S sociologom Tomažem Mastnakom smo se pogovarjali o krizi demokracije s strašljivimi obeti totalitarizmov na obzorju.

Vstajniško gibanje je po lanskem začetnem zagonu letos spomladi usahnilo, čeravno razlogov za nezadovoljstvo ne manjka, prej nasprotno. Kako si razlagate implozijo tega gibanja?

Ne vem, morda gre le za začasen usih ali umik. Imam pa vtis, da gibanje nima organizacijske strukture, ki bi mu omogočala kontinuirano delovanje, in morda je to eden od razlogov, da trenutno ni protestov. Morda pa kontinuirano delovanje niti ni bilo namen gibanja ali njegovih delov. Poleg tega je res, da je bil eden glavnih ciljev gibanja – odstop vlade Janeza Janše – izpolnjen. Uresničitev tega cilja je verjetno veliko prispevala k temu, da so protesti vsaj za nekaj časa ponehali. Na čelu vlade, ki je padla, je bil človek, ki ga je bilo zelo lahko sovražiti, tako rekoč idealna figura za tovrstne proteste, kar je delovalo mobilizacijsko. Zdaj so ta človek in njegova garnitura stopili v ozadje, kjer še naprej delajo tako, kot so navajeni delati. Ostali so sestavni del slovenske politike, njen pomembni del.

Slovenska politika je še naprej taka, kot je bila pred padcem Janševe vlade, slovenski politični prostor se ni spremenil. A zdaj to ni več motivacija za proteste. Zdaj je na čelu vlade oseba, ki ne vzbuja – ali vsaj še ne – omembe vrednega sovraštva. To seveda ne pomeni, da ni razlogov za proteste proti vladi. Navsezadnje v politiki sedanje vlade ne opazim nobene velike diskontinuitete s politiko njene predhodnice. To so sile kontinuitete ne z neko mistično komunistično preteklostjo, temveč s prejšnjo vlado.

Je razlog za usahnitev protestov tudi idejna šibkost vstajniškega gibanja, ki izhaja že iz tega, da je bila osrednja zahteva gibanja negativna: odstop politične elite?

V negativnosti zahtev ne vidim nujno šibkosti gibanja. Prej v tem, da kljub govorjenju o alternativnih politikah, alternativnih oblikah organiziranja družbe in tako naprej nisem zasledil ničesar, kar bi me prepričalo, da tovrstne zamisli ne le obstajajo, marveč da se na njih resno dela – razen neumnosti o neposredni demokraciji. Zame problem namreč ni, da nimamo neposredne demokracije, temveč da reprezentativna demokracija ne deluje več. Reprezentativna demokracija je v krizi, iz katere se verjetno ne bo nikdar več izvlekla. Ljudje, ki naj bi bili naši predstavniki, pa to niso več, so si organizirali neposredno demokracijo, toda ta, tako kot starogrška neposredna demokracija, temelji na suženjstvu, na novodobnem suženjstvu.

Potem imamo tu, kot sem lahko zasledil, demokratični socializem. Nič nimam proti socializmu. No, socializem, ki se ga gre vladajoča manjšina, ko socializira svoje polomije in izgube z nadaljnjo privatizacijo družbenega bogastva, ni po mojem okusu. Koliko je v geslu demokratičnega socializma politike, pa ne vem. Koliko politike in kakšno politiko nosi s sabo ali v sebi? Je to sploh politično geslo? Ker sem doktrinar, se sprašujem tudi, kakšen smisel ima zagovarjati demokratični socializem v času zatona demokracije. Zakaj ne bi raje zagovarjali resničnega socializma? Pred kratkim sem prebiral Rheinische Jahrbücher zur gesellschaftlichen Reform – zanimivo branje! Ampak to je zgodovina. In včasih se ne morem otresti vtisa, da je ta alternativni demokratični socializem zgrajen na zgodovinski amneziji. Kdor ima amnezijo, lahko vsak dan izve kaj novega, ampak to ni nujno novost za tiste okrog njega.

Ko gre za ekonomske politike, ni dovolj bentiti čez neoliberalizem. Oznaka je največkrat ohlapna, pogosto služi za to, da se olajšamo. Utegne biti tudi zavajajoča, neredko napelje k temu, da smo že v rehabilitaciji liberalizma pripravljeni videti alternativo. Kaj pa če neoliberalizem ni drugega kot simptom smrti liberalizma? Liberalizem je mrtev. Rabimo alternativo liberalni ekonomiji, prav tako politiki. Ekvivokacije med skupnostno lastnino, commons, in komunizmom so dobrodošle, kolikor prispevajo k spremembi perspektive, niso pa alternativni program. Lotiti se moramo anatomije politično-ekonomskega sistema, ki je prevladoval zadnje stoletje in pol, in na tej ravni artikulirati alternative. Zamisli o trajnostnem razvoju, denimo, kažejo v pravo smer, a ta jezik si že prilaščajo tudi nosilci destruktivnih ekonomskih in političnih praks. Vem, da so zagovorniki trajnostno usmerjenega gospodarstva bili na demonstracijah, ni mi pa znano, da bi se o tem razpravljalo v okviru protestov. Vesel bi bil, če sem le slabo informiran.

Naj dodam še nekaj. Če je idejna šibkost, ki ste jo omenili v vprašanju, v resnici slabost slovenskega protestniškega gibanja, nikakor ni samo njegova slabost. Pustimo ob strani, da so današnje politične elite popolnoma intelektualno zbankrotirane. Če privzamemo, da so protestniška gibanja pretežno levo usmerjena, je treba reči, da je intelektualna šibkost obča lastnost levice v svetovnem merilu. Levica je doživela intelektualni kolaps, katerega začetki verjetno segajo že v osemdeseta leta prejšnjega stoletja, in od njega si še ni opomogla. Zato ponuja le malenkost sfrizirano različico tiste iste politike, ki jo vsiljujejo njeni principielni nasprotniki.