nas, da v mestu ni prenočišč. Vstop v podjetništvo prek pobud je nekaj, kar nas zanima. Nočemo čakati na konec recesije, ampak v teh časih poskušamo premakniti, kar se da. To rabimo tako na Jesenicah kot v Sloveniji.

Jeseničani, ki se med seboj do pred kratkim še poznali niso, zdaj sodelujejo pri posameznih projektih, med njimi se vzpostavljajo novi odnosi. Kaj se vam pri tem zdi najpomembneje?

Verjamem, da je večina ljudi dobrih. Vsak dan dobivamo nove prostovoljce, ki pomagajo na razne načine. Vsi delajo prostovoljno in nihče ni plačan. To je zanimiv fenomen. Veliko ljudi pravi, da so že nekaj let razmišljali o tem, da bi komu pomagali in so čakali nekoga, ki bi to sprožil.

Zakaj se je pobuda razvila prav na Jesenicah? Kako komentirate razlago, da se je to zgodilo zaradi drugačne, recimo ji »jugoslovanske« mentalitete Jesenic, saj ima tretjina Jeseničanov korenine v državah nekdanje Jugoslavije?

Nam je gotovo pomagala. Pri nas je k velikemu odzivu prispevala še železarska tradicija, gorenjska trma, gore, življenje skupaj v malem mestu, kjer se vsi poznajo. V času, ko so glavni sovražnik položnice, si je treba pomagati. Če si ne bomo pomagali, bo teže za vse.

Pobuda je povzročila veliko zanimanje tudi drugod po državi. Na eni strani vas ljudje občudujejo in so vam hvaležni, na drugi pa vam očitajo, da skrbite za lastno promocijo, da imate politične ambicije, nekateri vam kot muslimanu pripisujejo prikrite načrte.

Meni je to smešno. V Singapurju sem pustil dobro plačano službo, kakršne v Sloveniji ne bom nikoli imel. Prišel sem nazaj kot doktor znanosti in na kolenih brusim ograjo. Takšno samopromocijo privoščim vsakomur. Obtožbe nas ne presenečajo, vendar jih bomo le preskočili. Vsem tistim, ki v naši dejavnosti vidijo samopromocijo, predlagam, da se nam priključijo ali nam pomagajo. Delamo na tem, da imamo lepše in boljše mesto. Radi bi preprečili lasten pogreb. Če mladih izobraženih in sposobnih ne bomo zadržali, bomo imeli čez 20 ali 30 let demografski pogreb.

Zdi se, da velikokrat uradnim ustanovam prevzemate pobudo. Kakšni so vaši odnosi z njimi? Imate njihovo podporo?

Včasih imaš občutek, da te podpirajo, včasih ti mečejo polena pod noge. Ljudje, ki živijo v strahu in sovraštvu lahko reagirajo na takšen način, da te vidijo kot nasprotnika, kot grožnjo. Mi vsakogar vidimo kot potencialnega partnerja. Konflikt nas ne zanima, ker bo vzel energijo nam in vsem okoli nas. Mogoče imaš v manjših mestih več možnosti, da uspeš na takšen način.

Kako boste ves potencial, ki se sprošča v okviru vaših dejavnosti, usmerili naprej in kako sploh lahko koordinirate vse aktivnosti?

Ko sem najprej začel obnavljati košarkarski koš na igrišču na Javorniku, nihče ni pričakoval, da bo stvar v samo nekaj mesecih prerasla in se bomo začeli ukvarjati z organizacijo dogodkov, okroglimi mizami, debatnimi večeri, humanitarnimi akcijami, obnovami, tudi železniške postaje. Ne zanimajo nas dogodki, od katerih ni koristi. Za to delo na dan porabim od deset do 12 ur. Razmišljamo, kaj je pomembno na dolgi rok. Nismo še prišli do križišča, kjer se bo treba odločiti o viziji, o tem kje se vidimo čez pet let. Nočemo razvijati kulta osebnosti, samopromocije. Imamo od 25 do 30 »motorjev«, ki vlečejo vse skupaj, ogromno delajo, drugi so podporniki v takšnem ali drugačnem smislu.

Ali lahko iz vaše pobude nastane drugačen vzorec delovanja družbe? V obdobju neoliberalizma se oblasti na različnih ravneh odtujujejo od ljudstva in zgubljajo njihovo zaupanje. Je samoorganizacija po vašem vzoru model za prihodnost?

To ni več le pobuda, je že gibanje. Ljudje si želijo aktivnega sodelovanja pri razvoju mesta. V bivši Jugoslaviji je država poskrbela za vse. Ta mentaliteta danes ne pomaga več. Ko ljudje čakajo, padejo v negativno psihično stanje, depresijo, apatijo. To zavira razvoj Slovenije. Samoorganizacija je odraz krize, ljudje nočejo več čakati. Imajo ogromno idej, zamisli, predlogov. Ko vidite to živost, vidite prihodnost. Samo s sodelovanjem nam lahko uspe.

Ahmed Pašić je prepričan, da nam lahko uspe samo s sodelovanjem.