Običajno pravijo, če gre dobro Nemčiji, potem gre dobro tudi državam, ki tja izvažajo. Nemško gospodarstvo cveti, Slovenija pa tiči v globoki krizi. Kaj je narobe?Trgovinske vezi Slovenije z Nemčijo so zelo močne. Če izvzamemo leto 2009, ko je izmenjava upadla, so te vezi dejavnik stabilnosti za Slovenijo. Ne smemo pozabiti, da je Slovenija v krizi že od leta 2009, kriza tu ni udarila naenkrat, temveč je prihajala počasi. Slovenija ima težave tudi zato, ker ima močne gospodarske vezi tudi z državami, ki jim ne gre tako dobro, tu mislim predvsem na države bivše Jugoslavije pa tudi na Italijo in Francijo. Hkrati se je sesul notranji trg, domače povpraševanje. Toda če bi iz slovenskega gospodarstva izločili gradbeništvo in finančni sektor, bi bila Slovenija znova na poti rasti.

Slovenija je na lanski lestvici konkurenčnosti Svetovnega gospodarskega foruma med 144 državami šele na 56. mestu. Zakaj se po vašem mnenju na tej lestvici ne moremo povzpeti više?Po mojem prepričanju je znotraj Slovenije še vedno premalo konkurenčnosti. Toda podjetja, ki izvažajo in so se soočila z mednarodno konkurenco, so praviloma dobra in dobičkonosna. Torej konkurenčen je prvenstveno lahko nekdo, ki se s konkurenco sploh sooči. To je prva točka, druga tiči v poslovnem modelu v Sloveniji, v tem, da so bila vsa podjetja nekako prepletena med seboj in še vedno so, ne glede na to, iz katere panoge prihajajo. Pri tem se podjetja med seboj podpirajo, namesto da bi se osredotočila na svojo osnovno dejavnost in si v njej prizadevala, da bi jo izpopolnila in dvignila konkurenčnost svojih proizvodov ali storitev. Na primer z vlaganjem v človeški kapital, tako da bi zaposlene izobraževala in njihovo znanje dvignila do ravni, ki bi omogočala boljšo konkurenčnost.

Ko vas poslušam, velik del odgovornosti za precej slabo konkurenčnost slovenskega gospodarstva naložite na ramena samih podjetij. Toda večina podjetnikov za svoj neuspeh in slabo konkurenčnost slovenskega gospodarstva najraje krivi državo in jo kliče na pomoč, ko jim teče voda v grlo.O tem, kaj mora za gospodarstvo storiti država, imamo Nemci povsem drugačne predstave. Država mora postaviti neki splošen okvir, splošne pogoje v gospodarstvu, da je mogoče varno investirati, da je mogoče sklepati posle, toda pri poslih samih država nima kaj iskati.

Govorili ste o človeškem kapitalu. Kako pomembni so za konkurenčnost zaposleni v primerjavi z drugimi dejavniki?V industriji, ki jo Slovenija še ima, morajo podjetja graditi predvsem na kvaliteti. To še posebej velja na primer v avtomobilski dobavni industriji, kjer je kvaliteta zelo pomemben pogoj. Seveda je pomembna tudi proizvodna oprema, stroji, tehnologija, toda še bolj je pomembno, da imajo ljudje, ki upravljajo te naprave, zelo dobro strokovno izobrazbo ter da se še naprej izpopolnjujejo in izobražujejo.

Kakšen odnos imamo Slovenci do znanja, inovacij?Menim, da so Slovenci precej inovativni. Kar manjka, je neki fokus, neko osredotočenje na inovacije. V Nemčiji inovacijski projekti nastajajo v tesnem sodelovanju univerz in podjetij. Ne nastajajo posamično in sami po sebi, temveč odražajo potrebe gospodarstva. Na primer, če je nekdo izumil neka krasna očala, še ni dovolj, da so odlična, temveč mora inovator že v osnovi razmišljati, kdo bi takšna očala lahko potreboval, in najti partnerja, podjetje, ki bo to njegovo inovacijo spravilo tudi na trg. To je celoten paket in menim, da bi se tu Slovenija zagotovo lahko še česa naučila od drugih držav. Hkrati ne smemo pozabiti, da slovensko gospodarstvo le v nekaj redkih primerih proizvaja končne proizvode, torej tiste, ki pridejo do končnega potrošnika. Pri tem seveda izvzamem Akrapoviča, Elan in Gorenje. Toda v velikih primerih so slovenska podjetja le del dobavne verige in s tem tudi izolirana od inovacij.

Znano je, da Slovenci niso naklonjeni tujemu kapitalu, za večino je tuji investitor pohlepnež z vrečo denarja, ki je prišel v Slovenijo izkoriščat slovenske delavce in jih bo izžete pustil na cesti, ko bo svoj denar selil naprej.Takšne predstave je težko razumeti, še posebej ker zanje ne obstajajo nikakršni konkretni primeri, ki bi se že zgodili. Vsaj meni ni znano, da bi kak investitor tu v Sloveniji kupil tovarno, jo izčrpal in se selil naprej. Kar zadeva vlagatelje iz Nemčije, lahko le rečem, da ti ne prihajajo z velikimi investicijami. Ti pridejo sem, zgradijo proizvodno halo, zaposlijo 50 do 100 delavcev in čez dve leti pride naslednja investicija. Zato le težko razumem ta strah pred tujimi naložbeniki, saj ga ni mogoče upravičiti z nikakršnimi argumenti ali realnimi dokazi.

Slovenija bo morala v prihodnjih letih privatizirati precejšen del državnega premoženja. Kako težak podvig je to v kriznih časih?Ne zagovarjam privatizacije za vsako ceno. Tega tudi v Nemčiji ne počnemo. Po mojem je smiselno, da se država umakne iz podjetij v proizvodnem sektorju, res pa je, da je trenutek za to nadvse neugoden. Zdaj se maščuje, da je Slovenija zadnja leta zavlačevala s projekti privatizacije in država svojih deležev ni prodala takrat, ko bi zanje še iztržila dobro kupnino. Ne trdim, da to danes ni več mogoče, toda vse skupaj se močno nagiba v nevarno smer, ko potencialni interesenti špekulirajo s tem, da čas dela za njih: če bodo še malo počakali, bodo kupili po nižji ceni. Zato pravim, da je treba privatizirati premišljeno, s strategijo in se na tak način odločiti, katera podjetja bi prodali. In tu sploh ne govorim nujno o bankah ali telekomunikacijskih podjetjih, temveč o podjetjih, kjer je država lahko udeležena tudi posredno…

Toda slovenska vlada načrtuje prav prodajo ene od slovenskih bank.Zagotovo bi bilo treba slovenske banke očistiti, »pospraviti« in seveda je nujno, da se država postopoma iz njih umakne. Toda tega ne vidim nujno na prvem mestu, kar bi morala storiti država. Tudi v Nemčiji imamo državne banke, če na vse skupaj gledam malce z nemške perspektive.

Kako bi ravnali, če bi bili naša predsednica vlade?Prvo, kar bi storila… Posedla bi vse stranke, ne glede na to, ali so v vladi ali v opoziciji, vse socialne partnerje, predstavnike delodajalcev, delojemalcev in drugih družbeno relevantnih institucij za okroglo mizo. Nato bi zaklenila vrata in jih ne bi odprla tako dolgo, dokler ne bi našli rešitve.

Kakšne gospodarske potenciale ima Slovenija? Katere bi bilo smiselno razvijati?Slovenija ima seveda dober potencial v avtomobilski dobavni industriji, ki ga je smiselno še naprej razvijati. Toda potencial vidim tudi v novih tehnologijah, v elektromobilnosti, v informacijskih tehnologijah. Velik potencial vidim v celotni panogi turizma in po mojem mnenju bi morali na tem področju ljudje veliko tesneje sodelovati, na ravni regij. V turizmu je treba začeti razmišljati o konceptih, ki presegajo le prenočitveno in gostinsko ponudbo. Potencial vidim tudi v zdravstvenem turizmu, saj Slovenija ponuja kvalitetne storitve in po ugodnejših cenah, kot so na primer v Nemčiji, in seveda ves zimski šport. Slovenski športniki v zimskih disciplinah imajo za seboj izredno sezono, v tem vidim izjemno velik potencial za trženje zimskega turizma. Slovenija ni dežela za množični turizem, toda z dobro domišljenimi koncepti je nadvse privlačna za individualne turiste.

Pred kratkim naj bi izgubili pet velikih investitorjev iz Nemčije, zakaj?Ni šlo za investitorje, bili so potencialni interesenti, ki niso rekli, zdaj gremo v Slovenijo in bomo tam vložili svoj denar, temveč podjetja, ki so si ogledovala poslovne lokacije, kjer bi lahko razširila svojo dejavnost. In takšne interesente Slovenija skoraj vedno izgubi. Ne gre za to, da se odločajo za ta ali oni trg, temveč za to, da v Sloveniji vse tako dolgo traja. Imeli smo podjetja, ki so nam očitala, da v času, v katerem tu pridobijo določena dovoljenja, na Poljskem že postavijo tovarno in prodajajo. To je resnično izziv za sedanjo vlado. Ob tem seveda govorimo tudi o davčni reformi, o delovni zakonodaji, toda največji problem so nepremičnine, gradbena zemljišča.

Če bi bili podjetnica, bi investirali v Sloveniji?Zagotovo bi o tem premislila.