10. 10. 2013. 18:00. DSP. Tomšičeva 12. Aber – niemand kam! Ne, ne … ni bilo čisto tako kot na Štefanovem trgu na Dunaju leta 1848. Najprej smo nabirali divje kostanje za neko gospo, ki jih je rabila za mast za revmo. Izkazalo se je, da je DSP-jevo hišo dobro poznala. Nekoč, v dobrih starih časih, ko je bil gospod Miklič še živ,  je za gospo Oli pekla “štrudel”. Vzeli smo na znanje, da naša protestna zastava, nedavno obnovljena, še vedno ponosno vihra s svojega vzvišenag droga. Tudi ob tistem izobešenju nas ni bilo veliko.  Tokrat nas je za en soliden akcijksi odbor, od 42 organizacij je vsak izmed nas šestih predstavljal po eno. Ne bi obžaloval, če bi se odločili, da KOKS ukinemo. Ker je še kar nekaj za postoriti, bi pač ustanovil društvo podobnomislečih s podoročja kulture in umetnosti. Ni slaba ideja, vendar smo se strinjali, da bi KOKS bilo škoda ukiniti.  NI bilo prvič. In prav ta dvom v smisel lastnega obstoja je znak zdravja združenja.  Nravnost neverjetno veliko smo delali in še več dosegli. Zavedamo se, da imajo taka gibanja svojo dinamiko. Ne morejo trajati večno. Uplahnejo in ponovno izbruhnejo. V položaju v kakšnem je Slovenija in z njo njena kultura ne bi bilo kaj prida bistrovidno, če bi sklenili da erupcij odpora ne bo več. Tako brezperspektivno, tako brezizhodno, tako depresivno verjetno v slovenski zgodovini še nikoli ni bilo. Morda leta 1940, 41. Vendar takrat je bilo zlo evidentno in obstajalo  je protizlo. Bilo je upanje na zmago. Danes je zlo globalno in lokalno. Ves svet je prepojen z grehom, z malikovanjem denarja, od vrha do dna, od Wall Streeta do Gregorčičeve in Mestnega trga. Edino papež in izobčenci žvižgači še govore resnico. Zato je naša odločitev, da ohranimo KOKS, pa četudi v hibernaciji modra. Sprejeli smo celo pedlog manifesta, ki ga je seveda treba dati v potrjevanje članstvu. Še naprej bomo izvajali forume. Prvega z gostjo Catherine Samary (http://csamary.free.fr) z univerze Dauphine v Parizu, konec novembra ali v začetku decembra. V sodelovanju s Francoskim kulturnim centrom. Možne teme:  From stolen state to stolen commons – a debt crises. Reinventing democracy – a global issue. Slovenia within the European and global crisis. What do (should)  European people share?  Strinjali smo se glede NPKja in Resolucije o kulturi, o kateri naj bi se izrekli te dni. Ocenili bi jo lahko z metrom. Predolga je. 136 strani. Vsak uradniček je dobil stran za napisat. Prebral tega špeha tako ne bo nihče. Tak NPK je simptom tako krize na podoročju kulture,  kot krize Slovenije v vsej svoji bohotni celoti. Tak NPK je nesmiseln ritual. Alibi.  Figov list za lobijske dogovore. Procesija za dež. Dokler ne dobimo NPK na desetih razumljivih straneh, dobro,  brez birokratski pritiklin na tridesetih, dotlej bo Slovenija tičala v krizi. Da bi se to zgodilo, da bi dobili kulturen kulturni program se bo morala spremeniti politična kultura, nastopiti bo moral nov politični razred in slovensko zakondajo in množico neživljenskih statutov in pravilnikov bo treba temeljto in korenito preurediti.  Skratka takrat bo Slovenija kulturna. Pa če je Švica ali ne. V redu, notri je verjetno tudi kaj smiselnega, vendar je nevredno pozornosti. Prav, nas  nam članice, ki to žele, napišejo svoje pripombe na predlog Resolucije o kulturi v nekaj vrstica.  NPK si bomo sicer napisali sami. Imamo že na akcijskem odboru pripravljena izhodišča in kriterije. Treba je formirati našo lastno trojko, da to izvede. Za NPK bi morali stati minister, avtor in vlada. Potem bi ga šele, formalno in slovesno, kot strateški načrt potrdil še parlament. In  na koncu magari podpisal sam presvitli predsednik države.  Namesto množice mrtvoudnih kvalifikatorjev bi minister za kulturo moral biti imenovan na predlog KOKSa. KOKS bi moral hraniti  njegovo deponirano odstopno izjavo.

“Naslednji dan je dvor zbežal, (kot predvideno), v moravsko mesto Olomuc in nemočna vlada mu je kmalu sledila. Windishgraetz kot imperialni generalissmo in Jelačić kot najbližji poveljnik na bojnem polju, sta se začela premikati proti Dunaju. Dunajski revolucionarji, kakršni so pač bili, so pripravili obrambo. Ta čas so vse, razen najbolj odločnih skupin – še vedno znaten del študentov in delavcev organiziralnih po francoskem vzoru v Mobilno gardo – zapustili stvar,  ki so jo zasenčili notranji boji, neozdravljiva anarhična zmeda in nejasni cilji.”

Ilsa Barea: Vienna, Legend and reality