Je bil „slovenski model“ res tako slab?

(Odgovor na prispevek J.P. Damijan-a: Slovenski poslovni model, ki ga Evropa noče)

Ni je bolj nevarne manipulacije kot je polresnica. Navedeš dejstva, ki jih vsi poznajo – tista, ki namenu ne ustrezajo načrtno izpustiš in nato na tej okrnjeni prilagojeni podlagi izvedeš zaželeni zaključek. Lep primer je zgoraj omenjeni Damijanov članek. Da gre le za drugačno strokovno mnenje že zdavnaj ne verjamemo več. V resnici je le mozaik leta trajajoče psihološke priprave slovenskega ljudstva, da se odpove svoji politični in ekonomski suverenosti in se s sklonjeno glavo postavi v vrsto kjer že leta čakajo njihovi vzhodnoevropski sosedje.

Kaj je bila v resnici ključna moteča značilnost „slovenskega modela.“ To, da smo Slovenci do leta 2004 zelo načrtno, zelo pragmatično in zelo uspešno gradili svojo gospodarsko samostojnost. Najprej smo se proti vsem pričakovanjem z obilo spretne diplomacije in z minimalnimi stroški osamosvojili in ušli jugoslovanski apokalipsi. Bančno krizo, ki je nastala zaradi kolapsa jugoslovanskega monetarnega sistema smo rešili z odliko. Še danes je slovensko reševanje bank po 1991 eden najuspešnejših primerov reševanja bančnih kriz v svetu sploh. Pa nismo rabili nobenih tujcev v „slabi banki,“ ki bi pokroviteljsko za velik denar gledali na nas, ali tujih investitorjev, ki bi za bagatelo pokupili naša podjetja. Za razliko od ostalih vzhodnoevropskih držav nismo poslušali harvardskih dečkov, nismo sprostili kapitalskih tokov, nismo fiksirali deviznega tečaja in smo, kakšen greh, namesto zasledovanja interesov finančnih špekulantov, predvsem zasledovali interes lastne države. In se s tem izognili vrsti finančnih kriz, ki so vse po vrsti sesuvale vzhodno evropske države v 90-tih letih. Slovenija je bila še 2004 ne le evropski, bila je svetovni makroekonomski vzor. Majhen državni dolg (leta 2004 je samo 20% tega predstavljal dolg do tujine), minimalen proračunski deficit, izravnan saldo plačilne bilance, zmerna a stabilna in zdrava rast. Še pretežno samoupravno gospodarstvo je v 90-tih izvedlo masovno prestrukturiranje (več kot 200.000 ljudi je v tem procesu zamenjalo zaposlitev), izjemno dvignilo produktivnost in mednarodno konkurenčnost. Rešili smo velik del svojega industrijskega potenciala. Slovenske banke so bile leta 2004 kapitalsko močne in neto upnik do tujine. Slovenski finančni sistem je bil edini v Vzhodni Evropi kjer podružnice tujih finančnih institucij niso dosegle omembe vrednega tržnega deleža, bil je edini kjer je bil (tako kot v večini držav Zahodne Evrope) finančni sektor v pretežni nacionalni lasti. Zakaj zahodne države ne dovolijo večinske tuje lastnine finančnega sektorja? Zato ker v trenutku, ko izgubiš kontrolo nad lastnim finančnim sektorjem, izgubiš gospodarsko suverenost, izgubiš kontrolo nad reinvestiranjem prihrankov prebivalstva in akumulacije gospodarstva.

Junija 2012 sem bil povabljen na poljsko ministrstvo zakladništva. Gre za ministrstvo, ki med drugim upravlja, podobno kot je to počela tudi bivša AUKN, premoženje poljske države. Na sprejemu so mi poljski kolegi rekli, da bi se radi seznanili z izkušnjami države, ki je elita Vzhodne Evrope. Malo prej sem bil na sprejemu na Varšavski borzi, ki je eden najbolj uspelih vzhodnoevropskih projektov, zato sem se kar malo začudil nad tem mnenjem. „Zakaj pa mislite, da je Slovenija vzhodnoevropska elita?“ sem vprašal. „Zato, ker je edina zadržala nacionalno lastništvo nad svojimi ključnimi podjetji, ki so sposobna izvažati industrijske izdelke po celem svetu, nam (Poljakom) so ostala samo še infrastrukturna podjetja in sem pa tja kakšna banka. Zato, ker ste Slovenci ostali gospodarji svoje usode, nam tujci kontrolirajo celoten industrijski sektor.“

Kaj je zdaj res? To kar pravi Damijan, da je vzrok težav „nedokončana privatizacija,“ ker menda „nekatera največja podjetja, predvsem na področju infrastrukture, država ni privatizirala“? Ali kaj drugega? Npr. to, da je za časa prve Janševe vlade (2004 do 2008) skupna zadolženost države (država, prebivalstvo in podjetja) poskočila samo v štirih letih iz 15 na 40 milijard evrov. Je Evropa takrat kaj protestirala, zahtevala strukturne prilagoditve? Poslala trojko, da bi preprečila sesuvanje zgledne države? Kje pa, slovenskemu finančnemu ministru dr. Bajuku so za uspešno uničevanje države dali naslov najboljšega finančnega ministra v Evropi! Ker je sesul tekoči del proračuna (strukturni deficit je 2008 dosegel skoraj minus 6%BDP!), plačilni primanjkljaj spravil v globoki minus (minus 8% BDP!) uspešno smo (na kredit) prodali državne deleže v  ključnih slovenskih podjetjih (Mercator, Petrol, Merkur…) tajkunom. Z drugimi besedami, neverjetno uspešno je uveljavljal „Doktrino šoka.“ Za tiste, ki teorije „Doktrine šoka“ ne poznate, gre za sistematično zadolževanje države, ki naj zagotovi njeno finančno odvisnost od tujih kreditorjev in s tem njeno gospodarsko in politično podrejenost. V resnici je bila Slovenija moteč zgled za države v Vzhodni Evropi“.

Kaj pa zdaj? Naj v obupu kar razprodamo vse kar imamo, kar nam priporoča Damijan? Pod ceno, če je treba. Ker bomo s tem dobili menda „bolj solidne dolgoročne lastnike.“ Tuje seveda. Tiste „investitorje, ki nam jih pomagajo iskati mednarodne institucije“  in tuji menedžerji v naši „slabi banki“.

Poglejmo, kaj je v primerljivem primeru naredila država, ki se je znašla konec 90-tih let v podobni krizi. Mislim namreč na Južno Korejo. V obdobju hitrega razvoja so korejska podjetja, podobno kot naša, „nategnila“ razmerje med kapitalom in dolgom (v resnici je bilo to razmerje bistveno slabše od sedanjega slovenskega). Ko se je nenadoma „slučajno“ zaprl dotok mednarodnih kreditov, je prišlo do splošne krize, podjetij in seveda s tem tudi korejskih bank. So Korejci kar po vrsti razprodali svoja nosilna podjetja, državne deleže v bankah „takoj po sanaciji prodali,“ dali „upravljanje domačih deležev tujim profesionalnim upravljavcem“? Niti na pamet jim ni padlo! Prodali so nekaj podjetij, niti slučajno svojih bank in se predvsem za zmeraj naučili lekcije, da ne smeš biti finančno odvisen od tujine. Danes so korejska podjetja vodilna v svojih sektorjih. Samsung in LG sta potolkla Sony in Motorolo, Apple pa je hudo ogrožen; Nemci se že dolgo več ne delajo norca iz Hyundaia in Kie. Bi tak razvoj dosegli, če bi svoje takrat močno zadolžene konglomerate prodali Japoncem ali Nemcem. Bi šla akumulacija teh firm za njihov razvoj ali bi  predvsem napajala matice v tujini? Bi ti bolj skrbeli za njihov razvoj kot oni sami? Bi Nemci in Japonci tako razvili korejske firme, da bi te ogrožale njihove matične firme? Ker je menda vseeno kdo je lastnik?

Je pa Damijanov članek simptomatičen primer kako nizko je padla življenjska sila te družbe. Kako nizke so naše ambicije, kako revna je naša vizija. V nekem smislu smo bolj ogroženi kot leta 1991. Kot pravi znani angleški politik iz 18. stoletja Edmund Burke: „People do not give up their rights unless under some delusion“. Po naše bi to lahko prevedli kot da „se ljudje ne odpovejo svojim pravicam, razen če so zavedeni“. Damijanov članek služi ravno temu. Kot del orkestrirane kampanje, ki naj Slovence prepriča, da se odpovejo svojim sanjam, da bi bili gospodarji lastne usode.

Franček Drenovec je svoji zadnji sijajni knjigi „Kolaps elite“ dodal še fotografije slovenske elite, ki se je med vojno šla poklonit Mussoliniju. Knjigo konča s stavkom, da je vse kar čuti do take elite gnus. Ko poslušam, kaj Damijan razlaga tujim institucijam, se mi poraja isti občutek. Gnus.